Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

Slovenija alpska država

Za ocenjevanje uspešnosti upravljanja slovenske države je edino verodostojno merilo primerjava Slovenije z njenimi alpskimi sosedami (!)

Aleš Žužek nam predstavi zanimivo sliko držav, katerih del ozemlja leži na alpskem območju: Monako, Francija, Italija, Švica, Nemčija, Liechtenstein, Avstrija in Slovenija. Alpske države spadajo med najbogatejše evropske (in svetovne) države, bogatejše so celo od skandinavskih. Kje je skrivnost njihovega uspeha in kje so razlogi, da je danes Slovenija najrevnejša alpska država? Leta 1938 je Slovenija imela 80 odstotkov življenjske ravni Avstrije.

V gibanju Sinteza se močno pridružujemo namigom avtorja, da je treba iskati vzroke v katastrofalno slabem upravljanju države, njenega premoženja in ustanov. Do takega sklepa so pripeljali tudi POSVETI, ki smo jih izvedli skupaj s tudi v svetu uglednimi strokovnjaki in o tem pišejo naši sodelavci v mnogih prispevkih. (Npr: Učinkovito upravljanje države se odraža v tem, da pravna država deluje vzorno in je korupcija močno omejena; gospodarsko okolje je trgu prijazno in vlada gospodarski razvoj usmerja tako, da se optimalno izkorišča konkurenčne prednosti, ki so nam dane; upravljavski nadzor podjetij v lasti države je zelo kvaliteten in državna uprava je učinkovita tudi pri pobiranju davkov in omejevanju sive ekonomije; javni sektor deluje učinkovito in stroškovno racionalno; vlado vodi oseba, ki je etično neoporečna in vešča vodenja večjih socialno-ekonomskih sistemov.)

Vztrajno gojenje in podpihovanje “tradicionalne družbene razklanosti” je le krinka in maska za to, da se za njo skrije delitev zadnjega privatizacijskega plena. Zakaj pa tradicionalno “črna” Bavarska in njena “rdeča” prestolnica (München) lahko mirno in uspešno vodita državo.

Poglejmo sliko, kaj nam jo prikazuje Aleš Žužek (vir: Planet Siol.Net )
Zakaj je Slovenija najrevnejša alpska država ?
Zakaj je Avstrija bogatejša od Slovenije ?
Bi se morala Slovenija zgledovati po Bavarski?

Kadrovska veselica

Urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin se v uvodniku sprašuje: Recimo, da ste lastnik velikega paketa delnic pomembnega podjetja in imate možnost vplivati na sestavo nadzornega sveta, ki bo imenoval upravo družbe. Komu bi zaupali vodenje te (vaše) družbe, bi v nadzorni svet imenovali šefe občinskih partijskih odborov? In navaja konkretne primere samo tega tedna (19. do 24.08.2013) ter nadaljuje: Nadzorniki in kandidati za funkcije v upravah imajo imena in priimke: Igor Maher, Sašo Geržina, Elvis Duraković, Nikola Galeša, Milan Krajnik, Gašpar Gašpar Mišič. Zasedajo funkcije v nazornih svetih Elesa, Gen energije in Elektra Gorenjska. Zadnji, ki ga omenjamo, se poteguje za funkcijo predsednika uprave Luke Koper. Podjetja, ki jih nadzirajo oziroma se potegujejo za njihovo vodenje, so v popolni ali delni lasti Republike Slovenije. In na neki način smo vsi državljani »delničarji« teh podjetij. Več…

VSTAJNIŠTVO KOT POLITIČEN ANTISUBJEKT

IZJALOVILA SO SE UPANJA, NA ŽALOST IZPOLNILA PRIČAKOVANJA
Vročinski val se je umaknil, izteka pa se tudi čas kislih kumaric v politiki, v katerem so s polno paro delali samo policisti in tožilci in v skladu z »novo resničnostjo« (in novimi navodili) razveseljevali večino slovenskega naroda.
Slovenski veljaki in veljakinje se bodo vrnili s počitnic polni vneme in prepričanja v svoje zmage. Čaka nas torej burna politična jesen.
Čeprav sem v tem času bolj od strani spremljal dogajanja na »vstajniški sceni«, se vendar ne morem znebiti vtisa, da se stvari ne gibljejo v pravo smer. Vedno novi nastopi v prazno, besedičenje, vedno več polemik, ki polagoma preraščajo v nezaupanje in spore med »vodilnimi«. Kdo je sploh vodilni? Zadnji meseci nam odgovora na to vprašanje niso prinesli, nasprotno, zdi se, da rivalstvo postaja vse močnejše.
Moje tiho upanje, da bo le prišlo do dogovora in pravega sodelovanja, se (doslej) še ni uresničilo, na žalost pa se (zaenkrat) krepi moje glasno prepričanje, da zaradi notranjih razprtij vstajništvo izgublja sapo in se obletava kot listje v tej prezgodnji jeseni.
Vendar ni prepozno, čeprav je skrajni čas za povezave in organizacijo.

ČAS JE ZA POLITIČNO ORGANIZIRANJE VSTAJNIŠTVA
Tudi politika je danes, kot vsa druga področja družbenih dejavnosti, »profesionalizirana«: ima svoja pravila, svoje obrede, svoj govor, svoj »proto-kol« (iz grščine, »prvi list Ajshilovih dram z opisom karakterjev in razmerij glavnih protagonistov)
Tega ni mogoče zanikati. Tega ne spreminja niti dejstvo, da se s temi pravili ne strinjamo, da jih zavračamo, da jih želimo spremeniti ali celo ukiniti. Kajti, če jih želimo spremeniti ali jih ukiniti, se moramo spopasti z njimi. To pa je mogoče samo na dva načina: ali s sekanjem glav, čemur rečemo (glede na to, kdo to izvaja, ljudstvo ali oblast) Revolucija ali »Državni udar« (puč), ali pa z organiziranjem tako močne opozicije, da bo zmagala v okviru sistema, torej na volitvah. Po mirni poti torej.
Slovensko vstajništvo, hvalabogu, ni krenilo po prvi poti, zato ji ostaja le druga – ali ponikanje v živi pesek lastne organizacijske nesposobnosti in nedozorelosti posameznih skupin za medsebojno sodelovanje.
Obstoječa politika bo seveda storila vse, da organiziranje in povezovanje vstajništva onemogoči. To je boj za njeno lastno preživetje. Pri tem ima na razpolago vse adute oblasti (policijo, tožilstvo, sodstvo), predvsem pa ima v zakupu vse medije in s tem tudi »Politično resnico«.
In bodimo prepričani, da bo vse te adute v svojem boju za preživetje tudi odigrala. Pardon: da jih že izigrava. In da je neenotnost vstajništva v enaki meri posledica dejstva, da številne male skupine vodijo ljudje s prevelikimi Egi, kot posledica dejstva, da velike politične stranke uspešno vodijo svojo politiko nevtralizacije vstajniških gibanj in sejanja razdora mednje.

