Grega Repovž v MLADINI:

Stavkajoči so sporočilo poslali vladi in politiki … dovolj je izigravanja prebivalcev, dovolj je sistemskega izigravanja, dovolj je izigravanja javnih sredstev, vemo, vidimo, čutimo.

Civilna družba je poslala zelo jasno sporočilo tudi političnim strankam, ki so z njeno pomočjo prišle do moči v tej državi: da se namreč ne namerava zadovoljiti z odstranitvijo avtoritarne oblasti oziroma Janeza Janše, da namerava ostati aktivna tudi zdaj, ko so na oblasti novi, ter da naj se z njo tudi nova oblast nikar ne šali in jo poskuša izigrati z morebitno nadaljnjo privatizacijo zdravstva. In upati gre, da je premier Robert Golob razumel sporočilo.

Shod civilne družbe je bil zelo pomemben: s tem je dejansko v zdravstvo, v ta preplet interesov, vstopil nov igralec. In to je javnost, ki je bila doslej vedno odrinjena na rob dogajanja. Ta javnost ima zdaj zelo jasne zahteve in poglede. In že zdaj je pokazala svojo moč in enotnost.

G. Repovž: Opozorilo oblasti

Kakovost življena ljudi je močno odvisna od upravljanja njihove države. Uporabljata se dva tipa tega upravljanja, to sta demokratično in avtokratsko upravljanje. Osrednja razlika med njima je v njuni ciljni usmerjenosti: demokracija naj bi prednostno zadovoljevala interese večine, avtokracija pa interese avtokratske oblasti in družbenih elit, na katere se ta oblast opira. Večino držav se upravlja demokratično, a žal vse manj učinkovito. Dejavnikov, od katerih zavisi učinkovitost demokracije, je sicer več, osrednjo vlogo pa ima očitno etika. Demokratično upravljanje mora namreč prednostno spoštovati temeljne človekove vrednote, še predvsem poštenost, resnico, solidarnost in zavračanje sovraštva, saj se sicer hitro kvari in izrodi. Pojavne oblike njihovega nespoštovanja so predvsem korupcija, lažniva politika in spodbujanje nasprotij v družbi, vse našteto pa učinkovitost upravljanje močno slabi.
Tako neetičnega ravnanja politike, kot smo mu v demokratičnih državah priča danes, verjetno še ni bilo. Spodbuja ga predvsem ideologija neoliberalizma z njeno osrednjo usmeritvijo, da je svoboden trg sposoben učinkovito razreševati večino družbenih problemov. Tej usmeritvi se je zadnja desetletja demokracija vse bolj prilagajala in tako danes njeno upravljanje prednostno zadovoljuje interese kapitala, seveda v škodo večine. Predvsem pa je upravljavsko vse manj učinkovita, vsled česar neoliberalni kapitalizem vse težje tekmuje z drugimi kapitalizmi, predvsem kitajskim. Pri tej degeneraciji demokracije je osrednjo vlogo odigrala etika: na veljavi so namreč izgubljale prej omenjene demokratične vrednote, krepila pa se je uporaba neoliberalnih vrednot (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti, spodbujanje sovraštva …).
Še en dejavnik je veliko pripomogel k gornji preobrazbi demokracije, to je njena neprimerna sistemska ureditev. Ta namreč močno olajšuje nespoštovanje demokratičnih vrednot. V Sloveniji velja to predvsem za aktualni volilni sistem, model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, in pa za zakonodajo, ki ureja politično kadrovanje v javnem sektorju. Z ustrezno spremembo te ureditve bi lahko etičnost politike bistveno izboljšali in s tem tudi povečali učinkovitost upravljanja države, a žal neoliberalna politika tovrstnim spremembam ni naklonjena.
Osrednji politični in družbeni problem v Evropi je danes vojna v Ukrajini. Tudi to morijo je v nemajhni meri izzvalo prav nespoštovanje demokratičnih vrednot. Oglejmo si, kako se je to dogajalo. V Ukrajini je bil leta 2014 izveden državni udar, po katerem je politično oblast prevzela skupina ljudi, ki je bila izrazito nenaklonjena ruskemu prebivalstvu, ki živi v Ukrajini. To je izzvalo odpor prizadetega prebivalstva, ki se je razvil v državljansko vojno. Evropske države, predvsem Nemčija in Francija, so se zavzele za njeno prenehanje in rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma z imenom Minsk, ki so ga poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Sporazum Minsk 2 je sprte strani zavezal, da takoj prekineta z državljansko vojno, Ukrajino pa tudi, da spremeni svojo ustavo in ruskemu prebivalstvu zagotovi običajne demokratične pravice. Žal se nič od tega ni zgodilo, pač pa je ukrajinska politika sovražno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. In zakaj tako ravnanje? To nam je pred kratkim pojasnila tudi ena od podpisnic sporazumov Minsk, to je takratna nemška kanclerka. Tako sedaj vemo, da sta zahodni državi sporazuma Minsk podpisali s figo v žepu, saj sta z njima predvsem želeli Ukrajini zagotoviti potreben čas, da se usposobi za vojaški obračun z Rusijo. Politika zahoda do Rusije je bila torej v obravnavanem primeru izrazito neetična in jo zato lahko štejemo za enega osrednjih vzrokov, da je do sedanje vojne v Ukrajini sploh prišlo. Še bolj zaskrbljujoče pa je to: s politiko, ki ji ne gre verjeti, je težko sklepati zavezujoče sporazume in tako so tudi obeti, da bo Ukrajinsko morijo možno končati za pogajalsko mizo, vse manj verjetni.
Svet že ogroža resna ekološka kriza. Pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kadarkoli prej potrebno, da se države sveta povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega zahodna neoliberalna politika vse bolj spodbuja sovraštvo do dela sveta, za katerega meni, da ogroža njegovo sedaj še prevladujočo ekonomsko in politično moč. To njeno ravnanje ni le nerazumno, pač pa je tudi skrajno neetično, torej nedemokratično.
Andrej Cetinski, Ljubljana, 10.1.2023

Dr. Mateja Kožuh Novak, upokojena ginekologinja, javno pismo kolegom zdravnikom, objavljeno v MLADINI, 3.1.2023

– Bi morala politika zdravnikom res priznati, da je kriva za razpad slovenskega zdravstva?

– Zakaj vodi slovensko politiko kapital? Ker ima dovolj denarja, da pošilja vsak dan v parlament, torej k ljudem, ki smo jim zaupali odločanje o življenju naše družbe, pravnike, lobiste, tudi podkupovalce in izterjevalce.

