Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

Miti o razprodaji podjetij

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Čas je, da se nehamo neodgovorno igrati s prihodnostjo naslednjih rodov.

Kmet kot najemnik dolgoročno služi precej manj kot v primeru lastništva – in seveda ni lastnik, gospodar, ampak najemnik.

Čemu razklana slovenska družba pri predlagani razprodaji 15 podjetij, če strokovno lahko ocenimo posledice?
Gonilo razprodaje je neoliberalna usmeritev. Osnovne usmeritve so v privatizacijo, odprte globalne trge in deregulacijo, to je zmanjšanje vpliva države na trg, kjer naj bi delovala nevidna Smithova roka. Nekateri vodilni svetovni akademiki za nastanek zadnje svetovne krize dolžijo neoliberalizem (tudi to povzeto iz Wikipedije). Neoliberalizem navadno pozitivno vpliva na stabiliziranje poslovanja, poveča razslojevanje v družbi, zmanjša vlogo države, javni sektor in vpliv sindikatov ter zmanjša socialne komponente države. Znani nasprotniki neoliberalizma, na primer Stiglitz ali Chomsky, navajajo naslednje: globalizacija ukinja suverenost držav in nacij, odgovornost in transparentnost se zmanjšata zaradi zasebnih poslovnih skrivnosti, nekatere prej kakovostne državne storitve se poslabšajo, povečajo se izkoriščanja in zmanjšajo pravice državljanov, elite multinacionalnih korporacij prevzemajo oblast, zmanjšujejo suverenost držav in nacij, uničujejo srednji razred, povečujejo nezaposlenost in zmanjšujejo kakovost življenja.
Ameriški profesor Robert Waterman McChesney je napisal, da neoliberalizem središče družbenih dogajanj prenaša v nakupovalna središča in iz državljanov dela egoistične, dislocirane in demoralizirane potrošnike, potisnjene v socialno nemoč.
Neoliberalizem elite
Zakaj torej neoliberalizem v svetu, Evropi in Sloveniji napreduje? Veliko slabosti neoliberalizma, od povečane nezaposlenosti do zmanjševanja pravic državljanov, se očitno uresničuje in je na primer razvidna tudi pri predlogu novega »brezcarinskega« sporazuma z ZDA. Eden od razlogov za uvajanje neoliberalizma je najbrž to, da ni vse tako črno, kot se govori. Neoliberalizem morda prinaša rešitev za prenaseljenost planeta, saj uvaja darvinizem v trdi obliki, kjer ni prostora za revne, preprosto starševstvo ali otroštvo. Poleg tega poreže pokojnine in plače javnega sektorja, kar omogoča stabilizacijo proračuna – to pa je v bolj socialno ali demokratično (v demokraciji vlada ljudstvo prek izvoljenih predstavnikov, v neoliberalizmu elite) usmerjenih ekonomskih sistemih skoraj nemogoče zaradi hitrega staranja prebivalstva. Še več: za vsako (sub)optimalno poslovanje od podjetja do države je značilna od konkretnega primera odvisna izbira najboljšega ukrepa od neoliberalnega do socialnega. Vsak dober direktor je zato toliko neoliberalno (skrbi za denar) kot socialno (skrbi za zaposlene) usmerjen. Zato ideološko enostranski neoliberalisti ali zagovorniki centraliziranega gospodarstva drugega kot dolgoročno (!) slabega poslovanja ne morejo prinesti ne državi ne podjetju.
Slovenski neoliberalizem je še bolj rudimentalen, neposreden kot svetovni. Mrkaić je predlagal predelavo lipicancev v klobase, če ne bodo prinašali profita, slovenščina pa je bila zanj tako ali tako popolna izguba, ki bi jo bilo treba čim prej zradirati s planeta. Medtem ko so bili njegovi javni nastopi politično-ideološki, so bila njegova predavanja povsem korektna in strokovna. Podobno bi lahko trdili za sedanje vodilne neoliberaliste, na primer Turka (gradbenik-informatik), Šušteršiča, Mastena, Pezdirja itd., podpisane pod peticijo za privatizacijo podjetij.
Zanimiv je Jože P. Damijan, nekoč neoliberalno usmerjen ekonomist, ki je na podlagi finančnih analiz prikazal znane slabosti evropskega varčevalnega (oziroma neoliberalnega) reševanja krize. Pravi, da je slovenski proračun brez pretiranih obresti že izravnan in da je treba skleniti primerne dogovore s posojilodajalci ter spodbuditi investicije in razvoj. Podobno je Bole predstavil škodljive posledice tako Zujfa za časa Janše kot odsotnost pokojninske reforme za časa premiera Pahorja. Z drugimi besedami: Sloveniji škodi odsotnost dobrih reform in uvedene slabe reforme. Podobno ugotavlja tudi avtor tega prispevka v knjigi Slovence strižejo, v kateri opozarja na več (predvsem neoliberalnih) mitov z namenom obiranja slovenskih državljanov. Predsednik evropske komisije Barroso je uvedel neoliberalne usmeritve, kjer koli je bilo mogoče, umaknil se je le pred protesti množic, na primer pri privatizaciji vode, semen ali spleta. Posledično ima Evropa v zadnjem desetletju najslabšo gospodarsko rast od vseh