ZGODOVINSKE IZKUŠNJE
Nastala situacija me močno spominja na tisto pred dvema desetletjema, ko so nastale »deželne stranke«. Vsaka je bila v svoji »pokrajini« med najmočnejšimi in če bi se uspele povezati, bi predstavljale ne samo resno grožnjo tedanjim (in sedanjim) »ideološkim« strankam, temveč zmagovit pohod v Parlament.
Politične stranke so takrat skoraj ponorele od strahu in le s skupno akcijo levih in desnih so uspele nevtralizirati nevarnost. To so storile tako, da so s podkupovanjem, grožnjami in izsiljevanjem nosilcev deželnih strank onemogočile povezovanje v Zvezo deželnih strank. Vsilile so razpravo o ideoloških in »zgodovinskih« vprašanjih, vera je postala kriterij razlikovanja, spodbujale so egoizem in poudarjale razlike. Zveza deželnih strank je ostala neuresničen projekt ali drugače, doživela je političen fiasko. S tem pa so se same vase sesule tudi deželne stranke, saj sama zase nobena ni imela možnosti, da bi uspela na volitvah. Preživela je le Zveza za Primorsko.

NAPAD POLITIČNIH STRANK (OBLASTI) NA VSTAJNIŠTVO
Ker sem že omenil »adute oblasti« v tem napadu na vstajništvo, naj še enkrat (o tem sem že pisal) podrobneje predstavim nekatere klasične prijeme in orožja iz tega obširnega arzenala oblasti za onemogočanje nastajajoče opozicije.
Najprej je tu SELEKCIONIRANO PRILIZOVANJE IN PODKUPOVANJE posameznih vstajniških liderjev. Oblast bo skrbno izbirala, koga bo vabila na »razgovore«, da bi zasejala spore in ljubosumje. Posameznikom bo ponudila »sodelovanje«, najbolj pogosto kar mamljive pogodbe za »svetovanje«. Posebej primerne za to so pogodbe za svetovanje poslancem in strankarskim veljakom, ki so najmanj nadzirane. Kdor bo sprejel tako pogodbo, bo zanjo dobil »trideset srebrnikov« (Judežev poljub). To se že dogaja.
Pri tem bodo imeli posebno vlogo MEDIJI, ki bodo po navodilih določene skupine izbrali kot »vodilne« in s tem sejali ljubosumje in načrtovan razdor med vstajniške skupine.
To je tisti konec palice s korenčkom. Na drugem koncu je pendrek. Med vstajniki so nedvomno tudi ljudje s »kartotekami«, pa čeprav samo o prometnih prekrških. Tudi ti bodo »vabljeni na razgovore«, toda drugam. Ali pa se bodo kar pri njih oglasili organi reda in pregona, da tudi sosedje vidijo, da se dogaja nekaj spornega in da tem ljudem mogoče ni za zaupati.
Izbor teh ukrepov »pendreka« je praktično neprešteven, v izkušnje in domišljijo policije ne gre dvomiti. Kaj je lažjega, kot napisati anonimno ovadbo. In če je napisana na novinarski ali policijski portablici je praktično neizsledljiva.

ZADNJA ŠANSA
Kar ostane vstajnikom, je hitro povezovanje in organiziranje, kajti oblast vse te ukrepe že izvaja in nekateri rezultati so že vidni. Pogodbe z nekaterimi vstajniškimi liderji so sklenjene, mediji že forsirajo svoje »favorite«, nezaupanje med skupinami in posamezniki se širi kot kuga..
Predlagam, kar sem storil že večkrat: vstajniki se morajo čim prej sestati na skupen razgovor. V strpnem, odprtem poli-logu morajo določiti svoje nosilce, svoje voditelje in glasno-govornike.
Primerna oblika takega povezovanja ni oblika POLITIČNE STRANKE, temveč oblika KOALICIJE (civilne družbe), v kateri vsaka skupina ohranja svojo identiteto, svoje vrednote in cilje, svoje vodstvo, povezuje pa jih prepričanje, da je treba v Sloveniji takoj vzpostaviti demokratičen, to je, civilno-družbeni nadzor oblasti in iz sedanje politike takoj odstraniti vse, ki so oblast zlorabljali za osebno bogatenje in onemogočanje drugače mislečih.
Mogoče se motim, toda prepričan sem, da sta september in oktober zadnji rok za tak dogovor o KOALICIJI CIVILNE DRUŽBE oz. o GIBANJU.
Dokumenti za tak dogovor (pristopne prijave, pogodbe, izhodiščna preambula, moralni kodeks, izhodišče programa itd) so v osnovi pripravljeni.
Vse je torej na vodjih posameznih vstajniških skupin, da se odločijo. So zreli, je vstajniško gibanje dozorelo za tak korak?

Emil Milan Pintar

Zakaj ima evropska trojka prednost pred domačo?

