Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

SPREMENITI POLITIKO PRIVATIZACIJE !

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

V Sloveniji je država še vedno razmeroma močno lastniško udeležena v podjetjih in prav ta čas vlada to naše skupno premoženje pospešeno prodaja tujim kupcem. K temu naj bi jo zavezovala odločitev prejšnje Bratuškove vlade, da se odproda 15 večinsko državnih podjetij, med katerimi sta tudi vsaj dve taki, ki imata za državo strateški pomen, to sta letališče Brnik in Telekom. Letališče je že prodano nemškemu kupcu, Telekom pa naj bi bil prodan v naslednjih tednih, najverjetneje tudi nemškemu kupcu. Temu ravnanju vlade večina nasprotuje, posamezniki pa ga podpirajo.
Nedvomno gre za zadevo, ki je za prihodnost Slovenije nadvse pomembna in zato ne preseneča, da ji tudi javna občila namenjajo veliko pozornost. Tako je Dnevnikov Objektiv pred kratkim (29.11.2014) objavil kar tri vsebinsko tehtne prispevke, ki obravnavajo privatizacijo. V enem od njih (avtorica Barbara Hren) najdemo zanimive informacije o tem, kako v tujini strateško obravnavajo privatizacijo, drugi (avtor dr. Mitja Kovač) nas prepričuje, kako pametno ravna vlada, ker pospešuje privatizacijo, tretji prispevek (avtor Igor Vuksanović) pa bralcu argumentirano dokazuje, da ravna vlada vse prej kot prepričljivo, ko prodajo 15 podjetij iz spiska Bratuškove utemeljuje s tem, da mora to storiti, ker je to zaveza do tujine in vlada naj bi v tem primeru zgolj delovala verodostojno. Pisec teh vrstic sebe uvršča v skupino državljanov, ki meni, da ravna Cerarjeva vlada pri privatizaciji neodgovorno in to mnenje bom poskušal v nadaljevanju argumentirati. Pri tem se bom skliceval oziroma opiral tudi na mnenja treh pravkar omenjenih avtorjev.
Za izhodišče svojega dokazovanja bom uporabil tezo, da je skrb za konkurenčno in razvojno uspešno gospodarstvo najbolj pomembna naloga vlade, uresničuje pa jo predvsem z naslednjimi aktivnostmi:
a) Učinkovito skrbi za konkurenčno tržno okolje (ni odvečnih administrativnih omejitev, korupcije je malo, pravna država deluje odlično, davčne obremenitve gospodarstva so podobne kot v najbolj uspešnih državah,…)
b) Država načrtuje in aktivno usmerja razvoj gospodarstva. Kot učinkovito orodje pri izvajanju teh aktivnosti se potrjuje njena sposobnost, da na podlagi svojega lastništva in na njem zasnovane upravljavske moči uravnava razvoj podjetij, ki so pomembna za celotno gospodarstvo in imajo torej strateški značaj.
c) Država skrbi za to, da se predvsem večja podjetja dobro upravlja, kar naj se odraža v njihovi poslovni uspešnosti, optimalnem zadovoljevanju interesov zaposlenih in družbeno odgovornem ravnanju. Pristop, ki se za te namene potrjuje kot zelo uporaben in se kot tak potrjuje v nemški praksi, vključuje predvsem dvoje. 1. država z zakonom zagotovi, da delo (v podjetju zaposleni in zunanja interesna združenja dela – sindikati) z enako močjo kot kapital odloča pri upravljanju podjetja; 2. lastnik podjetja naj ne bo en sam, prednost naj ima razpršeno lastništvo. Ob tako razporejeni upravljavski moči praviloma državi že zadostuje 20% lastniški delež za razvojno usmerjanje strateškega podjetja.(Spričo takih rešitev je stvarna moč nemške države, da usmerja razvoj svojega gospodarstva, neprimerno večja, kot bi lahko sklepali glede na njen lastniški delež v gospodarstvu.)
Po gornjih in podobnih načelih ravnajo številne države. V Evropi velja to predvsem za Nemčijo in skandinavske države, in te so slej ko prej prav zato ekonomsko najbolj uspešne in socialno stabilne. Od vzhodnoevropskih, to je bivših socialističnih držav, se po predstavljenem modelu upravljanja gospodarstva najbolj zgleduje Poljska. Njen lastniški delež v gospodarstvu je za sedaj še vedno velik, a država praktično dokazuje, da to zanjo ni omejitev pri pospeševanju gospodarskega razvoja; Poljska je namreč zadnjo krizo najhitreje prebolela in tudi sicer izstopa iz evropskega povprečja po visokih stopnjah gospodarske rasti. Pa še en primer je vredno omeniti, to je Kitajsko. Po podatkih, ki jih v prej omenjenem članku navaja B. Hren, je lastniški delež te države v sredstvih njenega gospodarstva okoli 40%, kar ji očitno veliko pomaga pri spodbujanju hitre gospodarski rasti.
Zgoraj našteti primeri dokazujejo, da državno lastništvo oziroma upravljavska prevlada države v strateških podjetjih ni omejitev za razvoj in uspešnost gospodarstva, seveda ob pogoju, da se državo in njeno premoženje razumno pa tudi etično upravlja. Če ta pogoj ni izpolnjen, naj se država prednostno loti sanacije lastnega upravljanja in pred njo ne beži z razprodajo državnega premoženja. Razprodaja se namreč v takih primerih vedno izkaže za slabo rešitev, saj je po iztržku od prodanega premoženja praviloma skromna, država pa si z njo slabi svoje razvojne potenciale in zapravlja suverenost. Pa tudi tega ne gre prezreti, da so slabo domišljene privatizacije idealno gnojišče za razvoj korupcije, kar razvoju države še kako škodi.
In kje smo z državnim premoženjem v Sloveniji? Po podatkih, ki jih navaja B. Hren, je država v gospodarstvu lastniško sicer močno prisotna, vendar precej manj kot je to na Poljskem. Smo pa v primerjavi s Poljsko ekonomsko manj uspešni, kar je nedvomno zgolj posledica tega, da tako državo samo kot njeno lastnino slabo upravljamo. O tem se je v članku, omenjenem v uvodu, obširneje razpisal dr. M. Kovač. Njegovim ugotovitvam lahko pritrdimo, z izjemo ene same: predlaga namreč, da naj problem slabega upravljanja preprosto tako razrešimo, da državno premoženje prodamo, seveda tujcem, saj na domače kupce z »novci« ne gre računati. Kot sem že nakazal, je ta njegov predlog strokovno vprašljiv, zame kot Slovenca pa je tudi žaljiv, saj mi sporoča, da sem pripadnik naroda z omejenimi upravljavskimi sposobnostmi. Morda ob tem ni odveč spomniti na rek, da je človek kot lastnik subjekt upravljanja, ko se lastništvu odreče, pa postane predmet upravljanja ali po domače in nekoliko grobo rečeno »hlapec«.
Kako neokusne rešitve nam ta čas politika servira v povezavi z državnim premoženjem, si je vredno ogledati na primeru letališča Brnik. Ker naj bi naša država ne bila njegov dober lastnik, smo ga privatizirali tako, da smo ga prodali podjetju, ki ga upravljavsko obvladuje nemška država. Taka lastniška sprememba si bolj kot oznako »privatizacija« zasluži poimenovanje »kolonizacija«, saj smo z njo del svoje suverenosti prenesli na nemško državo. Vlada pa pri takem ravnanju vztraja, pa čeprav njenih argumentov o potrebi po varovanju verodostojnosti do tujine ne gre jemati resno, kot je v že omenjenem prispevku utemeljil tudi I. Vuksanović. Pravi razlogi za »vladino privatizacijo« morajo zato biti drugje. Morda so posledica tega, da je vlada ob pomanjkanju lastne vizije in državniškega poguma podlegla pritiskom tistih njenih »svetovalcev«, ki brez zadržkov častijo neoliberalne dogme in si od naše privatizacije tudi obetajo spodobne materialne koristi.

