najprej iskrene čestitke za prepričljivo zmago na volitvah. Ob tem se zavedamo, kako težka naloga Vas čaka. Ne samo, da je Slovenija v težkem gospodarskem položaju in v slabo delujočem pravnem sistemu; dodatno težavo predstavlja dejstvo, da je v preteklosti veljalo za “normalno”, da številne stranke svoje interese postavljajo pred interese državljanov in družbe.

V Koaliciji civilne družbe (KCD) pozdravljamo tudi Vaš pristop k oblikovanju koalicije. Doslej je bilo v navadi, da je mandatarjeva stranka prišla z izdelanim »programom« ali osnutkom »koalicijske pogodbe«, kar je vse koalicijske partnerje postavilo v nekakšen obrambni položaj, vsiljeno popuščanje pa je postalo vzrok pogostih zamer. V Vašem pristopu razumemo, da proti koalicijskim partnerjem ne zavzemate pozicije “vzemi ali pusti”, temveč od njih pričakujete, da tak program sooblikujejo ne samo nasproti mandatarski stranki, temveč tudi vsak nasproti vsem ostalim sodelujočim v koaliciji. Nedvomno bo tako oblikovani program bolj zavezujoč za vse koalicijske partnerje.
Upamo, da vam bo na tej podlagi uspelo oblikovati tako čvrsto koalicijo, da noben koalicijski partner ne bo mogel s pogojevanjem svojega članstva v koaliciji izsiljevati ostalih ali celo izzvati vladne krize.

Verjetno je preuranjeno govoriti o celotni vsebini “vladnega” programa, toda tiste informacije, ki jih dobivamo, kažejo, da gre v smeri, ki jo je že pred časom oblikovala SINTEZA in jo danes podpiramo tudi kot KCD. Očitno pa je, da postaja vprašanje nadaljnje “privatizacije”, točneje, (raz)prodaje uspešnih slovenskih podjetij, eno ključnih vprašanj vaših pogajanj.
Naše mnenje je, da se, realno gledano, Slovenija ne bo mogla izogniti delni prodaji podjetij, čeprav je po drugi strani jasno, da je ta “bruseljska zahteva” bolj izraz interesa mednarodnega korporacijskega kapitala kot jasne analize naše ekonomske situacije. Navsezadnje imajo prav ZDA v večini zveznih držav ogromno (do 60%) nepremičnin v državni lasti! V tej luči je ugotovitev, da je “država slab gospodar” fraza, ki prikriva, da so naši slabi politiki v preteklosti praviloma imenovali slabe uprave v podjetjih in pogosto celo s postranskimi nameni. Menimo, da je prav zadržanost oz. previdnost glede teh vprašanj vsebina Vašega termina “nadzorovana privatizacija”, ki bi ga mogoče lahko dopolnili s pojmom “nujne internacionalizacije slovenskega gospodarstva”, ki ne pomeni direktne prodaje podjetij, temveč njihovo povezovanje, tudi kapitalsko, v večje (mednarodne) sisteme. Za to pa je treba ustvariti ustrezne politične in ekonomske pogoje.

V KCD upamo, da Vam bo uspelo oblikovati ustrezno koalicijo, ki bo sposobna sedanje negativne razvojne trende najprej zaustaviti in nato tudi zaobrniti navzgor ter polagoma poiskati pot iz krize. S tem pričakovanjem smo Vas volili, z njim Vas podpiramo, a ne brezpogojno. In v tej smeri bo Sinteza oz. KCD tudi v prihodnje organizirala vrsto strokovnih razprav in iskala odgovore na aktualna politična, družbena in gospodarska vprašanja.