Pred dnevi so se srečali premierka Bratuškova, finančni minister Čufer in novi guverner BS Jazbec. Po srečanju se je premierka pošalila, da je to »naša« trojka, ob kateri evropska – pred njo nas politika že ves čas straši – ne bo potrebna. Nekaj dni za tem je Mladina (štev. 29 z dne 19.7.2013) objavila obširen intervju z ministrom Čuferjem, v katerem je ta predstavil krizno politiko, ki jo namerava voditi vlada, torej »naša« trojka. Naj povzamem njene ključne sestavine, kakor sem jih sam dojel:
1. Prednostni vladni ukrepi
• Sanacija bank in posredno sanacija prezadolženosti podjetij. (Ukrep je med temeljnimi pogoji za učinkovito delovanje gospodarstva.)
• Prodaja državnih podjetij. (Brez da izvedemo temeljito privatizacijo, kar je še državnega, naj bi izhod iz sedanje krize ne bil mogoč.)
• Koreniti rezi v plače javnih uslužbencev, socialne transferje in pokojnine. (To naj bi bil temeljni ukrep za dolgoročno povečanje konkurenčnosti gospodarstva.)
2. Česa vlada ne bo počela
• Ne bo podpirala domačega povpraševanja z investicijami in drugimi ukrepi keynesianske ekonomske politike. (V manjših, odprtih gospodarstvih naj bi tovrstni ukrepi ne blažili krize, saj naj bi se z njimi prednostno spodbujalo uvoz, to pa krizne razmere le dodatno zaostruje.)
• Davkov ne bo več povečevala. (Pri obdavčitvi naj bi že dosegli zgornjo mejo in zato davkov ni smiselno še naprej večati. Res pa je, da je davčni sistem potreben popravkov, saj naj bi sedanji preveč spodbujal potrošnjo, premalo pa investicije. Ali drugače povedano: v primerjavi z delom naj bi bil kapital pri nas že preveč obdavčen in to naj bi se spremenilo.)
• Država niti slučajno ne bo reševala vsa prezadolžena podjetja. (Tej aktivnosti se sicer ne bo povsem odrekla, bo pa pri tem ravnala zelo restriktivno.)

S problematiko naše krize se tudi sam strokovno nekaj več ukvarjam. Moja spoznanja so v prid oceni, da smo si večji del krize pridelali sami z nadvse neprimernim upravljanjem države in njenega premoženja ter s slabim delovanjem pravne države. (Glej gradiva in zaključke – Posveti.) Ker bolezen pravilom zdravimo tako, da odpravljamo njene vzroke, je prav, da se tudi zdravljenja krize lotimo na smiselno enak način. Prednostno torej potrebujemo dobro delovanje pravne države in učinkovito vlado, ki je sposobna pripraviti neoporečen program za izhod iz krize in ta program tudi uresničiti.

Kar nekaj znakov je, da se je pravna država pri nas pričela prebujati in če se bo povsem prebudila ter bo v naprej tudi ostala budna, je s tem že narejen velik korak v smeri izhoda iz krize. Kot drugo, potrebujemo vladin program za izhod iz krize. Tega doslej vlada formalno še ni predstavila, čeprav bi za to že bil čas. Morda je ta ocena prestroga in je to, kar je minister Čufer napovedal v Mladini in sem zgoraj kratko povzel, osrednji skelet vladinih aktivnosti za obvladovanje krize. Ta domneva verjetno ni neosnovana in zato ne bo odveč, če poskušam tako predstavljeni »program« vlade za izhod iz krize kritično vrednotiti.

Predvsem menim, da si »program«, če ga presojamo po njegovi neoliberalni naravnanosti, žal, zasluži čisto petko. Naj spomnim, da se neoliberalizem predvsem zavzema za čim bolj neomejeno delovanje trga in vitko državo, ki prednostno deluje v interesu kapitala. Ta usmeritev je v »programu« brez olepševanja predstavljena še predvsem v naslednjih usmeritvah: privatizacija vsega državnega za vsako ceno; krepiti konkurenčnost gospodarstva z ubijanjem socialne države; zanikanje uporabnosti keynesijanstva, davkov ne zviševati oziroma obdavčitev kapitala kvečjemu znižati.

Neoliberalizem je danes v svetu prevladujoča ekonomska paradigma, tudi v Evropi. Njegov »uspeh« je, da imamo ob silnem razvoju tehnologije in produktivnosti dela na eni strani vse več bogastva, ki ga obvladuje manjšina, na drugi strani pa vse več nezaposlenosti in revščine, vse to pa dopolnjuje pospešeno uničevanje naravnega okolja. Tako je neoliberalizem jamstvo za vse globlje krize kapitalizma in ga je potrebno nadomestiti z drugače zasnovanim tržnim gospodarstvom. Slednje naj bi temeljilo na pravni in socialni državi, še predvsem pa na učinkovitem in etičnem upravljanju države v interesu večine. V svetu že imamo nekaj držav – predvsem gre za Skandinavijo -, ki to usmeritev uspešno prakticirajo in so tudi po ekonomski uspešnosti med vodilnimi v svetu. Za neoliberalizem torej obstaja alternativa! Ta pa je, to je res, po potrebnem upravljavskem znanju veliko zahtevnejša od politike »zategovanja pasu« in to utegne pojasniti, zakaj ji finančni minister ni naklonjen. Kakorkoli že: vlada je za izhod iz krize očitno ubrala pot, ki bo Bruslju dopadljiva, za večino državljanov Slovenije pa je v marsičem tragična.

Naj zaključim s »trojkama«, ki ju omenjam v začetku tega zapisa. »Naša« trojka bo očitno uresničevala zgornji program. Če bi sam imel možnost izbire med tako naravnano domačo in evropsko trojko, bi se zelo verjetno opredelil za »evropsko«. Dva razloga sta za to. Prvi je ta, da je malo verjetno, da bi nam Bruselj vsilil tako rigorozno neoliberalni program, kot ga ima v mislih naš finančni minister. Drugič pa gre za to, da bi evropska trojka morala prevzeti tudi vsaj del odgovornosti za neuspeh, ki ga bo njen program doživel pri nas; to odgovornost bi se lahko tudi materializiralo, recimo tako, da nam pri financiranju državnega dolga Bruselj pomaga do podobnih pogojev, kot jih ima na primer Nemčija; danes namreč plačujemo za dolgove nekajkrat večje obresti kot ta bogata država in tako postaja to ena osrednjih omejitev za naš hitrejši izhod iz krize.
Andrej Cetinski, Ljubljana, 23.7.2013