Za zaključek še nekaj o tem, kako naj bi vlada spričo povedanega ravnala glede državnega premoženja. Predvsem naj prisluhne večini državljanom in državno premoženje učinkovito uporabi za pospešen gospodarski razvoj. Ta posplošena usmeritev je določneje opredeljena v treh točkah v prvem delu tega zapisa. Naj jo povzamem: Predvsem potrebujemo bolj razumno upravljanje, tako države kot tudi podjetij. V podjetjih strateškega pomena naj se država zavzema za razpršeno lastništvo, pri čemer si naj zadrži delež, ki ji zagotavlja prevladujoč vpliv na njihov razvoj. Še sprejemljiva alternativa za tako lastništvo je rešitev, po kateri država kot solastnika sprejme tujega strateškega partnerja, s katerim potem skupno usmerjata razvoj našega strateškega podjetja. Predvsem pa bi bili vladi hvaležni, če bi se glede upravljanja bolj zgledovala po tem, kaj in kako pri sebi doma počno Nemci, in se manj ozirala na to, kaj ji ti Nemci svetujejo ali celo ukazujejo.

Andrej Cetinski, SINTEZA-KCD, 1.12.2014

Najboljši sosed

4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Zadnjič me je razjezilo, ko sem kupoval jušne kocke.
Jih je pač zmanjkalo in ker sem bil ravno v trgovini (z ženo hodiva v glavnem v Mercator), sem se ustavil še pri polici z jušnimi kockami. Ne dam veliko na znamke, zato sem izbral kocke, ki so jih imeli takrat v akciji. Podravka, cena “izredno ugodna” 1,39 EUR.
Sploh ne bi imel za mar, če ne bi nekaj minut kasneje v trgovini Hofer, kamor sem slučajno zašel, na blagajni opazil, da je neka gospa tudi tam kupila jušne kocke. Ker sem po naravi “firbčen”, sem pogledal, koliko stanejo jušne kocke v Hofru. Reci in piši 0,49 EUR.
Ker sem po naravi tudi “gorenjec”, sem se odločil, da naredim majhno študijo oz. “seminarsko nalogo”. Sestavil sem seznam običajnih stvari, ki jih človek enkrat mesečno kupi v trgovini. Kar mi je pač tisti trenutek padlo na pamet. (Čisto slučajno je cena po popisu znesla cca 100 EUR.)
Nato sem s seznamom šel v Hofer, popisal cene in z istim seznamom odšel še v Mercator. Po nekaj urnem preračunavanju in vzpostavljanju istih enot in količin je nastala priložena tabela:

In kakšni so bili rezultati. Osupljivi!!!!
Če pomislim, da sem v prejšnjem letu mesečno zapravil povprečno 500 EUR, več ali manj samo v Mercatorju, ker imava pač Pika kartico; (Ne znese nama, da bi koristila redne torkove popuste, ampak dvakrat letno pa le opraviva zastonjski nakup v vrednosti 120 EUR – 600 pik)… in, če se malo poigram s statistiko, ki je sicer ne maram, sledi: Hofer: 99,96EUR; Mercator: 148,75EUR.
Ker nisem primerjal vseh artiklov, ki jih imajo v trgovini, bom rekel, da so v povprečju cene v Hofru za 40% nižje kot v Mercatorju. In mislim, da se nisem dosti zmotil.
Če sem torej lani zapravil v Mercatorju 6.000 EUR, bi v Hofru za podobne nakupe dal le 3.600 EUR, torej 2.400 EUR manj. Za ta denar bi si pa lahko privoščili že krasne družinske počitnice.
Vem, da je marsikdo od vas to že opazil in kupuje drugod, za tiste pa, ki mislite, da je Mercator “naša trgovina”, pišem tole v razmislek. Razumel bi, da bi se cene izdelkov razlikovale tam nekje do 10%, a kot vidite, so nekateri artikli tudi do 3x dražji. Lepo vas prosim! Kakšna pa je kvalitetna razlika med posušeno začimbo v Hofru in tisto v Mercatorju, ali pa npr. čaj v filter vrečki…
Zanimivo bi bilo videti še cene za podobne artikle v Sparu, Lidlu ali Tušu. Ne vem, zakaj take primerjave ne naredijo, potrošniške organizacije?! Ne vem, zakaj še nihče ni odprl internetne strani, kamor bi vpisovali cene izdelkov, tudi tistih malih, nepomembnih, ki pa na koncu prinesejo ogromne zaslužke. Me prav zanima, kolikšna je marža v % za npr. čaj v filter vrečki, če ga nekdo lahko prodaja po 0,98 EUR, drugi pa po 2,24 EUR.
Sklep: Ta veliki trgovci so nas privezali nase z reklamami, s karticami, z nalepkami, s točkami ugodnosti in z akcijami, v bistvu pa nas ropajo!

