Vojaški spopadi v Ukrajini se zadnje tedne umirjajo in tudi med zahodnimi politiki se vse redkeje sliši bojevite napovedi o tem, da bo Rusija v tej vojni poražena. To nakazuje, da se vendarle prebuja spoznanje, da je ukrajinsko morijo smiselno in potrebno končati za pogajalsko mizo. Verjetno vplivajo na te, za sedaj res še zelo rahle spremembe v naravnanosti zahodne politike, predvsem tri okoliščine. Najprej spoznanje, da ukrajinska vojna potiska energetsko in surovinsko bogato Rusijo v naročje Kitajske, kar utegne strateškim interesom ZDA zelo škoditi. Drugič to, da se vsaj v enem delu evropske politike prebuja spoznanje, da obravnavana vojna gospodarsko izrazito škodi EU in jo je zato potrebno čimprej končati; tako njeno razumevanje je za sedaj najbolj zaznati pri francoskem predsedniku Macronu, njemu pa bodo verjetno kmalu sledili tudi nekateri drugi vodilni politiki; upajmo, da bo med njimi tudi nemški premier Scholz, medtem ko naš premier svoje bojevitosti verjetno ne bo med prvimi opustil. In kot tretje to, da vojna v Ukrajini tudi vse bolj vplivni Kitajski ne ustreza, saj ta svojo strateško mednarodno politiko predvsem opira na lastno izjemno razvojno in ekonomsko učinkovitost, katere prednosti lahko uveljavlja le ob odprtem gospodarskem sodelovanju držav, kar pa vojna v Ukrajini zelo otežuje.
Kar nekaj upoštevanja vrednih razlogov torej govori v prid obetov, da se vojne v Ukrajini ne bo več zaostrovalo in se jo bo poskušalo čimprej končati s pogajanji. Nekaj podobnega pričakuje, kakor sem ga sam razumel, tudi Mirko Cigler, ki je svoje poglede o tej temi dne 15.aprila predstavil v Objektivu s člankom z naslovom Kompromis s hudičem. Tega sicer posebej ne omenja, a domnevam, da naj bi imel v tem primeru vlogo hudiča ruski avtokrat Putin, s katerim naj bi bilo težko ali celo nemogoče dogovoriti se za tak mir v Ukrajini, ki bi zadovoljil njeno prebivalstvo. Svojo zadržanost je Cigler izrazil z naslednjo mislijo, citiram: »Kaj torej ostane Ukrajini, če v zameno za mir izgubi svojo (ukrajinsko) dušo? Mir v nesvobodi ni mir, je zgolj utišan nemir«.
Tudi sam Putinovi avtokraciji nisem naklonjen, imam ga pa vendarle za dovolj razumnega, da verjamem, da bo pristal na mirno končanje vojne v Ukrajini ob pogojih, za katere sta se Rusija in zahodna ter ukrajinska politika nekoč že dogovorili, a se jih v ničemer ni spoštovalo, pa ne po krivdi Rusije. Predvsem gre za dva pogoja: a)Ukrajina naj se odreče članstvu v Natu in tudi sicer naj postane politično nevtralna država; b)Ukrajina naj uresniči zaveze, ki jih je s sporazumom Minsk 2 sprejela v letu 2015 in po katerih naj bi svojemu ruskemu prebivalstvu priznala pravice, ki gredo manjšini v demokratični državi. Verjamem, da sta navedena pogoja za Rusijo ključna, čeprav za Putina osebno to verjetno ne velja povsem.
Spričo njenih dosedanjih izkušenj so za Rusijo nedvomno izjemno pomembna tudi jamstva, da se bo mirovni sporazum o prekinitvi vojne v Ukrajini tudi dosledno spoštovalo; pri zagotavljanju le teh bi lahko osredno vlogo prevzela OZN, od katere se tudi sicer pričakuje, da bo v prihodnje veliko aktivneje delovala pri urejanju skupnih problemov nas zemljanov.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Oba s Ciglerjem domnevama, da se nam obetajo mirovna pogajanja, ki naj bi končala vojno v Ukrajini. Pri oceni njihove uspešnosti, pa se očitno razhajava: sam verjamem v njihov uspeh, med tem ko je Cigler glede tega močno zadržan.
Andrej Cetinski

Luka Lisjak Gabrijelčič: Za drugi dom!