celin! Tudi primerjava gospodarskih pokazateljev rasti z ZDA, od koder je kriza prišla, je presenetljivo močno v škodo EU. In spet se postavi vprašanje: kako so evropski voditelji lahko začeli strogo neoliberalno varčevanje v Grčiji in drugje v Evropi, čeprav so vodilni svetovni ekonomisti in številni domači strokovnjaki (tudi avtor tega prispevka) javno opozarjali, da bodo varčevalni ukrepi sprožili negativno spiralo in nepotrebno poglobitev krize? Podobno skrb vzbujajoče je opazovati neoliberalni načrt sedanje Cerarjeve vlade in ekonomskega ministra Mramorja, nesporno izvrstnega ekonomista. Gre za trdo varčevanje, pritiske na javni sektor, zmanjševanje sredstev za znanost (sredstva ARRS so s 180 milijonov menda padla na 110) in urgentno državno vodeno razprodajo podjetij.
Kratkoročno blagostanje
V ekonomiji najbrž ni vse jasno, kar na primer nakazuje razprava med Stiglitzem in Krugmanom, verjetno dvema najbolj znanima svetovnima ekonomistoma, obema nobelovcema, o vplivu prevelike neenakosti na podaljševanje krize. Strinjata pa se, da je neenakost med povzročitelji krize. Podobno (vsaj meni) ni jasno, ali privatizacija slovenskih gospodarskih podjetij škodi ali koristi Sloveniji. Po mojem strokovnem mnenju pa je strokovno zelo verjetno, da bo dirigirana prodaja 15 slovenskih podjetij tujcem (!) prinesla slovenskim državljanom in državljankam srednje- in dolgoročno veliko škodo.
Zanimiva je empirična in anketna primerjalna analiza učinka prodaje podjetij tujcem v Sloveniji in novo pridruženim državam EU – na primer hrvaške ali madžarske razprodaje podjetij. Čeprav so prodaje tujcem od odličnih (podjetje bi drugače propadlo oziroma se mu potem bistveno poveča poslovanje zaradi vključenosti v večji konzorcij) do katastrofalnih, je povprečen primer približno naslednji: država proda podjetje za sto milijonov, kar gotovo pripomore h kratkoročnemu blagostanju. Nato pa na leto iz države spolzi dvajset milijonov, v medijih pa zavajajoče pišejo, da je v resnici le deset milijonov. Po petih letih se tujemu kupcu nakup že izplača, po nadaljnjih petih letih je država (davkoplačevalci, torej žep vsakega državljana) že v izgubi za sto milijonov. Razprodaja podjetij se torej kratkoročno izplača, srednjeročno ne, dolgoročno pa je zelo slaba.
Zanimive so analogije s kmetijo ali posameznikom. Če na primer najemate avtomobil, namesto da bi ga kupili, ste prva leta finančno na boljšem. V seštevku pa plačate dvakrat več kot ob lastnem nakupu. Podobno kmet, ki proda obdelovalne površine, kot najemnik dolgoročno stalno služi precej manj kot v primeru lastništva – in seveda ni lastnik, gospodar, ampak najemnik. Poseben problem je sedanja kupnina, ki je zelo nizka, sredstva so namenjena pokrivanju minusov in se zato »omrtvijo«, poleg tega dajejo potuho politiki, da ne stabilizira razmer.
Dolgoročno slab zaslužek
Po drugi strani pa je to morda enkratna prilika, da razkrinkamo mite o srednjeročni smotrnosti prodaje podjetij tujcem (ponovno: učinek privatizacije domačim lastnikom je precej težje oceniti in vsaj meni ni vnaprej jasen). Po približno dveh letih se bo dalo empirično preveriti učinke razprodaje. Če podjetja ne bodo poslovala bistveno bolje kot danes, če se nezaposlenost in druge ključne komponente Slovenije ne bodo izboljšale bolj kot za plačano kupnino (prodaja na primer Telekoma za eno milijardo se še kako pozna v proračunu prvo leto), potem ne bodo mogli skriti odtekanja denarja iz Slovenije in posledično srednje- in dolgoročnega siromašenja.
Predlagam, da takoj nehamo z neodgovornim vodenjem države, javnega nastopanja in poučevanja zlasti na fakultetah. Če so moje napovedi napačne, ne bom več učil predmetov poslovne inteligence, poleg tega bom odstopil z vseh pozicij, kjer se strokovnost navezuje na nasprotovanje razprodaji. Po drugi strani pa je edino pošteno, da precej hujše posledice zadenejo tiste, ki (če) bodo kljub jasnim in preverljivim opozorilom stroke škodili davkoplačevalcem. Prominentni strokovni zagovorniki prodaje tujcem in politiki, ki so prisegli, da bodo delovali v dobro Slovenije, naj se zavežejo, da bodo v primeru tu predstavljenih slabih posledic prodaje tujcem odstopili z vseh javnih funkcij in predvsem iz javnega sektorja. Utemeljitev je naslednja: Če ravnatelj krši, na primer, pravilnik o maturi, če zdravnik stori napako, vsi odgovarjajo s kazenskimi sankcijami in seveda – morajo zapustiti javni sektor. To je razvidno iz definicije – zaposleni v javnem sektorju morajo služiti predvsem blagostanju Slovenije. Čas je, da se nehamo neodgovorno igrati s prihodnostjo naslednjih rodov.
Dr. Matjaž Gams, 30.1.2015