Poletne bodice za ostrenje vstajniške misli

Finančna moč ima le en smisel, to je vseobsegajoča družbena moč (gospodarska, kulturna, politična,…) Uspešno deluje le iz ozadja.
Citiramo iz Mark Winegardner-jevega Botra:
Sporno imenovanje Hagna v kongres ni bilo sprejeto z navdušenjem…. Vsi časopisi v državi, brez ene same izjeme, so kritizirali ta izbor in na dolgo in široko polemizirali. Kljub številnim vloženim pravnim sredstvom…itd.
Vendar;
Da bi človek prišel do moči, mora včasih nadzorovati tiste, ki se sploh ne zdijo močni. Prav tu je skrivnost, zakaj je Corleonejevim vedno znova uspelo nadzorovati sodnike. Čeprav sta korupcija in podkupljivost uspevali v vseh slojih, je povprečen sodnik – javnost bo to verjetno sprejela z olajšanjem – bolj pošten kot povprečen človek. V praksi je nadzorovati sodnike težko in drago. Kakorkoli. Primere ponavadi “naključno” razdeljuje sodniški uradnik, ki ne zasluži več kot recimo povprečen učitelj. Nekdo, ki nadzoruje deset odstotkov takšnih ljudi in večino sodnikov, je znatno manj močan kot nekdo, ki ima v žepu večino uradnikov in le nekaj sodnikov na strateških položajih, ki so po naravi cinični, imajo slabe navade in temne skrivnosti.
Pri časopisih je ravno nasprotno. Nekatere novinarje se da pridobiti s povabilom na kosilo, odpisanim dolgom od iger na srečo ali tudi samo s kozarcem mrzlega piva. Večina pa jih ima nekakšno misijonarsko žilico in so nori na vse, kar se jim zdi novica, in to ima prednost pred kakršnokoli drugo lojalnostjo. Na srečo jih ni težko navdušiti in kot postrušniki se poženejo za vsako novo novico. Če hočeš nadzorovati novice, moraš imeti vpliv popolnoma na vrhu. A javnost ima kratek spomin. Če kakšna zgodba čez nekaj dni izgine z naslovnic, da bi jo nadomestila nova, javnost ne želi zaključka stare, temveč vedno nove podrobnosti o novi zgodbi. Ali pa nekaj še bolj novega. Če nadzoruješ tiste, ki nadzorujejo, kako dolgo bo medij pokrival neko zgodbo in na kateri strani bo objavljena, nadzoruješ novice.
In tako je nekaj dni pozneje prišel neki karizmatični moški malo nenavadnega videza, priljubljena glasbena senzacija iz Misisipija, bel fant, ki je kričal črnske pesmi. Hagna so z naslovnic in iz zavesti javnosti pregnale razburljive novice o razburljivi predstavi tega fanta s hribov in ugibanja, ali pomeni to samo konec kariere tega mladega kmetavza ali pa tudi konec vse vulgarne, baje komunistične modne muhe, znane pod imenom rokenrol.
Na dan, ko je Hagen zaprisegel in prevzel svoje nove dolžnosti, je bil v časopisih omenjen le v zgodbi nekega vztrajnega poročevalca, ki je iz pustote neke notranje strani poskušal osvetliti pravni spor glede spornega volilnega boja… Pristojni sodni uradnik pa je izjavil, da bo glede na okoliščine to “rutinska zadeva”.
Konec citata.

Denar bi moral rjaveti!