Bodi dovolj! Spoštovani prijatelji, se že veselim vaših odzivov.
Lp, Pale

Prerazporejanje planetarnega bogastva

2. Demokracija in država, 5. Delo in kapital, spl

Kje je limit permanentnega bogatenja lastnikov kapitala in absolutne pavperizacije proletariata?
Na začetku šestdesetih smo imeli pri nas tako rekoč uradno diktaturo proletariata, v Nemčiji so imeli trden socialni sporazum in vsako leto višje plače, v Franciji pa so že skrajševali delovni teden. Takrat, je ekonomija cvetela in je bilo popolnoma jasno, da bo jutrišnji dan lepši in bogatejši, za delavce, da ne bi podlegli komunističnim idejam. Tako začenja Jure Apih svoj prispevek o nujni zaustavitvi trajnega bogatenja lastnikov kapitala in posledično vse večje razslojenosti prebivalstva ter revščine večine. Prispevek je napisan pronicljivo in hkrati razumljivo – Prerazporejanje planetarnega bogastva

Delavsko zadružništvo – Poziv vladi RS

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Združenje svetov delavcev Slovenije (ZSDS);
Združenje za lastništvo zaposlenih (DEZAP);
Slovenski forum socialnega podjetništva (FSP) in
Raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo (RISE)
pošiljajo poziv Vladi RS v zvezi s pripravo strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami RS.

Podpisniki pozivajo Vlado Republike Slovenije, da v okviru pripravljajoče se strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami države med drugim:
1. temeljito prouči možnosti za širšo uporabo tudi delavskega zadružništva in drugih oblik notranjega lastništva zaposlenih kot alternativnega modela privatizacije državnih podjetij;
2. zaveže Slovenski državni holding (SDH) k:
– neposredni uporabi tudi »Kodeksa sodelovanja zaposlenih pri upravljanju družb« oziroma k njegovi vključitvi kot celote v že sprejeti »Kodeks upravljanja s kapitalskimi naložbami RS«, ter
– k načrtnemu prizadevanju za razvijanje temeljnih oblik sodobne t. i. organizacijske participacije zaposlenih (sodelovanje pri upravljanju, udeležba pri dobičku, širitev različnih variant notranjega lastništva zaposlenih) v korporativni praksi upravljanih državnih podjetij.

Poziv Vladi RS v zvezi s pripravo strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami RS

Intervju s premierjem Mirom Cerarjem

2. Demokracija in država, spl

Ta družba ne more funkcionirati tako, da bi lomili drug drugega.

Pod gornjim naslovom je Delo objavilo obširen intervju s predsednikom vlade Cerarjem. Ta se je v njem všečno predstavil in marsikomu je vsaj za nekaj časa povrnil zaupanje v njegovo vodenje vlade. Vsaj ena zadeva, ki jo je omenil, pa je moteča, to je njegovo vztrajanje pri razprodaji 15 podjetij iz spiska, ki ga je sestavila njegova predhodnica Bratuškova. Cerar nas prepričuje, da bi mednarodni ugled Slovenije močno trpel, če te privatizacije ne bi v celoti izpeljali in tega »razkošja« si njegova vlada ne more privoščiti. Temu mnenju ne gre brez zadržkov pritrditi, zakaj ne, o tem več v nadaljevanju.
Spisek 15 podjetij je Bratuškova pripravila takoj po njenem prvem obisku pri kanclerki Merklovi in bil je nedvomno tudi eden razlogov, da je Merklova pohitela s povabilom Cerarju, da jo obišče. Na spisku je očitno nekaj podjetij, ki so za Nemčijo posebno zanimiva, po moji oceni sta to predvsem letališče Brnik in Telekom. Letališče smo Nemcem že prodali, o tem, da bomo to storili tudi s Telekomom, pa po Cerarjevih zagotovilih ni več dvomov. Pri tem ne gre prezreti, da smo letališče prodali nemškemu Fraportu, ki ga večinsko upravlja nemška država, najresnejši kupec našega Telekoma pa je nemški Telekom, ki ga upravljavsko tudi obvladuje nemška država. V obeh primerih torej po vsebini ne gre za privatizacijo, pač pa vsaj posredno za prenos ključne upravljavske moči z naše na nemško državo. Ker sta obe obravnavani podjetji strateško pomembni, si Slovenija z njihovo prodajo poslabšuje svoje razvojne sposobnosti, slabi si pa tudi svojo suverenost.
Če bi razlog za odstop od prodaje Telekoma predstavili na gornji način, mednarodni ugled Slovenije za gotovo ne bi trpel. Prej nasprotno, tujini bi s tem poslali nedvoumno sporočilo, naj nas v prihodnje ne obravnava kot »banana republiko« in to bi ugledu naše države lahko le koristilo.
Svojo verodostojnost do tujine, vezano na spisek 15 podjetij, pa si lahko vlada zavaruje in utrdi še po eni poti, to je tako, da vztraja pri privatizaciji Telekoma, vendar jo izvede po zgledu, kot je Nemčija privatizirala svoje podjetje enakega imena. Nemška država si je namreč v svojem Telekomu zadržala 32% lastniški delež, po velikosti naslednji trije lastniki imajo skupaj 6,5% delež, preko 60% lastniškega deleža pa odpade na množino malih delničarjev. Ob taki lastniški strukturi ni težko presoditi, kdo upravljavsko obvladuje podjetje. V našem primeru bi kazalo ravnati podobno, recimo tako, da država v Telekomu zadrži 40% lastniški delež, preostale svoje delnice pa odproda, od tega največ 40% enemu samemu kupcu. Če bo ta kupec nemški Telekom, bomo v njem imeli enakovrednega partnerja pri upravljanju našega Telekoma, kar bi utegnilo celo koristno izpasti.
Še dve mnenji o državnem lastništvu. Najprej to, da kot državljani ne bi smeli prezreti vsebine naslednjega sporočila: če smo sami lastniki, smo subjekt upravljanja, če so nam lastniki drugi, smo objekt upravljanja. Lastništvo je torej še kako pomembno. In drugič, samo lastništvo je brez prave vrednosti, če nismo vešči učinkovitega upravljanja. Glede slednjega pa so naše dosedanje izkušnje vse prej kot dobre, saj državno lastnino, namesto da bi jo učinkovito upravljali, nekateri naši sodržavljani spretno zlorabljajo za osebno okoriščanje, politika pa jim pri tem neredko celo pomaga.
Ko gre za lastništvo države v podjetjih zato od Cerarjeve vlade mnogi pričakujemo predvsem naslednje:
• Vlada naj čim prej dovolj argumentirano opredeli, katera podjetja so za razvoj Slovenije strateško pomembna.
• S politiko privatizacije naj vlada zagotovi, da tuja podjetja, še posebno če jih upravljavsko obvladuje njihova domicilna država, v naših strateških podjetjih ne bodo pridobila prevladujoče upravljavske moči.
• Vlada naj pospeši prenovo veljavnega sistema upravljanja državnega premoženja in če se bo pri tem zgledovala po nemški praksi, si bo možnosti za uspeh močno okrepila.
Andrej Cetinski, SINTEZA-KCD, 9.11.2014

Kam gre Slovenija in kam ‚razviti‘ kapitalizem?