Zajtrk pri Angelci

2. Demokracija in država, spl

Za in proti privatizaciji
Ni dolgo tega, ko je prejšnja vlada Alenke Bratušek po njenem obisku pri nemški kanclerki na hitro pripravila spisek 15 podjetij, ki naj bi jih prednostno privatizirali. Na njem sta tudi dve podjetji, ki so za nemško državo očitno strateško zanimivi in se jih zato želi polastiti. To sta ljubljansko letališče in Telekom. Bratuškova se je kot predsednica vlade poslovila predno je bila ta prodaja izvedena. Sledila ji je vlada Mira Cerarja, ki nam je pred volitvami obljubljal, da bo glede privatizacije ravnal razumneje in strateških podjetij – to pa letališče in Telekom po mnenju mnogih nedvomno sta – ne bo prodajal, če bo le izvoljen. Žal je po volilni zmagi na to pozabil. Že v času nove vlade smo namreč letališče prodali nemškemu državnemu podjetju in Cerar sedaj vztraja tudi pri podobni prodaji Telekoma; verjetno zgolj zato, ker je to tudi sam obljubil nemški kanclerki, ko ga je ta pred časom povabila na kratek obisk, in nam sedaj kar naprej ponavlja, da mora delovati verodostojno..
Sedaj je lastniški delež države v Telekomu zaokroženo 70%, ko ga bomo jutri prodali, ga bo v celoti upravljavsko (sicer posredno) obvladovala nemška država. Taka naj bi bila »razumna« privatizacija, za katero se zavzema Cerarjeva vlada, in je pri tem deležna močne podpore desne politike in neoliberalno usmerjene strokovne javnosti. Veliko nas je, ki menimo, da je to ravnanje nerazsodno in za državljane ponižujoče. Zato mu nasprotujemo in predlagamo, da se vlada problemov, ki jih imamo z državnim premoženjem, loti drugače. Recimo tako:
1. Razprodajo iz spiska 15. državnih podjetij naj se zaustavi vsaj za 6 mesecev.
2. Pripravi se naj prvo resno razvojno strategijo države – doslej namreč tega nismo znali ali hoteli narediti -, s katero se bomo državljani dogovorili za temeljne razvojne cilje države in poti njihovega uresničevanja. Tak dokument mora dovolj argumentirano opredeliti tudi strateško vlogo, ki jo naj ima državno lastništvo v prihodnjem razvoju Slovenije.
3. Zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki vse prej kot primerno ureja upravljanje državnega premoženja, je potrebno spremeniti predvsem s ciljem, da bo to upravljanje v naprej bolj učinkovito in ga ne bodo obremenjevali specifični strankarski pa tudi drugi zasebni interesi. Svoje državno premoženje – tega je zelo veliko – odlično upravljajo Nemci in pametno bomo ravnali, če jih bomo posnemali in si ne izmišljali lastnih rešitev, ki se bodo slej ko prej izkazale za ponesrečene.
4. Ko bomo izvedli gornje predloge, bomo ugotovili, da je država (so)lastnik tudi v podjetjih, pri katerih za to ni strateških razlogov. Taka podjetja naj bi se v celoti privatiziralo, seveda po preglednem postopku in ob za prodajalca (državo) čim bolj ugodnih pogojih. Verjamemo lahko, da bo taka privatizacija deležna široke podpore javnosti.
Če bi naša vlada ravnala po gornjem ali podobnem scenariju, njena mednarodna kredibilnost ne bi bila prizadeta, pač pa bi se zgodilo nasprotno, povečala bi se. Tujini bi namreč na ta način posredovala nedvomno sporočilo, da zna državo učinkovito upravljati, kar ni zgolj dobro za njene državljane, pač pa s tem zgledno uresničuje tudi interese, ki so nam v EU skupni.
Verjamem, da se večina tistih, ki so podpisali javnosti poznano peticijo proti razprodaji državnega premoženja, zavzema za podoben razplet dilem v zvezi s tem premoženjem, kot ga zgoraj predstavljam. Še več, prepričan sem, da bi take ali podobne rešitve zadovoljile tudi večino tistih, ki so podpisali in še podpisujejo peticijo v podporo privatizacije. Ostaja pa še skupina, ki tem rešitvam ne bi pritrjevala, pač pa bi jim goreče nasprotovala. To so mlajši, v precejšnjem delu v tujini šolani intelektualci, ki sveto verjamejo v neoliberalne dogme, privatizacija pa je ena osrednjih takih dogem. V tej svoji veri, da je potrebo prodati vse, kar je državnega, jih niti to ne moti, da naša strateška podjetja lastniško prevzemajo tuje države; za njih je to še vedno želena privatizacija, za večino pa povsem nerazsodno ravnanje, saj si z njim izničujemo eno pomembnih razvojnih orodij države.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Socialna beda množic

2. Demokracija in država, 5. Delo in kapital, spl

Hitro rastoča socialna beda množic ni edini razlog za naraščanje napetosti, je pa eden ključnih.
»Naraščanje socialne neenakosti je šokantno,« je ob današnji objavi podatkov nevladne organizacije Oxfam izjavila direktorica Winnie Byanyima. Premoženje 80 najbogatejših ljudi na svetu se je od leta 2009, ko se je začela kriza, do leta 2014 več kot podvojilo, že prihodnje leto pa si bo en sam odstotek najbogatejših ljudi na svetu prvič lastil več kot polovico vsega svetovnega bogastva. Pred petimi leti je imel v rokah 44 odstotkov, lani 48, prihodnje leto bo segel do 50 ali celo do 52 odstotkov.
Slika o hitri rasti neenakosti je še bolj strašljiva, če dodamo drugo ugotovitev najnovejše Oxfamove statistike, po kateri je tudi večina ostalega svetovnega premoženja že v rokah komaj petine najpremožnejših, medtem ko si 80 odstotkov človeštva deli samo še 5,5 odstotka preostanka. Škarje med bogatimi in revnimi se očitno razpirajo tako hitro, kot se niso še nikoli v zgodovini.
Ker trend ni nov, je zanimivo, kako da se ob vseh analizah družbenih napetosti, ki že resno tresejo tudi Evropo in smo jim priče po nedavnih pariških dogodkih, skoraj nihče ni resneje lotil prav te revščine in socialne izključenosti vse večjih slojev prebivalstva, ki jo tudi na stari celini že povzroča izjemna koncentracija premoženja v rokah peščice najbogatejših. Dejstvo je namreč, da s to koncentracijo zelo hitro izginja tisti evropski srednji sloj, ki je staro celino desetletja definiral kot relativno bogato družbo socialnega blagostanja in ki je ves čas deloval kot nekakšen družbeni amortizer. Dokler gre namreč večini ljudi relativno dobro in dokler se imajo tudi priseljenci in celo oni s skrajnega roba družbe s solidnim delom še možnost prebiti vsaj v to relativno dobro živečo družbeno sredino, je asimilacija možna, napetosti pa so bistveno manjše kot v primeru, ko se večina prebivalstva začne v strahu prerivati za vse bolj usihajoče socialne ugodnosti. Pol stoletja zgledno delujoče Evrope, ko v Nemčiji ni živelo nič manj priseljenih Turkov, v Franciji pa nič manj getoiziranih Alžircev, je dober dokaz. Družbi je uspelo »prebaviti« vse verske, kulturne in civilizacijske različnosti, ki so jih zdaj nevarno potisnili na površje predvsem finančna kriza z zaukazanim drastičnim varčevanjem (v korist še hitrejšega bogatenja bogatih) in hitro rastoča pavperizacija srednjega sloja.
Revščina vedno radikalizira. Tega se počasi začenjajo zavedati tudi tisti, ki se bodo v sredo, večinoma z zasebnimi letali in helikopterji, pripeljali v švicarski Davos in ki nameravajo tokratni svetovni gospodarski vrh nameniti prav hitro rastoči družbeni neenakosti. A čeprav je tudi med njimi že zaznati strah pred vse bolj nepredvidljivimi posledicami družbene neenakosti, ki celo v Evropi že povzroča prve resnejše konflikte, je malo verjetno, da bodo, tako kot vladam predlaga Oxfam, privili bogate zaradi njihovega izogibanja davkom, ostreje obdavčili kapital in ne dela, za povrhu pa dvignili minimalne plače in izboljšali delovanje javnih služb. Kaj takega se celo predstavnikom slovenskega »velikega« kapitala, čeprav s tistim zares velikim svetovnim nimajo prav veliko skupnega, še vedno zdi nekaj nemogočega.
Damijan Slabe, Delo

Prekarnost, konec kapitalizma?

