Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

V rokah finančnega ministra se koncentrira vsa družbena moč

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Skupina desetih strokovnjakov tehnične stroke – več njih opravlja poleg drugega v stanovskih organizacijah tehnične narave osrednje funkcije – je objavila poziv javnosti, v katerem opozarjajo na škodljivost rešitve, po kateri namerava politika po Zakonu o slovenskem državnem holdingu (SDH) neposredno upravljati velik del slovenskega gospodarstva. Poziv zasluži podporo še predvsem zato, da se prepreči uresničitev ambicij aktualne politične oblasti, da tujcem razproda velik del tudi najbolj vitalnega gospodarstva. O tem, kako enkratno si je vlada zamislila upravljati SHD – ta naj bi postal vsaj prehodno daleč največje slovensko podjetje – je sicer v naslovnem zapisu kratko predstavljeno, a na nekatere finese te rešitve je vredno posebej opozoriti.
Najprej naj spomnim, da je uspešnost podjetja praviloma daleč najbolj odvisna od njegovega upravljanja, osrednja organa upravljanja v večjih podjetjih pa sta po naši zakonodaji nadzorni svet (NS) in vodstvo podjetja: prvi izbere in nadzira vodstvo, drugi pa poslovanje podjetja neposredno vodi. Podjetje z medlim NS ima praviloma podobno tudi vodstvo oziroma še določneje povedano: temeljni pogoj, ki zagotavlja uspešnost podjetja, je usposobljen in etično neoporečen NS. In sedaj si oglejmo, kako naj bi po predlogu vlade oblikovali NS v SDH.
Najprej še to. Slovenija že ima veljaven Zakon o SDH, ki je bil sprejet še v času Janševe vlade, a ga sedanja vlada ne izvaja, saj se je odločila, da ga spremeni. Predlaga več sprememb, po moji oceni se najbolj pomembne nanašajo prav na NS holdinga. Poglejmo, za kaj gre:
• Po veljavnem zakonu ima NS 9 članov, po spremenjenem naj bi jih imel le 5. Zmanjšanje je očitno pogojeno s spoznanjem, da je lažje najti in usmerjati 5 ubogljivih nadzornikov kot 9.
• Po veljavnem zakonu predlaga kandidate za NS več inštitucij (vlada, Ekonomsko-socialni svet, poslanske skupine, Komisija DZ za nadzor), po novi zamisli vlade naj bi vseh pet članov predlagal finančni minister. Da ne bi to vendarle izzvenelo preveč nenavadno, mora minister vladi kot kandidate predlagati osebe, ki jih njemu predlaga posebna strokovna komisija. Da pa pri tem ne bi prihajalo do zadreg, člane te komisije tudi imenuje finančni minister. Drugače povedano: v NS se skoraj ne bo mogla uvrstiti oseba, ki ne bo pripravljena uresničevati navodil finančnega ministra. Ta bo poslušnost tako izbranih nadzornikov lahko tudi neposredno preverjal, saj vladin predlog zakona izrecno določa, da se minister lahko sej NS osebno udeležuje.
• In še o izvolitvi članov NS. Po veljavnem zakonu jih izvoli državni zbor z absolutno večino. Po predlogu zakona iz lanskega septembra člane NS imenuje vlada, ki bo seveda predlog finančnega ministra zanesljivo podprla, saj bo sicer morala, tako veleva zakon, javnosti pojasniti, zakaj je ravnala v nasprotju z voljo ministra. Po zadnjem predlogu vlade naj bi NS zopet imenoval (torej ne izvolil) državni zbor, vendar pri tem ne bi smel ravnati drugače, kot mu predlaga vlada.

Glede na povedano ni neumestno zaključiti, da bo za gotovo dobro plačani NS SDH poslušno uresničeval politiko, ki mu jo bo narekoval finančni minister. (Mimogrede: mimo vseh pravil je ta minister po lastni presoji lani oblikoval tudi NS naše največje banke, v kateri je bil sam nekaj mesecev pred tem še eden njenih vodilnih delavcev). Podoben upravljavski vpliv, kot naj bi ga po vladinem predlogu imel v SDH, finančni minister že ima tudi v DUTB (slaba banka), to je novi finančni inštituciji s še večjo močjo vplivanja na gospodarsko življenje države, kot jo naj bi imel SDH. V rokah aktualnega finančnega ministra naj bi torej bila koncentrirana družbena moč, kakršne tudi iz najbolj «svinčenih« časov ne pomnimo. Če še upoštevamo, da ta minister močno verjame v neoliberalne dogme, ni težko predvideti, kam nas s svojo politiko vodi. Res nam ne gre zavidati!
Andrej Cetinski

Za razcvet demokracije!

2. Demokracija in država, spl

Slovenija je v resni krizi. Deloma je posledica zunanjih vplivov, pretežno pa smo zanjo krivi sami. Pa ne mi vsi, občani, pač pa predvsem izbranci, ki nam vodijo državo. Neposredno je za njeno vodenje najbolj odgovorna vlada, posredno pa parlament. Odgovornost ali bolje krivda slednjega je dvojna; najprej je v tem, ker vladanje prepušča osebam, ki temu poslu niso dorasle, in drugič je v tem, ker vlade ne nadzira ustrezno in ob njeni neučinkovitosti ne ukrepa, kot bi bilo nujno. Ali so torej za krizo predvsem krivi poslanci, ki sedijo v parlamentu? Odgovor je: ne, niso ti največ krivi! Kriva je sistemska ureditev, po kateri oblikujemo parlament in urejamo njegovo delovanje, torej tudi oblikovanje in nadziranje vlade. Pa tudi to še ni uporaben odgovor. Sistemsko ureditev, če ta ni dobra, je namreč potrebno spremeniti in zato so za krizo krivi predvsem politiki, ki bi za potrebne sistemske spremembe morali poskrbeti, pa tega ne storijo ali pa jih celo preprečujejo.

Ena ključnih sestavin sistemske ureditve, o kateri govorimo, je volilna zakonodaja. O njej je pisal že Emil Milan Pintar. Po njegovem ima sedanji volilni sistem resne pomanjkljivosti, katerih posledice so, kot jih sam dojemam, predvsem te:
1. Sedaj volilnega glasu ne dajemo konkretnemu poslancu, pač pa stranki, ključno besedo pri odločitvi, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, pa ima njen vodja. Poslanec je zato pomembno odvisen od vodje stranke, to pa daje slednjemu veliko politično moč. Vse to močno spominja na razmere v prejšnjem političnem sistemu, le da imamo sedaj namesto z eno opravka z več političnimi strankami, pri čemer je večina moči koncentrirana v rokah dveh oziroma ta čas treh vodij strank.
2. Zaradi odvisnosti poslancev od vodij strank deluje parlament kot glasovalni stroj, ki daje odločitvam vodij strank formalno legitimnost in videz demokratičnosti. Parlament tako svojih temeljnih funkcij sploh ne opravlja, rezultat pa je izjemno neučinkovito upravljanje države. Ta deluje zato v vse več pogledih slabše, kot je v prejšnjem samoupravnem sistemu; slednje velja še predvsem za korupcijo, ki nam uničuje najbolj vitalna tkiva družbe.

Kar zadovoljivo se da gornje napake sanirati s spremembo volilnega sistema. Po nemškem vzoru so strokovnjaki pripravili predlog novega volilnega sistema, ki po mnenju mnogih zadovoljivo razrešuje težave, ki jih omenjam. Po moji oceni je prednost predloga predvsem ta, da jemlje vodjem političnih strank velik del politične moči in jo prenaša na poslance, ti pa naj bi bili neprimerno bolj kot doslej za svoje delo odgovorni volivcem. Kratko povzeto: z uveljavitvijo predlaganega kombiniranega volilnega sistema bi pogoje za učinkovito in demokratično upravljanje države bistveno izboljšali, to pa bi bil tudi prvi učinkoviti ukrep za obvladovanje sedanje krize.

Kaj naj bi prednostno storili, se torej ve. Žal pa tega ob sedanji »demokratični« ureditvi ni mogoče uresničiti brez privolitve vodij treh najmočnejših političnih strank, to je Bratuškove, Lukšiča in Janše. Ti trije sicer načeloma ne nasprotujejo spremembi volilnega sistema, vendar se vsak zavzema za »lastno« rešitev, vse pa so veliko slabše od te, ki jo v svojem prispevku predstavlja Pintar in se je v desetletnih nemških izkušnjah dobro izkazala. Slednjo, torej »nemško« rešitev, podpira tudi spodoben del civilne družbe. Tako je Zveza društev upokojencev že marca lani na podlagi 5.700 podpisov volivcev v parlamentarno proceduro vložila predlog novega volilnega zakona, a ga je politika doslej povsem ignorirala in tudi v naprej se mu obeta podobno.

Enkratno priliko, da za državo naredi nekaj koristnega in pomaga, da pride do razumne spremembe volilnega sistema, ima predsednik države Pahor. Pred časom je že napovedal, da se namerava za to zavzeti, vendar od njega žal ne gre veliko pričakovati. Pahor namreč ni državnik, ki bi se bil pripravljen javno izpostaviti v korist ukrepom, za katere mu v naprej ne bodo prikimali ključni strankarski veljaki.