Odkar imamo v Sloveniji demokracijo, potekajo razprave o smiselnosti državnega sveta. Okoliščine njegovega nastanka še niso razjasnjene. Po eni strani se zdi, da je nastal kot koncesija tedanji opoziciji: dobronamerni poskus, kako v novi sistem vključiti drobce tedaj že klinično mrtvega samoupravljanja. A ta interpretacija je bržkone prekratka. Ideja drugega doma parlamenta, ki bi predstavljal gospodarske, stanovske in socialne interese, je na Slovenskem veliko starejša od Kardeljevega delegatskega sistema: med obema vojnama so jo zagovarjali številni katoliški in socialdemokratski avtorji.
Po drugi strani vsaj del tedanje opozicije ideji doma, ki bi odseval »pluralizem družbeno-gospodarskih interesov«, ni bil zelo naklonjen. V ustavo naj bi se prebil predvsem zaradi vztrajanja Franceta Bučarja, ki mu je kot zgled služil bavarski model. Glede na to, da je državni svet tako po sestavi kot pristojnostih zelo podoben bavarskemu senatu, se teza zdi verodostojna.
Toda Bavarska je med tem svoj drugi dom izgubila: že leta 1999 ga je odpihnil referendum, na katerem se je skoraj 70 % volivcev izreklo za njegovo odpravo, pa čeprav je hegemonična stranka CSU zagovarjala njegovo ohranitev, pri čemer naj bi reformirali njegovo sestavo in način izvolitve članov. Slovenija pa je državni svet ohranila: brez reforme.
Kritike, ki so botrovale ukinitvi bavarskega senata, so bile malodane identične kritikam, ki jih je vseskozi deležna njegova slovenska kopija. Razlog, da je posnetek za skoraj četrt stoletja preživel izvirnik, se očitno skriva v večji inerciji v slovenskem političnem in institucionalnem ustroju, ki marsikdaj spominja na podstrešje stare mame, ki se ne more posloviti od davno odsluženih predmetov.
Sam svetniki se zavedajo, da nad njihovimi mandati visi Damoklejev meč obtožb o nepotrebnosti. Zato so razvili čut za samoohranitev. Kadarkoli je govora o ukinitvi državnega sveta, skušajo pokazati svojo relevantnost, pogosto tako, da zajahajo trenutni populistični val ali pihajo na dušo partikularnim interesom, ki se zdijo najmočnejši. A s tem se le še bolj oddaljujejo od svojega poslanstva.
Sam mislim, da Slovenija drugi dom parlamenta potrebuje. Kot sem zapisal nedavno, smoter sistema uteži in protiuteži ni, da večini onemogoči vladanje, temveč da v proces odločanja vključi varovalke, ki preprečijo prevlado »začasnih in delnih interesov«, pred katerimi je svaril ameriški »ustanovni oče« James Madison. V zreli demokraciji bi morale prevladati odločitve, ki uživajo podporo dolgotrajnejših in stanovitnih večin. V nasprotnem primeru smo soočeni bodisi s hektičnim nihanjem iz ene skrajnosti v drugo bodisi s pritožbami vsakokratne večine o nedemokratičnosti ureditve, ki ji onemogoča hitro odpravo ukrepov prejšnje oblasti. Oboje dolgoročno spodkopava demokracijo.
S tega vidika je instrument odložilnega veta pomemben: ukrepi, o katerih se ne more zediniti niti navadna večina vseh izvoljenih poslancev, si bržkone zaslužijo brodolom. Seveda bi se to pristojnost lahko preneslo na predsednika republike. A s tem bi na široko odprli vrata osebnim rivalstvom in merjenjem moči med premierjem in predsednikom, kakršne videvamo na Hrvaškem, ne da bi s tem bistveno okrepili sistem demokratičnega odločanja. Sam sem namesto tega naklonjen radikalni reformi državnega sveta, tako v pristojnostih kot sestavi.
Ena izmed najbolj perečih težav v slovenski politiki so imenovanja – zlasti v organe, ki bi morali biti neodvisni od dnevne politike. Neskončna polemika glede javne RTV je šolski primer. V njej se, ne glede na pritlehne politične interese, vendarle tepeta dva legitimna koncepta. Prvi poudarja potrebo po neodvisnosti, strokovni neoporečnosti, avtonomiji novinarjev in participaciji civilne družbe. Drugi odgovarja z upravičenim pomislekom: kje je tu mesto za demokratični nadzor? Mar nima ljudstvo prek svojih predstavnikov pravice in dolžnosti, da nadzoruje zavod, ki se financira neposredno iz žepov ljudi? Sedanji zakon je zagato deloma rešil tako, da je nadzor prepustil civilni družbi. A tu se postavi natanko vprašanje, ki meče senco na legitimnost državnega sveta in zaradi katerega so Bavarci ukinili svoj senat: kdo v neizmerno pluralni postmoderni družbi odloča, katera civilnodružbena organizacija je reprezentativna in katera ne?
Kaj pa, če bi imenovanja v inštitucije in organe, ki morajo biti neodvisni od dnevne politike, imenoval reformiran drugi dom parlamenta? Če bi bili svetniki izvoljeni neposredno, ne bi bilo več sence dvoma nad njihovo demokratično legitimnostjo; če bi bili izvoljeni z dvokrožnim sistemom, bi moral vsak od njih moral zbrati široko večino v svojem okolju; in če bi bili okraji dovolj veliki, bi se izognili nevarnosti, da bi se v njih uveljavili le predstavniki ozkih lokalnih interesov. In morda najpomembnejše: če bi se, podobno kot v ameriškem senatu, vseke dve leti zamenjala tretjina članov, bi se večina v državnem svetu vseskozi spreminjala in bi le redko sovpadla z večino, ki obvladuje državni zbor.
S tem bi dobili organ, ki bi lahko suvereno gledal pod prste državnozborski večini. Slednji bi ostala naloga, da sprejema zakone in tako skupaj z izvršno oblastjo dejansko vlada državi. Na reformirani državni svet pa bi prenesli imenovanja na pomembne nadzorne in neodvisne inštitucije; pa tudi pristojnost ustanavljanja preiskovalnih komisij, ki bi utegnile biti precej bolj učinkovite, če jih ne bi hromila vse večja polarizacija med vsakokratno koalicijo in opozicijo: slednja bi v državnem svetu gotovo ne prišla tako močno do izraza, saj od njegovih odločitev ne bi slonila usoda vlade.
Brez neskončnih polemik o imenovanjih bi se lahko državni zbor lahko resnično posvetil svojemu glavnemu smotru: sprejemanju konkretnih politik. A morda je strah pred to odgovornostjo še večja zavora za takšno reformo kot dejstvo, da bi se morali poslanci z njo za vselej odreči delu svoje sedanje moči.