2. Demokracija in država, 5. Delo in kapital, spl

Kakor se je tukajšnja buržoazna demokracija rodila stara in izčrpana, tako se je lokalni kapitalizem rodil – mrtev.
Prekarna delovna razmerja so razne vrste odnosov, pri katerih delavka in delavec nimata pravic, ki so še do nedavnega veljale za samoumevne. Zato jim pravimo tudi »nestandardna« delovna razmerja, četudi v Sloveniji postajajo vse bolj »standardna«, saj zdaj že skoraj polovica zaposlenih dela v takih okoliščinah. Prekarno zaposleni prejemajo nižje mezde, delavke in delavci morajo navadno sami poskrbeti za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ni več plačanega dopusta, poveča se življenjska negotovost … Skratka: s prekarnimi odnosi se povečuje izkoriščanje delavstva in krepi gospostvo lastnikov kapitala in njihovih menedžerjev. Pomembno je prav to: hkrati ko se veča izkoriščanje, se povečuje tudi podrejenost. Medtem ko bi naivno lahko menili, da se s povečevanjem izkoriščanja povečuje tudi odpor delavstva, se dogaja ravno nasprotno: ukrepi, s katerimi kapital povečuje izkoriščanje, hkrati razbijajo delavski odpor. Kapitalistični razred očitno spreminja načine izkoriščanja in vzvode svojega gospostva.
Uvajanje prekarnih zaposlitev je torej del širše preobrazbe svetovnega kapitalističnega sistema. Če se hočemo bojevati proti prekarnosti, moramo razumeti, po kakšni strukturni logiki jo kapital in njegove organizacije uvajajo. Zato si moramo ogledati sedanjo zgodovinsko preobrazbo kapitalizma.
Krize in revolucije
Temeljna značilnost sedanje preobrazbe kapitalizma je, da se kapitalizem spreminja, zato da bi preživel. Tako je bilo tudi v preteklosti. Vzpostavitev tovarniškega sistema s kasarniško disciplino, hkratni razvoj mestnega proletariata, ki ne more preživeti brez mezdnega dela v tovarnah, veliki industrijski razcvet v prvi polovici 19. stoletja so odgovor kapitala na prve delavske upore, na gospodarsko krizo po napoleonovskih vojnah in pariško proletarsko vstajo junija 1848, s katero se je proletariat v Evropi uveljavil kot vodilna protikapitalistična družbena sila. Druga industrijska revolucija konec 19. stoletja, nove vrste specialističnih industrij – so odgovor kapitala na takratno krizo kapitalizma in, seveda, pariško komuno, prvo proletarsko revolucijo. Krize in revolucije gredo poslej skupaj. Kriza britanskega imperialnega gospostva, imperialistična svetovna vojna, delavske revolucije v obrobni Evropi – in oktobrska revolucija. Spet se zgodi temeljna preobrazba kapitalizma, poslej v tekmi s socialističnim projektom: prevlada ameriškega imperializma, nova vrsta proizvodnje množičnih standardiziranih proizvodov, tekoči trak, nekvalificirane delavske množice. In spet kriza, svetovna vojna – protikolonialne revolucije, nov svetovni val socialističnih revolucij, kapitalizem je v središču in še marsikje prisiljen v razredni kompromis. »Socialna država« v središču kapitalizma in razne vrste socializmov na obrobju izboljšajo življenjski standard delovnih množic, jim zagotovijo varnost, dvignejo izobrazbeno raven celotnih družb. Delavski boji so potisnili kapitalizem do meja, ki jih ni več zdržal. Svetovna revolucija 1968, kakor jo označuje Wallerstein, je napadla temelje starega sveta: družino, šolo, tovarno, državo. Zazdelo se je, da je socializem v svetovnem merilu samo še vprašanje časa.
Da bi kapitalizem preživel, se je spremenil. Informacijska tehnološka revolucija, investicijski skladi, korporativno upravljanje, organiziran prestop višjega vmesnega razreda (menedžerjev) na stran kapitala, napad na mezde, socialno državo, javno šolstvo, javno zdravstvo … to in še marsikaj je bil odgovor kapitala, da bi kapitalizmu podaljšali življenje. Vendar ni kaj dosti pomagalo.
Periferija polperiferije
Dolgi ciklus evropsko-ameriške prevlade se je iztrošil in tukajšnji kapital se je zatekel k še krutejšim ukrepom. Vladajoči razredi v Evropski uniji si zdaj ustvarjajo notranje kolonije, Grčijo in sredozemsko področje. Vladajoči v ZDA, ki jim Latinska Amerika uhaja, pa z različnimi »transatlantskimi« sporazumi poskušajo narediti za svojo »notranjo kolonijo« celotno Evropo.
EU se iz središča svetovnega sistema spreminja v polperiferijo, Slovenija pa postaja periferija polperiferije. Strukturno je to isti položaj, kakor ga je imela Kraljevina Jugoslavija pred drugo svetovno vojno, ko je bila periferija polperifernih Nemčije in Italije. Lokalna vladajoča koalicija potiska Slovenijo v vse slabši položaj v svetovnem sistemu. Vrh tega tukajšnje vladajoče skupine v Sloveniji niso opravile produkcijske in družbene preobrazbe, ki jo je evroameriški kapitalizem izvedel v sedemdesetih in osemdesetih letih in s katero je podaljšal svoj obstoj. Tukajšnji vladajoči razredi so imeli dve priložnosti, da sicer z zamudo, a vendarle naredijo to kapitalistično preobrazbo. Prva priložnost je bila v času razrednega kompromisa v devetdesetih, ko je delavstvo v zameno za ohranitev socialne države privolilo v povečanje izkoriščanja. A delavsko koncesijo so vladajoči porabili za izpolnjevanje pogojev za vstop v EU, ne za tehnološko preobrazbo, za izboljšanje množične izobrazbe in razcvet znanosti. Druga priložnost je bil poceni denar v času kratke konjunkture 2004–2008, ki so ga vladajoči porabili za neuspešno prisvajanje (zastarelih) produkcijskih sredstev, in ne za tehnološki in družbeni preboj.
»Predkapitalistične« oblike
Že v času zamujenih priložnosti, že v devetdesetih letih, so v Sloveniji začeli razvijati prekarne oblike zaposlitev. Kapital je z njimi obšel še veljavno delavsko zakonodajo, država pa je to tolerirala in celo pospeševala. Med prvimi žrtvami so bili delavci in delavke s tujim državljanstvom, ki jih je država z delavstvu sovražno zakonodajo izročila na milost in nemilost kapitalu in njegovim managerjem. Prekarne oblike so se hitro razširile po vseh dejavnostih: zdaj zajemajo že več kakor 40 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Država to omogoča in tudi sama izvaja: prekarnih zaposlitev je, denimo, veliko v javnem izobraževanju od vrtcev do univerz.
Tukajšnji kapitalisti, njihovi politiki in njihovi ideologi so ves čas tarnali, da je v Sloveniji »cena dela« previsoka, svoj kapitalizem so ves čas zidali na neposrednem golem izkoriščanju delavk in delavcev – in ne na tistem, kar naj bi bila zgodovinska značilnost kapitalizma: ne na permanentni tehnološki in organizacijski revoluciji. Kakor se je tukajšnja buržoazna demokracija rodila stara in izčrpana, tako se je lokalni kapitalizem rodil – mrtev.
Ko zdaj oblastniki proti volji ljudstva predajajo slovensko gospodarstvo v last in oblast mednarodnemu kapitalu, s tem odpravljajo tudi vsako še tako drobno možnost kapitalistične prihodnosti za Slovenijo. Neokolonialna podrejenost namreč prinese mešane oblike izkoriščanja in podrejanja, tudi »predkapitalistične«, ki so jim blizu nekatere oblike prekarnega dela, na primer, delo prek posredovalnih agencij.
V resnici se je tukajšnji kapitalizem dokončno zlomil, ko je njegova država njegove zasebne dolgove prenesla na celotno prebivalstvo in nas z »javnim« dolgom, ki ga ni mogoče odplačati v doglednem obdobju, postavila pred radikalno alternativo: prihodnost bo socializem ali barbarstvo.
Rastko Močnik, sociolog