Najbolj verjetno je torej, da do prepotrebne spremembe volilnega sistema, s katero bi, kot rečeno, omejili politično moč strankarskih veljakov in v urejanje družbenih razmerij vnesli več demokracije, vsaj za sedaj ne bo prišlo. Pogoji za to bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza do te mere zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl.
Andrej Cetinski

Poleg “slabe banke” rabimo tudi “slabo stranko”

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Dr. Alenka Stanič, izvedenka za zahtevne zaposlitve v Delovem prispevku retorično sprašuje: “Naj ostanem ali grem?”

V življenju prihajamo na razpotja, ko se je treba odločiti, kako naprej. »Should I stay or should I go?« so se leta 1981 spraševali The Clash, leta 1986 pa je to vprašanje na vinilki »Od višine se zvrti« v komadu »Še je čas« odpel Vlado Kreslin, tedaj frontman benda Martin Krpan.
Kakšna je odločitev, je odvisno od mnogih stvari, racionalnih in podzavestnih, od vrednot, ki jih spoštujemo, ciljev, ki jim sledimo, občutka samozavesti in samokritičnosti, do tega, kako vidimo družbo, v kateri živimo. Kaj hočemo prispevati in kaj pridobiti. Ali nam je vseeno, ali smo spoštovani ali ne.

Elegantno servirana pijanost
Vozil je pijan. Njemu se zdi to samo manjša napakica, ki so mu jo »elegantno servirali«. Sprejemljivo pojasnilo? Nikakor. Izjava kaže na popolno nerazumevanje položaja, ki ga kot predsednik uprave enega največjih in strateško najpomembnejših podjetij gospod zaseda ne samo v poslovnem svetu, ampak tudi v slovenski družbi. Pa se zadeva ne konča z morda folklorno sprejemljivo vožnjo pod vplivom alkohola.
Gospod je bežal pred policijo. To je nezaslišano, in tudi če bi to napravil trezen, je zadosten razlog za takojšnji odhod s položaja. Z vseh položajev. Predsednik uprave, pred nekaj meseci še državni sekretar, ki dejansko tudi fizično beži pred zakonom? Na seji nadzornega sveta do njegovega odpoklica menda ni prišlo zaradi nesklepčnosti nadzornikov ob koncu seje. Škoda, da razprava o početju predsednika uprave ni bila prva točka dnevnega reda, ko so bili vsi še navzoči in dobrega počutja.
In res ne razumem, kaj je gospod Gašpar Mišič želel povedati s tem, da bo odslej imel na voljo profesionalnega šoferja in da bo s tem problem rešen. Da bo šofer pijanega predsednika vozil s sestanka na sestanek ali da bo pijanega v prostem času vozil od šanka do šanka?

Škoda, da s kadrovskimi potezami, za katere se že vnaprej ve, da so zgrešene, zapravljamo čas in ugled. Kdor se profesionalno ukvarja s kadrovanjem, je zlahka ocenil, da gospod Gašpar Mišič nalogi ne bo kos. Tudi če se ne spuščamo v oceno njegovih dosežkov v preteklosti, primernosti njegove izobrazbe, je jasno, da ne izpolnjuje pogoja uglednosti, ki naj bi bila kvaliteta v družbi tako izpostavljenih posameznikov. Ugled in prepoznavnost nista isto.

V normalnih državah je odstop edina sprejemljiva poteza, tudi v primeru manjših »napakic«, kot se je pripetila gospodu Gašparju Mišiču. In manjših napakic, kot so se pripetile ob izbiranju in imenovanju nadzornega sveta Luke Koper in drugih družb, ki so pod okriljem Soda, in manjših napakic ter neprijetnosti, ki se kar po vrsti dogajajo ministrom vlade Alenke Bratušek.
Če bi šlo le za posamezne primere, bi lahko dopustili iluzijo, da gre za nesrečo, nezavedno napravljeno napako ali za neznanje. Žal pa je tako delovanje v Sloveniji prevladujoče. Postalo je sprejemljivo. Kot kaže, smo zaradi vsakodnevnega bombardiranja s podobnimi zgodbami že izgubili občutljivost za to, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Ne da bi se bala najtemnejših delov pekla, ki so po Danteju rezervirani za tiste, ki v času moralne krize ostanejo neopredeljeni. A res ne morem in nočem biti tiho ob takih norostih, kot se dogajajo zdaj.

Slišijo se pozivi za »novimi obrazi«, kar je popolnoma brez smisla, dokler bodo zakonodajni okviri takšni, kot so. Če se še prav spomnim s študija biologije, je okolje tisto, ki določa, katere lastnosti za osebek pomenijo prednost in mu omogočajo uspešnost. Naše zakonodajno okolje daje prednost narcisom, manipulantom, goljufom, pohlepnežem, izsiljevalcem, amaterjem in tatovom. Če se ne spremeni zakonodaja, tudi novi ljudje v politiki dolgoročno ne bodo mogli spremeniti nič. Na to je ob svojem odstopu eksplicitno opozoril tudi senat KPK.

Za slabo stranko
In seveda se tu ujamemo na kavelj 22. Novo zakonodajo lahko predlaga vlada in sprejme parlament. Torej odgovornost za to nosijo ministri in poslanci. Zakaj tega ne storijo? Odgovor je, žal, verjetno banalno enostaven: sprememba zakonodaje ni v njihovem (osebnem) interesu. Gotovo so izjeme. A upam si oceniti, da je vsaj polovica sedanjih ministrov nezaposljivih v gospodarstvu in prav tako dobršen del poslancev. Biti poslanec in minister je njihova edina in zadnja možnost za zaposlitev. Mnogo se govori o odhajanju najsposobnejših mladih (in tudi že manj mladih Slovencev) v tujino, ne sliši pa se pogosto o bleščečih nadaljevanjih karier bivših ministrov in poslancev v tujini ali doma. Kolikor vem, se jih mnogo celo odloča za prejemanje nadomestila, ki jim po prenehanju mandata pripada. In ugotavljam, da v slovenski družbi trenutno velja Petrovo načelo, ki pravi, da so na vodilnih mestih ljudje, ki so napredovali enkrat preveč in s tem dosegli stopnjo svoje nesposobnosti.
Kavelj 22 sam od sebe ne bo popustil. Zato se pridružujem ideji Nataše Briški, da bi bilo treba (poleg slabe banke) ustanoviti tudi slabo stranko – članstvo bi res sestavljala sama zveneča imena.
Nekateri morajo odstopiti, ker so naredili napake. Drugi, ki niso nič naredili narobe, pa morajo odstopiti, da s tem dejanjem pokažejo na nevzdržnost sedanjega načina kadrovanja v državi.

Za resnične spremembe v družbi pa je ključno sprejeti zakonodajo, ki bo nevrednim onemogočila delovanje. Če je ni sposoben sprejeti parlament v sedanji sestavi, potrebujemo nov sklic. In ne skušam se spomniti, kdaj je bila prva vstaja, in ne, kdaj bo naslednja. Zanima me samo, kdaj bo zadnja – tista, zaradi katere bo v parlament prišlo dovolj sposobnih in spodobnih ljudi, ki bodo hoteli in znali sprejeti zakone, zaradi katerih bo v Sloveniji spet možno normalno živeti.

ZAKAJ KOMBINIRANI VOLILNI SISTEM?

2. Demokracija in država, 9. Identiteta naroda, spl

Predsednik države g. B. Pahor je 26. oktobra lani napovedal, da bi »rad odmrznil ledeno dobo v politiki« in da je prišel čas, da spremenimo že več kot 20 let star »začasen« Zakon o volitvah. Ali, kot se je izrazil, »še nikoli nismo bili tako blizu soglasja o spremembi volilne zakonodaje«. Zato je skrajni čas, da se vprašamo, kakšen volilni sistem potrebujemo.

1. RAZLIČNI VOLILNI SISTEMI
Dejstvo je, da imajo danes države zelo različne volilne sisteme, ki s svojo različnostjo zapolnjujejo celoten spekter od ortodoksno »sorazmernih« (proporcionalnih) do ortodoksno »večinskih« (knock-out) sistemov. Ta različnost izhaja deloma iz različnosti kultur posameznih narodov, deloma pa iz posledic dejstva, katera politična opcija je bila na oblasti, ko se je sistem v posameznih družbah pripravljal in sprejemal. Zato gotovo ni mogoče enostavno trditi, da je en sistem »boljši« od drugega. Vprašanje, kateri je boljši, moramo prevesti v vprašanje: kakšen sistem bi bolj ustrezal specifikam posamezne družbe oz kateri bi ustvarjal manj problemov. Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da čeprav je volilni sistem ključni element demokratičnosti posamezne družbe (brez demokratičnih volitev v družbi ni demokracije!), vse spremljajoče težave ne izhajajo vselej iz same narave sistema, temveč pogosto iz narave družbe same. Ali, kot je rekel nekdo od uvodnikov na posvetu o volilnih sistemih na Pravni fakulteti (v sredo, 11. dec 2013): »Za Nemčijo so vsi volilni sistemi dobri. Za Italijo so vsi slabi«.
Ko govorimo o različnosti volilnih sistemov, pa ne gre zgolj za volitve v ožjem pomenu. Zelo pomembno je namreč, kakšen je sistem obračuna in poračuna volilnih glasov, zlasti tistih, ki jih sistem opredeljuje kot »neuspešne«. To so glasovi, ki so jih volivci oddali kandidatom (pri nas strankam), ki se niso prebili prek volilnega praga. Nekateri jih imenujejo »zavrženi glasovi«, kar pa seveda niso. Prav ti glasovi lahko odločilno določajo razmerje političnih sil, saj se v nekaterih sistemih delijo sorazmerno, v drugih pa predstavljajo nekakšen »bonus« uspešnejšim političnim strankam. V tem primeru seveda pada »sorazmernost« sistema volitev, vse do točke, ko se lahko začnemo spraševati o legitimnosti volilnih rezultatov. Toda o tem kasneje.

