IZJALOVILA SO SE UPANJA, NA ŽALOST IZPOLNILA PRIČAKOVANJA
Vročinski val se je umaknil, izteka pa se tudi čas kislih kumaric v politiki, v katerem so s polno paro delali samo policisti in tožilci in v skladu z »novo resničnostjo« (in novimi navodili) razveseljevali večino slovenskega naroda.
Slovenski veljaki in veljakinje se bodo vrnili s počitnic polni vneme in prepričanja v svoje zmage. Čaka nas torej burna politična jesen.
Čeprav sem v tem času bolj od strani spremljal dogajanja na »vstajniški sceni«, se vendar ne morem znebiti vtisa, da se stvari ne gibljejo v pravo smer. Vedno novi nastopi v prazno, besedičenje, vedno več polemik, ki polagoma preraščajo v nezaupanje in spore med »vodilnimi«. Kdo je sploh vodilni? Zadnji meseci nam odgovora na to vprašanje niso prinesli, nasprotno, zdi se, da rivalstvo postaja vse močnejše.
Moje tiho upanje, da bo le prišlo do dogovora in pravega sodelovanja, se (doslej) še ni uresničilo, na žalost pa se (zaenkrat) krepi moje glasno prepričanje, da zaradi notranjih razprtij vstajništvo izgublja sapo in se obletava kot listje v tej prezgodnji jeseni.
Vendar ni prepozno, čeprav je skrajni čas za povezave in organizacijo.

ČAS JE ZA POLITIČNO ORGANIZIRANJE VSTAJNIŠTVA
Tudi politika je danes, kot vsa druga področja družbenih dejavnosti, »profesionalizirana«: ima svoja pravila, svoje obrede, svoj govor, svoj »proto-kol« (iz grščine, »prvi list Ajshilovih dram z opisom karakterjev in razmerij glavnih protagonistov)
Tega ni mogoče zanikati. Tega ne spreminja niti dejstvo, da se s temi pravili ne strinjamo, da jih zavračamo, da jih želimo spremeniti ali celo ukiniti. Kajti, če jih želimo spremeniti ali jih ukiniti, se moramo spopasti z njimi. To pa je mogoče samo na dva načina: ali s sekanjem glav, čemur rečemo (glede na to, kdo to izvaja, ljudstvo ali oblast) Revolucija ali »Državni udar« (puč), ali pa z organiziranjem tako močne opozicije, da bo zmagala v okviru sistema, torej na volitvah. Po mirni poti torej.
Slovensko vstajništvo, hvalabogu, ni krenilo po prvi poti, zato ji ostaja le druga – ali ponikanje v živi pesek lastne organizacijske nesposobnosti in nedozorelosti posameznih skupin za medsebojno sodelovanje.
Obstoječa politika bo seveda storila vse, da organiziranje in povezovanje vstajništva onemogoči. To je boj za njeno lastno preživetje. Pri tem ima na razpolago vse adute oblasti (policijo, tožilstvo, sodstvo), predvsem pa ima v zakupu vse medije in s tem tudi »Politično resnico«.
In bodimo prepričani, da bo vse te adute v svojem boju za preživetje tudi odigrala. Pardon: da jih že izigrava. In da je neenotnost vstajništva v enaki meri posledica dejstva, da številne male skupine vodijo ljudje s prevelikimi Egi, kot posledica dejstva, da velike politične stranke uspešno vodijo svojo politiko nevtralizacije vstajniških gibanj in sejanja razdora mednje.

ZGODOVINSKE IZKUŠNJE
Nastala situacija me močno spominja na tisto pred dvema desetletjema, ko so nastale »deželne stranke«. Vsaka je bila v svoji »pokrajini« med najmočnejšimi in če bi se uspele povezati, bi predstavljale ne samo resno grožnjo tedanjim (in sedanjim) »ideološkim« strankam, temveč zmagovit pohod v Parlament.
Politične stranke so takrat skoraj ponorele od strahu in le s skupno akcijo levih in desnih so uspele nevtralizirati nevarnost. To so storile tako, da so s podkupovanjem, grožnjami in izsiljevanjem nosilcev deželnih strank onemogočile povezovanje v Zvezo deželnih strank. Vsilile so razpravo o ideoloških in »zgodovinskih« vprašanjih, vera je postala kriterij razlikovanja, spodbujale so egoizem in poudarjale razlike. Zveza deželnih strank je ostala neuresničen projekt ali drugače, doživela je političen fiasko. S tem pa so se same vase sesule tudi deželne stranke, saj sama zase nobena ni imela možnosti, da bi uspela na volitvah. Preživela je le Zveza za Primorsko.

