Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

Dogma o čudežni moči gospodarske rasti

4. Ekonomika in gospodarstvo, 5. Delo in kapital, spl

Evropska politika in večji del ekonomske stroke so v preteklih letih trobili, da smo trošili več, kot ustvarili, da je to razlog krize in, da moramo prav zato zategniti pasove, če hočemo premagati krizo. Že takrat smo redki opozarjali, da je to ena velika dogma in laž, ki služi le temu, da ob padanju gospodarske rasti ostane finančni sektor nedotaknjen in, da so vlade lahko denar davkoplačevalcev namenile za pokrivanje črnih bančnih lukenj, ki so jih povzročili s pomočjo te iste politike pohlepni špekulanti in finančni prevaranti. Igranje te turobne melodije ni bilo slučajno, pač pa namenjeno temu, da so lahko nemške, francoske in druge banke rešile večino svojih zgrešenih naložb in je ostal finančni sektor v času krize nedotaknjen. Sedaj so prav ti isti pričeli vrteti novo pesem o tem, da potrebujemo gospodarsko rast, da nas bo ta rešila iz krize in zagotovila delo mladim. Največje sprenevedanje ob tem je, da še naprej zahtevajo zmanjševanje porabe, kar je isto, kot bi žejnemu obljubljali, da se bo lahko napil ob presahlem vodnjaku. Ima ta nova pesem, kaj soli v sebi, bo prinesla nova delovna mesta, bo prispevala k odpravljanju krize in popeljala svet v nove čase?

Da je mogoče s ponovno gospodarsko rastjo premagovati krizo je nova in zelo nevarna dogma, ki služi le temu, da bomo podaljševali življenje na smrt bolnemu ekonomskemu modelu in njenemu finančnemu sistemu ter vladavini obstoječih klik in s tem podaljševali agonijo krize. Vzrok krize namreč ni v tem, da bi proizvajali in trošili premalo, torej v obsegu družbenega proizvoda, pač pa izključno v tem, kako delimo to, kar ustvarimo v globalni ekonomiji.

Gospodarska rast in rast družbenega proizvoda je mogoča le z rastjo potrošnje, družbeni proizvod je vedno do evra enak obsegu končne potrošnje, to pa zahteva, da se ves ustvarjeni družbeni proizvod nameni za potrošnjo in se krog družbene reprodukcije vrti hitreje. Ob modelu delitve, ki ga imamo, ko se vedno večji delež ustvarjenega družbenega proizvoda steka v finančni sektor, ki po svoji naravi ni potrošnik, je rast potrošnje in s tem gospodarska rast mogoča le z nadaljnjim povečevanjem zadolženosti. Samo iz slovenskega proračuna bo letos v finančni sektor odtekla skoraj milijarda. Torej nam politika ponuja model gospodarske rasti, ki jo je poganjal do nastopa krize in je tudi njen vzrok. Kriza je namreč nastala zato, ker ni bilo mogoče več servisirati zadolženosti, ker je ta presegla zgornjo mejo, ki jo je mogoče redno servisirati glede na obseg družbenega proizvoda in model delitve. Sesutje bank, kar nekateri štejejo za vzrok krize, je le posledica tega stanja in ne vzrok. Posledico prikazovati kot vzrok je pač priročni način prekrivanja pravega vzroka. Zato je gospodarska rast ob obstoječem ekonomskem modelu delitve in ob takem finančnem sistemu kot ga imamo enostavno nemogoča. Mogoča bi bila le, če bi Kitajci trošili več, kot ustvarijo. Zato je ponujanje gospodarske rasti, kar počnejo politiki čista dogma in velika laž, ki pač naj vlije nekaj lažnega upanja in pomiri državljane, še posebej brezposelne mlade, da ne bi šli na ulice in bi začela pometati revolucija. Pa tudi, če bi po čudežu dosegli gospodarsko rast v ekonomiji stare Evrope, ta ne bi rešila nezaposlenosti, ker nova delovna mesta ekonomija ustvarja le, če je rast višja od treh odstotkov.

Gospodarska rast je ob obstoječih ekonomskih neravnovesjih (odtekanje akumulacije v finančni sektor) mogoča le ob spremenjenem modelu delitve in to tako, da se poveča delež družbenega proizvoda, ki se steka k delu in državi in zmanjšuje tisti, ki se steka v finančni sektor. Pričakovati take spremembe, ki bi v praksi ovrgle dogmo, da je družbena reprodukcija namenjena ustvarjanju dobička in bi na drugi strani uzakonile njeno naravno funkcijo, ki je služiti zadovoljevanju potreb človeka, njegovi varnosti in sreči – ki bi z oltarja čaščenja snele boga kapitala in nanj postavile Človeka – ob obstoječem političnem sistemu vladavine finančnega kapitala in njegovih političnih in birokratskih izpostav, enostavno ni mogoče.

Na srečo se v stari Evropi poraja in raste družbena energija gibanj in drugih oblik aktivnega državljanstva, ki se zaveda, da smo z obstoječim ekonomskim in političnim modelom prišli na konec poti in se znašli v labirintu brez izhoda in zahteva spremembe in strukturne reforme. Seveda ne take, kot jih ponuja oblast, pač pa povsem diametralno nasprotne: Oblast kapitala potrebuje šibko državo, ki mu daje svoboden prostor za svojo nadvlado, oblast ljudstva pa potrebuje močno državo!