Privatizacija

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Pot do odvisnega gospodarstva

Privatizacija ne rešuje proračunskih težav, gospodarstvo pa postane bolj odvisno od tujine in ranljivejše.
Medtem ko so se v srednje- in vzhodnoevropskih državah vendarle začeli zavedati, kaj res prinaša privatizacija in gospodarska rast, ki jo spodbujajo tuje naložbe, se je Slovenija zaradi pritiskov evropske komisije odločila za pospešeno privatizacijo. Zaradi privatizacij, pri katerih ima prednost tuji kapital, se bo Slovenija začela razvijati tako, da bo postajala vse bolj obrobna in odvisna država.
Slovenija je bila na širšem območju vzhodne Evrope edina država, v kateri je po pridružitvi Evropski uniji preživel velik del podjetij v državni in domači lasti. To se je zgodilo zaradi močnih interesov slovenskih predelovalnih dejavnosti, močnih pritiskov sindikatov in zaradi politike, ki je zagovarjala ohranitev gospodarske samostojnosti tudi v razmerah povezovanja držav Evropske unije. Državne banke so bile tiste, ki so omogočile financiranje podjetij v domači lasti. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v zelo ugodnem položaju, ker je bila proizvodnja razmeroma dobro prilagojena novim razmeram, poleg tega je Slovenija že v času Jugoslavije veliko izvažala v zahodno Evropo. Do leta 2004 je ekonomska politika zavestno podpirala (domače) predelovalne dejavnosti. Ukrepi, namenjeni spodbujanju neposrednih tujih naložb, so bili ustrezno prilagojeni. Blag nadzor kapitalskih tokov je več let onemogočal rast vrednosti slovenske valute. Politika deviznega tečaja, ki je preprečevala poceni uvoz in zagotavljala, da so bile cene slovenskih izvoznih izdelkov konkurenčne, je podpirala predelovalne dejavnosti, poleg tega je omogočila višanje plač. V nasprotju z drugimi državami v regiji se je Slovenija v tistem obdobju izognila visokim primanjkljajem tekočega računa. Položaj slovenske vlade pri pogajanjih o pridružitvi se je tako okrepil in pomagal ohraniti samostojno oblikovanje državne politike.
Po pridružitvi Evropski uniji leta 2004 in sestavi desne vladne koalicije pod vodstvom premiera Janeza Janše se je končalo obdobje koherentne politike in možnosti za samostojno oblikovanje državne politike so sčasoma izginile. V državo je začelo pritekati zelo veliko kapitala. K temu so pripomogle tudi napovedi o tem, da se bo Slovenija pridružila evrskemu območju. Državne in zasebne banke v Sloveniji so s tujimi kapitalskimi pritoki hitro ponujale vse več posojil – tako gospodinjstvom kot podjetjem. Rasti je začel velik nepremičninski in posojilni balon. Ne Janševa vlada ne slovenska centralna banka nista storili nič, da bi ustavili posojilno manijo.
Izkušnje višegrajske skupine
Po letu 2008 je bilo treba plačati račun za takšno nepremišljeno početje. Zaradi globalne krize je kapital nehal pritekati v državo. Baloni so počili. Številna gradbena podjetja so bankrotirala. Slovenija je zdaj pravzaprav poseben primer, saj morajo predvsem podjetja nositi breme prezadolženosti. Banke imajo veliko slabih dolgov. Zaradi državne podpore bankam v težavah se je javni dolg zelo povečal. Evropska komisija in vlade najpomembnejših držav članic EU izkoriščajo krizo za to, da lahko dosežejo nekaj, česar niso mogle med pridruževanjem Slovenije Evropski uniji: množično privatizacijo v korist tujega kapitala. Toda visoki dolgovi v podjetjih omogočajo tudi drugačen pristop. Država bi lahko pomagala prezadolženim podjetjem, ki so se pravzaprav sposobna obdržati pri življenju, v zameno za državni delež v podjetjih.
V državah višegrajske skupine (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška) so začeli odločno izvajati privatizacijo in podpirati neposredne tuje naložbe na začetku pogajanj o pridružitvi Evropski uniji konec devetdesetih let. Madžarska se je zaradi visokega zunanjega dolga odločila razvijati na podlagi neposrednih tujih naložb že v zgodnjih devetdesetih letih. Tuji kapital je kupil dobičkonosno infrastrukturo in privatizirane banke ter veliko vlagal v izvozno usmerjene predelovalne dejavnosti. Pred privatizacijo takratnih javnih ponudnikov infrastrukturnih storitev in po njej so pogosto množično odpuščali. Hrvaški Telekom, denimo, je odpustil polovico svojih zaposlenih, potem ko ga je prevzel Deutsche Telekom (ki zdaj namerava prevzeti Telekom Slovenije). Na številnih področjih (denimo pri poštnih ali železniških storitvah) privatizirana infrastrukturna podjetja največkrat zmanjšajo obseg svojih storitev na podeželju, saj so storitve tam dražje in manj dobičkonosne. Prednostne naloge vlagateljev morda ne podpirajo gospodarskega razvoja in ne upoštevajo socialnih potreb. O vprašanjih, povezanih z naložbami, se, denimo, prepirata slovaška vlada in italijansko energetsko podjetje ENEL. Privatizacija dobičkonosnih javnih podjetij dolgoročno škodi proračunu, ker imajo od dobička koristi zasebni lastniki, ne pa država. Občasno se med privatizacijo pojavi tudi korupcija. Deutsche Telekom in njegova madžarska podružnica, denimo, sta morala plačati več kot 95 milijonov ameriških dolarjev, potem ko so ZDA sprožile kazensko in civilno preiskavo o podkupovanju vladnih uradnikov v Makedoniji in Črni gori.