V SINTEZI-KCD z veliko pozornostjo spremljamo vojno v Ukrajini. Na redni seji dne 14. marca 2023 je Programski svet sprejel jasno in odločno stališče do te katastrofalne vojne:

»Pozivamo vodilne politike Združenih držav Amerike, Evropske unije, Velike Britanije, Ukrajine in Rusije, ki ste za to vojno neposredno odgovorni, da se dogovorite za takojšnjo prekinitev vojnih operacij, za premirje, za pogajanja, za mirno rešitev spora, za sobivanje ukrajinskega naroda in ruske manjšine, ki ga bodo nadzorovale enote OZN.«

Stališče s pojasnilom.

Vojna v Ukrajini je velika tragedija, najbolj za Ukrajino, pa ne veliko manj tudi za ostalo Evropo. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo in kako jo končati, se zelo razlikujejo. Evropska politika pod vplivom ZDA dokaj enotno zagovarja usmeritev, da je Ukrajina ob zadostni vojaški podpori sposobna Rusijo kot agresorja poraziti. Veliko nas meni nasprotno, da namreč ta vojna vodi v tretjo svetovno vojno ali celo v nuklearni spopad in jo je zato potrebno s pogajanji koliko mogoče hitro končati. Tega prepričanja je tudi papež. Zanimivo razmišljanje o tej temi je v Mladini z dne 3.3.2023 predstavil Borut Mekina. Naj kratko povzamem njegovo razlago, kakor sem jo sam dojel.
Izhodiščno poreklo obravnavane vojne naj bi bil povampirjeni kapitalizem, ki sta ga tako Rusija kot Ukrajina pričeli razvijati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Pri njunem prehodu iz socializma v tržno gospodarstvo je imela eno osrednjih vlog korupcija, katere rezultat je elita bogatašev (oligarhov) na eni strani, na drugi pa revščina pretežnega dela prebivalstva. Družbena nasprotja, ki so jih porajale te, za večino nesprejemljive socialne razlike, je bila sposobna učinkovito blažiti avtoritarna politika in tako se je ta v obeh državah vse bolj krepila. Močno orodje, ki se ga avtoritarna politika poslužuje pri zagotavljanju podpore tudi revnejših slojev, je nacionalizem. Tega sta predvsem v zadnjem desetletju tako politiki Rusije kot Ukrajine načrtno krepili in to naj bi bil tudi neposreden vzrok za lansko rusko agresijo.
Gornji razlagi ne gre oporekati, za njeno razumevanje pa je koristno poznati nekatere okoliščine, ki so odločilno prispevale, da je prišlo do vojne. Osrednjo vlogo je v celotni zgodbi imela politika, ki je leta 2014 v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast. Ta je prebivalce ruske narodnosti – takrat jih je bilo okoli 8 milijonov – odrekla temeljne narodne pravice, kar je izzvalo državljansko vojno in je bilo tudi povod za odcepitev Krima in njegovo priključitev k Rusiji. Kmalu, že v začetku leta 2015, je bil pod vplivom zahodne politike sklenjen sporazum, znan pod imenom Minsk 2, ki naj bi državljanko vojno končal, Ukrajina pa se je z njim zavezala, da bo s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila normalne demokratične pravice. Sporazum sta poleg Rusije in Ukrajine podpisali tudi Nemčija in Francija. Žal ga Ukrajina ni spoštovala in je svojo nasilno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je s sporazumom zavezala, do ruske agresije zelo verjetno ne bi bilo prišlo.
Glede na to, kar navajam zgoraj, je očitno, da je rusko agresijo predvsem izzval ukrajinski nacionalizem. Ta je bil po letu 2014 izjemno agresiven tudi zato, ker ga je spodbujala zahodna, predvsem politika ZDA. Tudi to govori v prid mnenju, ki ga številni zagovarjajo, da je namreč obravnavana vojna predvsem vojna med Rusijo in ZDA, ki jo močno podpira EU. Posebna naj bi bila po tem, da poteka na ozemlju tretje države, to je Ukrajine, in tej povzroča tudi največ človeških žrtev in materialne škode. Veliko gospodarsko škodo ima in bo še naprej imela zaradi nje tudi EU, medtem ko naj bi gospodarsko koristila ZDA in še v večji meri Kitajski. ZDA si namreč lahko veliko obetajo