Gospodarske rasti ne potrebujemo državljani. Obstoječi obseg družbenega proizvoda bi lahko zagotavljal vsem dostojno življenje, izobraževanje, zdravstveno varstvo, razvoj kulture, znanosti in zagotavljal varnost vsem. Potrebujemo le prestrukturiranje iz neoliberalnega modela v trajnostni model razvoja. Si predstavljate stanje čez sto let, da obseg proizvodnje raste vsako leto za tri odstotke? Že danes trošimo več naravnih virov, kot jih je zemlja sposobna obnavljati… Dokler nam bo politika obljubljala reševanje krize na temelju gospodarske rasti, vedimo, da se bomo v krizo samo poglabljali, poglabljala se bodo ekonomska, socialna in okoljska neravnovesja. Obstoječe oblastne sile pa bodo s pomočjo neoliberalnih dogem ohranjale oblastni položaj, moč in privilegije ter nam kazale nesposobnost, da Slovenijo in svet popeljejo v 21. stoletje.
Silvester Koprivnikar

Dan potem

2. Demokracija in država, spl

Brez boja, predvsem političnega, ne bomo nikoli dobili niti demokracije niti pravice
Po tem, kar sem razbral s sestanka Koordinacije organizacije kulture Slovenije (KOKS), iz sporočil, ki krožijo med nami, iz medijskih vsebin in iz političnih dogodkov, je sklep, da je tokrat vstaj konec, ves teden zorel v meni. V petek zjutraj sem z zamolčanim dvomom, kljub vsemu dopuščal minimalno možnost, da se bo zgodil čudež in da nas bo dovolj, ki bomo vedeli, da sta združeni levica in desnica v sodelovanju z evropsko desnico, trdno odločeni oskruniti našo ustavo in ponižati suvereno državo v periferno banana republiko. Pravzaprav sem se konca (prvega dejanja) zavedal že prej, vendar sem upal, da se bo z napovedanim ponižanjem suverenih državljanov le zgodil čudež. Konca vstaje, bolj zaradi dinamike tega fenomena kot naših slabosti, sem se zavedal, ker zgodovino vstaj sorazmerno dobro poznam. Dve, eno avtentično in eno repliko, sem doživel kot radovedni udeleženec: »original« oseminšestdesetega v Parizu, repliko nekaj mesecev pozneje v Stockholmu.

Samoterapija preziranih
V četrtek nas je bilo pred vlado trideset, morda štirideset. V petek zjutraj nas je bilo pred parlamentom osemnajst, devet znotraj, devet zunaj. Popoldne osemnajst, vsi zunaj. Podrobnost, da pretežno ni šlo za iste ljudi, priča o naši, in ne samo naši, največji, morda usodni šibki točki, ki je vstaje za zdaj dokončno ustavila. Za konec sem si pod Maxijem privoščil dobro kavo in si doma na Wikipediji osvežil potek pariške komune. Nadaljeval sem z ogledom več kot pet ur dolgega filma Petra Watkinsa, Komuna (Pariz 1871). Samoterapija, ki se lahko nadaljuje z obnavljanjem dogodkov leta 1789, 1848 … Priporočam! Usodna šibkost, ki sem jo omenil, je pokopala pariško komuno. Ko so zavzeli Pariz in je Thiers bežal v Versailles, ga niso napadli in premagali, ampak so zapravljali čas z razpravami in organizacijo volitev. Ko so bili komunardi pozneje napadeni, se niso bojevali skupaj, ampak vsako okrožje zase. Kar je seveda Thiersu omogočilo, da jih je postopno, drugega za drugim, premagal. Ta ista komuna je po drugi strani postavila zgled, kako različne skupine, različne ideologije, stranke in gibanja zmorejo sodelovati. Zgled, ki ga je 20. stoletje pozabilo. In mi živimo še vedno v podaljšku 20. stoletja. Tole ni 21. stoletje, oprostite! Razen tega je Komuna s svojimi fantastičnimi pionirskimi dosežki v vzpostavljanju delujoče alternativne družne (ločitev Cerkve od države, emancipacija žensk, šole, delovna zakonodaja) v pičlih dveh mesecih ostala nedvomno največja inspiracija vseh vstajnikov vseh časov. Žal so prihodnji revolucionarji v nenasilni komuni iskali tudi opravičilo za svojo revolucionarno brutalnost. Čas češenj!

Čeprav se sklada z vremenom in dogodki, se melanholiji ali še huje iskanju krivcev ne gre predajati. Vsaj ne predolgo. Kritično moramo razmisliti o tem, kaj smo doživeli, kaj smo dosegli in kje smo zavozili. Vse zato, da bo prihodnjič drugače. Največja napaka bi bila obtoževati druge, ljudi, »ljudstvo«, »narod«, »Slovence« in »Slovenceljne«, češ, saj ne razumejo, saj nočejo, saj so reve, saj jim ni mar, saj … Če se iskreno zazremo vase, bomo ugotovili, da smo tudi mi utrujeni, da smo tudi mi ugotovili, da lahkih in hitrih zmag ne bo, ampak da je sila, ki smo se si zoperstavili mogočna, da je tudi nas dotolklo, ko na zadnji vstaji nismo vedeli ne kdaj, ne kje, ne kako se bo dogajalo ter smo se počutili osramočeni in ponižani, ko smo begali okrog kot nevedne ovce. To prezirano ljudstvo, ti ubogi Slovenceljni smo seveda mi sami. In naša zmešnjava še vedno traja, ironično, pod zastavami združevanja. Nič ne pomaga, če jo izvajajo dobronamerne in naivne skupine ljudi, v dobri veri, da vstajo rešujejo. Res je, da to verjetno ni vzrok usihanja vstaje. Verjetno gre prej za simptom terminalnosti tokratne faze. Ampak kot rečeno, nič novega! Nič hudega. Naslednjič je treba paziti, da bo vključena samokritika. Preprost sistem »trial and error«. In (samo)navdušenje izključeno.