Tuje banke so skoraj popolnoma prevzele bančništvo na Češkem in Slovaškem ter močno prevladujejo na Madžarskem in Poljskem. Pred privatizacijo je država prevzela slabe dolgove, če je bilo med posojili zelo veliko slabih posojil. V obdobju pred krizo so sicer hitro dodeljevali vse več posojil, vendar banke na Češkem, Poljskem in Slovaškem leta 2008 še niso bile zelo ranljive. Toda od pred kratkim je mogoče sklepati, da se na Slovaškem povečuje nepremičninski balon (slovaška centralna banka je zato uvedla ostrejša pravila o dodeljevanju posojil). Zaradi tujega zasebnega lastništva banke na Madžarskem niso bile nič odpornejše proti krizi. Pred krizo so množično dodeljevale devizna posojila. Po začetku krize in razvrednotenju forinta so se prejemniki deviznih posojil in banke hitro znašli v hudih težavah. Madžarska je bila prva država članica EU, ki je leta 2008 zaprosila za posojilo Mednarodnega denarnega sklada in bila ena od držav, ki jo je sedanja kriza najhuje prizadela. Na Poljskem je država vsaj delno obdržala bančništvo. Zaradi sedanje krize so na Poljskem začeli razpravljati o tem, da bi začeli dodeljevati več javnih razvojnih posojil. Kako pomembna so javna posojila in javne naložbe pri boju proti krizi, priznavajo celo nekateri zagovorniki liberalne politike na Poljskem.
Selitev dobička v tujino
V državah višegrajske skupine tuji kapital prevladuje pri izvozno usmerjenih predelovalnih dejavnostih. Privabile so ga nizke plače in nizki davki. Zdi se, da je tehnologija pri teh dejavnostih na razmeroma visoki ravni. Vendar so v države višegrajske skupine preselili samo nekatere dele proizvodne verige in pri proizvodnih procesih pogosto ne potrebujejo visokokvalificiranih delavcev. Za raziskave in razvoj večinoma še vedno skrbijo v matičnih državah. Za raziskave in razvoj najmanj namenijo na Slovaškem in Poljskem, kjer delež sredstev, namenjenih zanje, ne dosega niti enega odstotka BDP. Industrija je močno odvisna od uvožene tehnologije, domače inovacije nimajo omembe vredne vloge, to dokazuje tudi majhno število patentov. Leta 2008 objavljena »zelena knjiga« o raziskavah in inovacijah na Češkem razkriva, da je Češka ena od držav članic Evropske unije z najmanj prijavljenimi patenti pri uradu Združenih držav za patente in blagovne znamke. Težav zaradi zelo slabo razvitega področja inovacij in raziskav se vse bolj zavedajo tudi ekonomisti v tej regiji. Zaradi krize, ki je razkrila ranljivost skrajno izvozno usmerjenega gospodarstva pod tujim nadzorom, so se v teh državah vsaj začeli pogovarjati o pomanjkljivostih predelovalnih dejavnosti, ki jih podpirajo predvsem neposredne tuje naložbe. Slovaški ekonomist Vladimir Baláž, denimo, je pred kratkim ugotavljal, da slovaški model predelovalnih dejavnosti, ki temelji na nizkih plačah in nizkih davkih, dolgoročno »ni vzdržen«.
Zaradi neposrednih tujih naložb se dobiček seli v tujino, kjer imajo vlagatelji svoj sedež, zlasti v drugi razvojni stopnji. Zaradi nakazovanja visokih dobičkov v tujino sta Češka in Madžarska državi z enim od najvišjih primanjkljajev v bilanci prihodkov v Evropski uniji. Na Češkem je primanjkljaj v prihodkovni bilanci leta 2012 znašal izjemno visokih 7,4 odstotka BDP. Na Madžarskem je znašal 5,4 odstotka, na Poljskem 4,3 odstotka, na Slovaškem pa zmernejših 2,4 odstotka. Selitev dobička v tujino močno izčrpava gospodarstva držav višegrajske skupine. Češka vlada je pred kratkim sestavila dokument, v katerem kritično obravnava nakazovanje visokih dobičkov v tujino in zagovarja dolgoročno razvojno strategijo, ki bo manj odvisna od neposrednih tujih naložb.
Omejitve v samostojni državni politiki
V Sloveniji je primanjkljaj v prihodkovni bilanci še vedno nizek (1,1 odstotka leta 2012). Toda s prodajo podjetij tujim družbam se bo bilanca prihodkov gotovo poslabšala. Neposredne tuje naložbe v storitvenih dejavnostih, denimo telekomunikacijah, ponavadi niso udeležene pri izvozu in zato izčrpavajo tekoči račun. Primanjkljaji tekočega računa se morajo financirati s pritoki kapitala iz tujine in omejujejo možnosti za oblikovanje samostojne državne politike.
Zaradi privatizacijske politike slovenske vlade bo slovensko gospodarstvo postalo bolj odvisno od tujine in ranljivejše. Privatizacija ne rešuje proračunskih težav in vnaprej je mogoče napovedati, da bo škodila tekočemu računu. Zaradi razmeroma močnejše proizvodne strukture je Slovenija verjetno v boljšem položaju pri pogajanjih z evropsko komisijo kakor večina vlad sredozemskih držav v evrskem območju. Vendar se zdi, da ni pripravljena izkoristiti obstoječih možnosti, ki jih ima na voljo njena politika.
V Sloveniji odločneje nasprotujejo privatizacijski politiki, kakor se je to dogajalo v državah višegrajske skupine. Upajmo, da se bodo naučili iz slabih izkušenj drugih držav. Izkušnje, ki so jih pridobile te države, se ne nanašajo samo na velikost javnega sektorja, ampak tudi na njegovo kakovost. Treba se je demokratično dogovoriti o strateški viziji za javna podjetja in jo nato uresničiti.
Joachim Becker, izredni profesor na dunajski ekonomsko-poslovni fakulteti, nekdanji gostujoči profesor na Univerzi na Dunaju in Univerzi v Buenos Airesu