Spoštovani kolegi.
Težko sem napisala ‘spoštovani’ po vsem tem, kar doživljamo te dni prebivalci Slovenije z našim zdravstvom. A vem, da vas je mnogo predanih svojim pacientom, da si zaslužite naše spoštovanje, četudi ste tudi vi sokrivi za sedanje stanje v javnem zdravstvu. Prav poziv vaših kolegov, ki jim dopuščate, da vas potiskajo s svojimi izjavami in početjem v blato pohlepa in samopašnosti, me je spodbudil, da napišem to pismo.
Privatizacija slovenskega zdravstva se je začela takoj po tako imenovani ‘demokratizaciji’ slovenske družbe, ki jo najbolj označuje ropanje vsega, kar je spravila skupaj slovenska družba v desetletjih po drugi svetovni vojni. In tega ni bilo malo. Slovenski zdravstveni sistem je bil tedaj vzor vsem tedanjim zahodnim sosedom, saj smo z izjemnim izboljšanjem zdravja prebivalstva po drugi svetovni vojni dokazovali, da se da z javnim, široko razpredenim, vsem dostopnim zdravstvenim sistemom, z bistveno manj sredstvi, kot so jih v zdravstvene sisteme vlagale zahodne družbe, veliko narediti.
Bo kapitalsko elito v zdravstvu upor prebivalstva streznil?
Nikoli ne bom pozabila posmehovanja enega od sedanjih liderjev rušenja slovenskega zdravstva, tedaj mladega , nadebudnega zdravnika Marka Bitenca, besedam kanadskega zdravstvenega ministra na srečanju evropskih zdravstvenih ministrov v Ljubljani leta 1996, ki je opozoril je kolege iz vzhodne Evrope: ‘Privatizacija zdravstva prenese breme zdravstvenega varstva od bogatih na revne. ‘
Ne samo mnogim požrtvovalnim in predanim zdravstvenim delavcem, tudi mnogim politikom se moramo zahvaliti, da javni zdravstveni sistem v Sloveniji ni razpadel hitreje. Vaša zahteva, dragi kolegi, da naj politika prizna, da je kriva za razpad slovenskega zdravstva, in ne vi, ne drži.
Zakaj vodi slovensko politiko kapital? Ker ima dovolj denarja, da pošilja vsak dan v parlament, torej k ljudem, ki smo jim zaupali odločanje o življenju naše družbe, pravnike, lobiste, tudi podkupovalce in izterjevalce. Slovenski zdravstveni eliti, to je gospodom profesorjem in hudo spoštovanim specialistom, ki so se v ‘demokraciji’ zbrali v zdravniški zbornici, niso potrebni advokati in podkupovalci, da dosežejo, kar so si zastavili. Njihovi lobisti so kar njihovi pacienti, poslanci sami in njihove družine, katerih odvisnost od svojih storitev brez sramu izkoriščajo. Res je, tudi v socializmu se je to dogajalo, a tedaj so vplivni zdravniki svoje paciente zlasti med politiki uporabljali zato, da se je sistem hitreje moderniziral, da smo hitreje dobivali moderne načine zdravljenja svojih pacientov.
Slovenski zdravstveni eliti, to je gospodom profesorjem in hudo spoštovanim specialistom, ki so se v ‘demokraciji’ zbrali v zdravniški zbornici, niso potrebni advokati in podkupovalci, da dosežejo, kar so si zastavili. Njihovi lobisti so kar njihovi pacienti, poslanci sami in njihove družine, katerih odvisnost od svojih storitev brez sramu izkoriščajo.
Razen desnice, ki po moji oceni ves čas podpira privatizacijo, so jo vse druge stranke doslej bolj ali manj uspešno zavirale. Ste se kdaj vprašali, zakaj je v zadnjih dvajsetih letih propadel vsaj poizkus modernizacije javnega zdravstvenega sistema, zakaj kljub številnim poizkusom še nismo uspeli ukiniti dodatnega zdravstvenega zavarovanja? Vrh slovenskega zdravništva razdira javni zdravstveni sistem v sodelovanju s kapitalom. Le kako bi se lahko zdravniški eliti upiral možgansko in etično vedno bolj osiromašeni parlament? S tem, ko so voditelji političnih strank s spremembami volilnega sistema uspeli v parlamentu zadržati najbolj ubogljive, upogljive in koristoljubne poslance, so prispevale k razpadu zdravstvenega sistema tudi stranke, ki so se ves čas borile proti privatizaciji zdravstva.
Če ni mogel vsiliti svojega ministra, če ga ni mogel prisiliti k poslušnosti, če ni mogel zbrati dovolj poslancev za podporo privatizaciji ali pa če ni imel dovolj vpliva na predsednika vlade, je zdravniški vrh zlorabil tudi svoje vedno bolj obremenjene kolege v javnem zdravstvu in v njihovem imenu grozil s stavkami in jih organiziral. Tu, požrtvovalni in preobremenjeni kolegi, je vaša sokrivda pri razpadanju javnega zdravstva. Ko ste tiho, dovoljujete, da vas vrh slovenskega zdravništva terorizira z grožnjami odvzema licence, da vam meče s svojim početjem drobtinice, sami si pa z denarjem, ki vedno bolj odteka iz zdravstvenih blagajn k privatnikom, kopičijo bogastvo in oblast. Ali res mislite, da je Fides organiziral sedanjo stavko zato, ker bodo trikrat, štirikrat (pre)plačani vrhunski specialisti dobili le 100 € mesečno višjo plačo? Stavko organizirajo zato, da pokažejo neposlušnim politikom, da se z zdravniško elito ni dobro igrati, da jim nihče ne bo vsiljeval svojih idej in jih poizkušal nadzorovati.
Pretekla pandemija je potegnila z gigantskega okostnjaka slovenskega zdravstva še zadnja oblačila. Koliko politikov se zaveda, da je slovenski zdravstveni sistem največja tovarna v državi? Koliko imamo strokovnjakov v Sloveniji, ki znajo voditi velike, razvejane sisteme? V zdravstvu jih vsekakor nimamo, zlasti ne med slovenskimi zdravniki. Zato bi ti nikoli ne smeli voditi zdravstvenega ministrstva. V tujini vzgajajo delavce za vodenje velikih zdravstvenih sistemov v šolah javnega zdravja (public health schools). Seveda ne samo zdravnikov, tudi pravnike, ekonomiste, medicinske sestre … Slovenska medicinska fakulteta tega do danes ni spoznala, katedra za javno zdravje, ki v razvitih državah vzgaja bodoče zdravstvene analitike in odločevalce, je gospodom profesorjem, ki odločajo, nepotrebni privesek. Ali je kdo od njih sploh pomislil, kje je bila narejena prva napaka pri soočanju z epidemijo kovida? Inštitut za varovanje zdravja, kljub temu, da ima na mejah z Italijo dve enoti, v Kopru in Gorici, ki bi morali spremljati epidemiološko sliko v sosednjih državah, v č asu, ko so se ljudje odpravljali na zimske počitnice, ni posvaril naših prebivalcev, naj ne hodijo smučat v Italijo.
Izkazalo se je, da na tako obširno in grozno epidemijo ni pripravljena nobena država, zato je vsaka reševala svoje prebivalstvo, kot je vedela in znala. Povsod so delali napake, povsod so se mrhovinarji krepili na račun stisk sistemov in prebivalstva.
Velik pritisk bolnikov s kovidom na zdravstveni sistem je bil velika preizkušnja tako za zdravstvene delavce kot za prebivalstvo. Že tako obremenjeni bolnišnični zdravniki zaradi popoldanskega dela svojih predstavnikov pri privatnikih, so komaj zdržali naval bolnikov. Koliko privatnikov je odpovedalo ambulante, ki so jih vodili njihovi kolegi dvoživke, ker so morali zaradi pritiska kovidnih bolnikov ti pomagati v domačih organizacijah? Upam, da je kdo to analiziral. Pričakovala bi, da se je število privatnih ambulant v tem času povečalo, saj so tisti, ki niso mogli do specialista in so imeli denar, poiskali privatnika.
Koliko privatnikov je odpovedalo ambulante, ki so jih vodili njihovi kolegi dvoživke, ker so morali zaradi pritiska kovidnih bolnikov ti pomagati v domačih organizacijah? Upam, da je kdo to analiziral. Pričakovala bi, da se je število privatnih ambulant v tem času povečalo, saj so tisti, ki niso mogli do specialista in so imeli denar, poiskali privatnika.
Nedvomno so bolniki s kovidom preobremenili zdravstvene delavce na primarni ravni, zaradi primarnega kontakta s kovidnimi bolniki se je povečala tudi obolevnost in absentizem zdravstvenega osebja. Vsekakor je primarni sistem postal za ostale paciente vedno bolj nedostopen. Medtem, ko so bili ljudje, ki so preživeli hud kovid, bolniškemu kadru neizmerno hvaležni, so bili zdravstveni delavci na primarni ravni tarča vse večje nejevolje čakajočih in nemočnih ostalih pacientov. Ali je bil to vzrok za pospešeno odhajanje zdravnikov iz primarnega zdravstvenega varstva? Kam so šli? Ali se je naenkrat upokojilo toliko zdravnikov , da je nastala luknja? V tujino jih je odšlo preklemansko malo, zdravnikov v razvitem svetu nikjer ne pričakujejo z odprtimi rokami. Kdo je kriv za premajhno število študentov medicine in družinskih zdravnikov? Politika? Vsak minister za zdravje ima ob sebi posvetovalno telo, sestavljeno iz vrhunskih zdravnikov. Politiki potrjujejo programe, ki jih napišejo zdravniki. Ali sploh kdo načrtuje število študentov medicine dolgoročno? Ali narašča število študentov medicine vzporedno s staranjem prebivalstva? Mimogrede, tudi to načrtovanje je v razvitem svetu delo strokovnjakov na institucijah javnega zdravja. Kdo načrtuje program izobraževanja mladih zdravnikov? Ali veste, da mora specializant družinske medicine kar dve leti specializacije delati v bolnišnici? Je to res potrebno? Koliko časa morajo specializanti bolnišničnih strok delati na nivoju primarnega varstva? Če sem prav videla na internetu, niti enega meseca.
V času epidemije gradijo zavarovalnice bolnišnico, sem prebrala. Dejansko bi morala država v času zadnje epidemije vsem trem zavarovalnicam, ki tržijo dopolnilno zavarovanje, pobrati vse presežke in jih vložiti v javni zdravstveni sistem. Kdo se upa narediti to mogočnim zavarovalnicam? Če se je predsednik Golob upal to narediti Petrolu in naredil je prav, lahko naredi to še mnogo bolj upravičeno zavarovalnicam, ki se že dolgo igrajo z našim denarjem. Zavarovalnice nedvomno (so)financirajo privatno zdravstvo. Koliko so one sokrive za prehod družinskih zdravnikov iz javnega v privatno zdravstvo? Kako je mogoče, da politiki dovolijo zavarovalnicam tržiti dostop do zdravnika preko vrste? Ali ustava to dopušča? Kdo bo postavil to vprašanje ustavnim sodnikom?
Vsekakor bi se moral tako zdravniški vrh kot tudi vsi ostali zdravniki zelo zamisliti nad vsemi temi dejstvi. Ali je vredno izgubiti zaupanje pacientov in ugled stroke v slovenski družbi za to, da se sončiš v senci slovenskih milijonarjev, da se lahko pelješ na počitnice v Savdsko Arabijo ali na Florido? Je res vredna limuzina več kot nasmešek in zaupanje v očeh hvaležnega pacienta? So bogati, ki plačujejo slovensko zdravniško elito, sploh kdaj hvaležni?
Ali je vredno izgubiti zaupanje pacientov in ugled stroke v slovenski družbi za to, da se sončiš v senci slovenskih milijonarjev, da se lahko pelješ na počitnice v Savdsko Arabijo ali na Florido? Je res vredna limuzina več kot nasmešek in zaupanje v očeh hvaležnega pacienta? So bogati, ki plačujejo slovensko zdravniško elito, sploh kdaj hvaležni?
Za razpad javnega sistema smo sokrivi seveda tudi mi, prizadeta javnost, ker smo predolgo zaupali tistim, ki so vodili in usmerjali zdravstveni sistem in se premalo in prepozno oglašali. Moja generacija, državljansko premalo osveščena, mnogi obremenjeni s prikazovanjem sistema, ki smo ga zgradili, kot hudičeve tvorbe komunizma, pa tudi zato, ker zdravstvo potrebujemo mnogo bolj kot mlajše generacije, smo premalokrat in premalo glasno opozarjali na to, kaj se dogaja, tudi zato, ker je sistem kljub temu, da so mu načrtno rušili temelje, kar deloval. Izjemno sem vesela mladih generacij, ki niso podlegle zlorabljanju zaupljivosti prebivalstva in so se pričele upirati. Bo kapitalsko elito v zdravstvu upor prebivalstva streznil?
Zagata na primarnem varstvu je dokaj hitro rešljiva. Vsi mladi zdravniki morajo po obveznem stažu najmanj eno leto delati na primarnem nivoju. Vsi zdravniki morajo dojeti, kako pomembno je imeti učinkovit sistem na primerni ravni, za bolnike, za ves sekundarni in terciarni sektor v zdravstvu in za politike. Ko jih bodo kolegi prenehali zaničevati, bo tudi zanimanje za poklic družinskega zdravnika zrastlo. Upam, da so že vsi specializanti družinske medicine, ki so trenutno na dvoletnem stažu v, bolnišnicah, prekinili specializacijo in se vrnili v domačo organizacijo. Kdo je pristojen za take odločitve? Za dolgoročno kadrovsko rešitev v medicini pa potrebujemo dolgoročen načrt dviganja števila vpisov na Medicinsko fakulteto in načrt razporejanja specializantov po strokah. Teh načrtov ni za zaupati organizaciji, kjer so zbrani tisti, ki jim je več do dobičkov kot do pacientov. Taki zavirajo povečevanje števila zdravnikov. Ob vsem tem pa bo treba tudi temeljito razmisliti, kaj ponuditi medicinskim sestram, ki nam jih pa res pobira zahodna Evropa.
Dragi zapostavljeni preobremenjeni kolegi v zdravstvu, pridružite se nam 10. januarja na protestu, dokažite, da ste z nami in ne proti nam.