Proti ideologiji in propagandi
Kaj smo dosegli? Ogromno! Najprej zavest, da zmoremo, če se tako odločimo. Spoznali smo se med sabo. Spoznali smo tudi čud naših demokratičnih predstavnikov. Tudi oni so očitno spoznali nas. S helikopterji, oklepniki, vodnimi topovi in ograjami so nam nazorno pokazali, komu služijo in kaj si mislijo o nas, še preden so začeli čivkati zmerljivke. Maske so padle. Kljub temu ali prav zato nam je kristalno jasno, kdo je suveren v naši republiki. Seveda ne samo v državi. Država je naša last! Vse je naša last! In naša odgovornost. Z enim zamahom smo izbrisali hinavsko dvajsetletno zatajevanje solidarnosti in socializma. Anarhizem, komunizem, demokratični socializem in vsa druga iskanja alternative sedanjemu so spet med nami. Spregledali smo plehko uradno ideologijo in ceneno propagando. Ubogi posnetek ostankov ideologije hladne vojne, ki jo je ohranila ruralna Amerika in v Evropo prinesla Maggie Thatcher, o tem, kako družbe ni, kako je narodno gospodarstvo v bistvu navadno gospodinjstvo, kako so razen nas, seveda, vsi paraziti, kako so požrešni sindikati krivi za vse, kako je državo (razen policije) treba ukiniti in z njo vse, kar se ne more obdržati na trgu, ki je alfa in omega človekovega žitja in bitja, vrhunec civilizacijskega in kulturnega razvoja ter ki mora zato edini ostati svoboden. Sam proti vsem (Razkolnikov) je ideologija, ki na koncu opravičuje tudi najhujše zločine. Ugledali smo licemerni vrh Rimskokatoliške cerkve, ubogi na duši, večna dekla moči in denarja. Kriza nam je pomagala, da smo domače politične, gospodarske, duhovne in birokratske elite ugledali brez hlač. In kar smo videli ne bomo nikoli pozabili. Čisto na koncu, včeraj, smo dobili dokončno in kristalno jasno potrdilo nečesa, kar smo že dolgo vedeli. Potrdilo tega, kako je naša strankarska politika, leva in desna, ena in ista, nedeljiva celota. Včeraj so sodelovanje pri pustošenju države in ropanju šibkih, ki traja ves čas samostojnosti, potrdili s praznovanjem zmage nad državljani in demokracijo. Videli smo, kako je vsa politika zavezana utrjevanju svojih privilegijev. Videli smo, kako, medtem ko nas davijo, sebi nesramežjivo dajejo. Videli smo, kako pred našimi očmi izigravajo pravno državo, pred našimi oči kradejo skupno premoženje, ropajo delavce, se izmikajo plačevanju davkov, služijo s trgovino z orožjem in zasluženim plačujejo laži, ki naj bi nas oslepila za njihova nedela. Ista kriza nam je nazorno razkrila delovanje svetovnega kapitalizma, finančnih trgov, bonitetnih agencij, evropskega sveta, trojk, francosko-nemškega vlaka … Tega, kar smo videli, ne bomo več pozabili. Zaslutili smo vonj po fašizmu, tako doma kot v naši soseščini in drugod po Evropi. Zavedeli smo se, da problem Grčije niso neki leni Grki in da uradna Nemčija poskuša s prozorno prevaro prepričati svet, da so Nemci v primerjavi z Grki, Italijani, Španci … in nami, dejansko revni, in plačujejo za nas. Predvsem smo se ozavestili, da brez boja, predvsem političnega, ne bomo nikoli dobili niti demokracije niti pravice. Zdaj vemo, da je to, kar imamo, beden ponaredek demokratičnega sistema, paravan, s katerim so nas zaposlovali, medtem ko so kradli. Dragi moji, vse to ni malo. In gotovo nisem naštel vsega.

Tudi če je za zdaj konec, to še ni nič hudega. Gotovo se bo spet začelo. Morda že jutri. Če ne jutri, čez nekaj mesecev. Če ne takrat, čez nekaj let. Tako te stvari potekajo. Naša edina dolžnost in domača naloga je doumeti sporočilo. Da ga bomo naslednjič lahko nadgradili.

Igor Koršič, objavljeno v Delu

Ali preveč demokracije lahko škodi?

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

V Sloveniji nam gredo stvari močno narobe, za to pa je kriva predvsem politika. O tem soglašamo več ali manj vsi. V čem in zakaj je politika zatajila, pa razmišljamo različno. Vstajniki, najbolj zapaženi glasniki zahtev po političnih spremembah, na primer zahtevajo več neposredne demokracije, saj naj bi bilo te premalo in to naj bi bila ena od slabosti naše politične ureditve. Tomi Bitežnik, pisec članka Zakaj preveč demokracije lahko škodi, pa razmišlja drugače. Po njegovem namreč preveč neposredne demokracije lahko tudi škodi, saj se družbeno učinkovitost praviloma zagotavlja s povsem drugačnimi prijemi. Njihovo osrednje gibalo je močan voditelj, ki prepozna interese večine ljudi, zna poskrbeti za njihovo učinkovito uresničevanje, in kar je še posebno pomembno, interesom večine daje prednost pred lastnimi. Ob taki strategiji uresničevanja družbenih sprememb pa si z neposredno demokracijo ne moremo veliko pomagati.

V zgodovini najdemo veliko dokazov, da se je večina zapaženih družbenih sprememb zgodila, ko so jih vodile močne osebnosti. Torej daje zgodovina Bitežniku prav. Njegovemu razmišljanju v prid govorijo tudi izkušnje velikih podjetij. Res uspešna so namreč le podjetja z dobrim vodstvom, med tem ko propadejo praviloma podjetja, v katerih je vodstvo zatajilo. Kako dobro vodstvo ima podjetje, je najbolj odvisno od nadzora podjetja, ki ga izvajajo njegovi lastniki, v večjih podjetjih praviloma preko posebnega nadzornega organa. Učinkovit nadzor je torej vsaj posredno ključni dejavnik uspešnosti podjetja. To velja tudi za upravljanje širših socialnih sistemov, kakršen je država.

Če torej sledimo Bitežniku, so naše krizne razmere predvsem posledica slabega vodenja države. To velja še predvsem za Janšo in Pahorja, ki sta vlado vodila po letu 2004 vse do pred kratkim. ( …) Iz povedanega sledi, da smo v krizi predvsem zato, ker najbolj odgovorno delo v državi prepuščamo ljudem, ki tej zahtevni nalogi niso dorasli. Predsednika vlade izbiramo tako, da gre to mesto vodji stranke, ki dobi na volitvah največ glasov, to pa je praviloma stranka, katere vodja je najbolj vešč populizma in političnih manipulacij. Te, strankarsko aktualne sposobnosti pa za vodenje vlade niso relevantne. Torej: ob veljavni parlamentarni ureditvi ne gre pričakovati, da bomo za najbolj zahtevno vodstveno mesto v državi izbrali osebo, ki bo tej nalogi dorasla; če se bo to že zgodilo, bo šlo prej za slučaj, kot za rezultat razumno zasnovanega sistema kadrovanja. Podobne težave pri kadrovanju predsednika vlade imajo tudi drugod; manj jih je v državah, kjer splošno prevladuje protestantska etika oziroma v državah, kjer predsednika s ključnimi izvršnimi pooblastili volijo neposredno. ( …) zato je nadvse pomembno, da spremenimo proceduro, po kateri se kadruje in nadzoruje predsednika vlade. Zadovoljive rezultate si lahko obetamo od naslednjih dveh sprememb, ki sta zasnovani na izkušnjah uspešnega upravljanja večjih podjetij. Za mesto predsednika vlade naj bi kandidirale le etično neoporečne osebe z dokazljivimi dobrimi rezultati pri vodenju zahtevnejših sistemov, volili pa bi ga po enakem postopku, kot na primer guvernerja Banke Slovenije. Druga sprememba pa naj bi bila v tem, da se oblikuje poseben organ, ki naj bi v interesu volivcev nadzoroval delo vlade in v primeru njene neučinkovitosti sprožil zamenjavo njenega predsednika.