NAPAD POLITIČNIH STRANK (OBLASTI) NA VSTAJNIŠTVO
Ker sem že omenil »adute oblasti« v tem napadu na vstajništvo, naj še enkrat (o tem sem že pisal) podrobneje predstavim nekatere klasične prijeme in orožja iz tega obširnega arzenala oblasti za onemogočanje nastajajoče opozicije.
Najprej je tu SELEKCIONIRANO PRILIZOVANJE IN PODKUPOVANJE posameznih vstajniških liderjev. Oblast bo skrbno izbirala, koga bo vabila na »razgovore«, da bi zasejala spore in ljubosumje. Posameznikom bo ponudila »sodelovanje«, najbolj pogosto kar mamljive pogodbe za »svetovanje«. Posebej primerne za to so pogodbe za svetovanje poslancem in strankarskim veljakom, ki so najmanj nadzirane. Kdor bo sprejel tako pogodbo, bo zanjo dobil »trideset srebrnikov« (Judežev poljub). To se že dogaja.
Pri tem bodo imeli posebno vlogo MEDIJI, ki bodo po navodilih določene skupine izbrali kot »vodilne« in s tem sejali ljubosumje in načrtovan razdor med vstajniške skupine.
To je tisti konec palice s korenčkom. Na drugem koncu je pendrek. Med vstajniki so nedvomno tudi ljudje s »kartotekami«, pa čeprav samo o prometnih prekrških. Tudi ti bodo »vabljeni na razgovore«, toda drugam. Ali pa se bodo kar pri njih oglasili organi reda in pregona, da tudi sosedje vidijo, da se dogaja nekaj spornega in da tem ljudem mogoče ni za zaupati.
Izbor teh ukrepov »pendreka« je praktično neprešteven, v izkušnje in domišljijo policije ne gre dvomiti. Kaj je lažjega, kot napisati anonimno ovadbo. In če je napisana na novinarski ali policijski portablici je praktično neizsledljiva.

ZADNJA ŠANSA
Kar ostane vstajnikom, je hitro povezovanje in organiziranje, kajti oblast vse te ukrepe že izvaja in nekateri rezultati so že vidni. Pogodbe z nekaterimi vstajniškimi liderji so sklenjene, mediji že forsirajo svoje »favorite«, nezaupanje med skupinami in posamezniki se širi kot kuga..
Predlagam, kar sem storil že večkrat: vstajniki se morajo čim prej sestati na skupen razgovor. V strpnem, odprtem poli-logu morajo določiti svoje nosilce, svoje voditelje in glasno-govornike.
Primerna oblika takega povezovanja ni oblika POLITIČNE STRANKE, temveč oblika KOALICIJE (civilne družbe), v kateri vsaka skupina ohranja svojo identiteto, svoje vrednote in cilje, svoje vodstvo, povezuje pa jih prepričanje, da je treba v Sloveniji takoj vzpostaviti demokratičen, to je, civilno-družbeni nadzor oblasti in iz sedanje politike takoj odstraniti vse, ki so oblast zlorabljali za osebno bogatenje in onemogočanje drugače mislečih.
Mogoče se motim, toda prepričan sem, da sta september in oktober zadnji rok za tak dogovor o KOALICIJI CIVILNE DRUŽBE oz. o GIBANJU.
Dokumenti za tak dogovor (pristopne prijave, pogodbe, izhodiščna preambula, moralni kodeks, izhodišče programa itd) so v osnovi pripravljeni.
Vse je torej na vodjih posameznih vstajniških skupin, da se odločijo. So zreli, je vstajniško gibanje dozorelo za tak korak?