Teš 6 – čas odškodnin!

3. Vladavina prava, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Ali Žerdin v Sobotni piše: Dobili smo novo termoelektrarno, Teš 6. Največja investicija v zadnjem desetletju obratuje testno. Vzporedno s testiranjem poteka resno zastavljena korupcijska preiskava Nacionalnega preiskovalnega urada. Francosko podjetje, ki je postavljalo Teš 6, se je korupcijski preiskavi v ZDA izognilo tako, da je brez sojenja privolilo v plačilo dobrih 630 milijonov evrov kazni, ker je v preteklem desetletju delilo podkupnine v Indoneziji, Egiptu, Savdski Arabiji, na Bahamih …
Ameriško pravosodno ministrstvo, ki je francoski Alstom prisililo v plačilo kazni, slovenske epizode pri objavi novice o rekordni globi ni omenjalo. Zanimiv pa je razlog, zakaj ameriške oblasti izrekajo kazen francoski družbi, če vemo, da so bile podkupnine izplačane v deželah tretjega sveta, ne pa v ZDA. Razlog je v tem, da je Alstom v času korupcijskih dejanj kotiral na newyorški borzi. Leta 2004, torej štiri leta pred podpisom pogodbe za dobavo opreme za 6. blok šoštanjske termoelektrarne, se je Alstom umaknil z newyorške borze. Medtem ko so se Francozi z Američani pogovarjali o višini denarne kazni, je nekdanji direktor termoelektrarne Šoštanj Uroš Rotnik zaradi suma storitve kaznivega dejanja pranja denarja ždel v priporu. Še pred štirimi leti je bil Uroš Rotnik eden najvplivnejših ljudi v državi. Ne le zato, ker je vodil termoelektrarno, ki se je lotila največje, najbolj tvegane in – kot kažejo dokazi preiskovalcev – tudi najbolj sporne investicije v zadnjem desetletju, temveč tudi zato, ker mu je vladajoča koalicija pod vodstvom tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja zaupala še vodenje nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe, torej enega ključnih finančno-poslovnih vozlišč v državi.
Kaj se je spremenilo v letu 2014? Se je spremenila le personalna sestava politične in še kakšne elite ali pa je prišlo tudi do globinskih sprememb? Poskusimo ob koncu leta poiskati znamenja časa, ki navdajajo z optimizmom. Z optimizmom nas lahko navdaja počasna, a vztrajna krepitev družbenega imunskega sistema. Policijski preiskovalci, tožilci in sodstvo so bili v letu 2014 sposobni raziskovati, preiskati in s pravnomočnimi sodbami tudi končati kazenske procese o dejanjih, za katera se je ob koncu 20. stoletja zdelo, da bodo deležna le estetskih ocen. Dejanja, ki so ob koncu 20. stoletja veljala za svinjarije, torej neestetska, grda, so leta 2014 tudi kazniva. Ne vsa, a dovolj številna. Ne živimo več v času, ko bi bilo v imenu prehoda – prehoda iz SFRJ v neodvisno Slovenijo, prehoda iz mračnega socializma v luč kapitalizma – dovoljeno vse.
Koliko je h krepitvi družbenega imunskega sistema prispevala zadnja menjava politične elite? Odločitev o postavitvi elitne skupine policijskih preiskovalcev je bila politična, uzakonjena pa je bila skoraj pred petimi leti. Tudi spremembe v sodstvu in tožilski organizaciji so se začele v prejšnjem desetletju. Ko gre za krepitev družbenega imunskega sistema, bo nova politična oblast storila največ, če ne bo delala revolucij. In če imunskemu sistemu ne bo jemala virov za delovanje.
Kar pa še ne pomeni, da ekipa Mira Cerarja nima domače naloge. Če se namerava lotevati velikih investicij – denimo gradnje nove železniške proge do Kopra –, naj najprej zelo natančno doume, kateri deli družbenega imunskega sistema leta 2008, ko smo pognali investicijo v Teš 6, niso delovali. Pred podpisom prve pogodbe za drugi tir potrebujemo zanesljive varovalke. Priložnost za sporočilo »mestu in svetu«, da Slovenija ni periferna država, kjer je korupcija samoumevni del sistema, pa se ponuja sama od sebe. Če je Alstom v Sloveniji posloval podobno kot v Indoneziji ali Egiptu, je čas za začetek pogajanj s francosko multinacionalko. Kakšna bo odškodnina za domnevno sporne poslovne prakse?

TELEKOMA NE DAMO!