Seveda gornje ali podobne spremembe pri upravljanju države ne bomo izvedli, če bomo odločitev o tem prepustili aktualni politiki, saj bi si ta z njo močno omejila svojo družbeno moč. Volivci bi zato spremembo morali izsiliti, najlažje z referendumom, tudi ob pomoči vstajnikov. ( …) Pa še nečesa ne gre prezreti: če naj bodo vstajniki v svojih zahtevah uspešni, se bodo morali drugače in učinkoviteje organizirati.

Andrej Cetinski

Zlobe in neumnosti nikdar ni bilo toliko, kot je je zdaj.

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Neumnost in zloba prevladujeta vse od 2005, ko smo prejšnji domačijski fiziokratski kapitalizem zamenjali s svetovljanskim kazino kapitalizmom. Ta se je končal s krizo, v katero smo prišli z desetimi milijardami evrov neto zunanjega dolga, ustvarjenega v treh letih, ter z veliko križno zadolženostjo podjetij, ki so se po kreditni zasvojenosti znašla v kreditnem krču. Vse se je zaustavilo. Sledila so leta z neumnimi reformnimi semaforji in hitenji na nemško-francoski vlak, za katerega sploh nismo vprašali, ali vozi in kam, in ki se je medtem že zaustavil na slepem tiru. S čudno španovijo “levih” sindikatov in “desne” opozicije pri zavrnitvi razumne pokojninske reforme je uspelo vreči že povsem razsuto Pahorjevo vlado. Sledilo je zlobno leto znamenitega ZUJF-a. Z njim je “desna” vlada “varčevala” s prevarami posameznih delov prebivalstva, premier in finančni minister pa sta po svetu razlagala, kako bomo čez mesec dni bankrotirali. Vse skupaj je prekinila KPK z obtožbama o tveganju korupcije in s posledičnim moraliziranjem “pravičnikov”, ki so še mnogo bolj nemoralni od tistih, ki bi jih kamenjali; nemoralno namreč ni le “prekupčevanje z zemljišči”, še mnogo bolj nemoralno je izrabljati “nemoralo” in izdajati včerajšnje “prijatelje”. Tako smo dobili novo vlado; nekakšno koalicijo “pravičnikov” iz prejšnje in političnih amaterjev. Na drugi stani je ostala opozicija, ki jo mnogo bolj kot želja vrniti se na oblast združuje zloba.
Zlobe nikdar ni bilo toliko, kot je je zdaj. Politikom ni mar države in državljanov; opozicija naredi vse, da bi novi vladi preprečila narediti karkoli dobrega. Poglejmo izdajo obveznic. Strankarski veljaki, ki najbrž sploh ne vedo, kaj so obveznice, so postali finančni strokovnjaki, ki dejansko neznane obresti preračunavajo v število malic v šolah in stanovanj za mlade družine, ki bi jih lahko imeli namesto plačevanja obresti. A bili so zraven tudi v času hazardiranja in v zlobnem letu. Zdaj bi kot alkimisti, ki so železo pretvarjali v zlato, z istočasnim nižanjem dohodkov in izdatkov ter brez zadolževanja znali zagotoviti proračunski presežek in gospodarsko rast.
Še bolje od neizogibne zadolžitve za onemogočanje nespretne vlade, ki že ponavlja v Bruslju naučene mantre o finančni konsolidaciji, privatizaciji in “strukturnih” reformah, služi zlato pravilo. Sprejeli naj bi ga, ker naj bi ga bili obljubili med skakanjem na nemško-francoski vlak, čeprav nas v to nihče ni silil. Tudi zdaj nas ne; v baročno birokratsko pisani pogodbi o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji ni določbe, ki bi to zahtevala, vpis v ustavo je le eden od možnih načinov zagotavljanja finančne konsolidacije v bodočnosti. Proti vgrajevanju pravila v ustavo že od velike gospodarske krize pred osmimi desetletji govorijo ekonomska teorija, različne poti nastajanja primanjkljaja in javnega dolga, velike razlike med stanji v evropskih gospodarstvih ter posledice njegove dejanske uveljavitve. Tudi zato so v EU na zlato pravilo že “pozabili”, tako kot so “pozabili” na druge še mnogo bolj usodne neumnosti, na primer na lizbonski strategiji in ustvarjanje “družbe znanja”, s katerimi jim je uspelo v desetletju uničiti evropsko industrijo. Predlagana sprememba ustave je povsem odveč; določbe o zadolževanju v ustavi že imamo, takšne določbe so tudi v vseh zakonih, ki urejajo proračune. A kljub vsemu je bolj ali manj gotovo, da bomo zlato pravilo slej ko prej vpisali v ustavo. Zavrniti “zahtevo” EU, ki je sicer ni, si pohlevni Slovenci ne upamo, birokratom v Bruslju, ki bi nam radi “pomagali”, saj nekaj morajo početi, bi vseeno radi ustregli.
Opozicija se je zlatega pravila spet spomnila, ko je ugotovila, da neodločni vladi lahko najbolj škoduje, če vztraja, da ga je treba vpisati v ustavo in mu dodati letnico 2015. Pri tem pa naj bi ga celo v nemških deželah uveljavili leta 2020, čeprav tudi zaradi “pomoči”, ki jo dajejo Grčiji in Cipru, že zdaj nimajo problemov s “strukturnim” primanjkljajem. Naš “strukturni” primanjkljaj je bil sicer največji pred krizo; takrat bi bili po zlatem pravilu morali imeti velike presežke, a smo imeli primanjkljaje. Ekonomsko enako nesmiselna letnica 2017, ki jo v ustavo želi vpisati koalicija, daje možnosti, da najbrž takrat v EU že pokopano pravilo o primanjkljaju izpolnimo. Do leta 2015 ga z nobenim “varčevanjem” ne moremo, saj se bodo davčni prihodki ne glede na nove in nove davke in tudi BDP krčili bolj, kot se bodo povečevali “prihranki”. Kakršenkoli vpis bo zato katerakoli vlada, “desna” ali “leva”, lahko le prelomila, primanjkljaja pa tudi v parlamentu ne bo mogoče preračunati v presežek. Glasovanje o zlatem pravilu so zdaj preložili na konec meseca; nič hudega ne bo, če vpisa sploh ne bo. A razum očitno ne pomaga; neumnost in zloba, posebno z roko v roki, sta mnogo močnejši.
Finančnim “strokovnjakom” se na obrazih vidi razočaranje, ker se je vladi kljub njihovim prizadevanjem in nenavadnemu poskusu Moody’s, da bi povečal zaslužke finančnim špekulantom, uspelo zadolžiti. Morda drago, morda celo poceni, a le tako je bilo mogoče odložiti “pomoč” iz EU, ki je v treh letih uničila Grčijo in v treh mesecih Ciper. (T)isti ekonomisti, ki se nikdar ne zmotijo, ker nikdar nič ne povedo, še naprej poskušajo biti nezmotljivi. Spet tako, da nič ne povedo, le “opozarjajo”. “Blogerji” vse, ki ne sodelujemo v splošnem zmerjanju in gonji proti Sloveniji, zmerjajo s komunisti. Zloba in neumnost tako vnašata brezup in malodušje v vse dele slovenske družbe.
Dr. Jože Mencinger