Emil Milan Pintar

Finančna moč ima le en smisel, to je vseobsegajoča družbena moč (gospodarska, kulturna, politična,…) Uspešno deluje le iz ozadja.
Citiramo iz Mark Winegardner-jevega Botra:
Sporno imenovanje Hagna v kongres ni bilo sprejeto z navdušenjem…. Vsi časopisi v državi, brez ene same izjeme, so kritizirali ta izbor in na dolgo in široko polemizirali. Kljub številnim vloženim pravnim sredstvom…itd.
Vendar;
Da bi človek prišel do moči, mora včasih nadzorovati tiste, ki se sploh ne zdijo močni. Prav tu je skrivnost, zakaj je Corleonejevim vedno znova uspelo nadzorovati sodnike. Čeprav sta korupcija in podkupljivost uspevali v vseh slojih, je povprečen sodnik – javnost bo to verjetno sprejela z olajšanjem – bolj pošten kot povprečen človek. V praksi je nadzorovati sodnike težko in drago. Kakorkoli. Primere ponavadi “naključno” razdeljuje sodniški uradnik, ki ne zasluži več kot recimo povprečen učitelj. Nekdo, ki nadzoruje deset odstotkov takšnih ljudi in večino sodnikov, je znatno manj močan kot nekdo, ki ima v žepu večino uradnikov in le nekaj sodnikov na strateških položajih, ki so po naravi cinični, imajo slabe navade in temne skrivnosti.
Pri časopisih je ravno nasprotno. Nekatere novinarje se da pridobiti s povabilom na kosilo, odpisanim dolgom od iger na srečo ali tudi samo s kozarcem mrzlega piva. Večina pa jih ima nekakšno misijonarsko žilico in so nori na vse, kar se jim zdi novica, in to ima prednost pred kakršnokoli drugo lojalnostjo. Na srečo jih ni težko navdušiti in kot postrušniki se poženejo za vsako novo novico. Če hočeš nadzorovati novice, moraš imeti vpliv popolnoma na vrhu. A javnost ima kratek spomin. Če kakšna zgodba čez nekaj dni izgine z naslovnic, da bi jo nadomestila nova, javnost ne želi zaključka stare, temveč vedno nove podrobnosti o novi zgodbi. Ali pa nekaj še bolj novega. Če nadzoruješ tiste, ki nadzorujejo, kako dolgo bo medij pokrival neko zgodbo in na kateri strani bo objavljena, nadzoruješ novice.
In tako je nekaj dni pozneje prišel neki karizmatični moški malo nenavadnega videza, priljubljena glasbena senzacija iz Misisipija, bel fant, ki je kričal črnske pesmi. Hagna so z naslovnic in iz zavesti javnosti pregnale razburljive novice o razburljivi predstavi tega fanta s hribov in ugibanja, ali pomeni to samo konec kariere tega mladega kmetavza ali pa tudi konec vse vulgarne, baje komunistične modne muhe, znane pod imenom rokenrol.
Na dan, ko je Hagen zaprisegel in prevzel svoje nove dolžnosti, je bil v časopisih omenjen le v zgodbi nekega vztrajnega poročevalca, ki je iz pustote neke notranje strani poskušal osvetliti pravni spor glede spornega volilnega boja… Pristojni sodni uradnik pa je izjavil, da bo glede na okoliščine to “rutinska zadeva”.
Konec citata.

Ali E.M. Pintar res le provocira? Poglejmo in razmislimo!