Jožica Grgič je v Delu spomnila na zgodbo o županu s Tirolskega, ki se je lotil reševanja velike krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja (l. 1932) na svoj poseben način. Razmišljal je, da so vsi predmeti podvrženi staranju (železo rjavi), le denarju moč s časom ne pada. Kljub temu, da je poznal navodila vlade, da je treba varčevati (treba je zmanjšati plače, odpuščati, kupovati le najnujnejše …), ker bo le tako mogoče premagati krizo, se je župan globoko zamislil in zapisal: »Varčeval bom in bom hodil bos. Ampak ali to pomaga čevljarju? Nehal bom potovati, ampak ali bo imela državna železnica od tega korist? Ne bom jedel masla, toda kako to pomaga kmetu?«. Četudi si je še tako razbijal glavo, ukrepov vlade ni razumel. Seveda, ni bil ekonomist, finančnik, bančnik ali kaj podobno kvalificiranega, bil je navaden strojevodja, ki pa je imel to lastnost, da se je, tako kot večina na položajih, počutil oblast, in v nasprotju z omenjeno večino razumel, da je oblast tudi in predvsem odgovornost do ljudi, ki so te izvolili.
Ne bom varčeval, je sklenil župan, ampak bom začel urejati mesto – dal bom tlakovati ulice, obnoviti šolo, zasaditi drevesa ob ulicah, dograditi kanalizacijo, vodovod … Delavci bodo dobili denar, ta pa bo spet začel krožiti. A ga je malce razjedal dvom. Kaj pa, če bodo delavci varčevali, namesto trošili, tako kot jih uči vlada? In se je spomnil Gesellovega svarila: denar ne rjavi(!) Torej je upoštevaje to svarilo poskusil z eksperimentom.
Mesto je imelo v banki le 40 tisoč šilingov, kar še zdaleč ni bilo dovolj za projekte, ki si jih je župan zamislil. Ta denar je deponiral v krajevni hranilnici kot jamstvo za izdajo mestnih bankovcev v enaki vrednosti. Ti bankovci so v nasprotju z drugimi vsak naslednji mesec izgubljali vrednost. Kdor je želel, da bi njegov bankovec za 10 šilingov veljal tudi naslednji mesec, je moral nanj nalepiti vrednostno znamko za 10 grošev. To pomeni, da je bil bankovec čez en mesec vreden 9,90 šilinga, ker je izgubil vrednost za kupljeno znamko. To naj bi spodbujalo ljudi, da bi denar sproti zapravljali, če ne bi hoteli izgubljati vrednosti. In leta 1932 so delavci po letu brezposelnosti spet živahno delali in za svoje delo prejemali rumene, modre in roza bankovce, imenovane potrdilo o opravljenem delu. Bankovci so bili vredni en, pet ali deset šilingov. Od začetne obotavljivosti, ko sta te bankovce sprejemali le dve trgovini, jih je v kratkem času sprejela večina. Zgodilo se je, kar je župan predvidel. Trgovci so lahko kupovali izdelke od kmetov, obrtnikov in tovarn, delavci pa so se trudili denar čim prej zapraviti, da ne bi izgubil vrednosti – denar je torej krožil in vsak je imel nekaj od tega. Brezposelnost se je močno zmanjšala, ob tem je mesto poleg vsega drugega dobilo še smučarsko skakalnico in bazen, po dolgem času pa so se meščani vseh političnih barv in prepričanj spet razumeli med seboj. Župan je postal svetovna senzacija, novinarji od vsepovsod so trkali na njegova vrata in na vrata delavcev ter obrtnih delavnic v mestu, da bi popisali ta čudež. Ker je brezposelnost v preostali Avstriji še naprej naraščala, so želeli tudi drugi župani uveljaviti ta model. Hkrati pa so se kopičile zahteve, naj mož postane finančni minister.
To pa ne! Pa ja ne bo neki strojevodja, ki je po nekakšnem čudežu postal župan, spodbijal avtoritete za to poklicanim ustanovam. Ko so ugotovile, da jih ogroža, so se zatekle k zakonu. V zakonu pa je pisalo, da denar lahko tiska le avstrijska narodna banka. Sodišče je leto in pol po uvedbi wörglskega čudeža novi denar prepovedalo. Eksperiment je bil končan. Spet je nastopila kriza, ljudje so bili brez dela, zlovoljni in spet so se začeli prepirati. »Trpljenje ni poslano od Boga, temveč sta ga predpisala zakon in človeška neumnost,« je takrat za neki časopis izjavil župan. Potem je prišel Hitler. Večina Avstrijcev je v njem videla odrešenika za gospodarske, politične in osebne tegobe.
Silvester Koprivnikar in mnogi drugi pa pravijo: Vzrok krize ni v tem, da bi proizvajali in trošili premalo, pač pa izključno v tem, kako delimo to, kar ustvarimo. Pretirano odtekanje akumulacije v finančni sektor, ki potem ta denar tezavrira v davčnih oazah seveda radikalno zmanjšuje povpraševanje. Pot iz krize je torej iskati v povečevanju deleža družbenega proizvoda, ki se steka k delu in državi in zmanjševanju deleža, ki se steka v finančni sektor. Trenutno pa bi dobro učinkovala tudi resna inflacija, ki bi začela najedati zamrznjeni finančni kapital. Finančna oligarhija bi v kroženje pognala ogromne finančne zaloge iz oaz – ker bi zamrznjeni denar začela najedati rja.
Vabimo kvalificirane ustanove, da ne reagirajo tako, kot v primeru wörglskega čudeža in župana pred osemdesetimi leti. Po odgovor, da je Slovenija s sprejetjem evra izročila svojo denarno politiko Frankfurtu, lahko gremo v sosednjo osnovno šolo. Od “kvalificiranih poklicnih in poklicanih ustanov” se pričakuje več, tudi samostojno razmišljanje in ne le v kalupu vseobsegajočega (svetovnega) finančnega kapitala.

DOVOLJ JE VSTAJNIŠKE FOLKLORE – ČAKA NAS DELO!

Ali E.M. Pintar res le provocira? Poglejmo in razmislimo!

Cestno vstajništvo v slepi ulici
Protesti v Turčiji v zadnjem tednu so še enkrat razkrili, da so bili naši poulični protesti, ki so si nadeli pretenciozen naziv »vseslovenska vstaja«, zgolj neke vrste protestniška folklora. V Turčiji niti slučajno ne govorijo o kakšni »vstaji«, še manj o »vsenacionalnem gibanju«, pa vendar so njihovi protesti bistveno bolj brezkompromisno segli v samo nedrje oblasti, jo prisilili v pogajanja, policijo pa v umikanje (in-ali pa v nezakonito uporabo sile, ki bo zahtevala odgovornost).
V primerjavi s silovitostjo teh protestov je naše vstajniško gibanje že od samega začetka rojeno brez revolucionarnega naboja, brez vodilne misli, brez ciljne ideje. Dokler je bilo usmerjeno proti konkretnim osebam ali institucijam (Kangler, Janševa vlada), to še ni bilo tako razvidno. Ko pa je politična levica te proteste uporabila kot alibi za odstranitev skorumpiranega župana in vlade (ne pa drugih skorumpirancev na desnem in levem polu slovenske politike), je jalovost in brezciljnost te oblike protestov prihajala čedalje bolj do izraza, vstajniško manifestiranje pa se je začelo iztekati v razna zasedanja in »skupščinsko premlevanje« – torej, če smo malo grobi, v prazno.

Ne nasilje, alternativna organizacija!
Piko na »i« te brezpomembnosti in brezvplivnosti mirnega cestnega in internetnega vstajništva je postavil DS s svojo odločitvijo, da se v teh varčevalnih časih nagradi s petsto evri mesečno za »naporno delo na terenu«. Turški protestniki bi na tako izzivanje verjetno odgovorili z zažigom poslopja DS, grški z demoliranjem cele ulice. Slovenski smo – kaj smo že? Ta ugotovitev seveda ni spodbujanje k uličnemu nasilju, proti kateremu sem od samega začetka, temveč poziv k razmišljanju, kako naprej. Analiza vstajniških gibanj pokaže, da prehod protesta v nasilje sicer lahko rodi trenuten uspeh, zmago v prvem konfliktu, vselej pa vodi v izgubljeno vojno. Vzroki, zaradi katerih so ljudje sploh odšli na ulice (to so predvsem naraščajoča revščina, ki vodi v socio-patološke pojave, izguba socialne varnosti in nekaznovano plenjenje), še vedno obstojijo in teh ni mogoče odpraviti z nasiljem na ulicah.
Sicer pa za to spoznanje niso potrebne globoke analize. Poglejmo samo, kaj so prinesle arabske vstaje, grški (ali španski ali portugalski…) protesti, kaj bo doseglo turško »vstajništvo«, pa bo takoj jasno, da vzroki krize ležijo globlje in da mora ljudstvo, če jih hoče odpraviti, seči prav v srčiko upravljanja države.
Ker je primarni vzrok naše krize neomejeno in nerazumno plenjenje družbenih, državnih in zasebnih sredstev, podprto z oblastjo in državnimi institucijami, potem moramo vstajniki oblikovati družbene mehanizme za trajen nadzor civilne družbe nad državo oz oblastjo. »Politika« se ne bo nikoli sama očistila svojih plenilcev, saj ti predstavljajo udarne vrste njihovih strank ali »nepogrešljive podpornike in financerje«.