2. NEKATERE SPECIFIKE SLOVENSKE DRUŽBE
Da bi lahko odgovorili na vprašanje, kakšen volilni sistem bi ustrezal Sloveniji, moramo najprej ugotoviti, v čem se naša (politična) kultura in družbena struktura bistveno razlikujeta od političnih kultur drugih držav.
Del odgovora nedvomno leži v dejstvu, da smo mlada država, s kratkotrajno zgodovino večstrankarskega sistema in s šibko organiziranostjo civilne družbe, zaradi česar moč in vpliv dobro organiziranih političnih strank prihaja še toliko bolj do izraza. Njihov vpliv na volitve je tolikšen, da je volja volivcev praktično izničena, rezultati volitev pa manipulativni. Zatrdimo lahko, da ni izpolnjena zahteva 81. člena naše Ustave, ki pravi, da morajo imeti na volitvah odločujoč vpliv volivci. Danes imajo pri nas odločujoči vpliv na volitve nedvomno politične stranke, zato upravičeno govorimo o močni partitokraciji in šibki demokraciji slovenske družbe.
Pa vendar po mojem glavni problem ni v tem, temveč v dejstvu, da v Sloveniji nimamo uspešno ločenih vej oblasti. Še vedno smo nekakšna totalitarna politična država, v kateri sta zakonodajna in sodna veja oblasti absolutno podrejeni politično-izvršni oblasti. Na eni strani se to kaže kot sistemska odvisnost Parlamenta od (vsakokratne) vladne koalicije. Poslanci strank vladne koalicije v DZ, spoštujoč partijsko disciplino, praviloma striktno zavračajo vse predloge opozicije in sprejemajo vse predloge vlade, tudi, kadar so ti nedorečeni in slabo pripravljeni. To nas vodi v hiperprodukcijo slabe zakonodaje, ki jo je treba neprestano spreminjati in popravljati. Na drugi strani pa odvisnost naše sodne od izvršne oblasti najbolje potrjuje dejstvo, da so naša sodišča v zadnjih mesecih »odkrila« vrsto zakonskih določil, ki omogočajo zamrznitev premoženja pravnomočno obtoženemu, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja in prenos dokaznega bremena o izvoru premoženja na osumljenega. Ker ta določila niso povsem nova, nova pa je praksa njihove uporabe, lahko upravičeno sklepamo, da se niso spremenile pravne podlage, temveč je sodstvo dobilo nekakšna »nova navodila«. In ta navodila so lahko prišla samo iz izvršne oblasti, skoraj gotovo kot posledica ljudskega revolta zaradi korupcije in nezaupanja v institucije oblasti.
Totalitarnost oz civilna nerazvitost slovenske družbe pa ima še eno razsežnost, ki nas močno obremenjuje. To je neuspešno ločevanje Cerkve od Države, zaradi česar je RKC pri nas dejansko prisotna v oblikovanju večine političnih odločitev (ali vsaj neposredno odvisna od njih), njen interes za vplivanje na volitve pa zato neizmeren. Če se v Nemčiji ali Franciji, celo v Italiji ali Španiji, zamenja politična garnitura, se odnos Države do Cerkve oz položaj Cerkve v teh državah praktično ne spremeni. V Sloveniji je drugače: z zmago desnice v Sloveniji, Cerkev nekako so-vlada, z zmago levice se njen vpliv in privilegiji začnejo zmanjševati. Prav neuspešno ločevanje Cerkve od Države močno vpliva na ohranjanje prislovične politično-ideološke bipolarnosti slovenske družbe in slovenskega volilnega telesa. Na nemoč slovenske družbe torej, da preraste zgodovinska razhajanja in se usmeri v skupne razvojne projekte.
Gledano sociološko je Slovenija še vedno totalitarna država, z nerazvitimi institucijami civilne družbe, s politično nadmočjo izvršne oblasti nad zakonodajno in sodno, s stalnim prizadevanjem za diktaturo nad mediji, z nekakšno »štabno« organiziranostjo političnih strank, z ideološko razklanim volilnim telesom; z nerazvito demokracijo torej.

3. KAKŠEN VOLILNI SISTEM BI NAM TOREJ USTREZAL?
Najprej moramo še enkrat poudariti, da imamo še vedno volilni sistem, ki je bil leta 1992 pripravljen in sprejet v naglici, s poudarkom, da je to začasen volilni sistem, pripravljen za volitve leta 1992. In da bo kasneje spremenjen in dopolnjen. Toda tega »kasneje« še nismo dočakali.
Značilnost tega sistema je proporcionalnost, sistem pa je v začetku vseboval tudi določeno personifikacijo z uvedbo preferenčnega glasu. Z nekaterimi spremembami je političnim strankam uspelo to določilo iz sistema izbrisati, tako, da volitve zdaj dajejo politično moč direktno strankam. Od njih so zato neposredno odvisni tudi izvoljeni poslanci, kar je vseskozi razvidno iz njihovega delovanja v DZ. Brez neodvisnih poslancev pa ni demokracije, kot je večkrat poudaril F. Bučar.
Čeprav sem uvodoma zapisal, da so danes v svetu oz v EU prisotni volilni sistemi vseh oblik, pa C. Ribičič pogosto opozarja, da se z razvojem družb razvijajo tudi volilni sistemi. V XIX. stoletju naj bi tako prevladovali večinski, v XX, proporcionalni, zdaj pa vse več družb išče popravke v smeri kombiniranih volilnih sistemov. Samo z njimi je namreč mogoče zajeti različne interese posameznih družbenih skupin, s tem zagotavljati aktivno državljanstvo in preko uravnoteženja teh interesov tudi potrebno stabilnost izvoljene oblasti.
Vsi argumenti torej govorijo za to, da Slovenija danes potrebuje kombiniran volilni sistem. Večinski volilni sistem (tega vedno znova predlaga J. Janša oz SDS) bi prav zaradi razklanosti našega volilnega telesa neprestano zastavljal vprašanje legitimnosti in vodil v poglabljanje ideoloških konfliktov. Torej prav nasprotno, kot trdijo njegovi predlagatelji, tudi v nadaljnjo politično nestabilnost. Nepersonificiran proporcionalni sistem pa, kot sem že zapisal, ohranja in krepi partitokracijo, ki ne omogoča normalne demokratizacije slovenske družbe.

4. PREDNOSTI KOMBINIRANEGA VOLILNEGA SISTEMA
Predlog takega kombiniranega volilnega sistema (Mihelčič-Kristan-Pintarjev predlog) je že marca lani v parlamentarno proceduro vložil ZDUS z več kot 5.700 podpisi volivcev. Toda njegovo obravnavo je vse doslej blokirala PS s svojim problematičnim predlogom o ukinitvi volilnih okrajev (kar bi pomenilo povečevanje centralizacije in nove volilne manipulacije). Predlog kombiniranega volilnega sistema smo pripravili na podlagi nemških izkušenj, kjer velja že več kot šest desetletij. Prav letos se je spet izkazal, saj so volivci na njegovi osnovi izločili dosedanjo vladno liberalno stranko, vladajoče konservativce pa prisilili v kombinirano vladanje s socialisti. Tudi naš predlog, tako kot nemški sistem, daje vsakemu volivcu dva glasova in hkrati razpolavlja število volilnih okrajev iz sedanjih 88 na 44.
S prvim glasom volivci v vsakem volilnem okraju izvolijo poslanca po večinskem principu. S tem volivci s prvim glasom glasujejo za svojega poslanca, ki ima v tem okraju večletni domicil. Tega poslanca volivci izvolijo neposredno, z večino glasov (v prvem ali drugem krogu). S tako rešitvijo dobivajo kandidati civilne družbe prvič realno možnost izvolitve, izvoljeni poslanci pa status relativne svobode in neodvisnosti od političnih strank oz bolj zavezujoč odnos in odgovornost do volivcev. Taka rešitev pa obenem sili politične stranke, da na ta del kandidatnih list namesto svojih aparatčikov ponudijo kvalitetne in konkurenčne kandidate.
Z drugim glasom volivec voli politično stranko, ki ji bo zaupal oblikovanje vlade in vodenje (upravljanje) države, vendar pri tem personificira odločitev skozi preferenčni glas strankarskega kandidata: ne voli torej liste, temveč izbere povsem določenega kandidata na njej.
Število »zavrženih« glasov se v tem sistemu bistveno zmanjša, delitveni bonus uspešnim strankam postane manj pomemben in tako izvoljena oblast legitimnejša.