Komentar z gornjim naslovom je pripravila Barbara Kramžar, dopisnica Dela v ZDA. Če jo prav razumem, naj bi imela Ukrajina prav v tem času lepo priložnost, da se ob pomoči ZDA in EU vojaško primerno usposobi, da bo jutri lahko dokončno obračunala z ruskim agresorjem. Pomembno naj bi bilo še, da tudi mi Slovenci ne prezremo, da je, citiram, »ukrajinski predsednik Zelenski branilec vsega, kar je drago prebivalcem zahodnih demokracij«. Temu mnenju, tako prvemu kot drugemu, žal ne morem pritrditi, kar bom poskušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Začnem naj s posebnostmi Ukrajine, o katerih podporniki Zelenskega dosledno molčijo. Osrednja je njena narodna sestava, ki se odraža v tem, da približno 40 % njenega prebivalstva uporablja ruščino kot pogovorni jezik, v njenih vzhodnih pokrajinah pa je tudi večina prebivalstva ruske narodnosti. Ta jezikovna pestrost demokratični državi ne sme povzročati težav, v Ukrajini pa je to velik problem. Leta 2014 je namreč njeno oblast nasilno prevzela politika, ki Ruse in ruščino obravnava z metodami, ki jih najbolje opredelimo z besedo »fašizem«. Tej politiki se je rusko prebivalstvo vzhodnih predelov države takoj uprlo: polotok Krim je zapustil Ukrajino in se priključil ruski državi, pokrajini Lugansk in Doneck pa sta se uprli vojaško, kar je v državi izzvalo državljansko vojno.
Državljanska vojna v Ukrajini je bila za ostalo Evropo moteča, za njeno dokončanje pa sta se predvsem zavzeli Nemčija in Francija. Rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma, Minsk 1 in Minsk 2, ki sta ju podpisali tudi Ukrajina in Rusija. Minsk 2 je določal predvsem dvoje: takojšnjo prekinitev državljanske vojne in spremembo ustave Ukrajine, ki naj bi upornima pokrajinama Lugansk in Doneck zagotovila politično avtonomijo skladno z običajnimi demokratičnimi standardi. Žal ukrajinska politična oblast tega sporazuma ni spoštovala in je svojo nasilno obravnavo rusko govorečega prebivalstva celo zaostrila. Pri tem je imela polno podporo ZDA, ki so v Ukrajini tudi ob podpori njene obsežne korupcije našle obilo priložnosti za uveljavljanje svojih ekonomskih in tudi političnih interesov.
Ruska agresija na Ukrajino si nedvomno zasluži obsodbo. Ne gre pa prezreti, da je bila v veliki meri izzvana in do nje ne bi prišlo, če bi Ukrajinska politika spoštovala svoje obveze iz sporazuma Minsk 2; tega pa ni počela tudi zato, ker je tako njeno ravnanje ustrezalo interesom ZDA. Pravkar povedano govori v prid mnenju, da je sedanja morija v Ukrajini velika politična napaka njenih ključnih akterjev, to so predvsem ZDA in Rusija. Politiki teh dveh držav imata možnost, da se to tragedijo s pogajanji hitro zaključi, saj z obeti, da bo Ukrajina Rusijo vojaško porazila, ne gre računati. Vsebinsko izhodišče za pogajanja bi lahko bil kar v letu 2015 sklenjeni sporazum Minsk 2. Da tega ne storijo, je več razlogov, eden pomembnih je nedvomno tudi politika EU do vojne v Ukrajini.
Na letošnjem Blejskem forumu je predsednica evropske komisije srž njene politike do Ukrajine predstavila z enim samim kratkim stavkom. Dejala je: »Ukrajina mora v tej vojni zmagati« in si s to izjavo prislužila bogat aplavz. Politika EU v tem primeru slepo sledi usmeritvam in interesom ZDA, njene članice pa bodo zaradi tega razvojno izjemno prizadete. O tem je ekonomist Jože P. Damijan v petek 23.decembra v Dnevniku objavil aktualen komentar, iz katerega povzemam dve mnenji. O politiki EU do vojne v Ukrajini pravi naslednje: »Odziv EU na vojno v Ukrajini je bil katastrofalno slab. Namesto da bi se evropska komisija takoj na začetku vojne angažirala za takojšnja pogajanja in čim hitrejšo sklenitev premirja, je iz te vojne naredila vseevropski energetski in inflacijski šok. Namesto da bi Ukrajino obvarovale pred morijo in uničenjem infrastrukture in gospodarstva, so evropske države še dodatno spodbujale kolaps njenega gospodarstva in popolno uničenje te države«. O posledicah, ki jih bo zaradi takega ravnanja utrpelo evropsko gospodarstvo, pa pravi Damijan naslednje: «Zaradi strateško povsem napačnega odziva na ukrajinsko vojno, bo Evropa izgubila milijone delovnih mest v industriji, pridobile pa bodo Kitajska in ZDA, ki so sposobne svojim gospodarstvom zagotoviti dovolj energentov in to po ustrezno nižjih cenah kot Evropa«.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo: najboljša ura se Ukrajini obeta šele takrat, ko bo tudi evropska politika spoznala, da je ukrajinsko morijo možno končati le s pogajanjem.
Andrej Cetinski, Ljubljana, december, 2022