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Kako so nas politiki še enkrat nategnili
Petra Sovdat v Financah zapiše: “Politiki, če želite krivca za bančno luknjo, se poglejte v ogledalo. Vi ste kadrovali, vi ste odgovorni.” In nadaljuje: “Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) je po nalogu politikov, ki so se pred volitvami trkali po prsih, kako bodo razgalili krivce za slaba posojila, objavila seznam prenesenih terjatev.” Nato pove: “Seznam je povsem neuporaben.”
1. Ni znano, iz katerega obdobja izvirajo slaba posojila. Objavljeni so le datumi zadnjega podaljšanja posojila. Na primer: posojilo je bilo odobreno leta 2005, potem pa se je podaljševalo vsakih šest mesecev. Zadnje podaljšanje je bilo na primer leta 2011, preden je šel dolžnik v stečaj. Po seznamu pa lahko zmotno sklepamo, da je bilo posojilo odobreno v letu 2011.
2. Ni znano, kakšne kakovosti so zavarovanja danih posojil. Teoretično je lahko zavarovanje delnica družbe, ki je tik pred stečajem, ali pa Appla. Lahko je luksuzna vila ali pa koliba.
3. Ni jasno, kdo so ti, ki so odobravali posojila. Že zaradi točke 1. Tako ne moremo reči, da je, denimo, Božo Jašovič odobril za 1,2 milijarde evrov posojil, kot pravi seznam. Ker jih ni. Jašovič je »nabasal« na plejado posojil, ki jih je moral upravljati.
Našteti so ljudje, ki so sedeli v kreditnih odborih. Manjkajo pa, denimo, posamezniki iz bank, ki so se za posojila dogovarjali, niso pa bili podpisniki kreditnih pogodb, npr. operativci na terenu.
4. Ni mogoče izvedeti, kako kakovostna so bila posojila, ko jih je banka odobrila – ko jih je odobril Marjan Kramar so morda bila odlična, ko jih je podaljšal Slavko Jamnik, tudi še O. K., ko pa jih je v roke dobila Jašovičeva uprava, so bili dolžniki že pred stečajem. Logično je, da je videti, da je največja luknja nastala od leta 2009.
Skratka. Politiki so nas že spet nategnili. Prvič, ko so svoje prijatelje kadrovali po bankah. Drugič, ko so ti politično nastavljeni bančniki dajali posojila politično nastavljenim menedžerjem, da so lahko delali politične projekte. Tretjič, ko so se delali neumne, kako ne vedo nič o vsem tem. In zdaj še enkrat, z objavo seznama. Enako so nas nategnili s slabo banko – nič ni videti, da bi bila družba zelo dejavna pri sanaciji slabih terjatev. Farbajo nas kar naprej, mi pa se – očitno – pustimo. Ulica je hotela kri, dobila je vodo. Z nepravilnostmi v bankah bi se morala ukvarjati policija in pravosodje in ne pa ulica. A politika je sledila volji ulice, zahtevala objavo podatkov, ki danes ne pomagajo nikomur; še več, sliko le zamegljujejo.

Pismo kapitalista: “Bistveno je, da lahko zapravlja čim več ljudi in ne le tisti odstotek preveč bogatih srečnežev.”
Nick Hanauer, ameriški bogataš, ki je ‚spregledal‘, kritizira preveliko neenakost in pojasnjuje, zakaj je ta negativna tudi za peščico tistih, ki živijo v luksuzu, ter predlaga, kaj bi bilo mogoče spremeniti. Poglejmo le nekaj odlomkov:
Neenakost, kot je še ni bilo.
“Težava ni v tem, da imamo v družbi neenakost. Težava je, da neenakost še nikoli ni bila večja in da se vsak dan povečuje. Če ne bomo spremenili svoje politike, bo srednji razred izginil, mi pa se bomo vrnili v Francijo 18. stoletja. Pred revolucijo… Moje sporočilo nesramno bogatim kolegom je, da se zbudijo. Ker ne bo trajalo večno. Če ne bomo popravili prevelikih neenakosti, se bodo nad nas nekega dne zgrnile vile. Nobena družba ne more dolgo časa vzdrževati takšne neenakosti.”
Delavci niso le poceni delovna sila, ampak tudi potrošniki.
“Naš vzornik bi moral biti Henry Ford, ki je razumel, da njegovi delavci niso le poceni delovna sila, ki jo lahko izkorišča, ampak tudi potrošniki. Če jim poveča plačilo, si bodo lahko privoščili njegov avto… Osnovno pravilo kapitalizma mora postati: če imajo delavci več denarja, imajo podjetja več kupcev. Ker imajo več prometa, potrebujejo več delavcev. Delovna mesta torej ustvarjajo potrošniki, ne pa bogati podjetniki.”
San Francisco in Seattle sta dve ameriški mesti, kjer je odprtih največ manjših podjetij in jim gre tudi najbolje; in prav ti dve mesti imata uzakonjeno najvišjo minimalno plačo za delavce.
Ko so delavci s stavko zahtevali bistveno višjo minimalno plačo (15 dolarjev na uro), jo je župan Seattla tudi uzakonil. “To se je zgodilo, ker je delavce nekdo spomnil, da, če imajo več denarja, imajo tudi podjetja več strank – in posledično potrebujejo še več delavcev. Argument nasprotnikov je namreč, da uvedba minimalne plače pomeni, da bo na voljo manj delovnih mest. Takšno razmišljanje je absurdno. Podjetniki želijo, da bi bili potrošniki bogati in delavci so potrošniki. Vsi bogataši so govorili isto: če zvišamo plače bomo bankrotirali, prisiljeni bomo zapreti. Vse bomo morali odpustiti, a se to ni zgodilo.”
Podjetniki želijo bogate potrošnike in revne delavce, a tega ni mogoče doseči, saj so prav delavci tudi potrošniki.
“Če delavec na uro zasluži le 7,25 dolarjev, koliko tega denarja mislite, da konča v blagajnah manjših podjetij? Verjetno nič. Takšen delavec si plačuje najemnino, kupi nekaj živil, morda vozovnico za avtobus. Ne obiskuje pa restavracij, ne kupuje pogosto novih oblačil, ne kupi svoji materi za darilo cvetja… Sam zaslužim na leto tisočkrat več kot povprečen Američan, toda ne bi mogel reči, da kupim tisočkrat več stvari. V prejšnjih letih je moja družina kupila tri avtomobile, ne tri tisoč. Sam kupim nekaj parov hlač in srajc na leto, tako kot večina moških. Lahko bi si sicer kupil tisoč hlač, a zakaj bi to naredil? Večina mojega denarja je pospravljenega v bankah, kar sami državi ravno ne koristi.”