VSTAJNIŠKA GIBANJA NISO STORILA NAPAKE, KER NISO KRENILA V ULIČNO NASILJE. NAPAKO DELAJO ZDAJ OZ. JO BODO STORILA, ČE SE NE BODO USTREZNO ORGANIZIRALA!

Vstajniki se moramo politično organizirati!
Ker je povsem jasno, da (hvalabogu) nismo pripravljeni na prelivanje krvi na ulicah, se moramo s skorumpirano politiko spopasti v njenem ringu, tj. s političnimi sredstvi!
Organizirati moramo Koalicijo civilne družbe, ki bo sposobna:
– Izvesti zadosten pritisk na Parlament in politične stranke za konkretno spremembo volilne zakonodaje;
– če taka sprememba ne bo sprejeta, odgovoriti s »predvolilno koalicijo«, ki bo za nove volitve oblikovala enotno vstajniško kandidatno Listo civilne družbe in preko nje izsilila pomembno število »poslancev civilne družbe«, ki ne bodo pripadali sedanjim političnim strankam in ne bodo glasovali po njihovem naročilu. To bo odpravilo »glasovalni avtomatizem« Parlamenta in zahtevalo bistveno bolje pripravljena gradiva in boljše argumente za njihovo izglasovanje;
– pripraviti vrsto zakonskih predlogov, ki bodo bistveno spremenili sedanji način upravljanja družbe in omogočili trajen vpliv civilne družbe na aktualno politiko. Med temi predlogi novih zakonov ali noveliranja sedanjih lahko že zdaj opredelim vsaj naslednje:
• zakon o volitvah v DZ
• zakon o nezastaranju gospodarskega in bančnega plenjenja
• zakon o dokazovanju izvora premoženja
• zakon o blokiranju premoženja obtoženih za kriminal (razveljavitev prepisov ali prenosov, izvršenih v treh letih pred obsodbo) in odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja
• zakon o odgovornosti državnih uradnikov (tudi sodnikov!) in politikov za povzročeno gospodarsko škodo
• zakon o poračunavanju neizplačanih plač in prispevkov delavcem v premoženju lastnikov podjetij
• sprememba pristojnosti in načina izvolitev DS
• sprememba zakona o imenovanju sodnikov
• zakon o ustanovitvi Finančne policije
• sprememba zakona o stečaju
• itd

Strukturiranje Koalicije v trajno obliko dela
To je samo nekaj na hitro oblikovanih, ne še domišljenih predlogov, ki bodo zahtevali še mnogo dodelav. Segajo predvsem v sfero »upravljanja družbe«, torej v sistem oblasti, in mnogo manj v sfero »varčevanja«, ki ga vsiljujejo politiki. (Predvsem zato, da bi se plenjenje nadaljevalo. Zakaj že potrebujemo tako velik projekt, kot je TEŠ 6? Ker iz majhnih ni mogoče veliko ukrasti!).
Že iz tega spiska predlaganih novih zakonov pa je jasno: če hočemo vstajniki zagotoviti trajen vpliv civilne družbe na politično upravljanje države, in če hočemo začeti s čiščenjem od korupcije kontaminiranih struktur (zlasti politika, bančništvo in sodstvo), se mora Koalicija ne samo čim prej opredeliti kot pravna oseba, temveč tudi primerno izvedbeno organizirati.
To organiziranost Koalicije (ki ni politična stranka!) si zamišljam takole:
– najvišji organ je Koordinacijski odbor, ki ga sestavljajo po en predstavnik vsakega vključenega civilnega gibanja ali politične stranke, ki šteje več kot 50 članov (50%) in ugledni posamezniki (50%). Število članov tega organa (Skupščine Koalicije) ni določeno;
– Skupščina izvoli Izvršni odbor, ki se organizira sektorsko in delovno pokrije vsa ministrstva vlade oz področja oblasti; je nekakšna »vlada civilne družbe v senci«, ki deluje trajno in strokovno, po potrebi tudi projektno. Na eni strani strokovno servisira poslance civilne družbe, na drugi pripravlja predloge zakonov in ukrepov;
– Trajne komisije, začasna delovna telesa in projektne skupine, oblikovane za reševanje posameznih problemov nacionalne pomembnosti (npr za nadzor TEŠ 6 ali DARSa).

Očistimo politiko, vrnimo državo državljanom!
Taka organizacija seveda zahteva enormne napore, vendar je po mojem skromnem mnenju edini način, da očistimo družbo skorumpirane politike, bančništva, sodstva in kvazi-podjetništva.
Slovenska kriza, kot sem že večkrat zapisal, namreč ni preprosta kapitalistična kriza prevelikega potrošništva, temveč je predvsem in najprej kriza nezaustavljenega in doslej še ne ustrezno sankcioniranega plenjenja, ki je potekalo v treh zaporednih fazah:
– začelo se je z umazano prilagoditvijo procesa lastninjenja potrebam plenjenja (obdobje Ropove vlade; kronski primer: Zemonski dogovor o cenah in načinu graditve cestnega križa);
– nadaljevalo se je s prisvajanjem denarja iz tujih posojil (obdobje prvega Janševega mandata; trikratna zadolžitev Slovenije, ki jo je izvedel Bajuk);
– razvilo se je v splošno plenjenje bank, v katerem so sodelovali številni politiki, kvazi-gospodarstveniki in bančni uradniki, brez katerih tega plenjenja ni bilo mogoče praktično izvesti; prav od slednjih doslej še nihče ni zahteval odgovornosti!).