KONEC PREHODNEGA OBDOBJA
Čas je za drugačen, bolj odrasel, pristop pri upravljanju naše, ne več tako mlade, države.

CIVILNA DRUŽBA ZAHTEVA TEMELJITO DRUŽBENO PRENOVO
Sodelavci gibanja Sinteza se močno veselimo aktivnost množice podobnih organizacij civilne družbe, ki so zaživela v zadnjih letih. Naše spoznanje, že več kot pred enajstimi leti, je bilo, da Slovenija potrebuje temeljito družbeno prenovo.
Sistem upravljanja države ni dober. Spremembe so nujne.
Naloga civilne družbe je stalna kontrola nad delovanjem političnih strank, saj brez nadzora ne deluje noben sistem. Glas ljudstva – Dokumentarni film.

VKLJUČUJOČA DRUŽBA
Če hočemo postati bolj vključujoča družba, potem moramo doseči, da se na volitvah in referendumih premagani del volilnega telesa ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega. Deklaracije niso dovolj. Zagotoviti je treba enakopraven državljanski položaj vsem posameznicam in posameznikom, ne glede na njihovo politično in drugo pripadnost ali osebno okoliščino. Zmagovalci in poraženci.

GIBANJE SINTEZA
V letih delovanja imamo za sabo kar nekaj uspešnih aktivnosti. Naj navedemo samo dve: 1)Revizija TEŠ-6 (Zahvala Računskega sodišča: Vaše sporočilo bo računsko sodišče obravnavalo kot pobudo za izvedbo revizije; in 2)Civilni nadzor projekta Drugi tir: Ustanovitev PSCN (Projektni svet za civilni nadzor nad izvajanjem projekta izgradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper). Sklep vlade.

NACIONALNI SVET ZA DEMOKRATIČNO SPREMEMBO VOLILNEGA SISTEMA
Ključen je nov volilni sistem, ki mora bistveno okrepiti vpliv volivcev na sestavo parlamenta in omočiti nadzor vlade.

GRE ZA DOLGOROČEN PROCES, KI SE MORA ZAČETI TAKOJ
Nov volilni sistem mora privesti do drugačnega obnašanja političnih strank, ki morajo v prvi vrsti pridobiti bolj kompetentne kadre. Zato na predsednika vlade, dr. Goloba naslavljamo javni poziv, da izpolni predvolilno obljubo o demokratizaciji volilnega sistema.

Spoštovani,

V Nacionalnem svetu za demokratično spremembo volilnega sistema smo se odločili za javni poziv predsedniku vlade, da naj vendarle, kot je obljubil, ustanovi strokovno komisijo, ki bo pričela pripravljati nov volilni sistem. Vsi se zavedamo, da priprava takega sistema zahteva veliko dela in časa. Če hoče vlada izpolniti dane obljube, da bo še v tem mandatu demokratizirala sedanji neustrezen volilni sistem in ga preko referenduma uskladiti s predlogi in zahtevami državljanov, potem mora s pripravami pričeti takoj.