Z DEMOKRATIZACIJO SISTEMA VOLITEV V DEMOKRATIZACIJO SLOVENIJE!
Z uvedbo takega volilnega sistema bi DZ postal bolj podoben parlamentu, moč političnih strank v DZ bi se relativno zmanjšala, omilil bi se avtomatizem glasovanja. Vse to bi sililo vladne stranke v dogovarjanje in iskanje konsenza, državno upravo in vlado pa v predlaganje boljših, bolj usklajenih zakonskih predlogov. Hiperprodukcija nedomišljenih zakonskih določil, ki je danes tako značilna za naš DZ, pa bi se zmanjšala.
Predlagani volilni sistem bi tako pomenil racionalizacijo sistema upravljanja države na več ravneh in delno de-ideologizacijo strank. Mogoče bi nas celo pripeljal v situacijo, da se dogovorimo o osrednjem ideološkem vprašanju, ki danes loči Slovence na »leve« in »desne«: da se iz preteklosti obrnemo k prihodnosti in obenem oblikujemo sodoben Konkordat med Državo s Cerkvijo. Šele s tem bi Slovenija dobila priložnost, da uveljavi demokracijo.
Model, ki ga predlagamo, bi moral (vsaj teoretično) ustrezati obema stranema razpolovljene slovenske politike: desnici, ki zahteva večinski sistem in levici, ki vztraja na sorazmernem principu, saj je smiselna kombinacija obeh. Dejansko pa ga zavračata obe strani, kar jasno kaže, da v teh razpravah ne gre za iskanje rešitve in dobrega (boljšega) volilnega sistema, temveč se za temi razpravami skrivajo drugi interesi, zaradi katerih stranke vsako smiselno rešitev tega problema blokirajo. ZAKAJ?
Preprosto povedano: z blokiranjem pozitivnih sprememb volilnega sistema politične stranke blokirajo demokratizacijo slovenske družbe. Če se ne bodo sposobne dogovoriti za kombiniran volilni sistem, volivcem na naslednjih volitvah ne bo ostalo drugega, kot da sedanjih političnih strank enostavno ne volijo: ne levih, ne desnih.
Emil Milan Pintar

Ponovoletno pismo Vlada Žabota

9. Identiteta naroda, spl

Strah nam ne bo gospodar

Ob slovesu od starega leta smo si torej s kozarci čistega vina v rokah spet voščili in zaželeli srečno in uspešno novo leto. Hkrati je strahove preteklosti zopet odganjalo pokanje petard in svetlečih raket – in marsikomu se je vsaj za trenutek zazdelo, da v Sloveniji zmoremo in da nam strah ne bo več gospodar.

Toda prav popito vino nam je že kar naslednje jutro pomagalo do spoznanja, da so voščila in želje eno – resničnost pa: izpraznjene denarnice, novi davki, višje cene, podaljšanje delovne dobe, težke položnice, težki računi, povečevanje brezposelnosti in revščine, daljšanje čakalnih vrst v zdravstvu ter nadaljnje bohotenje vseh vrst goljufij, laži in korupcije.

Že res, da je pri tem morda neprijetno zakljuvalo tudi v glavi predsednika države, saj bi zaostrovanje razmer v novem letu lahko razkrilo njegov bizarni populizem. Premierka se je morda že navsezgodaj spet začela bati Jankovića in Janše ter skorumpiranih, kriminalnih ozadij. Številne ministre je ob vsem tem postalo strah jutranjih senc. Jankovića, Bavčarja, Janšo, Šrota ter celo vrsto razkrinkanih ali še skritih kriminalcev in tajkunov je morda zoprno zmrazilo ob misli na morebitne zakonske spremembe ter preiskovalne organe in grozeče pravnomočne obsodbe. Poslance je po prenapetih trebuhih nadležno začrvičilo … A so si najbrž vsak zase kot eden kar takoj tudi z olajšanjem dopovedali, da se ljudje bojijo sprememb – ter si v napihnjenih mislih že zasnovali nekaj prežvečenih floskul, kako da so prav oni edino in največje jamstvo slovenske stabilnosti.

Toda na položnice se nam neusmiljeno jasno zapisuje nekaj popolnoma drugega. In iz številk na njih bomo zlahka prepoznali odtise plenilskih prstov političnih barab. Vemo, kdo so. Prav ti isti so nam od ust, od zdravja in prihodnosti tik pred iztekom starega leta vzeli nove milijarde ter nam takoj nato povedali, da je za vsako ceno treba ohranjati bančno tajnost. Ravno ti isti nočejo predložiti in sprejeti učinkovitih zakonov. In ravno ti isti, ki nas tiščijo na dno, nam tudi v novem letu nameravajo dopovedati, kako težka in draga je v tej kalni mlakuži razdalja od dna do površja.

Toda, predsednik, predsednica, ministrica, minister, poslanka, poslanec, na računih in položnicah bodo jasno zapisana vaša imena. Z vašimi plačami vred bodo pretežki, da bi se ob njih še lahko slepili in sprenevedali. Z njimi boste posegli po naših domovih, po našem zdravju, po sreči naših otrok, po dostojanstvu naših staršev – skratka: po svetih rečeh! In na njih bo dovolj jasno zabeležen vsak dan, ki si ga boste še drznili porabiti za prikrivanje korupcije, bančnih bilanc, grabeža in lopovov. Zabeležena bo tudi vsaka vaša laž ali prazna beseda, ki si jo boste še drznili izreči. Kajti vsak dan, vsako uro bomo garali za to, kar ste nam doslej zapravili.

Z novim letom torej vstopamo v nova razmerja. Gospe in gospodje lopovi in politiki, igre z našimi svetinjami je konec. Ljudstvo namreč že stoji in že vidi čez površje. Ljudstvo vas bo namreč molče, stisnjenih čeljusti gledalo v številkah vsakega računa in vsake položnice. In to ljudstvo je že dokazalo, da zna preseči razdeljenost in premagati strah.

To leto bo torej gotovo prelomno. Naj bo tudi uspešno in srečno!

Medgeneracijske kooperative, dejstvo ali utvara?