Kako (ne) misliti!

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Dr. Peter Tancig je v glasilu Odbora za pravično in solidarno družbo objavil prispevek o “Predsednika Pahorja vajah v jalovosti” – povzetek:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je na Brdu gostil prvo (!) konferenco v okviru projekta Slovenija 2030, ki jo je mogoče najbolje označiti s povednim angleškim izrazom “exercise in futility” (futility: jalovost, brezpomembnost, plehkost, ničevost). Človek bi zamahnil z roko, češ haska res ne bo kaj dosti od takega neobveznega, PR-ovski všečnosti namenjenega besedovanja, škode pa tudi ne. Pa ni res, ker take vaje delujejo uspavalno, saj dajejo vtis, da se nekaj dela, se premika na vitalnih področjih za vodenje države, v resnici pa še naprej vlada miselna blokada, ki nas nadalje spirali v razvojno črno luknjo.

Predstava na Brdu je zgledala približno tako, kot če bi kapitan na Titaniku v salonu organiziral modrovanje v obliki nepovezanih monologov nekaj elitnežev o tem, kakšna usoda čaka potnike v obljubljeni deželi Ameriki, medtem ko je podpalubje, nabito z reveži že preplavljal mrzli Atlantik. Za zavrnitev te trditve ni potrebno široko argumentiranje o velikih narodnih koristih besedovanja na Brdu, za njeno utemeljitev zadošča že pošten odgovor na vprašanje, kakšna škoda bi nastala narodovemu telesu, če tega srečanja ne bi bilo. Vsak racionalen poslovnež takoj pove tri minimalne kriterije, po katerih sodi uspešnost, smiselnost in/ali potrebnost nekega sestanka:
1) pridobitev novih podatkov, informacij, znanj;
2) dogovor za konkretno sodelovanje, ki naj bi dalo pozitivne rezultate;
3) večanje socialnega kapitala, t.j. povezanosti, pripadnosti, spoštovanja.
Tavtološko ponavljanje enih in istih resnic ter dejstev s strani sicer pametnih in modrih ljudi, povabljenih na Brdo, ne zadošča niti enemu od teh kriterijev in niti za drobec ne pripomore k reševanju gospodarske, socialne, okoljske in moralne krize, ki smo si jo skuhali kar sami prebivalci Slovenije. Na čelu seveda z našo politično kasto.

Tudi boljša struktura in relevantnejša vsebina tovrstnih politično sponzoriranih posvetov brez vpetosti v integriran sistem političnega razmišljanja in delovanja, dokazano ne bo prinesla boljših rezultatov. Kdo se še spomni 10-ih Pogovorov o prihodnosti Slovenije pri Predsedniku Republike v letih 2003-2005? Ali so pustili kakšno konkretno sled, kaj je bilo iz tedanjih javnih premišljevanj uporabljeno, je Slovenija zato danes bolj konkurenčna, se je njena blaginja povečala, ima večji ugled v svetu itd.? Slovenija ima sicer že toliko raznih razvojnih strategij in podobnih dokumentov, da bi lahko z njimi kar nekaj časa kurili srednje veliko toplarno, a ne implementira se niti tistega drobca, ki v njih res kaj velja. Ve se, kje se v uspešnih državah implementira razvojne strategije:
– na domišljenih in premišljenih presečiščih zakonskih regulativ,
– spodbud in podpor lokalnim primerjalnim prednostim,
– spodbujanju povezovanja različnih deležnikov,
– reševanju kriznih primerov itd.
Za kaj takega pa je potreben ustrezen pristop k sodobnemu upravljanju države, ki se začenja s solidno konceptualno zasnovo (vizijo, strateškimi cilji), posledičnimi integriranimi in sinergističnimi strategijami ter politikami skupaj s potrebnimi finančnimi sredstvi za realizacijo. Pa seveda z ustreznimi nadzornimi institucijami.

Naši najvišji politiki pa sebi in nam vztrajno zavračajo priznati potrebo po razvojnih vizijah s posmehovanjem, da je za ljudi z vizijami primerno mesto v mentalnih institucijah ali pa, da so jih polna pokopališča. In govoričijo o pragmatičnem vodenju države in reševanju problemov, ki so jih v veliki meri povzročili sami bodisi s svojimi dejanji ali pa z opustitvijo potrebnih. Dejstvo je, da je v taki državi brez (samo)refleksije vsaka pot prava in posledično vsako zatečeno stanje neogibno. Ni najhuje, da imamo večinoma politike/politikante, ki ne razumejo sodobnih problemov današnjega sveta in ignorirajo poti za njihovo reševanje; niti ni hudo, da ne razumejo tega, da ne razumejo. Hudo je postalo, ker ti naši večni politiki verjamejo, da resnično razumejo svoje naloge in ustrezno obvladajo svoje delo, zato ne zaupajo in ne delegirajo ustreznih opravil kompetentnim ljudem, ki vidijo dlje kot oni – tako v državni upravi kot izven nje.