Slovenske (medijske in politične) elite pa…
In kakšne odgovore (na samo zgoraj omenjeni dilemi) imajo naše slovenske medijske in politične elite? Zgleda, da so stvari v slovenski politično-medijski sferi postavljene na glavo. Tisti volivci, ki sploh še gredo na volišča vsakokrat izberejo najmanj poznano stranko. Nakar prevzamejo svojo vlogo mediji, katerih edina naloga naj bi bila prikazati nove izvoljence ljudstva v najbolj črni luči, misleč, da bodo brez bombastičnih verolomnih poročil takoj propadli. Politične izkušnje in medijska verodostojnost ne veljajo nič več. Ljudskega spomina kot, da ni. Prelomljene obljube ne zahtevajo odgovornosti, saj všečna marketinška reciklaža pokrije vse.
Koliko časa še? Naj čakamo na revolucijo? Ne bo šlo, nismo več v 18. stoletju….
Verjamemo in vemo, da so med novimi izbranci ljudstva tudi pokončni ljudje, z voljo in znanjem in se preverjeno držijo temeljnih moralnih in etičnih načel. Na njih je, da tudi v novem okolju – na izpostavljenem in družbeno izjemno odgovornem mestu – uveljavljajo družbene vrednote sloneče na poštenju in odgovornem ravnanju. Šele mnogo kasneje jih bo tudi ljudstvo cenilo kot ELITO NARODA.

Miroslav Marc, SINTEZA-KCD, 27.10.2014

Ugled sodstva

3. Vladavina prava, spl
Na portalu IUSINFO je objavljen zanimiv prispevek dr. Veronike Fikfak, docentke na Univerzi v Cambridgu, Angliji – POGLED NA UGLED SODSTVA
Pred kratkim me je nek slovenski kolega vprašal, ali v tujini sodstvo in sodnike bolj spoštujejo kot pri nas doma. Prvi odgovor bi seveda bil, da, temu je tako; a pri natančnejšem razbiranju teh tujih resničnosti se pokaže, kako zelo specifični dejavniki, o katerih je v Sloveniji le redko govora, vplivajo na to, da v tujini drugače gledajo na sodstvo in drugače razumejo njegovo vlogo kot pri nas doma. Več…

Skrajni čas je, da začnemo!

2. Demokracija in država, spl

Zdaj že davnega maja, 2011 smo v prispevku Skrajni čas je za prenovo vrednot in soglasje za novo razvojno platformo RS zapisali: “Razmere v Sloveniji so skrajno zaostrene. Zaradi nerešenih družbenih in razvojnih vprašanj je javnost apatična in povsem razklana. Ljudje ne verjamejo več ne vladi, ne opoziciji, češ saj vsi lažejo, eno govorijo, delajo pa samo sebi v korist. Za tako stanje je v prvi vrsti kriva politična elita, ki se vede, kot da je z oblastjo dobila neomejeno PRAVICO prisvajanja in goljufivega obnašanja v korist sebe, svoje stranke in lobijev…”

Tri leta in pol kasneje Majda Vukelić v Sobotni prilogi piše: Snovalcem ustave in zakonodaje se pred več kot dvajsetimi leti ni zdelo vredno, da bi razmišljali o tem, ali lahko nekdo, ki je pravnomočno obsojen, zasede poslansko mesto ali pa denimo premierski položaj, ministrski stolček, prevzame funkcijo državnega sekretarja, postane župan, celo predsednik republike. Ni se jim zdelo vredno zato, ker smo takrat bili prepričani, da se bo nova družbena ureditev napajala iz novih vrednot. Te so izhajale iz odgovornega razumevanja politike, prava, etike. To je v izhodišču izključevalo možnost, ker je pač tudi izven zdravega razuma, da bi nekdo, ki ga je sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, za katero je predpisana nepogojna kazen najmanj šestih mesecev zapora, prišel do pomembne državne funkcije… Po dobrih dveh mesecih in pol političnih sprenevedanj in arogance o poslanskem mandatu Janeza Janše je namreč kolobocija doživela (začasni) konec. Vendar bi se misija mandat pravnomočno obsojenega poslanca morala končati že na konstitutivni seji državnega zbora, a politični odločevalci niso zmogli dovolj poguma in razsodnosti. Pravzaprav bi se ne smela niti začeti, saj je že zdravorazumsko jasno, da se nekdo, ki je pravnomočno obsojen za koruptivna dejanja pri upravljanju države, naj ne bi iz zapora potegoval za tako pomembne državne upravljavske…
Vukelićeva nadaljuje: Šele po potrditvi mandata na mandatno-volilni komisiji in državnem zboru se je nekomu zazdelo, da nekaj ni prav. In res ni. Že v izhodišču je skrajno sprevrženo, da lahko nekdo, ki je pravnomočno obsojen in je v zaporu, v svojem prostem času hodi na delo v državni zbor, v njem odloča o zakonih, ki jih je morda tudi sam kršil, in zato celo dobi plačo. In če gremo iz okvirov prava, kakšno sporočilo oblastniki posredujejo javnosti v tem obskurnem primeru? Kje so meje moralne sprejemljivosti in spodobnosti? Zakaj je nekomu omogočeno, da ko ga sodišče spozna za krivega, dobi še priložnost, dve, medtem ko nekateri drugi po obsodbi sodišča nikoli ne dobijo nobene več? Bi bil poslanec, če bi se pisal Janez Novak, prav tako deležen enake milosti državnega zbora? Niti minute. Mandat bi mu nemudoma odvzeli, o nobenih pravnih in proceduralnih zagatah ne bi govorili skorajda tri mesece, zaradi česar se je marsikomu priskutilo, da sploh kdo še omenja pravno državo.
Vukelićeva zaključi: Premier Miro Cerar je napovedal spremembe zakonodaje, ki bodo onemogočile, da bi se še kadar koli spraševali, ali lahko zapornik opravlja pomembno politično funkcijo. Za spremembe pa potrebuje dvotretjinsko podporo. Jo bo Državni zbor zmogel?