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

V zadnjem obdobju živimo v kriznih razmerah, ko je stopnja brezposelnosti visoka in je staranje prebivalstva v porastu. V prejšnjem obdobju smo izgradili veliko število lastniških stanovanj in hiš, ki so bile v pretežni meri namenjene za skupno bivanje dveh generacij, vendar grajene predvsem za potrebe mladih rodov in neprilagojene starejšim. Nove družbene in gospodarske razmere so po osamosvojitvi Slovenije povzročile spremembe družbenih vrednot. Posledice spremenjenih gospodarskih razmer in socialno stanje družin je povzročilo odhajanje mladih za delom in opuščanje kmetovanja. Sedaj pa razmere otežuje še brezposelnost, ki je najbolj prizadela ravno mlado generacijo. Ostareli lastniki stanovanj in hiš ostajajo večkrat sami in osamljeni, hiše pa prevelike za vzdrževanje in njihove potrebe. Slovenija je majhna država, ki ima zaradi geografskih razmer urbanizacijo strnjeno predvsem v rečnih dolinah in ravninah. Tu so locirane tudi druge dejavnosti (kmetijstvo, industrija, promet). Iz tega razloga se pogosto soočamo s problemom pomanjkanja zazidljivih površin. Oblikovanje večgeneracijskih družin ter usposobitev in organiziranje večdružinskih hiš za skupno sobivanje in za delo je zato velik izziv.
Medgeneracijske kooperative (MEDCOOP) so v takih primerih lahko rešitev. Povezovanje vseh (treh) generacij omogoča izrabo bivalnih in gospodarskih objektov, nudi možnost za razvoj novih dejavnosti in zaposlovanje – zlasti mladih ter medsebojno pomoč, dopolnjevanje in sodelovanje. V kooperativi lahko vsi najdejo možnosti za svoje udejstvovanje in doprinos k skupnosti, ki navadno ne temelji samo na plačilu. Starejši se v taki skupnosti počutijo potrebne in vsak lahko sodeluje v okviru svojih zmožnosti in pripravljenosti. Na podeželju pa obstajajo še dodatne možnosti za razvoj različnih aktivnosti, ki so povezane s prijetnim okoljem in stikom z zemljo, rastlinami in živalmi in kjer si lahko oskrbimo lokalno pridelano kakovostno hrano za lastne potrebe.
Pri oblikovanju modelov medgeneracijskega sodelovanja je potrebno izhajati iz posameznih primerov, ki so vsak zase specifični in jih opredeljujejo prostorski, človeški, materialni, finančni in drugi pogoji. Pri določitvi kriterijev za uvrstitev v posamezni model MEDKOOP, je potrebno upoštevati predvsem: sodelujoče člane skupnosti, njihove potrebe, pričakovanja in pripravljenost za skupno sodelovanje, obseg in vrsto objektov, prostorske razmere z komunalno infrastrukturo, ključne aktivnosti, ki se bodo izvajale v kooperativi, vire sredstev, idr.. Poleg notranjih dejavnikov pa je potrebno upoštevati tudi pripravljenost za sodelovanje drugih družbenih deležnikov kot so: agencije, društva, zveze, gibanja, razne iniciative, gospodarske organizacije, lokalne skupnosti, javne ustanove idr.. Ob vsem tem pa je potrebno upoštevati tudi zahteve ter načela učinkovitega načrtovanja in upravljanja vseh dejavnosti v kooperativi, saj mora biti poslovanje tudi ekonomsko uspešno.
Glede na obseg sodelujočih dejavnikov lahko medgeneracijske skupnosti razvrstimo na enostavne in kompleksne, odvisno od števila sodelujočih generacij oziroma članov in dejavnosti, ki jih člani opravljajo za zadovoljevanje svojih potreb. Po načinu nastanka jih lahko razvrstimo na tiste, ki uporabljajo obstoječe, posebej prilagojene objekte za bivanje starejših in gibalno prizadetih članov ter druge, ki bodo namensko urbanistično zasnovane in organizirane kot medgeneracijske soseske. Poleg prostorskih in okoljskih komponent, se bodo enakovredno upoštevale tudi socialne komponente, ki smo jih doslej po krivici zanemarjali.
MEDKOOP so pomembne tudi iz vidika trajnostnega razvoja, saj s svojo zasnovo nudijo osnovo za trajnostno vizijo razvoja prihodnjih generacij na določenem območju. Njihova ideja je nastala na izkušnjah in izročilu večgeneracijskih družin, njihovih praks in naravnih sistemov. Osnova delovanja skupnosti ni v tekmovanju in izločevanju posameznih generacij, ampak v sožitju in solidarnosti. Medgeneracijski programi omogočajo ljudem vseh starosti in sposobnosti, da uveljavijo svoje talente, prizadevanja in znanje vendar na način, ki utrjuje medsebojne vezi in ne povzroča medsebojnih konfliktov. Programi morajo temeljiti na človeku in ne na njegovi učinkovitosti ali proizvodu. Najboljši primeri za to so (bile) tudi naše kmetije, zlasti še v preteklosti, kjer so živele vse tri generacije: mlade, srednje in starejše. Sobivanje je sposobnost, ki se je moramo na novo naučiti. Pomeni tudi etični odnos in priznavanje enakovredne vloge vsem generacijam pri bivanju in delu večgeneracijskih družin.
MEDKOOP so lahko v sedanjih razmerah rešitev za tiste, predvsem mlade, brez rešenega stanovanjskega vprašanja in starejše, katerim ekonomsko – socialni položaj ne omogoča več bivanja v (lastnih) stanovanjih oziroma hišah in so pripravljeni zamenjati lokacijo in živeti v medgeneracijski skupnosti. Po drugi strani pa kooperative nudijo možnosti za delo mladi in srednji generaciji, da razvijajo storitvene dejavnosti in oživijo opuščene kmetije in kmetijska zemljišča. Ker se življenjska doba prebivalstva daljša, je iz socialnih, socioloških, zdravstvenih in ekonomskih razlogov potrebno izkoristiti njihov umski, fizični in delovni potencial in pripravljenost sodelovati pri storitvenih, vzgojno-varstvenih, izobraževalnih, umetniških, kulturnih in podobnih dejavnostih. S tem se zmanjšujejo finančne obveznosti države na socialnem in zdravstvenem področju, saj uporabljeni organizacijski pristopi, prakse in aktivnosti prispevajo k zdravemu in cenejšemu življenju članov skupnosti.
Finančna sredstva stanovalcev in uporabnikov so lastna sredstva (plače, pokojnine, socialni dodatki, prihranki, najemnine), kot tuja: posojila, sredstva investitorjev, lokalnih skupnosti, donatorjev idr.. Prednosti življenja v skupnosti so nižji obratovalni in stanovanjski stroški, doseženi s sinergijskimi učinki različnih, med seboj se dopolnjujočih dejavnosti, ki se opravljajo v kooperativi (vzdrževanje stanovanj, osebna nega, kmetijstvo, prehrana, turizem). Pomembno za obstoj in delovanje skupnosti je tudi skupno bivanje, upravljanje kooperative, druženje ter medsebojna pomoč in sodelovanje. Iz teh razlogov so v ugodnejšem položaju skupnosti, ki delujejo na strjenem prostoru, kar omogoča tudi mobilno komunikacijo brez uporabe prevoznih sredstev.
Za uspešno delovanje je pomembno skupno nastopanje in sodelovanje države v z ukrepi s področja podpornega okolja. Tu so mišljene finančne podpore, zagonska sredstva, davčne olajšave, dajanje v najem zapuščene javne objekte – zlasti še v občinah. Hitrejše rezultate ter ugodnejše ekonomske rezultate pa bi dosegli z oblikovanjem tipov in modelov MEDKOOP ter njihovo standardizacijo. Aktivnosti kooperativ, ki bila prilagojene interesom in potrebam ljudi, bi lahko podpirale tudi gospodarske družbe na podlagi poslovnega interesa in kot organizacije, ki delujejo na načelih družbeno angažirane organizacije. Le te pri svojem delovanju poleg profitnega motiva zasledujejo tudi etični vidik svojega delovanja.
S takim pristopom, ki ne zahteva velika investicijska sredstva, bi prispevali k:
– bistveno zmanjšali finančne obveznosti države na tem socialnem področju,
– aktivirali neizkoriščene proizvodne zmogljivosti, naravne danosti, bivanjske nepremičnine in prihranke sodelujočih članov in uporabnikov v skupnosti,
– povečali število delovnih mest, pretežno na načelih samozaposlovanja, zlasti še za mlade,
– vključevali v delo težje zaposljive ljudi (dolgotrajno brezposelne, starejše, delovne invalide),
– zagotovili pogoje za aktiviranje ljudi in njihovo pripravljenost delati za skupne vrednote, da bodo po svojih močeh prispevali k reševanju in izhodu iz sedanje gospodarske in finančne krize.
Za takšen pristop in pričakovane učinke bo potrebno upoštevati domače in tuje izkušnje in prakse, strokovne podloge in znanje ljudi vseh generacij, skupaj z že uveljavljenimi organizacijskimi pristopi. Socialne probleme je potrebno prvenstveno reševati na podjetniški način, kar je družbeno ugodnejše, ekonomsko racionalno ter razvojno stabilno. S tem bi dosegli dvojni cilj medgeneracijske skupnosti in sicer: izpolnitev skupnih pričakovanj uporabnikov in poslovno uspešnost vsakega projekta.
Kljub temu, da je projekt MEDKOOP organizacijsko izredno zahteven zaradi svoje celovitosti, širokega strokovnega pristopa ter zahteve po učinkoviti koordinacij številnih organizacij in skupnosti, je uresničljiv in vse bolj potreben, še zlasti v sedanjih zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah.
Jože Dular