od tega, da bo EU v prihodnje pri energetski oskrbi pomembno od njih odvisna, ta zelo draga oskrba pa bo resno prizadela konkurenčnost EU, kar bo ZDA tudi v prid. Kitajska pa si lahko veliko obeta od tega, da vojna v Ukrajini Rusijo potiska v njeno naročje, s čimer si bo lahko zagotovila prednost pri koriščenju njenih bogatih energetskih in drugih surovinskih zalog.. Pravi zmagovalec ukrajinske vojne bo torej Kitajska, poraženec pa poleg Ukrajine tudi ostala Evropa. Eden redkih politikov, ki je to očitno spoznal, je bivši ameriški predsednik Trump in od tod njegova nedavna izjava, da bi on kot predsednik ZDA vojno v Ukrajini v nekaj dneh končal.
Spričo jedrske oborožitve, s katero razpolaga Rusija, je nerealno pričakovati, da bi jo Ukrajina v obravnavani vojni lahko porazila. Nerazumno in neetično je zato pri njej vztrajati. Končati jo je možno in potrebno s pogajanji, v katerih nobena stran ne bo poražena in predvsem ne ponižana. Izhodišče za pogajanja bi lahko bil že omenjeni sporazum Minsk 2 in pa zaveza Ukrajine, da bo politično nevtralna po zgledu Avstrije in se ne bo pridružila Natu. Zakaj politika EU ne pristaja na zaustavitev vojne s pogajanji, je težko razumeti. Taka ravnanja so pogosto čustveno pogojena in tudi v tem primeru utegne biti tako; čustvo, ki naj bi vsaj v enem delu prispevalo, da politika EU tako pohlevno sledi usmeritvam ZDA, je verjetno oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, katere naslednica je današnja Rusija.
V uvodu omenjeni članek zaključuje Mekina z mnenjem, da sta tako Rusija kot Ukrajina geografsko, ekonomsko in kulturno del Evrope. Obravnavana vojna je to povezanost grobo prizadela, v interesu vseh nas pa naj bi bilo, da jo obnovimo in dodatno krepimo. Ta usmeritev je nedvomno pravilna, jo bo pa težko uresničiti, dokler se bo evropska politika tako nekritično podrejala interesom ZDA. Če odmislimo oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, je to podrejanje nedvomno ena od posledic resne krize, v katero je neoliberalizem potisnil demokracijo; ta sicer še vedno uporablja demokratične formalne mehanizme, kot so volitve, po vsebini pa je njeno delovanje prednostno podrejeno interesom kapitala in pohlepa na sploh. Kriza demokracije je tudi sicer osrednja težava zahodne družbe, še predvsem spričo tega, ker se je z njo v politiki temeljne človeške vrednote (poštenost, solidarnost,…) nadomestilo z neoliberalnimi vrednotami( (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,…). Le politika, ki so ji neoliberalne vrednote blizu, je tudi sposobna ukrajinsko morijo tako obravnavati, kot to počne zahodna politika.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Zaradi vojne z Ukrajino so Zahodne države za Rusijo uvedle ekonomske sankcije in visoki predstavniki Evropske Unije nas prepričujejo, da so sankcije učinkovite in da bodo Rusiji v kratkem onemogočile nadaljevanje vojnih operacij. A kot lahko razberemo iz sicer manj uradnih, a vseeno kredibilnih analiz, dejanski podatki o ekonomskem položaju Rusije (vsaj do sedaj) teh napovedi ne potrjujejo. Rusija je lani ustvarila rekordni trgovinski presežek, rubelj se je okrepil, zabeležili so minimalni upad gospodarstva in tudi porast inflacije je bil manjši kot v EU.
Analiza uradnih statističnih podatkov SURS-a o blagovni menjavi Slovenije z Rusijo pokaže presenetljivo sliko:
­- iz Rusije smo lani uvozili približno enako količino plina ter podvojili predlanski uvoz nafte; ker pa so bile cene nekajkrat višje, je bil celotni uvoz v evrih več kot štirikrat višji – zaradi višjih cen smo za lanske količine plačali kar 850 milijonov eur več kot bi zanje plačali po cenah iz leta 2020,
– ­ na drugi strani pa smo skoraj podvojili tudi izvoz v Rusijo in sicer smo jim prodali za 300 milijonov eur več zdravil kot leto poprej.