V maju, 2011 smo zapisali tudi, da Slovenija potrebuje novo razvojno platformo in da so potrebne velike družbene, ekonomske in politične reforme. Kje in kdaj bomo začeli?

Miroslav Marc, SINTEZA-KCD, 23.10.2014

Ali Cerar uresničuje pričakovanja volivcev?

2. Demokracija in država, spl

Na nedavnih volitvah smo volivci Cerarja močno podprli. Vedeli smo sicer, da ga ne odlikujejo prav bogate vodstvene izkušnje, a verjamemo, da je moč ta »deficit« sprejemljivo zapolniti s pametno izbiro ožjih sodelavcev in svetovalcev. Tudi program njegove stranke je bil prepričljiv, čeprav je bil deležen očitkov, da je premalo konkreten. Največ volilne podpore pa si je prislužil, ker smo verjeli, da se bo kot predsednik vlade odločno lotil odprave vsega tistega, zaradi česar se naša družba vse bolj pogreza v močvirje neetičnega ravnanja in korupcije.

Spričo podpore, ki smo mu jo izkazali na volitvah, je prav, da volivci kritično spremljamo, kako Cerar uresničuje naša pričakovanja. Čeprav še ni minilo 100 dni, od kar vodi vlado, si zaradi izjemnih razmer, v katerih smo, že lahko dovolimo oceniti nekatera njegova ravnanja. Žal takih, ki bi opravičevala pričakovanja volivcev, doslej skoraj ni bilo, bilo pa je nekaj takih, ki vzbujajo skrb. O slednjih nekaj več v nadaljevanju.

Eno od vprašanj, ki je za številne naše državljane še kako pomembno, je lastništvo podjetij, ki so za razvoj države strateškega pomena. Cerarjeva stranka se je v svojem predvolilnem programu nedvoumno zavezala, da bo, citiram, »ohranila strateško infrastrukturo v državni lasti«. Na to zavezo je Cerar kot predsednik vlade povsem pozabil. Že v času njegove vlade smo namreč ljubljansko letališče, ki je bilo doslej v večinski lasti naše države, prodali na način, da sedaj z njim brez resnejših omejitev posredno upravlja nemška država. Jutri se bo verjetno enako zgodilo s Telekomom in pojutrišnjem z Luko Koper. Temu problemu je pronicljivi politični analitik J. Lorenci v Mladini (10.10.2014) namenil poseben komentar, iz katerega povzemam naslednjo misel, citiram. »Cerar urbi et orbi razglaša, da se bo razprodaja državnega premoženja nadaljevala……Čez noč je pozabil, da je imel pred volitvami do privatizacije resne pomisleke….Se res ne zaveda, da dela z razprodajo velikih in pomembnih podjetij nepopravljivo napako in da je v tem trenutku edini človek, ki bi jo lahko ustavil? A jo pospešuje, celo straši s trojko in s tem posnema Janšo.«

To, kar počne s privatizacijo, je doslej najresnejša Cerarjeva napaka, še predvsem zato, ker jo ne bo mogoče popraviti. Zaradi nje bi mu številni njegovi volivci že danes izrekli nezaupnico, če bi seveda imeli to možnost. Neprijetno pa presenečajo tudi nekatera druga njegova ravnanja. Eno takih, ki v javnosti ni moglo ostati nezapaženo, je povezano z izborom kandidata za slovenskega predstavnika (komisarja) v evropski vladi (komisiji). Cerarju v tej zvezi lahko oporekamo vsaj troje:
1. Najprej njegovo ravnanje v zvezi s kandidaturo Bratuškove. To kandidaturo bi Cerar kot premier lahko zaustavil, saj ni bilo težko predvideti, kako se bo končala, pa tega ni storil. Tako je z njo Bratuškova doživela polom, ki pa bo dolgoročno bolj kot njej škodil naši državi, saj so se ob tej priliki naše politične elite evropski javnosti predstavile kot sebične in med seboj sprte skupine, od katerih je težko pričakovati, da bodo svojo državo znale učinkovito upravljati.
2. Drugič , po tem, kar zadnje dni v javnih občilih prebiramo o Violeti Bulc, gre pri njej za močno osebnost z znanji, ki jih je v vseh naših dosedanjih vladah najbolj primanjkovalo. Verjetno bi zato lahko prav ona največ prispevala k splošni učinkovitosti sedanje vlade. Vendar tega ne bo počela, saj se je je Cerar »rešil« tako, da ji je omočil napredovanje v evropske politične kroge, od česar pa si naša država ne more veliko obetati.
3. In še zadnje. Cerar je kandidaturo Brulčeve za komisarko doma izpeljal tako, da si je nakopal vse prej kot nedolžen konflikt s svojima koalicijskima partnerjema. Moder politik bi vedel, da je to resna napaka in bi se ji zato vešče izognil.

Če poskušamo spričo navedenega odgovoriti na vprašanje iz naslova tega zapisa, odgovor za Cerarja ne more biti ugoden. Njegova dosedanja ravnanja kot premierja namreč ne izpolnjujejo pričakovanja njegovih volivcev. In kaj nam je storiti? Kaj več od tega, da javno opozarjamo, kaj pri njegovem vladanju ni dobro, nam za sedaj ne preostaja.

Ljubljana, 17.10.2014
Andrej Cetinski, SINTEZA-KCD

Črne gradnje – oblika državljanske nepokorščine?

3. Vladavina prava, spl

“NEDOVOLJENE” ALI “ČRNE GRADNJE”?