Neoliberalizem po slovensko

4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Osrednje izhodišče neoliberalizma – ta je danes v svetu najbolj promovirani koncept ekonomske politike države – je vera, da je trg sposoben najbolj učinkovito urejati ekonomska pa tudi druga razmerja med ljudmi. Veliko svobodnega trga in čim manj vpletanja države naj bi zato bil recept, ki družbi zagotavlja ekonomsko učinkovitost in posredno tudi socialno pravičnost. Sliši se lepo, žal pa zadeva v praksi ne deluje ravno tako. Za ekonomsko in po socialni urejenosti najbolj uspešne veljajo namreč skandinavske države, ki jim uspeva s pomočjo močne in dobro delujoče države učinkovito izkoristiti prednosti trga. Podobno velja za Nemčijo, ki zbuja zaradi svoje ekonomske učinkovitosti v svetu že kar skrbi. Tudi ta država ima namreč močno in dobro delujočo državo, tudi socialno. Ekonomist Bogomir Kovač o vsem tem pravi: »Prosti trg je lahko dobro deloval le takrat in tam, kjer ga je vzpostavila in uzakonila močna država. Močan, poglobljen trg in močna država sta vzporednici. Eno brez drugega ne more. Vse drugo je mitologija«.
Če ima Kovač prav, in verjamem, da ima, se je vredno vprašati, kaj je razumeti z opredelitvijo »močna država«. Odgovor je lahko tak: močna je država, ki učinkovito in racionalno izvaja aktivnosti, ki se odražajo v njeni nadpovprečni ekonomski uspešnosti, socialno urejenosti in uspešnem trajnostnem razvoju. Temeljni pogoj, da država postane »močna«, je njeno učinkovito upravljanje, ključni dejavniki takega upravljanja pa so trije: a)dosledno spoštovanje etičnih norm, še predvsem poštenosti; b)znanje, še predvsem o menedžiranju velikih sistemov;c)demokratičnost kot usmeritev, po kateri država prednostno zadovoljuje interese večine državljanov in ne kapitala.
Oznako »močna« država si je vredno ogledati še z enega, precej drugačnega vidika. Država je namreč bolj ali manj »močna« tudi v primerjavi z drugimi državami. Zelo človeško, torej normalno je, da želi biti v tej primerjavi v prednosti, torej močnejša od drugih. Ko gre za uresničevanje te usmeritve, pa se v praksi ne ravna vedno etično. Primer za to je, kako močne države šibkejšim vsiljujejo vprašljive usmeritve neoliberalizma, po katerih je vitka, v bistvu »šibka« država pogoj za učinkovito delovanje trga in torej tudi za njeno ekonomsko uspešnost. Ta državni egoizem – lahko bi mu rekli posodobljeni kolonializem – se ta čas lepo kaže v razmerjih med Nemčijo in nekaterimi državami južne Evrope vključno s Slovenijo. Oglejmo si po pomembnejših korakih, kaj se je v preteklih letih dogajalo in se še dogaja v teh razmerjih:
1. Evropa je pred leti uvedla enotno valuto evro (Slovenija ga je prevzela 1.1.2007), s čimer so se države odrekle delu svoje suverenosti in jo prenesle na Evropsko centralno banko, ki ima sedež v Nemčiji, ta država pa tudi sicer odločilno vpliva na njeno politiko. V tej zvezi ne gre prezreti, da je ob vseh prednostih, ki jih ima skupna valuta, država brez lastne valute ohromljena, predvsem v sposobnosti obvladovanja kriznih razmer.
2. Po uvedbi evra je v enem delu držav EU kredit postal veliko cenejši in bolj dostopen. Evro je zato spodbudil njihovo zadolževanje, še predvsem pri nemških bankah. Tako pridobljena sredstva so v teh državah močno povečala tržno povpraševanje, še najbolj po blagu iz uvoza, na račun povečanega uvoznega povpraševanja pa je daleč največ pridobila Nemčija.
3. Leta 2008 izbije splošna finančna kriza. Države, ki so se pred tem prezadolžile, naj bi sedaj svoje dolgove dosledno vračale, česar pa objektivno niso sposobne storiti. Nemčija jim zato posredno preko Bruslja v pristni neoliberalni maniri diktira, kako ravnati, da se bodo usposobile za vračanje kreditov: sama država naj manj troši, manj naj bo sociale, razproda naj se državno premoženje, še predvsem pa naj država naknadno prevzame jamstvo za vračilo njihovih kreditov komercialne narave.
Na primeru Slovenije ta politika izpade nekako tako: a)tuje banke bodo do zadnjega centa dobile povrnjene svoje kredite, dane domačim bankam, saj je jamstvo za to morala prevzeti država; b)tuje banke nam za nove zadolžitve, v katere je država v velikem delu primorana zaradi vračila prejšnjih dolgov, zaračunavajo izjemno visoke obresti in nam bodo tako v prihodnem letu zgolj po tej poti državni proračun olajšale za milijardo evrov; c)potisnjeni smo v položaj, da bomo morali tujcem poceni razprodati državno premoženje; d)s sanacijo bančnega sistema, kakršno so nam več ali manj vsilili, bomo številna podjetja, ki doslej niso bila v lasti države, najprej podržavili in jih nato poceni razprodali.
Neoliberalna politika, ki jo močne evropske države vsiljujejo šibkejšim, pa ni ključni razlog za težave, v katere smo Slovenci zašli s svojo državo. Še neprimerno pomembnejše je to, da državo slabo upravljamo. To upravljanje je pričelo resno pešati po letu 2004. V letih Janševega prvega mandata se je namreč Slovenija dodatno v tujini zadolžila za več kot 20 milijard evrov (gre za skupen in ne le za javni dolg), ta ogromna sredstva pa smo porabili za vse drugo le za krepitev konkurenčnosti gospodarstva ne. Ob razumni ekonomski politiki vlade se nam to ne bi moglo zgoditi. Te seveda ni bilo, pa to ni edina napaka. V duhu pristnega neoliberalizma, kjer je pridno pomagala skupina mlajših ekonomistov, so pridno skrbeli za »šibko« državo, med drugim za hiranje pravne države in splošno neetično poslovno ravnanje (korupcijo) in resno poslabšanje upravljanja državnega premoženja. Vse to je prizadelo delovanje trga, zaradi česar nam še tudi danes gospodarstvo močno peša. Janšo je kot predsednik vlade nasledil Pahor, ki pa žal zahtevam tega položaja tudi ni bil dorasel.
In kaj nam je storiti? Predvsem potrebujemo etično in učinkovito upravljanje države, ključ do te rešitve pa obvladuje ta čas predsednica vlade. Ta se sicer svojega posla še uči, a ne moremo mimo tega, da nam bo spričo politične ureditve, ki jo imamo, vladala še najmanj dve leti. Le upamo lahko, da bo zmogla dovolj modrosti in prisluhnila nasvetom tistih, ki so se že dokazali kot uspešni krizni vodje. Kar nekaj optimizma pa vzbuja tudi to, da Nemčija očitno spoznava, da je šla predaleč z neoliberalnimi zahtevami, ki jih vsiljuje šibkejšim evropskim državam; to se da sklepati tudi spričo blagih ocen, ki nam jih je Bruselj pred kratkim namenil glede kriznih aktivnosti sedanje vlade.
Andrej Cetinski

Jesenske bodice in Drugi jaz slovenske politike

2. Demokracija in država, spl

KOALICIJA JE ODSTOPILA MINISTRA STEPIŠNIKA
Koalicijski prvaki so se nazadnje vendarle dogovorili, da je g. Stepišnik slab gospodarski minister. Priznali so, da gospod ni prišel iz gospodarstva, kot so nam ga predstavljali, temveč iz firme, prisesane na državna sredstva, brez katerih (verjetno) ne more preživeti. Takrat, ko je g. Stepišnik postal minister, je njegovemu podjetju padla sekira v med, g. Minister pa je zato imel naenkrat lepljive prste. Zdaj so ga Prvaki odstopili.

DVE SPOROČILI
Z odstopom ministra in njegovemu odhodu v Parlament je Vlada svojemu srečnemu ljudstvu poslala dve pomembni sporočili:
– prvo, da se zadeve v slovenski politiki vendarle odvijajo »v pravi smeri«,
– in drugo, če nisi dovolj dober za Vlado, si še vedno dober za Parlament.
Slabost prvega sporočila je, da mu skoraj nihče ne verjame. Zato pa je drugo toliko bolj pomembno, zlasti za tisto »štiripetinsko manjšino«, ki misli, da Vlada slabo dela. Vlada je namreč priznala, kar mi, »štiripetinci«, že dolgo vemo: da je Parlament (za Vlado) NEPOMEMBEN, da Parlament ni najvišje zakonodajno telo, odgovorno Ljudstvu in Ustavi, da ni instrument civilne družbe za nadzor nad upravljanjem države, temveč nekakšno izvajalno in izvedbeno telo tistega, kar se dogovori »kvorum štirih« (predsednikov koalicijskih strank).

SPOROČILO PREDSEDNIKA DRŽAVE
Enako sporočilo nam je poslal spoštovani in ljubljeni Predsednik države. Na hitro je sklical politične »šefe« na posvet o volilni zakonodaji. Na ta posvet seveda ni povabil avtorjev edinega resnega predloga za spremembo volilnega sistema, kljub temu, da je ta predlog vložil v parlamentarno proceduro ZDUS že marca letos, podprt s 5.700 podpisi volivcev (podanih na Upravnih enotah). Ker pa ta predlog zaradi umazanih političnih manipulacij še ni prišel na dnevni red v Državnem zboru, so si g. Predsednik dovolili odločiti, da ga ni, da sploh ne obstaja.
Ne bomo brskali po raznih Pravilnikih in Poslovnikih, da bi lahko g. Predsedniku dokazali, koliko legalnih določil je s tem kršil. Predsednik pač deluje po svojih zmožnostih in svoji politični morali. Torej je natančno tak predsednik, kakršnega politične stranke potrebujejo in za kakršnega so se dogovorile. Zato ga njegovo ljudstvo ljubi, spoštuje in voli.

NASLOVNIK SPOROČILA
Tisti, ki bi morali dobiti to sporočilo, s(m)o predvsem »štiripetinski nezadovoljneži« in Vstajniki. Iz njega bi morali razumeti, da se protest proti političnemu sistemu začne in dobiva (ali pa pade) v zahtevi za spremembo strukture (in s tem vloge) Parlamenta, torej s spremembo volilne zakonodaje. Če in dokler ne spremenimo sedanje volilne zakonodaje, ki daje političnim strankam možnost in pravico, da izbirajo poslance po svojih potrebah (in jim potem naročijo, o čem in kako morajo glasovati), ne moremo pričakovati, da bo Parlament spremenil sedanjo zakonodajo. Ta pa je bila, to vsi čutimo, v zadnjih 20 letih, z Leve in Desne, oblikovana tako, da je dekriminalizirala večino oblik plenjenja, zaščitila ostale plenilce z nepreglednim tožilsko-sodnim procesnim sistemom in z razblinjanjem odgovornosti za slabo upravljanje države.

Ali bodo vstajniki ta sporočila razumeli, ali pa so se ujeli v spretno nastavljeno past?

VSTAJNIKI V PASTI
Vsi namreč vemo, da vstaje za svoje gorivo potrebujejo konkreten, jasno določen cilj. Tako se je vstajništvo pri nas tudi začelo: kot upor zoper mariborskega župana g. Kanglerja in njegovo mrežo (klan), imenovano Hobotnica. G. Kangler je bil namreč tisti, ki je Mariborčanom zagrozil, da jih bo kaznoval za kakih 100.000 prometnih prekrškov mesečno in obenem sebi in svojemu klanu zagotovil kakih 700 mio prihodkov (tako škodo je namreč zaradi padlega projekta izračunal zasebni partner v projektu)!
No, potem pa so se vmešali mediji (kar mislite si v čigavem interesu!). V vrsti prefinjenih člankov in oddaj so »razkrili«, da je takih primerov še veliko več in s tem vodili Vstajnike do (za proteste) smrtonosne ugotovitve: VSI KRADEJO! Vsi so krivi! Vsi so gotofi! Kadar se vstajnikom tako razblinijo cilji, protesti postanejo neučinkoviti in nenadoma nihče več ni »gotof«. Še več, protestniki sami postanejo žrtve svojih protestov, saj pojem »vsi« zadeva tudi njih same, in nenadoma začnejo iskati medsebojne razlike. In tako vse bolj izginja tisto, kar jih je družilo in povezovalo. Preprosto povedano: skregajo se med seboj in razbijejo na kakih 200 egocentrično vodenih skupinic, od katerih ima vsaka svoj prav.
Edino, kar ostane od nekdanjega protesta, je splošno nezaupanje v Institucije, v Stranke, v Politiko, v Stare obraze, Itd, Itd. In seveda nebulozne zahteve po družbi brez institucij, ki so za vsako vstajo ali proteste, od Francoske revolucije dalje, dokazano samomorilske! In tako »Revolucija žre lastne otroke«.