Informacije, ki jih dobivamo, pa kažejo drugačne namene vladne koalicije. Vse bolj očitno je, da vlada popušča pred pritiskom nekaterih koalicijskih in opozicijskih strank, ki se bojijo direktnega soočanja z volivci. Zato načrtujejo ukinitev volilnih okrajev in oblikovanje volilnih list po volilnih enotah, pri tem pa odločno nasprotujejo uvedbi absolutnega prednostnega glasu (personifikaciji), ki bi omogočal volivcem, da glasujejo o posameznem kandidatu, kar lahko razumemo kot »skrivanje posameznih kandidatov pred volivci«. Toliko bolj, ker stranke nasprotujejo tudi uvedbi obvezne predstavitvene izkaznice kandidatov in uvedbo domicilnega principa. Številni strokovnjaki so zato prepričani, da bi predlagana sprememba še povečala izvolitev kandidatov iz urbanih središč. Da bi to preprečili, je po našem mnenju edina možnost uvedba kombiniranega volilnega modela, kar pomeni izvolitev polovice poslancev neposredno, po večinskem, dvokrožnem volilnem sistemu, podobno, kot volimo Predsednika Republike in župane, drugo polovico pa po zdaj poznanem proporcionalnem sistemu ob striktni uveljavitvi obveznega prednostnega glasu.

Če se s predlogom Poziva predsedniku strinjate, predlagamo, da ga podpišete. Lahko ga podpišete kot posamezniki, lahko pa kot predstavniki institucij in posamezniki. Poziv najdeta na >tem spletnem naslovu.

Z lepimi pozdravi, člani Nacionalnega sveta za demokratično spremembo volilnega sistema

Biti tiho ob takšnem dogajanju, bi bilo napačno.
Čeprav bo šele čas pokazal, vse detajle, je jasno, da nas je dr. Robert Golob razočaral. Smo preveč pričakovali ali pa je brlog pokvarjencev preveč poln? Prvo napako je vsekakor naredil, ko se je obdal z neprebojnim zidom starih strankarskih vplivnic in brezizhodnežev.
Pa bi lahko ravnal drugače? Ne vemo. Vemo pa, da bo šele drugačen volilni sistem omogočil začetek čiščenja avgijevega hleva, saj bo le tako omogočena izvolitev tudi posameznikov s pokončno držo, na vsakih naslednjih volitvah več. Pot do odraslosti te naše (ne več tako mlade) države pa je še dolga.

O dogajanju ob odstopu ministrice mag. Tatjane Bobnar razmišlja Miloš Šonc:

Ali je dogajanje okoli zamenjave ministrice za notranje zadeve mag. Tatjane Bobnar »vihar v kozarcu vode,« ali pa se nanaša na temeljne vrednote sistema, bo pokazal čas. Prisega vrednotam, ki jo je dal tudi premier dr. Robert Golob in ki je srž problematike celotnega dogajanja in to pod izgovorom »nezaupanja,« je vprašljiva. Že ta trenutek pa je jasno, da gre za veliko nerazumevanje oblastnikov glede izvajanja oblasti. Lahko bi rekel tudi zavajanje nas državljanov. In tu gre velika zasluga odličnim novinarjem, da so razkrili nestrokovnosti in nepravilnosti različnih akterjev in dali nam državljanom možnost, da sami ocenimo verodostojost vlade, njihovih svetovalcev in podpornikov. Hkrati pa so novinarji pokazali na nestrokovnost in pomanjkljivo integriteto različnih vpletenih. Celo predsednice parlamenta. Vidna je strankarska zlizanost, ne glede na nepoznavanje, na težo in vsebino spornih zadev. To politično zagovarjanje za vsako ceno, enostavno ne prepriča. O kakšni opciji nadzora parlamenta nad vlado in premierom v tem trenutku rajši ne razmišljam, saj so se očitno vnaprej, strankarsko odločili za bianko podporo premieru. Osebno pa me je dr. Robert Golob zelo razočaral. Tudi to javno razčiščevanje kaže predvsem na nesposobnost dogovarjanja.
Vse dogajanje okoli zamenjave ministrice pomeni ponovno nezaupanje v sistem in policijo. In to s strani prvega in najbolj odgovornega človeka v državi.
Lahko, da se spozna na elektriko, ampak podsistem policije, vojske, SOVE, in še kaj – npr. zunanje zadeve, zdravstvo itd., so preresna stvar, da bi se na tako lahkoten način poigraval s tem. Tudi če kdorkoli od vpletenih raje posluša kakšnega »specialca,« je to vseeno »malo« premalo za resno reševanje državnih problemov. Premier očitno ne ve, kam smo zašli zadnji dve leti. Tudi nostalgija po LDS in dr. Drnovšku je neumestna.
Če je to, kar sedaj dela dobro, potem pač niso vsa prizadevanja za vojno v Ukrajini slaba, tudi ne 135.000 in več ljudi brez dostopa do zdravnika ter seveda tudi ne to, kar dela sedaj na MNZ. Ampak potrebno je poudariti: vse to absolutno ni dobro! Hkrati pa je nesprejemljivo za nas državljane!
Seveda se vseh zlorab prejšnjega premiera ne more odpraviti čez noč. Ni pa potrebno, da sedanji premier dela enako in nestrokovno. Priznam mu dobre poteze na področju elektrike, ostalo pač »malo« manj.
Najbolj bodo veseli kriminalci z belimi ovratniki in tisti politikanti, ki jih podpirajo. Od raznih počivalškov (z maskami in elastikami) do beznikov z bananami in pahorjev s TEŠ 6, pa kakšnim županom z naročilom premoga, ali koga z zaslužki na račun sprememb prostorsko zazidljivih občinskih načrtovanj, do kakšnega lastnika zemljišča ob Soči, ali pa do zaslužnih upokojencev nad Izolo z lepim pogledom na morje. Po novem tudi »velikih« in »malih« golobov, ki jim ni v interesu, da sistem deluje po ustavi in zakonih ter predvsem v korist ljudi! No, morda pa tudi klasičen kriminal ni brez znakov veselja ob vseh teh spremembah.
Glede varovanja predsednika vlade in neprepričljivih odgovorov, da je ena glavnih stvari zaupanje varovane osebe in da se le-ta počuti varno, je to vseeno »malo« deplasirano stališče. Varovana oseba mora biti varovana tako, da je varna, ne da se počuti varno. Kako se počuti, ni najpomembnejše. Organiziranost varovanja, koordinacija, organizacija varovanja, zbiranje podatkov, logistika, itd. so v okviru sistema t.j. policije pač najbolj učinkoviti, logični, kvalitetni in pravočasni. Že drugačna razmišljanja in ravnanja predstavljajo določen riziko in so objektivno nezaupanje v policijo.
Izgovori, da ne gre za vmešavanje politike v stroko, je seveda samo za naivne.
Državljani smo lahko sami presodili, kako se visok politik – premier dr. Robert Golob vmešava v konkretne kadrovske zadeve in zraven dobiva podporo vseh najodgovornejših akterjev. In pri tem celo trdijo, da ne gre za vmešavanja v operativne postopke. Seveda »ne gre,« ker so odgovorni nosilci tega dela zamenjani ali nepostavljeni. Žalostno! Da bodo kdaj na strani SDS in NSi zagovarjali »pravno državo,« in to po dveh letih njenega aktivnega rušenja, si niti v sanjah nisem mislil. Ob vsem tem je tudi sklicevanje na civilno družbo prazno in deplasirano.
No, saj tudi nisem pričakoval, da se bo v tej situaciji javil predsednik države oz. prihodnja predsednica, a vendarle je nekaj hudo narobe v tej državi. Pa ne, da bi morali še enkrat na volitve? Lepo prosim bodimo resni in odgovorni.
Miloš Šonc, Grosuplje

Spremembe so nujne, osnovne so:

• Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in s tem omočil tudi njegov nadzor vlade;
• Druga je spremenjen model oblikovanja vlade: opustiti je potrebno rešitev, poznano kot »koalicijska vlada« in jo nadomestiti s tako, ki bo zagotavljala, da bodo vlado vodile etično neoporečne osebe z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami in bo tako vlado tudi možno učinkovito nadzirati;  
• Tretja sprememba pa naj krepko omeji vladajočo politiko pri političnem kadrovanju.

