Za volitve evropskih poslancev ni značilna NIZKA UDELEŽBA temveč VISOKA OBSTRUKCIJA.
Rezultatov levice ni mogoče interpretirati drugače, kot popoln polom. Če številke prevedemo v preprost političen jezik, pomenijo: dovolj vas imamo! Speljite se, če se ne znate dogovoriti; pravi Emil Milan Pintar in nadaljuje:
Kaže, da je levica to sporočilo razumela, povezovanje se je začelo. Ker vsako povezovanje pomeni zbiranje okrog močnih, karizmatičnih osebnosti, vstajništvo pa ni izoblikovalo niti ene same take osebnosti, so mediji izoblikovali tri: Bratuškovo, ki gradi na pogorišču razpadle PS in razpadle vlade, Šoltesa, ki gradi na imidžu preteklega dela, in Cerarja, ki uživa renome moralne neoporečnosti.
Bratuškova in Šoltes sta nastalo situacijo ocenila pravilno in skupaj poskušata pritegniti razdrobljene subjekte politične levice. V koalicijo vabita stari, a z novo predsednico prenovljeni Zares, novonastalo Solidarnost, Združeno levico, Koalicijo civilne družbe in še nekatere subjekte in gibanja, ki vlečejo pedigre iz vstajništva. Ker obljubljata nov model povezovanja (mimogrede: model je razvila Koalicija civilne družbe, KCD), ki bi vsem tem strankam ohranjal lastno identiteto, hkrati pa bi jih usmeril k skupnim ciljem (enotna kandidatna lista in kasneje enotna poslanska skupina), ta povezava zasluži, da uspe. Žal se za to povezavo (še) ni odločil Cerar, ki, kot kažejo nekatera znamenja, želi poskusiti sam, z oblikovanjem samozadostne stranke. Podobno povezovanje obljublja tudi SD, toda stranka, ki sta jo deset let uničevala g. Pahor in g. Lukšič, s svojo brezprogramskostjo in pop-puhlicami ni sposobna postati večji center novega zbiranja.
ODLOČILEN BO PROGRAM
Za uspešno povezovanje bo odločilno, kako bo oblikovan program. Pri tem lahko pozabimo na visokodoneče besedne zveze, kot so »človek pred kapitalom«, »trajnostni razvoj«, »boljše upravljanje«, »sobivanje z naravo«, »solastništvo in soupravljanje«, »zadružništvo« in kar je še podobnih besed političnega novoreka levice. Te besede so povzetek, nekakšen skupen imenovalec, primeren za programe strank, ki pa ga je treba za potrebe koalicije razgraditi v konkretne politične ukrepe, da ne bo sporov in odstopanja kasneje. Šele potem se bo videlo, ali nastaja program nove, združene ali vsaj povezane levice, ali pa nekateri želijo le nadaljevati po starem v novi preobleki.
Samo nekaj primerov kako bi morali operacionalizirati vsakega od naštetih »generičnih pojmov«, kajti program koalicije ne more temeljiti na abstraktnih opredelitvah, temveč na dogovoru o konkretnih ukrepih bodoče vlade:
– treba je zavreči projekt razprodaje slovenskih podjetij in ga nadomestiti z modelom INTERNACIONALIZACIJE slovenskega gospodarstva. Zato je treba z novo prostorsko, finančno, davčno, socialno, zaposlitveno itd politiko ustvariti pogoje, da bo naše gospodarstvo privlačno za tuja vlaganja, za tvegani kapital, za inovativno podjetništvo itd. Zavedati se moramo, da prodajo naših uspešnih podjetij zahteva predvsem mednarodni korporacijski kapital. Slovenska nacionalna ekonomska strategija se mora temu odločno upreti!
– za nami je desetletje nebrzdanega trošenja in zadolževanja ter neuravnoteženega proračuna. V tem času nobena vlada ni hotela sprejeti potrebnih omejitev proračunske porabe, nekatere pa so svojo popularnost celo gradile na tej finančni razuzdanosti. Model »vsesplošnega varčevanja« je potrebno spremeniti in ga nadomestiti s konkretnim reformnim programom (zdravstveni sistem, javna naročila, lokalna in javna uprava). Bistveno je treba zmanjšati subvencioniranje odpisanih in zavoženih podjetji, saj te subvencije pomenijo jemanje uspešnim podjetjem in nato razdeljevanje po prijateljskih kanalih.
– hitra reorganizacija robustnega in neučinkovitega sodnega sistema, v katerem sodbe potujejo navzgor in navzdol kot kroglica v fliperju, sistema, ki je izgubil (skoraj) vso kredibilnost, sistema, ki ljudi za enake prekrške sodi povsem različno, sistema, ki za petnajstmilijonsko krajo izreče podobno kazen kot za krajo petsto evrov. Pri tem parola »ničelna toleranca do korupcije« pove veliko – ali pa nič. Zato je treba ojačati vse inštitucije nadzora, pregona, podkupljive birokrate pa obravnavati kot kriminalce.
– enako pomembna je odprtost političnega sistema, zato je nujna takojšnja sprememba volilne zakonodaje. Porušiti je treba kristalne palače, v katere se zapira slovenska politika in pokuka iz nje samo v predvolilnih časih, sicer pa prede zakonodajo, ki naj ta njen privilegiran oblastni položaj podaljšuje v neskončnost. Civilna družba mora dobiti realno možnost, da voli svoje poslance, volivci morajo dobiti ustavno določeno pravico, da odločilno vplivajo na volitve.
SUBJEKTI CIVILNE DRUŽBE SO PRED IZBIRO
Stranke, gibanja in skupine civilne družbe, ki so povabljene v razna povezovanja, se bodo morale odločiti: se pridružiti ali ne? Vnaprej je jasno, da noben od nastajajočih levih »blokov« ali »povezovalnih centrov« ne bo imel in ne more imeti programa, ki bi ustrezal vsakemu subjektu posebej. To je nemogoče že po definiciji. In vsaka stranka, gibanje ali skupina se bo morala odločiti, ali se pridružiti in se znotraj boriti za skupne cilje in svoja načela. Ali pa ugotovi, da »mi mislimo malo drugače« in se povezovanju (kot doslej) odpovedati.
To je pravzaprav odločitev, ali se bomo za svoje ideje in cilje borili, ali bomo uživali v udobni senci ter salonsko kritizirali. Je odločitev o tem, ali bomo prevzeli tudi politično odgovornost, ali pa bomo le prišepetovalci, skriti v luknji pod odrom. Ne slepimo se: vstajništvo si je postavilo POLITIČNE CILJE in ti cilji so uresničljivi samo v politični areni. Vse ostalo je literatura, ki jo gojijo salonski revolucionarji.
Skratka, za vsako skupino posebej je nastopil čas odločitve, ali se bo odločila za boj za svoja načela v povezavah, ki predstavljajo realno možnost so-vplivanja na upravljanje te države, ali pa bo še naprej uživalo le v kritizerstvu.
Na drugi strani pa bo tisti, ki bo sam silil na volitve, na njih izločen kot garjeva ovca, z zavedanjem, da ni samo luzer, temveč saboter, saj bodo glasovi, namenjeni njemu, porazdeljeni vsem drugim!