INSTITUCIJE, STRANKE, KOALICIJE IN VSTAJNIKI
Demokratično oblikovanje večinskih stališč ljudstva pa v sodobnih družbah ni mogoče brez ustrezne organiziranosti, brez oblikovanja institucij, brez povezovanja enako mislečih, brez sklepanja koalicij in brez organiziranja »strank«. Ni organiziranega političnega boja s političnimi sredstvi brez ustrezne politične organiziranosti. Izven tega ostajajo Anarhija in politični prevrati. Puči, ki v napol razvitih in napol demokratičnih družbah (kot je slovenska) praviloma vodijo v diktaturo in ne v nekakšno »neposredno demokracijo«. Scena neorganiziranih protestov je vselej polna malih hitlerčkov. »Večina sužnjev ne hlepi po svobodi, temveč po prevratu, da bi sami postali gospodarji sužnjev.«
V drugačno državo vodijo drugačne Koalicije, drugačne Stranke, drugačne Institucije. Drugačne zaradi drugačnih ljudi in drugačnih Vrednot. Prepričanje, da teh institucij in koalicij ne potrebujemo, vodi zgolj v anarhijo. In ta se vselej, brez izjeme, konča z DIKTATURO!

PRESEŽNIKI SLOVENSKEGA VSTAJNIŠTVA

2. Demokracija in država, spl

Nekaj je treba uvodoma priznati: v nekaterih elementih se slovensko vstajništvo bistveno razlikuje oz presega večino protestov v posameznih evropskih državah. Protesti v evropskih državah so praviloma naravnani proti posameznemu zakonu ali ukrepu vlade. Tudi če ljudje ogorčeno protestirajo proti vladnemu »sistemu varčevanja« (kot npr. v Grčiji), to ogorčenje ne presega razsežnosti ali ravni njihovega ekonomskega sistema. Lahko je, kot npr. v Italiji, usmerjeno proti sprevrženim osebnostim in proti njihovi politiki, pa tudi v tem primeru to ni protest proti ekonomskemu sistemu kot takemu. Še manj to velja za proteste v Franciji, v Španiji ali na Portugalskem. Vse je torej znotraj obstoječega političnega in ekonomskega sistema.
Če povzamemo to ugotovitev v poenostavljeni obliki, potem lahko ugotovimo, da ti protesti ne dosežejo srčike sodobnega kapitalističnega sistema, ki ga najbolj dominantno opredeljujeta kapitalski profitni gon na eni strani (danes pogosto uzurpiran v sprevrženem bančnem sistemu) in klasična politična demokracija, definirana kot »predstavniško korporativno vodenje« države.
V slovenskih protestih pa se kot stalnica pojavljajo zahteve, ki gredo mnogo dlje, v rušenje kapitalističnega sistema v celoti in klasične meščanske demokracije. Poglejmo problem pobližje.

NAMESTO KAPITALIZMA – NOVI SOCIALIZEM
Tudi če vstajniki praviloma ne uporabljajo pojma socializem, ko zahtevajo bistvene korekcije našega sedanjega ekonomskega sistema, je vendarle vrsta njihovih zahtev prav iz tega filozofskega konteksta. Taka ni samo zahteva po nekakšnem »državljanskem osnovnem prihodku«, iz nabora socialističnih zahtev so tudi vse ideje o »zadružništvu«, »socialnih podjetjih«, »delavskem soupravljanju« in »solastništvu« podjetij, predvsem pa zahteva po »pravični delitvi ustvarjenega«, kamor posledično spadajo tudi zahteve po vsem dostopnem zdravstvu in brezplačnem šolstvu. (Vse te zahteve bi ameriški kapitalisti proglasili za »hudičeve ideje« komunistov, ki žele uničiti ameriško družbo in državo).
Večino tega, kar danes izražajo te zahteve vstajnikov, smo v »svinčenih časih« v neki obliki že imeli. Zato se naravnost vsiljuje podvprašanje, ali so te (nove) zahteve vstajnikov le nostalgične zahteve po vračanju starega sistema (ali vsaj razmer). Če je tako, potem ta nostalgija postavlja na laž trditev, da je bil slovenski socializem navaden zločinski komunizem in nas pripelje do protislovja, ko ljudje ugotavljajo, da nam je bilo v »slabih« časih bolje kot zdaj, v »dobrih«.
Bolj verjetno je, da te »socialistične« zahteve niso spontani produkt neke zgodovinske nostalgije, temveč izhajajo iz zgodovinskega spoznanja, da je kapitalizem »priplezal na konec droga« in da se mu bliža neizogiben konec. Podredna misel tega spoznanja je prepričanje, da kapitalizem ne funkcionira več normalno, saj vodi iz krize v še hujšo krizo, zlasti odkar kapitalsko politiko (preko nje pa tudi gospodarsko!) vodi in upravlja sprevrženo bančništvo. Predvsem pa ne funkcionira v novih družbah, ki nimajo časa, da bi prešle vse njegove faze »socializacije«, ki se v starih kapitalističnih družbah dogajajo kot zakonsko omejevanje njegovega profitnega gona, ki ga Američani pojmujejo kot permanentno gibalo družbenega razvoja. Vstajniki so mogoče dojeli ali instiktivno začutili, da načrt, koncentrirati bogastvo v enem odstotku »bogatih in pametnih«, nujno vodi v zlom demokracije – in planeta.

ONKRAJ IN ŠE DLJE
Slovensko vstajništvo, gledano filozofsko, torej ne ogroža samo posamezne politične klike, posamezne oblasti, temveč problematizira kapitalizem kot tak. Pri tem v iskanju alternativnih rešitev pogosto zahaja v (v tem trenutku) neuresničljive zahteve, kot so izstop in EU ali ukinitev bank. Če so te zahteve na sledi študentskih protestov iz 60-tih let, katerih geslo je bilo, »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče«, potem so v nekem smislu razumljive. Razumljive (ne pa sprejemljive!) so tudi, če izhajajo iz eksistencialne filozofije absurda in »zahtevajo Luno« kot Camusov Kaligula.
Bolj nevarno pa je, če te nerealne, samo na videz revolucionarne in samo na videz napredne zahteve postavljajo ljudje, ki so jih v vstajniške vrste napotile politične stranke z namenom, da razslojijo vstajniške skupine in onemogočijo realne protestnike, ki se prej ali slej naveličajo nesmiselnih polemik s (plačanimi?) utopisti in zanesenjaki.

NAMESTO STRANKOKRACIJE NEPOSREDNA DEMOKRACIJA
Še bolj kot na področju ekonomskih zahtev je to očitno na področju političnih. Tu se permanentno pojavlja vstajniška zahteva, da je treba v Sloveniji takoj uvesti »neposredno demokracijo«. Ta ideja seveda (še) ni izvedena v celovit in konsistenten predlog novega političnega sistema. Zadržuje se predvsem v domeni odvzema oblasti političnim strankam, ukinitev mandata poslancem in celo ukinitev Parlamenta! Pri tem pa prihaja do nevarnega precedensa: namesto, da bi nosilci te ideje vložili pamet in napor v oblikovanje realnega političnega sistema, dokazujejo zgolj ali predvsem tehnično uresničljivost »neposredne demokracije«. Moderna tehnika seveda omogoča, da bi po vsaki seji Državnega zbora »ljudstvo« glasovalo in zahtevalo izločitev tistih poslancev, ki so premalo učinkovito zastopali »splošne ljudske interese«. Pri tem pa zagovorniki »elektronske demokracije« usodno spregledujejo samo bistvo te tehnologije: »Slamo v računalnik, slamo iz računalnika«, ali »Nož je enako uporaben za rezanje kruha kot za klanje ljudi«. Elektronsko glasovanje je nevarno orodje ne zaradi tehnologije, temveč zaradi ljudi, ki ga upravljajo! Enako, kot omogoča neposredno demokracijo, omogoča tudi neposredno diktaturo, zlasti nevarno, če je podprta z drugimi »dosežki« moderne elektronike: absolutnim nadzorom, absolutnim prisluškovanjem, kmalu tudi z absolutno indoktrinacijo, izvajano s selektivnim doziranjem informacij. Del tega poznamo že danes, saj sem spada tudi ameriško »prisluškovanje vsem in vsakomur«.