Cestno vstajništvo v slepi ulici
Protesti v Turčiji v zadnjem tednu so še enkrat razkrili, da so bili naši poulični protesti, ki so si nadeli pretenciozen naziv »vseslovenska vstaja«, zgolj neke vrste protestniška folklora. V Turčiji niti slučajno ne govorijo o kakšni »vstaji«, še manj o »vsenacionalnem gibanju«, pa vendar so njihovi protesti bistveno bolj brezkompromisno segli v samo nedrje oblasti, jo prisilili v pogajanja, policijo pa v umikanje (in-ali pa v nezakonito uporabo sile, ki bo zahtevala odgovornost).
V primerjavi s silovitostjo teh protestov je naše vstajniško gibanje že od samega začetka rojeno brez revolucionarnega naboja, brez vodilne misli, brez ciljne ideje. Dokler je bilo usmerjeno proti konkretnim osebam ali institucijam (Kangler, Janševa vlada), to še ni bilo tako razvidno. Ko pa je politična levica te proteste uporabila kot alibi za odstranitev skorumpiranega župana in vlade (ne pa drugih skorumpirancev na desnem in levem polu slovenske politike), je jalovost in brezciljnost te oblike protestov prihajala čedalje bolj do izraza, vstajniško manifestiranje pa se je začelo iztekati v razna zasedanja in »skupščinsko premlevanje« – torej, če smo malo grobi, v prazno.

Ne nasilje, alternativna organizacija!
Piko na »i« te brezpomembnosti in brezvplivnosti mirnega cestnega in internetnega vstajništva je postavil DS s svojo odločitvijo, da se v teh varčevalnih časih nagradi s petsto evri mesečno za »naporno delo na terenu«. Turški protestniki bi na tako izzivanje verjetno odgovorili z zažigom poslopja DS, grški z demoliranjem cele ulice. Slovenski smo – kaj smo že? Ta ugotovitev seveda ni spodbujanje k uličnemu nasilju, proti kateremu sem od samega začetka, temveč poziv k razmišljanju, kako naprej. Analiza vstajniških gibanj pokaže, da prehod protesta v nasilje sicer lahko rodi trenuten uspeh, zmago v prvem konfliktu, vselej pa vodi v izgubljeno vojno. Vzroki, zaradi katerih so ljudje sploh odšli na ulice (to so predvsem naraščajoča revščina, ki vodi v socio-patološke pojave, izguba socialne varnosti in nekaznovano plenjenje), še vedno obstojijo in teh ni mogoče odpraviti z nasiljem na ulicah.
Sicer pa za to spoznanje niso potrebne globoke analize. Poglejmo samo, kaj so prinesle arabske vstaje, grški (ali španski ali portugalski…) protesti, kaj bo doseglo turško »vstajništvo«, pa bo takoj jasno, da vzroki krize ležijo globlje in da mora ljudstvo, če jih hoče odpraviti, seči prav v srčiko upravljanja države.
Ker je primarni vzrok naše krize neomejeno in nerazumno plenjenje družbenih, državnih in zasebnih sredstev, podprto z oblastjo in državnimi institucijami, potem moramo vstajniki oblikovati družbene mehanizme za trajen nadzor civilne družbe nad državo oz oblastjo. »Politika« se ne bo nikoli sama očistila svojih plenilcev, saj ti predstavljajo udarne vrste njihovih strank ali »nepogrešljive podpornike in financerje«.

VSTAJNIŠKA GIBANJA NISO STORILA NAPAKE, KER NISO KRENILA V ULIČNO NASILJE. NAPAKO DELAJO ZDAJ OZ. JO BODO STORILA, ČE SE NE BODO USTREZNO ORGANIZIRALA!

Vstajniki se moramo politično organizirati!
Ker je povsem jasno, da (hvalabogu) nismo pripravljeni na prelivanje krvi na ulicah, se moramo s skorumpirano politiko spopasti v njenem ringu, tj. s političnimi sredstvi!
Organizirati moramo Koalicijo civilne družbe, ki bo sposobna:
– Izvesti zadosten pritisk na Parlament in politične stranke za konkretno spremembo volilne zakonodaje;
– če taka sprememba ne bo sprejeta, odgovoriti s »predvolilno koalicijo«, ki bo za nove volitve oblikovala enotno vstajniško kandidatno Listo civilne družbe in preko nje izsilila pomembno število »poslancev civilne družbe«, ki ne bodo pripadali sedanjim političnim strankam in ne bodo glasovali po njihovem naročilu. To bo odpravilo »glasovalni avtomatizem« Parlamenta in zahtevalo bistveno bolje pripravljena gradiva in boljše argumente za njihovo izglasovanje;
– pripraviti vrsto zakonskih predlogov, ki bodo bistveno spremenili sedanji način upravljanja družbe in omogočili trajen vpliv civilne družbe na aktualno politiko. Med temi predlogi novih zakonov ali noveliranja sedanjih lahko že zdaj opredelim vsaj naslednje:
• zakon o volitvah v DZ
• zakon o nezastaranju gospodarskega in bančnega plenjenja
• zakon o dokazovanju izvora premoženja
• zakon o blokiranju premoženja obtoženih za kriminal (razveljavitev prepisov ali prenosov, izvršenih v treh letih pred obsodbo) in odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja
• zakon o odgovornosti državnih uradnikov (tudi sodnikov!) in politikov za povzročeno gospodarsko škodo
• zakon o poračunavanju neizplačanih plač in prispevkov delavcem v premoženju lastnikov podjetij
• sprememba pristojnosti in načina izvolitev DS
• sprememba zakona o imenovanju sodnikov
• zakon o ustanovitvi Finančne policije
• sprememba zakona o stečaju
• itd