Članek Bineta Kordeža

Javno pismo dveh predsednikov RS in slovenskih uglednih razumnikov:

Od začetka ruske agresije na Ukrajino mineva leto dni. Vsestransko podpiramo Ukrajino v njeni nesporni pravici do obrambe. Ukrajina je žrtev ruske agresije, ki je ni mogoče upravičiti. Vojna je terjala že na sto tisoče mrtvih, od tega dve tretjini na ukrajinski strani. Ukrajina postaja opustošena država.

Evropski državniki se, tako kot v prvi svetovni vojni, kot mesečniki prepuščajo toku, ki vodi v morebitno novo svetovno vojno. Nemška zunanja ministrica pravi, da smo v vojni z Rusijo. Predsednik vojaškega odbora Nata zagotavlja, da je skupina držav pod vodstvom ZDA pripravljena na neposredni spopad z Rusijo. Ob tem predsednik ZDA ocenjuje, da pomeni vojna v Ukrajini neposredno grožnjo atomskega »armagedona«. Zlovešča govorica atomske grožnje se sliši iz Moskve.

Ukrajina je žrtev posredniške vojne med dvema vodilnima jedrskima velesilama, Rusijo in ZDA, za vplivna območja. Nekoč sta bili obe na pravi strani zgodovine.

Težki ofenzivni tanki na ukrajinsko-ruski fronti še dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh. Ugibanje vojaških strokovnjakov, da do atomske vojne najverjetneje ne bo prišlo, ni nikakršno varnostno zagotovilo.
A kopičenje najsmrtonosnejših orožij Evropi ne bo prineslo miru in stabilnosti. V tej vojni smo poraženci vsi. Tudi državljani EU, ki prav tako plačujemo to vojno in njene posledice. Breme vojne bodo nosile še prihodnje generacije Evropejcev. Zato morajo pri odločitvi o koncu vojne sodelovati tudi evropske države.
Od vlad držav EU zahtevamo, da vzpostavijo novo, dolgoročno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo izraz strateških interesov evropskih držav za njihovo aktivnejšo vlogo v svetu. Temeljiti mora na suverenosti, enakopravnosti in ob upoštevanju varnostnih interesov vseh držav. Tudi Rusije, ki ostaja, takšna ali drugačna, soseda EU tudi v prihodnje.
Pozivamo vlade EU, Nato in Rusko federacijo, da nadgradijo evropsko vzhodno politiko nekdanjega nemškega kanclerja Willyja Brandta, ki je naši celini prinesla več desetletij miru. Da se zavežejo k posodobitvi helsinške listine o miru in sodelovanju in njenemu spoštovanju.
Politična govorica o poražencih in zmagovalcih je v navzkrižju z govorico miru. V tej vojni ne more zmagati nobena stran. Končati jo je mogoče le za pogajalsko mizo. Pogajati se ne pomeni kapitulirati niti opravičevati rusko agresijo. Pogajati se pomeni odgovorno iskati rešitve in pristajati na odstopanja na obeh straneh s ciljem, da se prepreči še več mrtvih in stopnjevanje zla. Od vas, vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije zato pričakujemo, da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja in za začetek pogajanj. Vaša odgovornost je tudi svet prihodnosti, mir, varnost in kljubovanje podnebnim spremembam! Je življenje naših otrok in njihovih potomcev v svetu brez strahu, v svetu, ki bo zagotavljal obstoj človeštva.

Vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije nimate mandata za vojno! Ne vodite je na pragove naših domov!

Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate. In to odgovornost!