—————————————————————————————————————————————————————————–

Politiki so kot konzerve. Avtor teksta je Andrej Cetinski

Pod gornjim naslovom je pred dnevi Stefano Luso v Dnevniku objavil komentar, v katerem kritično obravnava prakso, po kateri nekateri župani to funkcijo opravljajo neprimerno dolgo, to je več kot dva mandata; moteče naj bi to bilo predvsem zato, ker čas politike kvari kot konzerve. Temu mnenju je v prispevku z dne 3.12.2022 v Dnevniku ugovarjal Herman Graber, ki ugotavlja, da svojo državo zelo slabo upravljamo, eden vzrokov za to pa naj bi bila prav prehitra menjava politikov na ključnih vodstvenih mestih. Mnenju, da imamo z upravljanjem države izjemne težave, se tudi sam pridružujem. Žal jih ne bomo mogli odpraviti, ne da bi poprej dobro prepoznali, kaj jih povzroča. Javne razprave o tem, zakaj nam demokracija slabo deluje – za to namreč gre pri upravljanju države -, so torej koristne in zato se tudi odzivam na to, kar sta na to temo povedala oba omenjena pisca.
Osrednjo vlogo pri upravljanju države ima pri nas predsednik vlade. Ta lahko to izjemno zahtevno delo uspešno opravlja le v primeru, če je zadoščeno naslednjima pogojema: 1.imeti mora uspešne izkušnje iz vodenja večjih poslovnih ali drugih sistemov, etično (značajsko) pa naj bo neoporečen; 2.vladajočo politiko je potrebno učinkovito nadzirati v interesu volivcev, saj se sicer hitro kvari in posledično deluje vprašljivo. Naša politična ureditev pa vloge teh dveh pogojev skoraj ne upošteva, o čemer pričajo naslednje njene značilnosti:
– Aktualna volilna zakonodaja dopušča, da imajo vodstva političnih strank odločilen vpliv na sestavo parlamenta, tak parlament pa svojih temeljnih funkcij (zadovoljevanje interesov volivcev, predvsem z relevantno zakonodajo ter učinkovitim nadzorom izvršne oblasti) objektivno ne more izvajati.
– Po volitvah se politika razdeli v dva bloka. Eden je koalicija; ta oblikuje vlado, ki jo praviloma vodi prvi mož njene najmočnejše stranke, drugi pa je opozicija, ki svoje poslanstvo uresničuje tako, da koaliciji vladanje čimbolj otežuje in si tako izboljšuje možnosti, da bo naslednjič ona vladala.
– Vladajoča politika ima široke pristojnosti kadrovanja v javnem sektorju, to je v državni upravi, zdravstvu, šolstvu, v podjetjih v državni lasti in še kje. Stranke to kadrovanje v polni meri zlorabljajo za zadovoljevanje strankarskih, in drugih interesov, kar se odraža v slabem delovanju javnega sektorja, pa tudi v obsežni korupciji.
Gornja sistemska ureditev po vsebini ni demokratična, saj ima vse značilnosti strankokracije, to je vladavine političnih strank, ki dobro zadovoljuje specifične strankarske interese, upravljanja države pa ne dojema kot svojo prednostno nalogo. Zaradi nje Slovenija razvojno počasneje napreduje, kot bi objektivno lahko, izjemno škodljivo pa je tudi to, da postaja sedanja politična ureditev vse močnejši dejavnik, ki nas Slovence sovražno razdvaja.
Sistemsko ureditev upravljanja države je torej potrebno tako prenoviti, da bo zadovoljevala temeljne demokratične standarde. Povsem zadovoljive rezultate lahko dosežemo s tremi spremembami. Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in s tem omočil tudi njegov nadzor vlade. Druga je spremenjen model oblikovanja vlade: opustiti je potrebno rešitev, poznano kot »koalicijska vlada« in jo nadomestiti s tako, ki bo zagotavljala, da bodo vlado vodile etično neoporečne osebe z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami in bo tako vlado tudi možno učinkovito nadzirati Tretja sprememba pa naj krepko omeji vladajočo politiko pri političnem kadrovanju.
Za vse tri gornje spremembe obstajajo konkretni in izvedljivi predlogi, a jih politika, tako leva kot desna, ne sprejema, saj se strankokraciji ne želi odreči. Ker dajemo osebnim interesom praviloma prednost pred skupnimi, tega njenega ravnanja niti ni težko razumeti. Za prepotrebno prenovo sedanje politične ureditve lahko torej poskrbi le civilna družba, a vprašljivo je, če se bo tega projekta pripravljena in sposobna lotiti.
Še nekaj besed o upravljanju občin. Podobno vlogo, kot jo ima pri upravljanju države predsednik vlade, ima v občini župan. Tega izvolijo volivci, ki običajno znajo dovolj dobro presoditi, kateri od kandidatov za župana bo znal najbolje zadovoljiti njihove interese in temu ustrezno večina tudi glasuje. Delo župana nadzoruje izvoljeni občinski svet, ki pri izvajanju te naloge nima omejitev, kot jih ima na ravni države parlament. Pomembno je tudi, da imajo občani dovolj možnosti spremljati delovanje župana, in če jih ta ne zadovoljuje, mu bodo na naslednjih volitvah izrekli nezaupnico. Demokratično upravljanje deluje torej v občini bistveno drugače in bolje, kot na ravni države in posledično se občine v večini tudi dobro upravlja. Če bi ne bilo tako, bi imela Slovenija še precej več razvojnih in drugih problemov, kot jih že ima.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo. Po aprilskih volitvah nam vlado vodi oseba, ki ima dokazljivo uspešne vodstvene izkušnje, kar je nedvomno za državo zelo dobro. O tem, kakšna je njena etična naravnanost, vsaj v javnosti ne vemo veliko, a pričakuje se, da s tem ne bi smelo biti težav. Prvega od prej omenjenih kriterijev, ki pogojujejo učinkovito delovanje vlade, torej njen sedanji predsednik dobro zadovoljuje. Nedorečen pa ostaja drugi kriterij, to je nadzor vlade. Učinkovitost če tega dodatno otežuje tudi to, da smo volivci aktualnega predsednika vlade in njegovo Gibanje Svoboda na zadnjih volitvah izjemno bogato podprli. Sam zato ne bom presenečen, če bodo rezultati sedanje vlade slabši, kot si za sedaj obetamo.
Andrej Cetinski, Sinteza

KONEC PREHODNEGA OBDOBJA

Dr. Ciril Ribičič nas v članku v pričujočem članku opozarja, da je že čas za drugačen, »odraslejši«, pristop pri upravljanju naše, ne več tako mlade, države.