Eno od zoprnih vprašanj, s katerimi se bo morala nova vlada g Cerarja soočiti še to zimo, je problem »črnih«, ali kot jih neustrezno imenuje prvi osnutek Zakona o legalizaciji, »nedovoljenih« gradenj. Pri tem ima na izbiro dve možnosti: ali bo ukrepala kot »oblast« in bo nad kršitelje krenila s poostrenim nadzorom in povečanimi kaznimi v imenu večjega reda (ki ga v svojih institucijah sicer ni sposobna zagotoviti, kot so pokazali podatki o lastništvu nepremičnin), ali pa bo dokazala, da zna »upravljati«. Da je sposobna razumeti številne kršitve kot nekakšen dokaz socialne patologije, ki ima vselej globlje vzroke in razloge.
Problem črnih gradenj je namreč v zadnjih dveh letih prerasel v občutljivo politično vprašanje, pa ne toliko zaradi velikega števila takih primerov, temveč predvsem zaradi eklatantnega kršenja osnovnih zakonov, ki so si jih dovolile nekatere znane osebe iz visoke politike. Tako smo dobili primere nedovoljenih gradenj, kot je Jakličev kmečki dvorec v Polhovem Gradcu; »turške dvore« g Turka ali »haciendo Bužekijan« (ne povsem verodostojnega podatka o lastniku), ki so dodobra dvignili politično temperaturo civilne družbe.
Ti primeri so dejansko nedovoljene gradnje. Na drugi strani pa podatki ustreznih inšpekcij navajajo še 8.721 drugih kršitev, pri katerih pa v približno 98% primerov ne gre za »nedovoljene gradnje«, temveč predvsem za neobstoj vseh potrebnih soglasij in dovoljenj. Zato bi morali v takih primerih res govoriti o »črnih« (Nemci uporabljajo izraz “Schwarzbau”), ne pa o »nedovoljenih« gradnjah. Pa tudi, če je takih primerov še enkrat več, kot zdaj kažejo podatki inšpekcij, tega dejstva to ne spreminja.

Emil Milan Pintar, prof. filozofije in sociologije, pravi: “Priprava novega Zakona o legalizaciji črnih gradenj (ZLČG) je torej določen izpit za novo vlado. Bo narejen v interesu državljanov ali odtujene državne administracije?” In nadaljuje:

NESPOŠTOVANJE ZAKONODAJE ALI OBLIKA DRŽAVLJANSKE NEPOKORŠČINE?

Vlada bo morala torej uvodoma odgovoriti, ali teh 9 (ali 15) tisoč primerov črnih gradenj, ki so se v Sloveniji zgodile od zadnje legalizacije leta 1991 razume predvsem kot nespoštovanje zakonodaje (nekateri govorijo kar o razpadu pravnega reda) ali tudi ali celo pretežno kot obliko objektivno upravičene ali vsaj deloma izsiljene »državljanske nepokorščine«.
Zakaj je to vprašanje tako pomembno? Predvsem zaradi posledic. Če bo vlada vztrajala, da gre predvsem za nedovoljene gradnje, torej za nekakšno uzurpacijo prostora, potem bo v Zakonu o legalizaciji težila h kaznovanju, zahtevala veliko poostreno kontrolo in povišane sankcije, hkrati pa ne bo priznala potrebe, da v temelju spremeni obstoječo gradbeno zakonodajo in jo prilagodi evropskim normam. Če in dokler tega ne stori, bo obstoječi konflikt med državo in civilno družbo zmeraj znova rezultiral v pojav črnih gradenj, za njim pa se bodo skrivale resnične uzurpacije prostora, ki ga izvajajo tajkuni na državni ali občinski ravni.
Nasprotno pa, če bo vlada doumela, da je pretežen del črnih gradenj posledica predvsem neustrezne zakonodaje na tem področju, pogosto pa tudi neustreznega delovanja geodetskih in drugih državnih institucij ter spleta drugih okoliščin, potem bo iskala pravičen, poenostavljen način legalizacije manj »spornih« črnih gradenj in upravičeno zavrnila legalizacijo samo »nedovoljenih gradenj«, torej gradenj na varovanih področjih.
Obenem pa bo pričela pripravljati temeljito reformo gradbene zakonodaje, s katero bi uveljavila model, ki ga v manjših različicah uporablja večina razvitih srednjeevropskih držav.

NEKATERI GLAVNI VZROKI ZA POJAV ČRNIH GRADENJ

Če sledimo podatkom inšpekcij, potem moramo opozoriti predvsem na naslednje vzroke, zakaj se črne gradnje pojavljajo vedno znova in dobivajo značaj državljanske nepokorščine:
1. Neurejeni geodetski podatki.
Poskus uveljavitve Zakona o davku na nepremičnine je šele razkril, kako neurejene datoteke o lastništvu in mejah imamo že desetletja. Ena od posledic te neurejenosti so tudi lastniški spori, ki se ob iskanju potrebnih dovoljenj za gradnjo pogosto znajdejo na sodišču, tam pa procesi trajajo od 12 – 20 let, kar graditelja odvrača od nadaljnjega iskanja potrebnih »soglasij«, ne pa zmeraj tudi od gradnje. Dokler državi ne uspe definirati meja lastništva, s tem število mejnih sodnih sporov zmanjšati na približno četrtino, čas le-teh pa na normalno trajanje enega do dveh let, je sedanji tip zakonodaje neprimeren. Ali onemogoča gradnje in s tem razvoj, ali pa sili graditelje v iskanje bližnjic.
2. Sovražna zakonodaja
Slovenska gradbena zakonodaja je že tradicionalno izrazito komplicirana. Ko pa je uspelo raznim združenjem, ki »razpolagajo z žigi«, v tej zakonodaji uveljaviti svoj status ene od »strokovnih institucij«, od katere mora graditelj pridobiti soglasje, je ta zakonodaja postala do graditeljev-državljanov izrazito sovražna. Danes mora graditelj v večini primerov pridobiti od 8 -11 raznih soglasij, ta »papirologija« pa mu vzame mesece, včasih tudi več let. Ob tem se odpira pomembno stransko vprašanje: zakaj ne iščemo rešitve v smeri, da mora gradbeni načrt (vsaj za manjše objekte in adaptacije), ki ga podpiše arhitekt, že vsebovati večino teh soglasij: električnega, energetskega, vodovodnega, požarnega, komunalnega, poštnega itd? S tako rešitvijo bi bistveno poenostavili in pospešili zbiranje dovoljenj za gradnjo ter odpravili enega od pomembnih razlogov za črnograditeljstvo.
3. Nepošteni zahtevki za komunalni prispevek
Dolgo je v Sloveniji veljalo, da sme občina v komunalni prispevek zaračunati samo stroške, ki jih je imela z dejanskim komunalnim opremljanjem zazidljive parcele: dostopom do parcele, dovodom vode in elektrike na parcelo, odvodom odpadnih in meteorskih vod, kvečjemu še stroške GUP-a. Danes se najpogosteje srečujemo z nepošteno prakso, da občine določijo »pavšalen« komunalni prispevek, vanj vračunajo vse in zahtevajo plačilo tega prispevka od novograditelja na zazidljivi parceli, ki jo občina ni komunalno uredila. Graditelji navadno ne upajo v sodni spor s takimi občinami, zato se zatekajo v črno gradnjo.
4. Birokratiziranost strokovnih služb
Ugotoviti moramo, da je strokovna usposobljenost služb po UE (in drugih državnih institucijah) zelo različna, pa tudi razpon njihove učinkovitosti in prijaznosti sega od dobrega do nikakršnega. Pogosta selitev teh služb, tudi zaradi dinamike nastajanja novih občin, je botrovala številnim neurejenostim in celo izgubam vlog in dokumentov, strah pred možnimi napakami pa neverjetnemu formalizmu in birokratizaciji teh služb. To je danes eden večjih problemov in ob pripravljanju nove zakonodaje bo morala država razmisliti, kako radikalno in brezkompromisno usposobiti te službe in poenotiti njihovo prakso, obenem pa jih obrniti k državljanom, katerih servis bi morale postati.