Strukturiranje Koalicije v trajno obliko dela
To je samo nekaj na hitro oblikovanih, ne še domišljenih predlogov, ki bodo zahtevali še mnogo dodelav. Segajo predvsem v sfero »upravljanja družbe«, torej v sistem oblasti, in mnogo manj v sfero »varčevanja«, ki ga vsiljujejo politiki. (Predvsem zato, da bi se plenjenje nadaljevalo. Zakaj že potrebujemo tako velik projekt, kot je TEŠ 6? Ker iz majhnih ni mogoče veliko ukrasti!).
Že iz tega spiska predlaganih novih zakonov pa je jasno: če hočemo vstajniki zagotoviti trajen vpliv civilne družbe na politično upravljanje države, in če hočemo začeti s čiščenjem od korupcije kontaminiranih struktur (zlasti politika, bančništvo in sodstvo), se mora Koalicija ne samo čim prej opredeliti kot pravna oseba, temveč tudi primerno izvedbeno organizirati.
To organiziranost Koalicije (ki ni politična stranka!) si zamišljam takole:
– najvišji organ je Koordinacijski odbor, ki ga sestavljajo po en predstavnik vsakega vključenega civilnega gibanja ali politične stranke, ki šteje več kot 50 članov (50%) in ugledni posamezniki (50%). Število članov tega organa (Skupščine Koalicije) ni določeno;
– Skupščina izvoli Izvršni odbor, ki se organizira sektorsko in delovno pokrije vsa ministrstva vlade oz področja oblasti; je nekakšna »vlada civilne družbe v senci«, ki deluje trajno in strokovno, po potrebi tudi projektno. Na eni strani strokovno servisira poslance civilne družbe, na drugi pripravlja predloge zakonov in ukrepov;
– Trajne komisije, začasna delovna telesa in projektne skupine, oblikovane za reševanje posameznih problemov nacionalne pomembnosti (npr za nadzor TEŠ 6 ali DARSa).

Očistimo politiko, vrnimo državo državljanom!
Taka organizacija seveda zahteva enormne napore, vendar je po mojem skromnem mnenju edini način, da očistimo družbo skorumpirane politike, bančništva, sodstva in kvazi-podjetništva.
Slovenska kriza, kot sem že večkrat zapisal, namreč ni preprosta kapitalistična kriza prevelikega potrošništva, temveč je predvsem in najprej kriza nezaustavljenega in doslej še ne ustrezno sankcioniranega plenjenja, ki je potekalo v treh zaporednih fazah:
– začelo se je z umazano prilagoditvijo procesa lastninjenja potrebam plenjenja (obdobje Ropove vlade; kronski primer: Zemonski dogovor o cenah in načinu graditve cestnega križa);
– nadaljevalo se je s prisvajanjem denarja iz tujih posojil (obdobje prvega Janševega mandata; trikratna zadolžitev Slovenije, ki jo je izvedel Bajuk);
– razvilo se je v splošno plenjenje bank, v katerem so sodelovali številni politiki, kvazi-gospodarstveniki in bančni uradniki, brez katerih tega plenjenja ni bilo mogoče praktično izvesti; prav od slednjih doslej še nihče ni zahteval odgovornosti!).