Članek začne z ugotovitvijo, da se »največje napake dogajajo v času zmagoslavja«. Sklene pa ga skoraj roteče: »Če hočemo postati bolj vključujoča družba, potem nas mora skrbeti, kako doseči, da se tisti del volilnega telesa, ki je bil nekajkrat zaporedoma premagan na volitvah in referendumih, ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega. Ne zadoščajo povolilne deklaracije o tem, da bodo izvoljeni zastopali vse državljane, ne glede na to, kako so glasovali na volitvah in/ali referendumih. Zagotoviti je treba enakopraven državljanski položaj vsem posameznicam in posameznikom, ne glede na njihovo politično in drugo pripadnost ali osebno okoliščino.«

Z vidika delujoče ustave je zanimivo opazovati hitro spreminjanje stališč zmagovalcev in poražencev na volitvah in referendumih. Pri tem velja upoštevati, da se lahko največ naučimo iz porazov in da se največje napake dogajajo v času zmagoslavja. Zelo hitro se na primer spremeni odnos do referenduma glede na to, ali je nekdo na oblasti in postane do referendumov zadržan ali pa je pristal v opoziciji in si želi pogostejših referendumov. Programske usmeritve, še bolj pa način delovanja, se začno prilagajati novim razmeram. Politične stranka, ki preide iz koalicije v opozicijo ali obratno, temeljito spreminja svoje delovanje in v trenutku pozabi, kako je na ista vsebinska in procesna vprašanja gledala, ko še ni spremenila svojega položaja. Vsi, ki svoja stališča obrnejo na glavo seveda trdijo, da so končno pristali na nogah, čeprav jim dokaze o tem, da ravnajo nenačelno, lahko nazorno predstavijo stroka, raziskovalno novinarstvo in javna RTV. Seveda ne takšna RTV, ki je ugrabljena za potrebe ene politične stranke v pripravah na volitve in referendume, kot je bila v zadnjem času.
Politični vrhovi so preskokov iz ene v drugo skrajnost vajeni, volivci, zlasti tisti, ki so presenečeno pristali v opoziciji po volitvah in v manjšini na referendumu, pa se sprašujejo, kako je mogoče, da so pričakovali gladko zmago, doživeli pa boleč in prepričljiv poraz. Odgovor je enostaven: razočaranje volivcev je posledica tega, da so živeli v mehurčkih, ki jih obvladujejo strankarski mediji, za katere je bila tokrat še posebej značilna pristranska propagandna vojna proti novi oblasti in novo sprejeti zakonodaji. Razočaranje, ki ga omenjam, je posledica virtualne resničnosti, ki so jo slikali strankarski mediji: tokrat so razočarani predvsem opozicijski volivci, ki so jih njihovi mediji načrtno pristransko zapeljevali in v sodelovanju z opozicijsko politiko vodili v boleč volilni in nato še referendumski poraz.
Na referendumu so volivci, ki podpirajo javno RTV, ravnali maksimalno odgovorno in zanesljivo: čeprav so vedeli, da nasprotniki zakona bržkone ne bodo izpolnili 20-odstotnega kvoruma, so z zelo prepričljivo večino zakon o RTV ohranili v veljavi, glasovi proti zakonu pa so ostali v prepričljivi manjšini. Še zlasti je prepričljivost tega poraza presenetljiva, ker je bil tokrat v položaj pristranske politične propagande potisnjen tudi informativni program »javne« RTV. Pokazalo se je, da je bila napačna ocena, da bi se parlamentarne volitve končale drugače, če bi si prejšnja vlada pravočasno polastila RTV. Slovenski volivci nimajo radi, da jim nekdo narekuje, kako naj odločajo.
V predvolilnih in pred referendumskih obdobjih rabijo javno RTV še zlasti tisti sredinsko usmerjeni volivci, ki niso v naprej oziroma trdno opredeljeni za eno ali drugo odločitev. Želijo si takšno RTV, ki bo verodostojen vir objektivnega poročanja o tem, kaj se dogaja in kakšna je vsebina zakonov, o katerih odločajo na referendumu. Na nek način je razumljivo, da se volivci delijo na tiste, ki so trdni podporniki levo- in desno-sredinske usmeritve. Vendar pa ti volivci sami ne prinašajo volilnega ali referendumskega uspeha. Odločilni so glasovi sredine, ki v naprej ni predeljena za ali proti. In zanje je pomembno, da se ne srečujejo samo z enostransko propagando v stilu oddaje Kdo vam laže?, temveč da imajo možnost dobiti objektivne informacije iz kredibilnega vira, kakršen bi morala biti javna RTV.
Prezgodaj je še za poglobljeno analizo, vseeno pa je smiselno opozoriti, da je v preteklih letih zlasti civilna družba jadikovala, kako je pri nas možnost doseči razpis referenduma preveč omejena, zdaj pa jo moti inflacija referendumskega odločanja. Eno in drugo stališče je mogoče racionalno zagovarjati. Inflacija zakonodajnih referendumov je posledice zlorabe procesnih pravic za neustavne namene. Tipičen primer je bil referendum o zakonu o vladi. Referendum je bil sprožen neposredno po volitvah zato, da bi si prejšnja vlada podaljšala mandat na ta način, da bi z razpisom referenduma odložila konstituiranje nove vlade, oblikovane na podlagi volilne zmage. Ministri prejšnje vlade, ki so postali novoizvoljeni poslanci, so sprožali referendumske postopke, da bi podaljšali delovanje prejšnje vlade, ki se poleg tega ni ozirala na določbe o tem, da se mora omejiti na nujne tekoče posle. Če se zmagovalci volitev in novi mandatar ne bi hitro in uspešno prilagodili nastali situaciji in oblikovali vlado v mejah starega zakona o vladi, nove vlade še danes ne bi imeli.
Na drugi strani pa je res, da civilna družba ne more doseči razpisa posvetovalnega referenduma, če mu nasprotuje parlamentarna večina. Brez referenduma pa civilna družbe ne more doseči nobene resnejše izboljšave glede ureditve pravic državljanov in demokratizacije ureditve, če ji nasprotujejo vodstva političnih strank. To še posebej velja za takšne spremembe, ki so vezane na ustavno oziroma 2/3 večino, na primer za realizacijo obljub, ki jih je izsilil Glas ljudstva ali za uvedbo kombiniranega volilnega sistema dveh glasov.
Sistemsko gledano bi bilo smiselno, da bi čas in energijo, porabljeno za pred referendumsko kampanjo porabili za oblikovanje in sprejem boljših zakonskih predlogov. Seveda pa je bila uporaba nujnega postopka pri sprejemu zakona o RTV razumljiva v situaciji, ko je na delu globoko neustavna politična podreditev RTV.
Po realizaciji referendumskih odločitev bo pomembno, da okrepljena koalicija ne bo nadaljevala s sprejemanjem zakonodaje prek noči, oslabljena opozicija pa ne bo uporabljala taktike: naj bo zakon čim slabši, da ga bomo lažje izpodbijali na referendumu ali pred Ustavnim sodiščem. Težišče delovanja obeh strani bi moralo biti sprejemanje čim bolj kakovostne zakonodaje.
Podobno velja za novo izvoljeni Državni svet, ki ne more upravičiti svojega obstoja, kadar posnema državni zbor in se obnaša kot dodatno politično predstavništvo strank. Po ustavi je namreč predstavništvo lokalnih ter socialnih, gospodarskih in poklicnih interesov. Igra se s svojim obstojem, kadar različno obravnava zakonske predloge glede na to, kakšna je sestava vladajoče koalicije, ki jih je sprejela.
Ker je opozicija oslabljena, bi bilo smiselno, da koalicija razglasi konec prehodnega povolilnega obdobja, v katerem je bil poudarek na rokohitrskem popravljanju tistih napak, ki so bile odločno zavrnjene na volitvah in referendumih in na kadrovski prenovi. Odslej je čas za bolj zahtevno in ustvarjalno delovanje, ki ne pozablja na pravice sorazmerno zastopane opozicije v zakonodajnem postopku in ne zlorablja procesnih pravic v korist vladajočih. Pri tem bi se morala koalicija kolikor je mogoče izogibati pristranski obravnavi notranjih nasprotij v opoziciji, ne glede na to, da je prejšnja vlada kar naprej počela ravno to, ko je kupovala manjše parlamentarne stranke in tako slabila opozicijo.
Sestavni del takšnega delovanja naj bo tudi spoštovanje obljube, da novela zakona o RTV ne bo vodila do ponovnega političnega prevzema javne RTV, tokrat s strani nove vladajoče koalicije. V RTV se lahko oblast vtika samo toliko kot je potrebno, da bo zakon uresničen in tako, da krepi avtonomnost in preprečuje vsakršno vmešavanje dnevne politike v program RTV. Bodimo pošteni in priznajmo, da so v okviru koalicije tudi posamični drugačni nameni: v imenu spopadanja z aktualno politizacijo RTV utrditi svoj politični položaj ter v imenu urejanja obstoječega kaosa delovati politično pristransko in po domače.
Če hočemo postati bolj vključujoča družba, potem nas mora skrbeti, kako doseči, da se tisti del volilnega telesa, ki je bil nekajkrat zaporedoma premagan na volitvah in referendumih, ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega. Spomnimo se, kako se je v času prejšnje vlade tako počutila večina volivcev, vlada pa je delovala kot da ima njihovo večinsko podporo. Zato ne zadoščajo povolilne deklaracije o tem, da bodo izvoljeni zastopali vse državljane, ne glede na to, kako so glasovali na volitvah in referendumih. V parlamentu zagotavlja enakopravnost vseh takšno delovanje, ki spoštuje načelo proporcionalne zastopanosti, izven njega pa morajo imeti enakopraven državljanski položaj vse posameznice in posamezniki, ne glede na svojo politično in drugo pripadnost ali osebno okoliščino.