Uspešne razvite države seveda še kako uporabljajo razmišljanja svojih najboljših strokovnjakov v različno oblikovanih možganskih trustih za organsko povezano oblikovanje in vrednotenje razvojnih vizij, strateških usmeritev ter implementacijskih politik. To seveda ne počno na voluntarističen ampak na ustrezno profesionalen in institucionalen način, saj se prav po uspešnih institucijah uspešne države razlikujejo od neuspešnih. Tega pri nas nimamo oziroma se delamo, da ne potrebujemo, zato pa imamo voluntaristično – beri interesno motivirano in/ali populistično všečno – ekspresno sprejemanje predpisov in zakonov ob ignoriranju relevantnih strok – skratka brezumno, brez analiz, simulacij, ocen posledic, evalvacij, spremljanja in nadzora. Zato več ne presenečajo na primer: protiustavni zakoni, večdesetletno »pacanje« drugega tira do Luke Koper, dovoljevanje in zavračanje edine vetrne elektrarne pri nas ter končno tudi visoko preplačane avtoceste, TEŠ-6, v katerem bo 1 MW stal dvakrat več kot v Zahodni Evropi, razkošne steklene palače revnih zdravstvenih ustanov z gnilimi vodovodnimi cevmi itd. itn.

Vsi parlamenti razvitih držav imajo že vrsto let različno organizirane »možganske« službe za (znanstveno)-tehnološko presojo (technology assessment), pridružujejo se jim tudi nekatere tranzicijske in razvijajoče se države, da se pri sprejemanju zakonov lahko lažje in bolj kvalitetno odločajo v čedalje bolj zapletenem, prepletenem in hitrem svetu. Naših politikov taki pristopi k upravljanju države ne zanimajo, saj so vedno bolj ujeti le v svoje osebne ozke optike ter strankarske in klientelistične interese. Borut Pahor je že kot predsednik Državnega zbora zavrnil pobudo za organiziranje Sloveniji primerne institucionalne oblike znanstveno-tehnološke presoje za pomoč zakonodajnim procesom v Državnem zboru.

Zakaj stranke nočejo spremeniti volilne zakonodaje?

2. Demokracija in država, spl

ZAKON ZA SPREMEMBO VOLILNE ZAKONODAJE JE VLOŽEN
V mesecu marcu je ZDUS vložil v DZ svoj predlog Zakona o volitvah v Državni zbor, ki so ga pripravili avtorji prof. Dr. Miran Mihelčič, dr. Ivan Kristan in mag. Emil Milan Pintar. Za to je moral ZDUS zbrati 5.000 podpisov volivcev, kar ni bilo lahko. Vendar je uspel in s tem dokazal, da je sposoben izpeljati široko zastavljeno akcijo, saj je državna administracija tovrstno zbiranje podpisov otežila, kolikor je le mogoče.
Na drugi strani pa so volivci s svojimi podpisi dokazali, da se zavedajo, da politične krize v Sloveniji ni mogoče rešiti s takimi poslanci, ki enovito podpirajo svoje politične vodje, tudi takrat, kadar so ti osumljeni in obtoženi kriminala in grabeža. S tem so poslanci pravzaprav dokazali, da v DZ podpirajo zgolj svoje stranke in ne volivcev.
Vendar stvar še zdaleč ni enostavna. Ko so politične stranke ugotovile, da bo ZDUS verjetno uspel zbrati potrebne podpise, je Pozitivna Slovenija v zakonodajni postopek vložila svoj predlog spremembe volilne zakonodaje. S tem je prehitela ZDUS in zdaj ima njihov predlog prednost v obravnavi-!?

ZAKAJ PREDLAGAMO SPREMEMBE?
Že večkrat smo poudarili, da za to obstojijo vsaj štirje tehtni razlogi:
– prvič, ker sedanja zakonodaja ne uresničuje ustavne zahteve, zapisane v 80 členu, da mora imeti pri volitvah odločujoči vpliv volivec. Danes ga očitno nima, saj v DZ sedi približno tretjina poslancev, ki so bili na volitvah de facto poraženi;
– drugič, v sedanjem sistemu vselej nastajajo »bele lise«, velika področja, ki nimajo svojega predstavnika v DZ. Tudi na zadnjih volitvah leta 2011 je brez svojega poslanca ostalo 13 volilnih okrajev s približno 250.000 volivci;
– tretjič, vpliv političnih strank na sestavo kandidatnih list in s tem posledično tudi na izvolitev poslancev je bistveno prevelik, še poveča pa se po izvolitvi pritisk na poslance, saj stranke uveljavljajo »glasovalno disciplino«, zaradi katere naš DZ postaja parodija evropskega parlamenta;
– in četrtič, sedanji sistem vedno znova vodi v neustrezno strukturo DZ, v kateri je poslank komaj za vzorec.

IN KAJ PREDLAGA POZITIVNA SLOVENIJA?
Če malo poenostavimo, samo dve stvari:
– prvič, ukinitev volilnih okrajev (zdaj jih imamo 88) in
– drugič, uveljavitev prednostnega (preferenčnega) glasu.
Če podrobneje premislimo ta dva predloga, vidimo, da v bistvu slabosti oz. napake sedanjega volilnega sistema samo še potencirata. Ukinitev volilnih okrajev namreč omogoča še večjo koncentracijo tako kandidatov kot izvoljenih poslancev, saj bi se glasovi šteli samo na ravni volilne enote (teh je 8), kar pomeni, da bi še večja področja, še več volivcev ostalo brez svojega poslanca. Hiter izračun nam pokaže, da bi bila večina poslancev iz Ljubljane in nekaj večjih regionalnih središč, več kot pol volivcev pa ne bi imelo zastopnika v DZ. Svojevrstni politični centralizem torej.
Ob taki razporeditvi pa je tudi uveljavitev prednostnega glasu, ki ga sicer štejemo kot pozitivno, sporna. Sociološke študije namreč kažejo, da se volivcu ob volitvah pogosto zgodi »pozitivna identifikacija«. Ko se znajde pred veliko kandidatno listo, na kateri skoraj nikogar ne pozna, se praviloma odloči za tistega kandidata, o katerem je že »nekaj malega slišal«. In o kom je v preteklosti največ slišal? O nekem politiku ali dosedanjem poslancu, seveda. Zato voli njega. Na drugi strani pa je »negativna identifikacija« zelo redka. Na zadnjih volitvah se je ta zgodila npr. g Karlu Erjavcu, ki ni bil izvoljen.
Oba predloga Pozitivne Slovenije (ki ju menda podpira tudi SD) torej samo poglabljata probleme, s katerimi se že danes srečujemo, in povečujeta moč političnih strank nasproti volivcem in nad poslanci. Hkrati pa prav ta dva predloga jasno kažeta, kaj želijo stranke. Naglica, s katero je bil predlog Pozitivne Slovenije vložen, pa kaže tudi strah klasičnih političnih strank pred spremembami, ki jih predlaga ZDUS.
Pričakovati moramo torej, da se bo večina sedanjih strank opredelila proti našim predlogom in pri tem, da bi skrila pravi namen, uporabila celo paleto izgovorov in neresničnih obtožb.