S spoštovanjem,
Za gibanje SINTEZA: Miroslav Marc
Za KOALICIJO CIVILNE DRUŽBE: Emil Milan Pintar
28.7.2014

Mark Twain (1835 – 1910), ameriški pisatelj in humorist je bil zelo spoštovan, prijateljeval je s predsedniki, umetniki, poslovneži in evropsko modro krvjo. Bil je protiimperialist, pacifist, antirasist, a najbolj je bil spoštovan zaradi inteligentne in nabrite satire:

– Če bi volitve kaj pomagale, bi jih prepovedali.
– Včasih se sprašujem, če nam vladajo pametni ljudje, ki se hecajo, ali imbecili, ki mislijo resno.
– Recimo, da ste idiot, in recimo, da ste član Kongresa. A zdaj se že ponavljam.
– Obleka naredi človeka. Goli ljudje imajo malo ali pa nič vpliva na družbo.
– Če ne berete časopisov, ste neobveščeni. Če jih berete, ste narobe obveščeni.
– Človek, ki ne bere, nima nobene prednosti pred tistim, ki ne zna brati.
– Ne motijo me tisti deli Svetega Pisma, ki jih ne razumem, ampak tisti, ki jih.
– Ne pustite, da se vaše šolanje vmešava v vašo izobrazbo.
– Najprej poiščite dejstva. Potem jih lahko pačite, kolikor vam je volja.
– Niso vedeli, da je nemogoče, zato so pač to izvedli.
– Kogar koli lahko naučim, kako lahko doseže, kar koli hoče. Težava je v tem, da nihče ne ve, kaj hoče.
– Ko se znajdete v večini, je čas za spremembe.
– Nekateri častijo čin, nekateri junake, nekateri moč, spet drugi Boga in zaradi teh idealov se nikakor ne morejo združiti – a vsi častijo denar.
– Pazite, ko berete knjige o zdravju. Že tiskarska napaka vas lahko ubije.
– Ne bojim se smrti. Mrtev sem bil milijarde let, preden sem se rodil, in čutil nisem nobenih neprijetnosti.
– Izogibajte se ljudi, ki zaničujejo vaše želje. To počnejo majhni ljudje. Re- snično veliki ljudje vam dajo občutek, da lahko veliki postanete tudi vi.
– Lepo je, da so odkrili Ameriko. Še lepše bi bilo, če bi jo zgrešili.

Sociolog Frane Adam pravi: »Slovenija bo že čez dve ali tri leti precej drugačna. Paradoksalno ne zaradi akterjev sprememb, temveč nekako spontano zaradi nakopičenih pritiskov oziroma pritiskov od zunaj. Javni sektor se bo skrčil.« Kritičen je do dometa t. i. strukturnih reform kot poti iz krize, ker so le del kriznega menedžmenta, usmerjene kratkoročno in ne del strateškega premisleka. Kritičen je tudi do idej demokratičnega socializma oziroma protikapitalističnih »ideoloških brkljarij«.
Med procesi, ki so nas pripeljali v krizo, našteva:
– Hiperpolitizacijo celotne družbe, intelektualne sfere in tudi medijev. Predlaga, da bi družbeno pomembna mesta (na primer pri volitvah dekanov in rektorjev) morali zapreti za ljudi, ki so bili na strankarskih funkcijah.
– Drugi krizni vzrok vidi v modelu državnega kapitalizma z močno in nerazumno širitvijo javnega sektorja, v katerem imajo leve stranke volilno bazo.
– Tretji razlog za krizo je po Adamovih besedah v odmiku od meritokratsko zasnovane družbe, kjer so merila za napredovanje individualni dosežki (izobrazba, kompetence in ustvarjalnost). Zdaj pa je v ospredju le zasledovanje ozkih interesov. Zaradi tega imamo na vseh ravneh težave z upravljanjem in neformalnimi klikami v ozadjih.
Adam dvomi, da bi lahko nove stranke pomenile alternativo: »Leve stranke so se izkazale za nekompetentne. Vezane so na različna lobije in neformalna omrežja. Nove, ki od njih niso tako odvisne, pa vidijo svoj interes v širitvi javnega sektorja in ignorirajo gospodarsko realnost. Desne stranke na drugi strani povzročajo preveč rezistence. Iritirajo velik del populacije, zaradi česar ne morejo izpeljati svoje zamisli. Po vsej verjetnosti se bo vnovič pojavilo novo vstajništvo.«