Nehajmo govoriti o mafiji, identificirajmo mafijce!
Parole o mafiji, o ukradeni državi, o prilagoditvi zakonodaje in sodstva plenjenju, ostajajo prazne fraze, če jih ne izpeljemo do konkretne odgovornosti in konkretnih imen.
Kdo je predlagal zakonodajo o zastaranju finančnega kriminala, kdo je preprečil zakonodajo o dokazovanju izvora premoženja, kdo je, in komu, omogočal bančna posojila, za katera se je v naprej vedelo, da jih ne bo nihče vračal? Zakaj ne zahtevamo spiska vseh, ki so v bankah dobili taka posojila, s podatkom, kdo jih je odobril in z navedbo eventualnega botra. Tak spisek bi bil bestseler tega poletja!
To so konkretna vprašanja, ki zahtevajo konkretne odgovore. Mnogo teh odgovorov ljudje poznajo, pa jih ne upajo glasno povedati. To o stanju naše družbe pove več, kot analiza oblasti.
Če smo »vstajniki«, potem se organizirano lotimo teh vprašanj. Če se jih ne lotimo, potem smo folklorna skupina, ki po ulicah pleše svojo, oblasti všečno četvorko.

Emil Milan Pintar

Uroš Lubej o slovenski poti iz gospodarske in politične krize

Gost MMC-jeve klepetalnice na temo Slovenska pot iz gospodarske in politične krize je bil predstavnik Gibanja Vseslovenska ljudska vstaja Uroš Lubej. V Gibanju se zavzemajo za parlamentarno demokracijo z elementi neposrednega odločanja, odgovorno vodenje podjetij namesto privatizacije, zaščito skupnega dobrega Slovenije, izenačitev parlamentarnih, zunajparlamentarnih in nestrankarskih gibanj, sojenje vsem, ki so ropali Slovenijo, in zaplembo njihovega premoženja, obračun s korupcijo, za model socialne države, predčasne volitve in so proti varčevalnim ukrepom po diktatu evropske elite.

Želimo živeti v državi z močnim javnim zdravstvenim in izobraževalnim sistemom, z neprevelikimi socialnimi razlikami, v državi, ki spoštuje človekove pravice … Da bi do tega prišli, potrebujemo obrat v ekonomsko-socialni politiki,” je prepričan Lubej. Kratkoročnih rešitev tako ne vidi, ker so vzroki globinski. “Ampak definitivno bi bilo potrebno napisati nov reformni program in zavrniti tega, ki ga je predlagala Alenka Bratušek in zaostaja celo za dognanji IMF. Potrebni so ukrepi za spodbujanje zdrave rasti, se pravi, da ne smemo preveč stiskati proračuna.” Zato upa, da se bodo iz gibanja razvili tudi igralci na političnem parterju in predvsem, da jim bo obstoječe politične stranke uspelo prečistiti in da bodo ob tem nastale nove stranke in nestrankarska gibanja, ki bodo sposobne voditi politiko, “ki bo iz Slovenije naredila tisto, kar smo (delno) že bili: močna, suverena država, v kateri je lepo in dobro živeti.”

Lubej pričakuje, da se bodo protesti nadaljevali, “takoj ko bodo ljudje dojeli, da jih vlada Alenke Bratušek vodi v nadaljnje propadanje blaginje, socialne države in suverenost“.

Škandalozno se mu zdi tudi, da se predsednica vlade Bratušek ni odrekla Zoranu Jankoviću, nekdanjemu predsedniku njene stranke in ljubljanskemu županu. “Janković je politik, ki bi moral takoj oditi z vseh političnih funkcij. Je izrazito obremenjen s korupcijskimi sumi. Njegov odhod smo zahtevali na vseh naših zborovanjih in bomo pri tem vztrajali,” je povedal.

Sicer pa protestniki po njegovih besedah ne nasprotujejo varčevanju, temveč zahtevajo varčevanje na tistih postavkah, ki so namenjene bogatenju posameznikov na račun javnih sredstev. “Smo za varčevanje na postavki “kirupcija-klientelizem-nepotizem“.”

 

Zakaj kriza v Sloveniji ne pojenjuje

Gospodarska kriza traja že od leta 2008, pa še vedno ne kaže, da jo bo kmalu konec. Ekonomist Bogomir Kovač v enem nedavnih komentarjev v Mladini celo pravi, da pred letom 2020 ne gre pričakovati, da se bomo gospodarsko vrnili tja, kjer smo pred krizo že bili. Njena trdovratnost je slej ko prej posledica tega, da je ne zdravimo pravilno, tako pa ravnamo, ker se nismo sposobni sporazumeti, kaj bi naj bili njeni ključni vzroki. Naj spomnim na znanega ameriškega ekonomista Krugmana, ki v svoji knjigi »Ustavimo to krizo takoj!« vzroke za krizo in recepte za njeno zdravljenje razlaga povsem drugače, kot to počne nemška kanclerka Merklova, ki tudi sicer vsej Evropi vse bolj vsiljuje svoje, oziroma ideje velikega bančnega kapitala. Kako različno pojmujemo krizo, želim v tem prispevku prikazati na dveh primerih iz domačih logov, pri čemer gre za razmišljanja, ki so bolj kot na spoznanjih akademskih ekonomistov zasnovana na gospodarskih izkušnjah.

Začnem naj z razlago, ki jo je v obširnem intervjuju v sobotnem Delu dne 18.5 2013 predstavil Marko Voljč, eden vodilnih delavcev belgijske banke KBC, pred tem pa je 12 let vodil NLB. Po njegovem je med razlogi za dolgotrajno krizo v Sloveniji, citiram, »ključno to, da se nismo hoteli soočiti z dejstvom, da so pričakovanja državljanov in podjetij, da država nekaj naredi za njih, prevelika in da nikoli nismo presekali popkovine s prejšnjo državo….«. To se da razumeti tako, da imamo še vedno prebogato socialno državo in posledično vse večji proračunski primanjkljaj, to pa naj bi bilo predvsem krivo, da nam gre gospodarsko vse slabše. Ta razlaga se ujema s tem, kako na krizo tudi sicer gledajo v Bruslju, in ne preseneča, da so si njeni zagovorniki enotni tudi glede tega, kako jo zdraviti. Prednostno zdravilo naj bi bilo »varčevanje«, torej zategovanje pasu večine prebivalstva. Tudi glede tega Voljč ne izstopa in ocenjuje, da v Sloveniji pri varčevanju doslej nismo ravnali dovolj radikalno. Kot primer, ki bi naj sicer ne bil najboljši zgled, navaja baltske države, kjer so v socialo tako zarezali, da jim je BDP padel tudi za 20 odstotkov, vendar danes zopet rastejo. Skratka: nizke plače, malo sociale in nizki davki, to je pristni neoliberalni recept za konkurenčnost gospodarstva, gospodarsko rast in dovolj privlačne donose kapitala, torej tudi za obvladovanje krize.