Podpisniki:
Milan Kučan, Danilo Türk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Ema Kugler, Uroš Lipušček, Miroslav Cerar, Miran Goslar, Marjan Šetinc, Boris Vezjak, Rado Bohinc, Slavko Splichal, Darko Štrajn, Vito Turk, Lucija Čok, Rudi Rizman, Vinko Dolenc, Svetlana Slapšak, Peter Čeferin, Ivo Daneu, Aurelio Juri, Andrej Cetinski, Jože Pirjevec, Maca Jogan, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Stane Pejovnik, Ivan Svetlik, Jure Zdovc, Maja Breznik, Zoran Janković, Saša Arsenovič, Ladislav Lipič, Franco Juri, Vesna Mikolič, Vlado Miheljak, Mihael Naglič, Drago Kos, Miloš Šonc, Zdravko Mlinar, Primož Šterbenc, Aleks Štakul, Bogomir Kovač, Milica Antić Gaber, Jožef Školč, Dušan Keber, Božo Repe, Tanja Rener, Stane Saksida, Mirjana Ule, Miroslav Gregorič, Silvo Devetak, Rado Riha, Emil Milan Pintar, Gorazd Kovačič, Mojca Drčar Murko, Jože Šušmelj, Jani Bavčer, Mitja Rotovnik, Boris Muževič, Polona Vetrih, Jože Mermal, Tone Vogrinc, Dušan Kumer, Rudi Zaman, Sonja Lokar, Bojan Križaj, Anton Rupnik, Slavko Pregl, Janez Winkler, Ivan Novak, Ivan Rudolf, Alenka Šelih, Bojko Bučar, Zvone Dragan, Martin Ivanič, Miloš Prosenc, Marjan Šiftar, Matjaž Kmecelj, Rudi Zavrl, …

Začnimo z retoričnimi vprašanji:

– je bilo sabotiranje sporazumov Minsk 1 in 2 skladno z »evropskimi vrednotami«, posledice izigravanja zavez pa naj rešuje EU?

– je nasilje nad ruskimi državljani v Ukrajini s strani neonacističnih formacij sprejemljivo? – takšne so v Evropi prepovedane, v Ukrajini imajo proste roke;

– je širitev NATO do praga Ruske federacije skladna z zavezami? – ob združenju Nemčij in razpadu Varšavskega pakta so takratni voditelji zahodnega sveta prisegali, da se NATO ne bo širil na Vzhod.

Ukrajinski predsednik Zelenski je pri obravnavi vseh treh jedrnih vprašanj popolnoma odpovedal. Prav po pobalinsko je izzival potrpljenje druge strani, zato je sokriv za eskalacijo konfliktnih stališč v vojno. Zdaj, ko vidi kam je pripeljal državo, želi vplesti vanjo še EU in NATO s pretvezo, da Ukrajina brani zahodni svet pred »barbarstvom«. EU mu naseda, saj se upravičeno čuti sokrivo za nastalo stanje; pred februarjem 2022 ni določila ultimativnih pogojev podpore Ukrajini, ki bi odvrnili potek dogodkov od zaostrovanja – kot da se ni zavedala kam to vodi. NATO, sprva zadržan, nenadoma pa kot bi bil nahujskan, obrne ploščo v floskulo, da ima vsaka država suvereno pravico do vstopanja v vojaške zveze.

Zgodovinski razvoj in globalne razsežnosti konflikta dokumentira Massimo Mazzuccio v videu »Ukrajina, druga resnica«, pomenljivo podnaslovljenem z »Assange Tribute«, namigom, da je bilo nekaj dokazov zbranih na hekerski način. Traja uro in 15 minut, podnapisi so v slovenščini. Vsebuje tudi poglavje Pokol v Odessi (49:27). Po ogledu ne zmoreš več simpatizirati s politiko »nedolžne« države, zlasti ko vidiš, kdo iz ozadja jo ohrabruje, pravzaprav ščuva. Povezava: https://www.bitchute.com/video/Y3TO5MMkZKCo/

Danes smo tam, kamor pripeljejo lahkomiselne, izzivalne, nastopaške politike. Mučno je gledati, kako z refleksom črede večina EU politikov vidi rešitev v vojaškem porazu Ruske federacije – naj stane kar hoče, magari jedrski spopad. EU poslabšuje zavoženo stanje s klicanjem k orožju; ko bi še lahko vplivala na preprečiltev eskalacije, pa je mencala med  tehtanjem interesov.

Ni videti rešitve, ker je v sedanji optiki nepredstavljiva. Ko so hujskaške alternative slabe bi morda učinkovale trde poteze, poučne za politične avanturiste:

1. – dokler je predsednik Ukrajine Zelenski, sokriv za vojno, EU in državljani pomagamo Ukrajini zgolj s humanitarno pomočjo;

2. – šele ko Zelenski odstopi, EU po presoji, ne pa samodejno prispeva obrambno orožje in se z novo oblastjo dogovarja o obnovi države;

3. – ozemeljske posledice »posebne operacije« ostajajo v poduk morebitnim naslednjim političnim hazarderjem.