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Jasno je treba povedati, da RAZPRODAJA USPEŠNIH SLOVENSKIH PODJETIJ NI V INTERESU SLOVENSKE DRUŽBE. Na eni strani le malo prispeva k uravnovešenju proračuna, na drugi vodi v dolgoročno kolonialno odvisnost našega gospodarstva in družbe v celoti od tujih kapitalskih interesov.
Prav multinacionalne korporacije in spekulativni bančni kapital, ki je pobegnil slehernemu družbenemu nadzoru diktirajo to razprodajo. Pri tem vršijo pritisk na našo vlado direktno z obvladovanjem bonitetnih hiš in indirektno z obvladovanjem mednarodnih povezav, v katere je Slovenija vključena (EU, OECD, NATO, itd).
Da gre za načrtovan pritisk na Slovenijo, ki s svojim iskanjem kapitalsko-socialnega ravnotežja postaja moteča, kažejo cilji tega pritiska: zahtevajo prodajo vseh bank in vseh infrastrukturnih podjetij v energetiki, transportu in telekomunikacijah. Zdaj je centralna točka tega pritiska TELEKOM, ki ni samo uspešno gospodarsko podjetje, temveč vozlišče vseh informacij. Kdor nenadzorovano obvladuje Telekom, nadzoruje vse gospodarske in politične odločitve že v njihovem nastajanju, skratka nadzoruje družbeno tkivo v celoti.

ZATO TELEKOMA NE DAMO!

Državljani Slovenije smo Stranki Mira Cerarja na volitvah podelili večinski mandat z obvezo, da slovensko politiko očisti plenilskih združb in z upoštevanjem interesov civilne družbe vrne državo državljanom.
Zato ZAHTEVAMO:
da Vlada TAKOJ ZAUSTAVI razprodajo podjetij ter ODPOVE vse dogovore o prodaji TELEKOMA in da pripravi celovito STRATEGIJO RAZVOJA SLOVENIJE.
Sestavni del te strategije mora biti koncept INTERNACIONALIZACIJE slovenskega gospodarstva, ki bo omogočal vstop slovenskih podjetij v mednarodne gospodarske sisteme in vstop tujega kapitala v naša podjetja pod enakopravnimi pogoji.
Ohranjanje podjetij v slovenski lasti in njihovo mednarodno povezovanje pa zahteva bistveno BOLJŠE IN UČINKOVITEJŠE UPRAVLJANJE podjetij, zlasti tistih v državni lasti, in države nasploh. Prav to je bila (ob zagotavljanju poslovne in politične etike) najpomembnejša volilna zaobljuba SMC.

POZIVAMO vse zavedne državljane Slovenije, da vsi od Vlade zahtevamo, da – upoštevajoč strokovne argumente in dolgoročni razvojni interes Slovenije ter seveda zaobljube, ki jih je SMC dala svojim volivcem – zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb.
Pri tem bomo Vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je PRODAJA TELEKOMA tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti, če hoče naše zaupanje in sodelovanje!

PRODAJA TELEKOMA BI BILA DOKAZ KAPITULACIJE PRED TUJIMI PLENILCI, KI HOČEJO IZ SLOVENIJE NEOMEJENO ČRPATI DODANO VREDNOST, CENENO DELOVNO SILO IN ZNANJE, KAR BI NEDVOMNO UNIČILO NAŠO NACIONALNO SUBSTANCO.

Programski svet SINTEZA-KCD, 19.12.2014

Etično okolje in korupcija

2. Demokracija in država, 3. Vladavina prava, spl

Bećir Kečanović – ITERVJU

Gordana Stojiljković je pripravila intervju z nekdanjim kriminalistom in do nedavnega uslužbenec protikorupcijske komisije Bećirjem Kečanovićem, ki si kljub upokojitvi še naprej prizadeva, da bi družba izkoreninila korupcijo. Bećir Kečanović je po izobrazbi magister ustavnega prava in kot prostovoljec še vedno sodeluje pri raznih raziskavah, ki zadevajo težave v družbi:
– Korupcija je sekundarna težava, ki izvira iz izključenosti posameznikov iz družbe;
– Znova je treba obuditi socialne vezi, katerih rahljanje je z neoliberalizmom, s pretiravanjem v individualizaciji družbe privedlo do tega, da se niti sosedje ne poznamo več;
– Zame kot državljana te države je najbolj relevantno to, kar čutim, zaznavam, kar se dogaja, na primer stanje revščine, teptanje pravic. Spet naraščata nasilje na delovnem mestu in neplačevanje prispevkov, imamo tudi tri smrtne primere s strelnim orožjem na delovnem mestu;
– Vse, kar ljudje pokvarijo, je mogoče popraviti, treba je imeti le prava orodja, prave vzvode in voljo, da to, kar si želimo, uresničimo;
– Treba bi bilo vzpostaviti orodje, ki bi državljanom in medijem omogočilo, da imajo več možnosti za vključevanje v zakonodajni postopek in nadzor, kje so vrzeli v postopku, da bi ugotovili, kateri zakon že kot predlog grozi s tem, da bo imel škodljive posledice;
– Vsi imamo kup pravic, a nimamo mehanizmov, da bi jih udejanjili. Ljudje morajo imeti možnost, da uveljavljajo politične pravice, da lahko sploh uresničujejo osebnostne pravice. Morajo imeti pravico, da se vključujejo v demokratične procese. Da vsakdo odloča in izhaja iz tega, kje je njegovo mesto v družbi. Da se počuti pomembnega, da ima občutek pripadnosti tej družbi in navsezadnje skozi lastno vlogo vidi smisel svojega življenja v njej. Prišel je čas, ko so skoraj bolj kot osebnostne pravice pomembne politične.

 

DUBT – Veliki rop

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Bazen dobičkov iz slabe banke je globok. Je atraktiven za tuje finančne konglomerate in omogoča slovenskemu kapitalu iz davčnih oaz vrnitev skozi stranska vrata.

Borut Mekina v prispevku v Mladini izjemno profesionalno razkriva blodnjak našega finančnega, gospodarskega, pravnega, razvojnega,… “ANTI-SISTEMA” in pokaže kje je skrita milijarda evrov za privatizacijske posrednike in trgovce z našimi dolgovi, ki jih prodaja DUBT.
– Podjetja iz davčnih oaz, kjer so tudi slovenska, bodo trikrat zaslužila: Prvič kot svetovalci, drugič kot kupci in tretjič kot davčni neplačniki.
– Le zakaj so na slabo banko prenašali tudi dobre terjatve?
– Dobičkarji ob naši nesreči. Krog ljudi, ki pri tem sodeluje, je izjemno tesno interesno prepleten.
– Koliko zaslužijo posredniki pri slovenskem zadolževanju in privatizaciji in o kako visokih posredniških provizijah govorimo?
Maja Grgič pa v Delu zapiše, da si je Slaba banka že popolnoma spodkopala ugled.

Veliki rop