Dr. Ciril Ribičič, 1.12.2022

Spoštovana-i!

Posredujem odgovor ministrice Tanje Fajon predsedniku ZZB NOV Slovenije Marijanu Križmanu glede glasovanja 4. 11. 2022 v OZN.

Zakaj obstaja morebitno nerazumevanje vsebin, okoliščin in vzrokov ter posledic, zakaj obstaja tudi nezaupanje v oblastnike, ki jim pač slepo ne verjamemo več v izgovorjene besede ter zakaj sploh prihaja do takšnih situacij in problemov, ki vodijo v vojne, naj si vsakdo odgovori in presodi sam.

Vsekakor se tako oblasti v OZN, v EU, v NATU kot v Sloveniji niso ravno proslavile s svojim delovanjem ter glasno javno oglasile in ukrepale preventivno ( z diplomacijo, z neširjenjem NATA in vojaškim ter obveščevalnim in ekonomskim izzivanjem, kulturnim zatiranjem ljudi drugih nacionalnosti v Ukrajini, s kulturnim – jezikovnim zatiranjem drugih narodov v Ukrajini, itd. itd.), tako da se naj vsakdo zadovolji po svoji presoji z odgovorom in obrazložitvami. Ter seveda z ravnanji vseh vpletenih.

Vsekakor lahko jemljem vsaj kot pozitivno, da je oblastnica odgovorila predsedniku ZZB, ne pa dvema običajnima državljanoma.

Zakaj so mediji praviloma molčali pa je že drugo vprašanje.

Predvsem pa bi bilo zanimivo vedeti odgovor na vprašanje: »Zakaj Slovenija kot aktivna udeleženka zavezniške antifašistične koalicije med II. svetovno vojno ni sama ali v povezavami z državami, ki delijo podobne vrednote, sama predlagala svojo vsebino resolucije?« »Ali ne znamo? Ali si ne upamo? Ali pa resnično nimamo svojega stališča?« (Vsaj to slednje je ministrica v svojem odgovoru pojasnila.)

Če že predlagatelji, naslov resolucije, politične okoliščine, vsakokratne politične »zlorabe,«  neupoštevanje človekovih pravic, ali pa vsebina »niso primerni,« (o čemer se lahko glede na obrazložitev in okoliščine celo strinjam), potem resnično predlagam, da MZZ R Slovenije v izogib prihodnjim nesporazumom in konec koncev morda celo tratenju časa,  p r i p r a v i   s v o j   t e k s t   ustrezne resolucijo. Ga vsi tudi kot državljani sveta in člani OZN zaslužimo. Ta nek ločen tekst, ki ga omenja ministrica  seveda ne poznam in ne vem, zakaj se gre.

Pa še za konec: le objavite celoten tekst vseh resolucij. Bomo lažje tudi sami presodili.

Še enkrat pa ponovitev, da je absolutno nedopustna in obsojanja vredna vsaka agresija na drugo – sosednjo državo, pa »čeprav« je to velesila in je to Rusija. Pravzaprav kot stalna članica varnostnega sveta toliko »manj sprejemljivo.« In čeprav je to z izgovorom zatiranja »nacizma,« ki je lahko celo realen. A vendar je potrebno vsaj zastriči z ušesi in biti več kot pozoren, ko nekdo – kdorkoli in kjerkoli na podlagi nesprejemljivih vzrokov, posledično izvaja agresijo »zaradi nacizma.(??!!!)«

Vsekakor pa sem prepričan, da se tako resne teme in dogajanja kot so vojne, vzroki in posledice, jemljejo preveč lahkotno ter s premajhnimi prizadevanji za mir! Samo z obiski vojnih področij, dajanjem orožja, netenjem sovraštva ter neposrednim vpletanjem v vojno, medijsko cenzuro, oz. s takšnimi potezami, ki absolutno ne vodijo k miru, sožitja ne bomo dosegli. Niti drugje, niti pri nas. Še manj razumevanja za vse skupaj.

Tudi 1. seja sveta za nacionalno varnost (SR., 30. 11. 2022) nezadovoljstvo v svojih ugotovitvah in ravnanju. Opredelitve za »prorusko« ali »prozahodno« ravnanje ter nadaljevanje politike konfrontacije, brez razmisleka o vseh mrtvih, ranjenih, razseljenih, so milo rečeno daleč od ustavne kategorije za mir.

S spoštovanjem! Miloš Šonc

Odgovor ministrice T. Fajon predsedniku ZZB NOV M. Križman glede glasovanja v OZN