Ekonomist in finančnik Andrej Cetinski vidi drugače:
– Razviti svet je v resni krizi. V ZDA so jo menda pozdravili, a nekateri že napovedujejo, da se bo ponovno razbohotila, saj se odprave njenih vzrokov doslej niso resneje lotili. (Sam štejem za osrednji vzrok krize neoliberalizem, saj ta sistemsko povzroča nezadostno tržno povpraševanje in s tem posledično nesprejemljivo nezaposlenost). Usmeritve neoliberalizma (bogatenje je osrednja vrednota in gibalo napredka, trgu vmešavanje države zgolj škoduje, država naj bo kolikor mogoče vitka,…..) bo zato potrebno nadomestiti s takimi, ki družbi zagotavljajo stabilnost in zadovoljiv razvoj. Med slednjimi gre osrednja vloga državi, ki se jo naj vodi učinkovito, pošteno in v interesu večine.
– Tudi Slovenija je v resni krizi in njen osrednji vzrok je prav tako nekritično uveljavljanje neoliberalizma, kar se odraža v neučinkovitem upravljanju države in v splošnem razvrednotenju sicer večinsko priznanih etičnih norm. O tem, kako prenoviti državo, da se ji v prihodnje zagotovi uspešnejši razvoj, nam politika žal ne zna ponuditi nič uporabnega. Vemo le, da politična desnica razmišlja močno drugače kot levica, obe strani pa prednostno skrbita za uresničevanje lastnih, neredko povsem osebnih interesov.
– Recept za izhod iz splošne krize je slej ko prej v organiziranosti družbe, ki temelji na (a) tržnem gospodarstvu in (b) državi, ki se jo vodi učinkovito in pošteno v korist večine. Kako zagotoviti drugega od obeh pogojev, ostaja odprto vprašanje. Za sedaj se utrjuje zgolj spoznanje, da politični sistem, ki je zasnovan na strankarstvu, (še) ne vodi do želenega cilja.

Teze obeh avtorjev izbral Miroslav Marc

Koalicija civilne družbe (KCD), ki povezuje številna civilno-družbena gibanja in organizacije, si že mesece prizadeva, da bi povezala leve in sredinske stranke na skupnem političnem »Programu za prenovo Slovenije« in jih prepričala, da je smotrno na bližnjih državnozborskih volitvah nastopiti le z dvema ali tremi skupnimi kandidatnimi listami.
Tako sporočilo so te stranke dobile tudi od svojih volivcev na volitvah evropskih poslancev. Čeprav je za njihove kandidate skupaj volilo več volivcev kot za kandidate desnice, so bili ti glasovi tako razdrobljeni, da je bil končen rezultat slabši. Enako se bo verjetno zgodilo tudi na državnozborskih volitvah, če bodo stranke levice in leve sredine nastopile nepovezano, z osmimi ali desetimi ločenimi kandidatnimi listami.
Z odločitvami za nepovezane programe in lastne kandidatne liste prevzemajo vodstva teh strank ZGODOVINSKA ODGOVORNOST. Ne zato, ker bo verjetno zmagala desnica, temveč zato, ker tako razdrobljeni in neenotni ne morejo prispevati ničesar pozitivnega in konstruktivnega v nujen program družbene prenove, ki nas edini lahko popelje iz globoke družbene krize. S svojo neenotnostjo in nesposobnostjo, da se povežejo, postajajo te stranke del naše krize in njenega nadaljevanja, ne pa nosilci za izhod iz nje.
Edino gospa Bratušek je ponudila oblikovanje predvolilne koalicije in skupne kandidatne liste g Šoltesu in g Cerarju (in številnim manjšim strankam). Na razgovore je povabila tudi KCD, ki sicer ni stranka ali pravna oseba. KCD se je povabilu odzvala v prepričanju, da lahko mnogo prispeva k oblikovanju skupnega »programa družbene prenove«, ki bi povezoval trojček Cerar-Bratušek-Šoltes, in bi sodelovala tudi Solidarnost in nekatere druge novonastale stranke.
Vendar bo to, kot danes kaže, s ponosno moško pametjo prezrto, pravi EMP v svojem blogu.