Nehajmo govoriti o mafiji, identificirajmo mafijce!
Parole o mafiji, o ukradeni državi, o prilagoditvi zakonodaje in sodstva plenjenju, ostajajo prazne fraze, če jih ne izpeljemo do konkretne odgovornosti in konkretnih imen.
Kdo je predlagal zakonodajo o zastaranju finančnega kriminala, kdo je preprečil zakonodajo o dokazovanju izvora premoženja, kdo je, in komu, omogočal bančna posojila, za katera se je v naprej vedelo, da jih ne bo nihče vračal? Zakaj ne zahtevamo spiska vseh, ki so v bankah dobili taka posojila, s podatkom, kdo jih je odobril in z navedbo eventualnega botra. Tak spisek bi bil bestseler tega poletja!
To so konkretna vprašanja, ki zahtevajo konkretne odgovore. Mnogo teh odgovorov ljudje poznajo, pa jih ne upajo glasno povedati. To o stanju naše družbe pove več, kot analiza oblasti.
Če smo »vstajniki«, potem se organizirano lotimo teh vprašanj. Če se jih ne lotimo, potem smo folklorna skupina, ki po ulicah pleše svojo, oblasti všečno četvorko.

Emil Milan Pintar

Gost MMC-jeve klepetalnice na temo Slovenska pot iz gospodarske in politične krize je bil predstavnik Gibanja Vseslovenska ljudska vstaja Uroš Lubej. V Gibanju se zavzemajo za parlamentarno demokracijo z elementi neposrednega odločanja, odgovorno vodenje podjetij namesto privatizacije, zaščito skupnega dobrega Slovenije, izenačitev parlamentarnih, zunajparlamentarnih in nestrankarskih gibanj, sojenje vsem, ki so ropali Slovenijo, in zaplembo njihovega premoženja, obračun s korupcijo, za model socialne države, predčasne volitve in so proti varčevalnim ukrepom po diktatu evropske elite.

“Želimo živeti v državi z močnim javnim zdravstvenim in izobraževalnim sistemom, z neprevelikimi socialnimi razlikami, v državi, ki spoštuje človekove pravice … Da bi do tega prišli, potrebujemo obrat v ekonomsko-socialni politiki,” je prepričan Lubej. Kratkoročnih rešitev tako ne vidi, ker so vzroki globinski. “Ampak definitivno bi bilo potrebno napisati nov reformni program in zavrniti tega, ki ga je predlagala Alenka Bratušek in zaostaja celo za dognanji IMF. Potrebni so ukrepi za spodbujanje zdrave rasti, se pravi, da ne smemo preveč stiskati proračuna.” Zato upa, da se bodo iz gibanja razvili tudi igralci na političnem parterju in predvsem, da jim bo obstoječe politične stranke uspelo prečistiti in da bodo ob tem nastale nove stranke in nestrankarska gibanja, ki bodo sposobne voditi politiko, “ki bo iz Slovenije naredila tisto, kar smo (delno) že bili: močna, suverena država, v kateri je lepo in dobro živeti.”

Lubej pričakuje, da se bodo protesti nadaljevali, “takoj ko bodo ljudje dojeli, da jih vlada Alenke Bratušek vodi v nadaljnje propadanje blaginje, socialne države in suverenost“.

Škandalozno se mu zdi tudi, da se predsednica vlade Bratušek ni odrekla Zoranu Jankoviću, nekdanjemu predsedniku njene stranke in ljubljanskemu županu. “Janković je politik, ki bi moral takoj oditi z vseh političnih funkcij. Je izrazito obremenjen s korupcijskimi sumi. Njegov odhod smo zahtevali na vseh naših zborovanjih in bomo pri tem vztrajali,” je povedal.

Sicer pa protestniki po njegovih besedah ne nasprotujejo varčevanju, temveč zahtevajo varčevanje na tistih postavkah, ki so namenjene bogatenju posameznikov na račun javnih sredstev. “Smo za varčevanje na postavki “kirupcija-klientelizem-nepotizem“.”