Sam se pridružujem tistim, ki pravijo, da bomo z neoliberalnimi prijemi krizo le še bolj zaostrovali. Potrebujemo torej drugačna zdravila in ta bodo delovala, če bomo z njimi, kot rečeno, odpravljali vzroke, zaradi katerih je kriza nastala in ostaja aktivna. Ti so pri nas drugačni, kot so bili na primer v sosednji Avstriji, in tudi več jih je. Po mojem razumevanju so najbolj ključni naslednji:
1. Po letu 2004, ko je vladno krmilo prevzel Janša, je Slovenija pričela pospešeno uresničevati usmeritve neoliberalizma, to je privatizacijo, deregulacijo in liberalizacijo, njihov skupni imenovalec pa je bilo bogatenje, ki smo mu dali obeležje družbene vrednote. V naših razmerah, ko je bil velik del podjetniškega kapitala še vedno v državni lasti, so se ideje neoliberalizma močno izrodile, predvsem v naslednjih smereh: pravno je država delovala vse slabše, korupcija pa je v polno zacvetela; upravljanje in menedžiranje državnega premoženja se je v velikem delu spremenilo v njegovo plenjenje; splošno ekonomsko okolje je postajalo vse manj prijazno potrebam trga; državna uprava je postajala vse številčnejša in manj učinkovita. Na kratko: upravljanje države je v učinkovitosti na celi črti odpovedalo in tako je več ali manj ostalo vse do danes. Ker nam ključne upravljavske vzvode obvladuje predsednik vlade, je način, kako kadrujemo to delovno mesto, posredno postal osrednji vzrok, da smo kot družba zašli v tako resne težave.
2. V štirih letih pred izbruhom splošne gospodarske krize se je Slovenija v tujini neto zadolžila za 11 milijard evrov – pretežno se je zadolžilo gospodarstvo, nemalo pa tudi prebivalstvo -, velik del teh sredstev pa je bil porabljen neproduktivno. Te zadolžitve, ki so bile za tuje banke praktično brez tveganj – tveganja so namreč prevzele domače banke – so po izbruhu krize povzročile finančno ohromelost znatnega dela gospodarstva in posledično tudi bank, danes pa so med pomembnimi razlogi za propadanje podjetij in padanje BDP.
3. Po izbruhu splošne krize v svetu v letu 2008 je naš izvoz močno nazadoval – od izvoza smo izjemno odvisni -, to je povzročilo občuten padec BDP in znašli smo se v položaju, ko s tem, kar ustvarimo, vse težje pokrivamo prebogato potrošnjo, ki smo si jo na račun tujega zadolževanja v letih pred krizo lahko privoščili. To potrošnjo sedaj zaradi objektivne nuje krčimo in to nam dodatno zmanjšuje BDP ter poglablja krizo, pa čeprav smo medtem izvoz povečali na raven, kot je bil pred krizo. Tudi pri nas se torej varčevanje, ki ni podprto z ukrepi za odpravo temeljnih razlogov za krizo, kaže kot strel v prazno.

Tako opredeljenih vzrokov za krizo, kot jih navajam, seveda ne gre zdraviti z neoliberalnimi recepti, to je prednostno z omejevanjem socialne države. Več uspehov si lahko obetamo od scenarija, ki vključuje naslednje ključne postavke:
Korenito povečati učinkovitost upravljanja države, kar je prednostno pogojeno s tem, da nam vlado vodi oseba, ki je etično neoporečna in vešča vodenja večjih socialno-ekonomskih sistemov. Rezultati dobrega upravljanja naj bi se predvsem tako odrazili: pravno država deluje vzorno, korupcija pa je močno omejena; gospodarsko okolje je trgu prijazno, podobno kot v sosednji Avstriji; vlada gospodarski razvoj usmerja tako, da se optimalno izkorišča konkurenčne prednosti, ki so nam dane; upravljavski nadzor podjetij v lasti države je zelo kvaliteten; državna uprava je učinkovita, tudi pri pobiranju davkov in omejevanju sive ekonomije; javni sektor deluje na sploh učinkovito in stroškovno racionalno.
Strokovno domisliti in pospešeno izvesti finančno pa tudi upravljavsko sanacijo večjih, tržno perspektivnih podjetij in bank.
Pospešiti investicijsko porabo, še predvsem v delu, za katero so na razpolago evropska sredstva.
Postopno – poudarek je na postopnosti – sanirati proračunski primanjkljaj države, prednostno z večanjem davčnih prihodkov (rast BDP, manj sive ekonomije in učinkovitejše pobiranje davkov, večja davčna obremenitev premožnih, višji DDV, delna odprodaja državnega premoženja), v enem delu pa z omejevanjem finančne porabe javnega sektorja, še predvsem na račun njegovega bolj racionalnega trošenja. Za tak scenarij sanacije proračunskega primanjkljaja je v ustavo zapisano zlato finančno pravilo odveč, saj gre pri njem za orodje, s katerim želi neoliberalizem predvsem ubijati socialno državo.

Za zaključek še to. Z učinkovitim izvajanjem protikriznega scenarija, o katerem govori ta prispevek, bi Slovenija v petih letih lahko ponovno postala spodobna evropska država, ki gospodarsko uspešno dohiteva sosednjo Avstrijo, glede socialnega okolja in spoštovanja splošnih družbenih vrednot pa se prepoznavno zgleduje pri Skandinavcih. Ali se bo to res zgodilo, je najbolj odvisno od pripravljenosti aktualnih političnih veljakov, da tako spremenijo kadrovanje za mesto predsednika vlade, da bodo to, vodstveno najbolj zahtevno delo v državi, smele opravljati le osebe, ki to res znajo in jim je spričo njihove poštenosti tudi sicer vredno zaupati.
Andrej Cetinski