NEKATERA MOŽNA IZHODIŠČA ZA BODOČI ZAKON O LEGALIZACIJI (ZLČG)

1. Usmeritev in terminologija.
V ZLČG bi morali termina »nedovoljene gradnje« in »uzurpacija prostora« uporabljati samo za gradnje na varovanih površinah (nacionalni in drugi parki, vodovarstvena področja, rezervirane trase bodočih prometnic ali daljnovodov, itd), ki bi jih morali dosledno izključiti iz procesa legalizacije.
Za vse ostale primere bi morali uporabljati mednarodno uveljavljen termin »črne gradnje« (schwarzbau) in zanje poiskati najelegantnejšo pot legalizacije. S tem bi nova vlada dokazala, da želi končati desetletja trajajoč spor (zbirokratizirane) države z državljani, ki je slednje prepričal, da jim je bila država »ukradena«. V tem svojem prepričanju izraža civilna družba globoko nezaupanje vsem vladnim institucijam in poglablja politično krizo z abstinenco na volitvah in v javnem življenju.

2. Izločitev parcialnih interesov raznih n-»strok«.
Iz ZLČG bi morali dosledno izključiti parcialne interese posameznih lobijev, ki se nasproti javnosti kažejo kot stroka, ki ima pravico in dolžnost do dajanja (dragih in zamudnih) soglasij, vsaka večja vremenska ujma pa pokaže vsaj strokovno spornost večine teh »soglasij«. Vsa ta soglasja bi morali arhitekti vključiti v »gradbene načrte«.
Če občina ustanavlja za potrebe legalizacije razna delovna telesa ali komisije, jih na svoje stroške.

3. Določitev sestave in upravičenost komunalnega prispevka.
To določilo mora biti v ZLČG jasno in eksplicitno izpisano, sicer bo ponovno prihajalo do različnih praks in številnih krivic. Osnovno izhodišče pri tem je, da se v komunalni prispevek lahko računajo samo stroški opremljanja dotične parcele.
Ta del sredstev bi pripadel občinam.

4. Določitev »stroškov legalizacije«
Najenostavneje bi bilo »strošek legalizacije«, razumljen kot nekakšno nadomestilo, vezati na velikost novogradnje ali adaptacije (npr. 30 evrov/m2 za gradnje do 70 m2, 50 evrov za gradnje do 120 m2 itd). Smiselno bi bilo to uveljaviti zgolj za stanovanjske gradnje, za kmečke gospodarske objekte pa ne.
Ta sredstva bi bila namenjena državnemu proračunu.

5. Natančna navodila strokovnim službam
Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) bi moralo pripraviti natančna navodila za delovanje strokovnih služb občin, UE in drugih inštitucij in zahtevati njihovo dosledno izvajanje. Zato bi morali ta navodila (ali vsaj njihov splošni del) objaviti v javnosti oz direktno posredovati prizadetim, njihovo izvajanje pa nadzorovati.
Obenem bi moral ZLČG določiti MOP kot pritožbeno instanco v procesu legalizacije črnih gradenj.

ZLČG KOT IZHODIŠČE “VRAČANJA DRŽAVE DRŽAVLJANOM”

Črnograditeljstvo nedvomno spada med patološke pojave na relaciji Država – Državljani in pomeni odziv državljanov na slab primer upravljanja države s prostorom na eni ter odtujenosti in zbirokratiziranosti državnih institucij in državnega uradništva na drugi strani.
Problem danes predstavljajo tudi nekatere »stroke«, ki so se uspele vriniti v vrsto zakonov s svojimi posebnimi interesi, zahtevami in pravicami. Tako so postale obrobni privesek velikih plenilskih mrež, zlasti takrat, ko svoja strokovna stališča podredijo raznim interesnim združbam. Največkrat se to dogaja na ravni občin, zlasti pri oblikovanju zazidalnih območij »po naročilu«. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo ti pojavi izginili sami po sebi, zato je treba njihovo prisotnost v zakonodaji na določen način minimizirati in ponuditi več prostora zdravi pameti in civilni družbi.
ZLČG moramo razumeti kot način vračanja določenih izven-zakonitih dejstev (ki pa še zdaleč nujno nezakonita!) v polje zakonitosti, ne pa nekakšno kaznovanje črnograditeljev. Seveda pa to ne velja za tiste primere, ki dejansko pomenijo uzurpacijo prostora, in to tistega, ki je bil z določeno zakonodajo in akti posebej določen kot »varovano območje«. Taki primeri v zakon o legalizaciji ne sodijo in jih bo treba obravnavati posebej.
Poseben problem pa predstavljajo tudi tisti primeri (mogoče jih je nekaj deset), ki so črnograditeljstvo iz pravnega spremenili v političen problem. Ker gre v večini teh primerov za relativno velika vlaganja, predlagam, da se jih politika loti najprej z zakonodajo o dokazovanju izvora premoženja in dela na črno. Nekaj pa je jasno vnaprej: če politiki ne bo uspelo ustrezno rešiti teh primerov, bo zapravila ne samo svoj ugled, temveč tudi moralno pravico, da pošilja inšpekcije in kazni revežem, ki so brez ustreznih soglasij potegnili nadstrešek nad parkirišče.
Priprava novega ZLČG je torej določen izpit za novo vlado. Bo narejen v interesu državljanov ali odtujene državne administracije?

Emil Milan Pintar
Prof. filozofije in sociologije