S KAKŠNIMI »ARGUMENTI« BODO STRANKE NAPADLE PREDLOG ZDUSA?
PRVI očitek našemu predlogu bo nedvomno, da tak sistem zahteva spremembo Ustave. Kar seveda ni res. Nasprotno, prav sedanji sistem je ustavno sporen, naš predlog pa to spornost odpravlja, saj bistveno krepi vpliv volivcev na sestavo kandidatnih list in potek oz rezultat volitev.
DRUGI očitek bo, da naš predlog volitve komplicira, saj bo v nekaterih primerih pri volitvah poslanca po večinskem principu (ki zagotavlja poslanca vsakemu od 44 volilnih okrajev in torej enakomerno »pokritost«) zahteval drugi krog. Da je tudi ta očitek izmišljen, kaže naslednje dejstvo: to, kar smo pri volitvah (približno 200) županov sprejeli kot normalno, postaja zdaj pri volitvah polovice (44) poslancev sporno!
TRETJI očitek bo nedvomno, da bi bil naš volilni sistem nekaj dražji od dosedanjega. Toda kaj je dražje, kot nekompetenten DZ, kakršnega imamo sedaj, ko je kar tretjina poslancev v nekakšnih prekrških – od ponarejenih dokumentov o izobrazbi in neoddajanja poročila o premoženjskem stanju pa do težav s plačevanjem najemnine za »poslanska stanovanja«, plačevanjem stroškov zanje, ponarejanja podatkov o bivališču, plačevanja telefonov, nabave literature, lažnih dnevnic, turističnih poslovnih ali študijskih potovanj in še in še. Z našim sistemom, kjer bi bila polovica poslancev direktno voljena v svojih okrajih, kjer tudi bivajo, in bi bili vsem na očeh, bi se večini teh težav povsem izognili.
ČETRTI očitek bo, da je naš sistem z dvema glasovoma »prekompliciran« za volivce. Tu se kaže klasično podcenjevanje volivcev in strah, da bi stranke z uveljavitvijo novega sistema izgubile precejšen del možnosti, da manipulirajo s kandidatnimi listami – in volivci. Če bi polovico DZ namreč volili neposredno, bodo tudi stranke prisiljene iskati najboljše možne kandidate. Zdaj pogosto na prvo mesto kandidatnih list dajo nekaj znanih osebnosti, ko pa ti postanejo ministri ali državni sekretarji, pa njihova mesta v DZ zasedejo povsem neznani strankarski »aparatčiki«, ki neposredno ne bi bili nikdar izvoljeni.
PETI očitek, ki smo ga že slišali, bo, da bi po našem sistemu prišlo v Parlament »vrsta lokalnežev«. Zanimivo, tega očitka nismo slišali, ko je bilo v DZ vrsta županov, ki so tam pogosto sklepali kravje kupčije. Zdaj, ko bi imela prvič v naši novejši zgodovini možnost tudi civilno družbena gibanja (tudi upokojenci!), da kandidirajo svoje predstavnike z realnim upanjem na uspeh, pa so njihovi potencialni kandidati, praviloma znane osebnosti, nenadoma »lokalneži«. Ni treba posebej poudarjati, da ti očitki prihajajo predvsem iz vrst strankarskih aparatčikov.
In da predstavim še ŠESTI najbolj verjeten očitek. To bo trditev, da se ne smemo spuščati v »neznan in negotov volilni sistem«. Tudi ta očitek je prazen. Sistem, ki ga predlagamo, je že dolgo poznan in temelji na nemškem, ki odlično deluje že več kot šest desetletij. To pomeni, da je brez večjih popravkov »prestal« več kot petnajst volitev – medtem, ko smo našega sedanjega v teh 25 letih popravljali kar štirikrat, praviloma na slabše. Vemo tudi, od kje prihaja ta očitek. Iz vrst sedanjih poslancev. Za njih je sistem, v katerem in po katerem so bili izvoljeni, seveda daleč najboljši. Ta jim daje možnost, da se obnašajo kot »izvoljeno ljudstvo« (dobesedno). V bolj demokratičnem sistemu večina njih ne bi bila izvoljena, saj bi volivci verjetno zahtevali od kandidatov še kaj več kot »zvestobo in zasluge za stranke«.

BOJ ZA SPREMEMBO SISTEMA BO TEŽAK
Od večjih političnih strank se bosta proti našemu predlogu verjetno opredelili Pozitivna Slovenija in SD. Slednja še bolj, saj je PS relativno nova stranka in še ni izkusila vseh sladkosti manipuliranja z volivci. Presenetljivo pa bo mogoče predlog podprla SDS, saj je pol koraka v smeri večinskega volilnega sistema, ki ga sama predlaga že dalj časa.
Poseben problem bo mogoče predstavljal sam DZ, kot je na eni prejšnjih razprav opozoril dr. Ciril Ribičič. Prav to »izvoljeno ljudstvo« bo mogoče v tej točki, v skrbi za lasten blagor in v upanju na ponovno izvolitev, strankam odreklo svojo prislovično glasovalno disciplino – in glasovalo po svoje.
Boj za uveljavitev nove volilne zakonodaje bo torej še dolg in težak. Morda bi bilo dobro, da se ZDUS tudi za ta del organizira tako, kot se je za zbiranje podpisov, in pošlje svoje predstavnike že na seje ustreznih odborov, ko bodo obravnavali naš predlog. Še prej pa ga je treba konkretno predstaviti poslancem in premagati nekatere njihove strahove in predsodke.
Razlog je preprost in motiv močan: če ne bomo uspeli spremeniti volilne zakonodaje, potem bo naslednji DZ verjetno še slabši od sedanjega, ki ne uživa nobenega zaupanja volivcev. Kaj to pomeni v teh kriznih časih, ni treba napovedovati.