VRNITI SE JE TREBA K ČLOVEKU
Nova tehnologija je dobrodošla, sama pa še ne rešuje ničesar. Še vedno bo odvisno od človeka, ki bo držal nož, ali ga bo uporabil za rezljanje umetniškega kipa ali za klanje.
Seveda je treba spremeniti sedanji sistem političnega odločanja in upravljanja države. Predvsem in na začetku je treba spremeniti sistem volitev, da bi dobili poštene in neodvisne poslance, kajti tu se začenja in nadzoruje demokracija družbe. Tu se sprejemajo mafijski ali proti-mafijski zakoni, tu se lahko prirežejo peruti zločinskemu bančništvu, tu se lahko uzakoni delavsko soupravljanje in solastništvo podjetij.
Seveda se je treba nasloniti na voljo ljudstva, kar zahteva že Ustava in so naše politične stranke uzurpirale. Seveda je treba omogočiti tudi odpoklic poslancev. Toda, ne verjeti, da se bodo zadeve uredile same po sebi, če bomo uvedli elektronsko obsodbo in zamenjavo poslanca »po vsakokratni volji ljudstva«. Ne samo, da so take naivne ideje nevarne, iz njih kar štrli želja po absolutni oblasti. Če se to uresniči, bomo namesto Dantejevega Pekla dobili Elektronski pekel.

Povzeto po blogu Emila Milana Pintarja

Korporacijsko upravljanje

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, 5. Delo in kapital, spl

Skrajni čas je, da se v Sloveniji končno vendarle že enkrat dogovorimo, kakšno zasnovo podjetja in korporacijskega upravljanja bomo zagovarjali in uresničevali v praksi;
– sodobni deležniški koncept, temelječ na teoriji o družbeni odgovornosti podjetij,
ali
– klasičen lastniški koncept iz 18. in 19. stoletja.
To, kar se nam na tem področju dogaja zdaj, je namreč – kot je še posebno nazorno razkril razvpiti primer Luke Koper – popolnoma navadna hipokrizija, vsesplošno licemerje, ki kaže na zelo veliko razliko med splošnimi proklamiranimi načeli na eni ter popolnoma konkretnimi ravnanji v vsakdanji praksi na drugi strani.
Osebno ne poznam prav nobenega opaznejšega slovenskega teoretika korporacijskega upravljanja, politika ali menedžerja, ki ne bi – ker je to pač moderno – vsaj načelno sveto prisegal na nujnost uveljavljanja družbene odgovornosti podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja in s tem pogojenega deležniškega koncepta upravljanja. Ne vem sicer, koliko jih ta koncept in njegovo bistvo v primerjavi s klasičnim lastniškim tudi v resnici razume in vanj verjame, a le redki ga poskušajo uresničevati tudi v praksi. Večina ga ima torej le na jeziku.
Bistvo obeh konceptov
Klasičen lastniški koncept korporacijskega upravljanja razume podjetje kot izključno ekonomski subjekt, katerega edino poslanstvo, cilj in odgovornost je maksimalno zadovoljevanje materialnih interesov lastnikov kapitala (maksimiranje vrednosti družbe za delničarje), vsi interesi družbenih skupin v podjetju in zunaj podjetja pa se morajo absolutno in samodejno podrejati temu vrhovnemu interesu, ki je hkrati »interes družbe«.
Sodobna deležniška teorija pa uči popolnoma drugače: podjetje je družbenoekonomski subjekt, katerega poslanstvo in odgovornost je uravnoteženo uresničevanje interesov vseh svojih notranjih in zunanjih deležnikov, tj. lastnikov, zaposlenih, lokalne in širše družbene skupnosti z vsemi najrazličnejšimi entitetami, ki so tako ali drugače odvisni od podjetja, podjetje pa od njih. Logično, kajti podjetje vse vire za svoje poslovanje črpa iz svojega družbenega in naravnega okolja, zato je dolžno temu okolju (ne pa samo lastnikom kapitala) tudi ustrezno vračati. Lastniki kapitala so torej samo ena od enakopravnih deležniških skupin, ki svojih interesov ne more »vsijevati« vsem drugim deležnikom, ampak je dolžna te interese z njimi »usklajevati«.
Prav iz navedenih razlogov koncept družbene odgovornosti in deležniškega upravljanja podjetij pomeni tudi temeljno teoretično podstat celotnemu sistemu participacije zaposlenih pri upravljanju oziroma delavskega soupravljanja prek svetov delavcev in delavskih predstavnikov v organih družb. Le-to namreč po svojem bistvu ni prav nič drugega kot konkreten upravljavski mehanizem prek katerega se lahko interesi zaposlenih kot – poleg lastnikov kapitala – zagotovo najpomembnejše skupine deležnikov učinkovito prelivajo v procese sprejemanja pomembnejših poslovnih odločitev oziroma upravljanja podjetij. Toliko na splošno, zdaj pa spet k Luki Koper.
V čem je problem primera Luke Koper
V okviru sicer povsem legalno izvedenega postopka za izbiro novega predsednika uprave so, kot je znano, svoje glasove za kandidata Gašparja Gašparja Mišiča, ki je bil potem tudi izbran, prispevali trije predstavniki delavcev v NS, predstavnik lokalne skupnosti in eden od predstavnikov kapitala. Posledica? Širša politika, vlada in Sod so s pozicije predstavnikov države kot večinske lastnice kapitala konkretno glasovanje predstavnikov delavcev (ti naj bi sicer vedeli za odklonilno stališče lastnikov, a so si kljub temu drznili glasovati drugače) takoj razglasili preprosto za nelegitimno in – glede na napovedane ukrepe – v končni posledici celo tudi kot nelegalno. Po besedah predsednika uprave Sod, je namreč nedopustno, da so predstavniki delavcev v NS glasovali v nasprotju z voljo lastnikov kapitala, kar upravičuje tudi že napovedano ponovitev (nelegalnega?) postopka na podlagi predhodne zamenjave nadzornikov na že sklicani izredni seji skupščine družbe. Menda naj bi na tej skupščini celo tudi spremenili statut v smeri »kazenskega« zmanjšanja števila delavskih predstavnikov v NS. Halo?
Si je sploh mogoče predstavljati bolj nazoren konkreten primer očitne hipokrizije, ki sem jo omenil v uvodu? Ko gre zares, zaposleni s svojimi interesi nenadoma niso več pomembni deležniki, njihovi predstavniki v organih družbe pa ne dovolj zrele osebe, da bi bili sposobni oceniti, kaj je resnični »interes družbe«. Če njihovo glasovanje ni skladno z interesi lastnikov kapitala, so preprosto obtoženi, da delujejo v škodo »interesov družbe« in da so sankcionirani z zmanjšanjem njihovega števila v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru. Kakšen gromozanski nesmisel! Naj bo tega končno dovolj.
Zaposleni – verjetno najboljši nadzorniki
Zaposleni, lastniki človeškega kapitala, ki je zdaj, v eri znanja za konkurenčnost in poslovno uspešnost podjetij nesporno pomemben najmanj toliko, če ne celo bolj kot lastniški finančni kapital, brez dvoma zaslužijo svoje predstavnike v nadzornih svetih oziroma upravnih odborih družb. In to morda celo več ko le eno tretjino. Vendar ne v vlogi nekakšnega priveska predstavnikom lastnikov (finančnega) kapitala in njihovim interesom, ampak kot zastopnike avtentičnih interesov kolektiva zaposlenih. Brez upoštevanja interesov zaposlenih je v sodobnih pogojih gospodarjenja seveda povsem iluzorno sanjati o učinkovitem upravljanju podjetij. In to ni nobena puhlica, ampak nova družbenoekonomska realnost, ki bi jo bilo treba čim prej sprejeti.
Če je tako, potem je seveda tudi jasno, da v bistvu ni prav nobenega pomembnejšega vprašanja v podjetju ali v zvezi s podjetjem, ki ne bi tako ali drugače zadevalo tudi zaposlenih in njihovih interesov. Še najmanj pa je to lahko imenovanje poslovodstva. Pametni lastniki kapitala nikoli ne bi smeli imenovati poslovodstva mimo ali celo v nasprotju z voljo kolektiva zaposlenih, kajti morebitna trenja na tej relaciji so zagotovo najzanesljivejša pot v slabo, če ne že katastrofalno poslovanje. Največ škode podjetjem namreč naredijo prav menedžerji, ki ne znajo upravljati (sicer neizmernim razpoložljivim, a zdaj pri nas močno podoptimalno izkoriščenim) človeškega kapitala.
In še nekaj bi moralo biti jasno. Nihče ni že objektivno tako zelo močno zainteresiran za dobro in dolgoročno uspešnost podjetij, kot so prav zaposleni, ki so seveda – v nasprotju z lastniki kapitala – od njih tudi eksistenčno odvisni. Zato so zaposleni in njihovi predstavniki zagotovo zadnji, ki bi – spet v nasprotju s številnimi lastniki kapitala – v resnici lahko delovali v škodo podjetij. Nasprotno, če jim je to dovoljeno, so lahko (in v praksi pogosto tudi so) daleč najboljši nadzorniki. Zato lahko samo upamo, da neumnosti, ki jih v primeru Luke Koper zdaj počneta politika in Sod, ne bodo služile kot podlaga za kako morebitno ponovno vsesplošno gonjo ali celo pogrom nad delavskimi predstavništvi v organih družb na splošno. Proti morebitni takšni norosti pa bo vsekakor treba tudi širše povzdigniti glas.
Mato Gostiša, objavljeno v Delu 3.9.2013