Odnos do nasprotnic v vojni je orkestriran in slep za kompleksno resnico. Medtem vendarle kapljajo novi prispevki k razumevanju razmer (https://www.samozalozba.si/kratka-zgodovina-ukrajine/) s poglavjema »Začetek vojne v Donbasu« in »Koga v resnici podpiramo?«. Avtorica je v samozaložbi (povedno) objavila tudi prevod analize visokega oficirja Jacquesa Bauda, nekdanjega člana švicarske strateške obveščevalne službe (https://www.samozalozba.si/jacques-baud-vojaske-razmere-v-ukrajini-2/ ). Manipulirani smo vsi – z EU vred.

Konstruktiven odnos z Rusko federacijo je kmalu po izbruhu vojne opisala Spomenka Hribar v časopisu Delo: »Ukrajina, drugi pogled«. Doživela je omalovaževanje, čeprav je prav njena vizija vzpostavljanja novega odnosa EU do RF perspektivna.

Marko Apih

Pojasnilo avtorja: mnenje sem napisal oktobra ’22 in ga poslal Delu. Ker ni bilo objavljeno, sem kasneje vpisal odstavek z novimi relevantnimi podatki.

Leto dni mineva, od kar traja vojna v Ukrajini. Škoda, ki jo povzroča, niso zgolj številna izgubljena življenja, 8 milijonov razseljenega ukrajinskega prebivalstva in neizmerno materialno opustošenje Ukrajine. Veliko škodo ima zaradi nje tudi Evropa, kar njeno prebivalstvo za sedaj boleče zaznava predvsem pri energetski oskrbi, prav ta pa bo močno prizadela tudi njen prihodnji gospodarski razvoj. Pa to ni vse. Ukrajinska vojna povzroča namreč Evropi tudi veliko moralno škodo, ki se za sedaj odraža predvsem v sovraštvu do ruskega naroda, ki ga politika nerazumno spodbuja, očitno v skladu s spoznanji, da sovraštvo politična zavezništva bolj utrjuje kot lepa beseda To bo sobivanje evropskih narodov, še posebno v okviru Ukrajine, v prihodnje močno otežilo in posledično bo Evropa vsestransko prizadeta. In še naslednjega ne gre prezreti. Svetu se obetajo izjemne težave zaradi ekološke krize. Ta nas že ogroža in pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kdaj prej potrebno, da se države povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega smo z ukrajinsko morijo že naredili prve korake v smeri nove svetovne vojne, ki utegne, če je pravočasno ne zaustavimo, resno ogroziti prihodnost sedanje civilizacije.
Nekatere države pa imajo od vojne v Ukrajini tudi koristi, kar velja predvsem za Kitajsko in ZDA. Kitajska si bo v prihodnje s koriščenjem bogatih naravnih zalog Rusije lahko bistveno izboljšala oskrbo z energenti in tudi nekaterimi drugimi surovinami. Poleg tega si bo ob podpori Rusije lahko utrdila svoj vodilni položaj med državami, ki se vse bolj povezano zoperstavljajo ameriški hegemoniji. ZDA vojna koristi predvsem ekonomsko; njihova tudi sicer močna vojna industrija je po lanskem februarju zacvetela, še več pa si lahko obetajo od tega, da bo vojna oslabila prihodnji razvoj in konkurenčnost evropskega gospodarstva. Za ZDA, katerih primat v svetovni politiki je resno ogrožen, ni nepomembno tudi to, da so sedaj odnosi med EU in Rusijo zelo sovražni, to pa naj bi jim tudi v prihodnje zagotavljajo, da bo EU poslušno sledila njihovi politiki.
Vojna v Ukrajini je nedvomno velika tragedija, ki je in bo tudi v prihodnje daleč najbolj prizadela Ukrajino, poleg nje pa predvsem EU. Zato je težko razumeti, zakaj politika EU tako dosledno vztraja pri usmeritvi, da je potrebno Rusijo v tej vojni poraziti, kar je tudi sicer skrajno vprašljiv cilj. Verjetno je to njeno ravnanje predvsem posledica tega, da nekritično sledi usmeritvam ZDA. Tako ravna že ves čas po letu 2014, ko so se v Ukrajini pričele dogajati stvari, ki so lani eskalirale v vojno. O tem se sicer v javnosti malo govori, je pa zadevo potrebno poznati in upoštevati, ko se išče poti, kako vojno končati.
V letu 2014 je namreč v Ukrajini politično oblast z državnim udarom prevzela skupina ljudi, ki je pričela rusko govoreče prebivalce – tako je takrat govorilo okoli 40% Ukrajincev – obravnavati nenaklonjeno, celo sovražno. To je izzvalo državljanko vojno, ki se jo je poskušalo pomiriti s sporazumi, z imenom Minsk. Te sta poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Drugi od sporazumov, to je Minsk 2, je določal predvsem dvoje: državljanko vojno naj bi se takoj končalo, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila običajne demokratične pravice. Žal Ukrajina teh obvez ni spoštovala, celo nasprotno, svoje nasilje nad rusko govorečim prebivalstvom je še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je zavezala, in tudi sicer Rusiji ne bi grozila s svojo vključitvijo v Nato, se lani februarja ruska agresija, ki je nesporno skrajno zavrženo in obsojana vredno dejanje, verjetno ne bi bila zgodila. Sovražno in izzivalno ravnanje ukrajinskih oblasti do Rusije so podpirale ZDA, manj odkrito pa tudi EU. Tako je bivša nemška kanclerka javnosti šele pred kratkim zaupala, da sta bila za zahodno politiko sporazuma Minsk predvsem taktično sredstvo, s katerim se je Ukrajini pomagalo pridobiti potreben čas, da se primerno usposobi za spopad z Rusijo.
Sporazuma Minsk in vse, kar se je dogajalo v povezavi z njima, podpirata dve upoštevanja vredni mnenji. Najprej to, da se je pri urejanju razmer v Ukrajini pokazalo, da tudi zahodna politika ni ravno verodostojen pogodbeni partner, kar vsem nam izjemno škodi. Še bolj pa nam škodi to, da EU nekritično sledi usmeritvam ZDA. Zato bi bilo razumno, da politične oblasti v EU, pa tudi v Sloveniji, spremenijo svojo politiko do vojne v Ukrajini: namesto da to morijo podpirajo, naj se aktivno zavzamejo za to, da se jo s pogajanji kolikor mogoče hitro konča. Žal pa so obeti, da se bo to prav kmalu zgodilo, zelo skromni. To izhaja tudi iz izjave našega premiera Goloba, ki jo je dal na nedavnem zunanjepolitičnem posvetu na Brdu. Med drugim je povedal naslednje: “Razmere v Ukrajini, ruska agresija in naša popolna pripravljenost prisluhniti ukrajinskim interesom je nekaj, o čemer se ne pogajamo. Naj nihče niti ne razmišlja, da bi poskušal solirati«. Priznati moram, da to politiko težko razumem, nedvomno pa je zelo škodljiva, pa ne zgolj za našo državo.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Pred enim letom so slovenski mediji poročali o stališčih nekaterih katoliških duhovnikov do žensk. Navajali so izjave:

–        »Ženske so lahko srečne samo, če rojevajo otroke«,

–        »Izrojena je vsaka oblika zaposlitve ženske izven doma«;

–        »Ženska, ki želi kariero, naj vsaj ostane samska«;

–        »Dekleta bi morale biti deležne posebne vzgoje v ločenih oddelkih že v osnovnih šolah, kjer bi jih naučili gospodinjskih stvari, šivanja, likanja, vsega, karkoli pač pride prav na tem področju.«

–        In podobno.

Pa to niso izjave nekih zavrtih »tercialskih« duhovnikov. Ne, to so izjave in stališča gimnazijskih profesorjev, ki učijo in vzgajajo katoliško mladino.

Ne sprašujemo se, koliko škode naredi tak profesor šolajoči mladini. Tudi, kako je danes v Sloveniji to mogoče, je znano: za takim profesorjem čvrsto stoji cerkvena hierarhija s škofom na čelu. Presenetljiva je pasivnost medijev: pred letom dni je le nekaj medijev objavilo bežno novičko. Na primer:

–        ‘Ženske v vrhunskem športu preprosto nimajo kaj iskati’ – 24ur.com

–        krščanski fundamentalisti | Mariborinfo.com

–        Izjave, ki šokirajo: ”Ženske v vrhunskem športu preprosto nimajo …

Sprašujemo se, v čem se razlikuje iranski ali afganistanski verski skrajnež od slovenskega, da so enih polni mediji, o drugih pa nič-?

Od kje taki visoke cene elektrike?
Kako, da so na trgu tako različne cene za popolnoma enak produkt, ki se ne razlikuje niti po kakovosti, niti uporabnosti!?
Kakorkoli obračamo bilančne podatke je bila stroškovna cena proizvodnje elektrike v domačih elektrarnah lani višja “le” za tretjino. Le zakaj so računi za elektriko višji tudi za petkrat ali celo več?
Ali je razlog v tem, da smo velik del elektrike prodali mednarodnim trgovcem vnaprej po nižjih cenah sedaj pa jo moramo uvažati po bistveno višjih cenah?
Kdo torej kuje ogromne dobičke?
Če bi država, ki je že itak večinska lastnica, organizacijsko povezala vsa elektroenergetska podjetja, se nam sploh ne bi bilo potrebno ukvarjati z državno pomočjo zaradi nenormalno visokih cen elektrike.

Bine Kordež: Od kje cena 300 eur za MWh