Emil Milan Pintar

Spoštovani gospod predsednik

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

14. april 2013
Predsednik Republike Slovenije
(poslano tudi predsednici vlade Alenka Bratušek)

Spoštovani gospod predsednik zelo nelagodno se počutim, ko vam spet pišem. Pravijo, da upanje nikoli ne ugasne in Konfucij je rekel, da je največja strahopetnost, če še tistega malo, kar bi lahko naredil, ne narediš. Torej naj pišem. Naj še naprej trosimo predloge na raznih posvetih; no vsaj odzivi publike in posamezniki iz državne uprave nam dajejo moč, da nadaljujemo…

Vi pa lahko naredite ogromno.

Zelo realno možnost imate, da brez vnaprejšnjega vložka evra, aktivirate speče in premalo izkoriščene potenciale Slovenije, kajti Slovenija je izredno bogata dežela in ji ne bi bilo potrebno nikjer za nič klečeplaziti.
Ni čisto mimogrede, pa vendar citiram gospo Ano Thereso Boershari, generalno direktorico Peugeota in Citroena, ko je na vprašanje novinarke: »Koliko časa nameravate ostati v Sloveniji odgovorila«: »Tako dolgo, kot je mogoče! Všeč mi je vse od A do Ž. Vsem povem, da se mi zdi življenje tukaj, kot bi kdo odprl nebeška vrata. Imate prav vse, kar potrebujete: od izvrstne geografske lege in čudovite, raznovrstne narave do toplih, prijaznih ljudi. Z družino zelo uživamo. Kakovost življenja je na visoki ravni. Ne vem, ali se vsak Slovenec tega zaveda – da je lahko srečen, ker živi v tako lepi deželi« (revija Ona 2. april). Preberi več Spoštovani gospod predsednik →

Koalicija civilne družbe

2. Demokracija in država, 9. Identiteta naroda, spl

Upravljanje slovenske države in njenega premoženja je že celo desetletje katastrofalno slabo. V začetku februarja smo se ob spoznanju nujnosti po spremembi kulture in narave vodenja države prvič sestali (dvajset predstavnikov različnih gibanj) in ugotovili, da do potrebne spremembe lahko pride le z izvolitvijo sposobnih in spodobnih ljudi, ki jim bo osnovno vodilo poštenost in odgovornost in bodo delovali predvsem po zdravi pameti in ne po strankarski disciplini. Pobudo smo poimenovali »Neodvisni poslanci za spodobno Slovenijo«. Nato smo v Iniciativnem odboru začeli oblikovati vsebino in tako pripravili temelje za oblikovanje KOALICIJE CIVILNE DRUŽBE. Osnovni namen je, da na predčasnih volitvah Lista civilne družbe (neodvisnih kandidatk in kandidatov) prepričljivo zmaga in nato z zakonodajnimi in drugimi ukrepi izvede program Koalicije in njenih članic in tako uresniči pogoje za pregledno in učinkovito upravljanje države v smeri trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja. Bistvo je vsebovano v dokumentih:

– Kodeks vrednot neodvisnega poslanca

– Ustanovna listina Koalicije

– Poročilo iniciativnega odbora

S pristopom aktivnih državljank in državljanov, družbenih gibanj, društev, skupin, novo nastajajočih strankarskih pobud, združenj in drugih subjektov civilne družbe ter nato sodelovanjem pri organiziranju, ustanovitvi in delovanju Koalicije civilne družbe, se odpirajo možnosti za kvalitetno družbeno prenovo in boljše upravljanje družbe, države in njenega premoženja v korist vseh državljank in državljanov. Tega cilja tudi zaradi obstoječega volilnega sistema, ki favorizira obstoječe nekompetentne stranke ne bo moglo doseči nobeno gibanje samo zase, niti kak drug nepovezan družbeni subjekt. Mogoče pa ga je doseči z enakopravnim in proaktivnim sodelovanjem in s skupnim nastopom na prihodnjih volitvah.

Izpolnite priloženo izjavo o pristopu in jo vrnite na naslov: koalicija@t-2.net

Slovensko zdravstvo

7. Organiziranost države, spl

Napredek zdravstva lahko prinašajo le novi pristopi in kompetentni ljudje v zdravstveni politiki

Tudi v zdravstvu obstoji več alternativ, ne le izključno državno ali privatizirano (profitno) in individualnim interesom ozkih skupin podrejeno zdravstvo. Zadnji dogodki v zdravstvu, kot so plačilna nesposobnost bolnišnic, pomanjkljivosti ugotovljene pri pred-presoji Kliničnega centra za akreditacijo, odhodi zdravnikov v tujino, investicijske avanture, »govorice« o korupciji in podobno, so le vrh ledene gore problemov, ki so se nakopičili v zdravstvu v zadnjih petnajstih letih in so posledica šibke zdravstvene politike z ene strani in nekompetentne politike nasploh. Povsem se strinjam z dr. Kraljičem, ki je že večkrat opozoril, da bi v politiki moralo biti več izkušenih uspešnih menedžerjev; enako velja za zdravstvo v celoti. Preberi več Slovensko zdravstvo →

ZA KAJ IN ZA KOGA LASTNINJENJE?

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Ena od osrednjih zahtev trojke in evropskih birokratov, ki jo naslavljajo slovenski politiki je, da moramo odločno nadaljevati proces lastninjenje in privatizirati še teh 10 milijard državnega premoženja. Kot argument navajajo, da lahko le z lastninjenjem izboljšamo kakovost upravljanja v gospodarskih družbah in s tem tudi uspešen gospodarski razvoj države. Pa je to res, ali so to le legende, miti in dogme? Preberi več ZA KAJ IN ZA KOGA LASTNINJENJE? →