Soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, Jadranka Vesel, o socialnem podjetništvu in kapitalizmu.
“Ko je podjetje v stečaju, stečajni upravitelji lahko z njim delajo, kar se jim zahoče. To je katastrofa.”

Dnevnikov Objektiv je 14.2.2014 objavil obširen intervju z uglednim nemškim ekonomistom Flassbeckom, v katerem ta predstavlja svoje poglede na ekonomske razmere v Evropi. Ti so zanimivi in koristni, saj se iz njih lahko tudi kaj naučimo. Zato naj bi ne bilo odveč, če poskušam vsebino intervjuja najprej kratko povzeti – seveda tako, kot sem jo sam dojel – in jo za tem tudi komentirati:
• Poreklo večine ekonomskih težav, ki danes pestijo razviti svet, je posledica tega, da ekonomska stroka še vedno nekritično propagira neoliberalne dogme, politika večine držav pa se neodgovorno po njih ravna, pa čeprav praksa nedvoumno dokazuje, da so zmotne. Predvsem gre za verovanje, da se gospodarsko rast zagotavlja s krčenjem socialne države (varčevanjem) in omejevanjem gospodarskih aktivnosti, ki jih sme izvajati država.
• Poleg neoliberalne ekonomske politike bremeni Evropo še en skupen problem, in sicer to, da se je večina držav odrekla lastni denarni politiki v korist skupne valute evro. Potrebni pogoji za učinkovitost te velike sistemske spremembe – med nje sodi predvsem fiskalna integracija Evrope – namreč niso bili ustvarjeni in tako je evro postal mehanizem, ki Nemčiji kot gospodarsko najmočnejši in tudi najbolj konkurenčni državi omogoča, da si podreja ostalo Evropo.
• Zaradi neprimernih neoliberalnih ukrepov, ki jih EU pod taktirko Nemčije vsiljuje Evropi v okviru aktivnosti za obvladovanje že več let trajajoče krize, ta ne popušča. Še več, poglablja se, na kar med drugim opozarjajo podatki o grozeči deflaciji. EU sicer ta čas ponuja dva nova ukrepa za oživitev gospodarske rasti (odkup obveznic v posesti poslovnih bank s strani Evropske centralne banke in Junckersov načrt spodbujanja investicij), a sta oba zasnovana na neoliberalnih zmotah in zato obsojena na neuspeh.
• Zmote neoliberalne politike danes najbolj boleče občutijo Grki. Ti so se tej politiki uprli, za sedaj sicer le tako, da so na volitvah dali prednost politikom, ki so jim obljubili drugačno, to je do Nemčije manj hlapčevsko in socialno bolj sprejemljivo vladanje. Morda Grki v tem uporu ne bodo povsem uspeli, vsekakor pa so spodbudili širši proces, ki naj bi se zaključil z zatonom neoliberalizma. A na žalost se bo zaton po mnenju Flassbecka verjetno zgodil »ob spremljavi velikanske krize«.

Ali gre Flasbeckovim ocenam verjeti? Nemška kanclerka jim ne, to je v intervjuju sam izrecno izpostavil, in podobno velja tudi za večino njegovih poklicnih kolegov v Nemčiji. Nekoliko drugače je v ZDA, to je v domovini neoliberalizma. Tam je namreč med ekonomisti vse več takih, ki podobno razmišljajo kot Flassbeck, med njimi pa je celo nekaj Nobelovih nagrajencev. V ZDA so se tudi sanacije finančne krize po letu 2008 lotili drugače, kot smo se je v Evropi. V sanacijo se je namreč v nasprotju z neoliberalnimi nauki aktivno vključila država. Še vedno neoliberalna je država ostala le pri obdavčitvi bogatih, a je to izjemo »pokrila« z močnim zadolževanjem države pri domači tiskarni denarja. Tako ravnanje se je za sedaj dobro izkazalo, saj se ZDA lahko pohvalijo z zgledno gospodarsko rastjo in močnim znižanjem nezaposlenosti.
Vse bolj aktualno je vprašanje, zakaj ekonomska stroka v Nemčiji še vedno večinsko vztraja pri neoliberalni usmeritvi. Eden uporabnih odgovorov utegne biti, da neoliberalizem Nemčiji izrazito koristi pri njenih aktivnostih za prevlado v Evropi. Drugače povedano: tega, kar ji ni uspelo uresničiti v dveh svetovnih vojnah, ki jih je ta država zanetila, se ji sedaj obeta spričo njene visoke konkurenčnosti in ob zlorabi neoliberalne religije. Ta razlaga se zdi sprejemljiva tudi spričo tega, da se Nemčija pri urejanju svojih notranjih družbeno-ekonomskih razmerij le malo poslužuje mehanizmov, ki jih narekuje neoliberalizem. Upravljanje svojih večjih podjetij je na primer sistemsko tako uredila, da mu verjetno niti Marx ne bi ugovarjal. Tudi sicer lahko Nemčijo uvrstimo med zgledne socialno urejene države. Flassbeck celo meni, da bi Evropi pa tudi sami Nemčiji koristilo, če bi nemški delavci postali bolj zahtevni ko gre za njihove plače.
In kako je z neoliberalizmom pri nas? V stroki je še vedno močno prisoten, čeprav je neposredno manj opazen, kot je bilo to v času prve Janševe vlade. Da nam ni nedomač, se potrjuje tudi v zdajšnjih razpravah o privatizaciji oziroma v peticijah, ki jih na to temo občani kar številčno podpisujemo. Peticijo v podporo privatizaciji so namreč pripravili naši neoliberalno usmerjeni ekonomisti. Njihov osrednji in pravzaprav edini argument v korist privatizacije je upravljavska neučinkovitost države, a so v duhu neoliberalne logike prezrli, da je ta problem možno učinkovito tudi drugače sanirati, in ne zgolj z lastniškim umikom države iz gospodarstva. Tudi to jih očitno ne moti, da ob sedanji razprodaji državnega premoženja naša strateška podjetja (ljubljansko letališče, Telekom, jutri verjetno Luko Koper) prodajamo nemškim podjetjem, ki jih upravljavsko obvladuje nemška država. Ne preseneča, da se že pojavljajo ocene, da je eden osrednjih ciljev sedanje »privatizacije« Slovenijo upravljavsko spraviti pot okrilje velike Nemčije, saj bi naj sami ne bili sposobni svojo državo učinkovito upravljati.
Še bolj neoliberalno kot stroka ravna naša politika. To prepričljivo potrjujejo njene aktivnosti v povezavi s sanacijo bančnega sistema in razprodajo državnega premoženja. Scenarije za te aktivnosti so nam narekovali kar iz tujine, njihove pomembne vsebine pa so bile: a)slabe bančne kredite ovrednotiti čim nižje, saj bo to prineslo tri pomembne učinke: državo bo primoralo v veliko in drago zadolževanje v tujini, razprodaja državnega premoženja bo za tuje kupce donosnejša, velik javni dolg bo državo primoral v ubogljivo izpolnjevanje navodili iz tujine; b)čim bolj poenostaviti in za tuje kupce poceniti nakupe državnega premoženja; s tem namenom je tuji kapital kar sam prevzel upravljanje naše slabe banke in nam vsilil spremembe v Zakonu o upravljanju državnega premoženja, ki so predvsem usmerjene v podporo njegovi hitri razprodaji. Naša politika je tem, za suvereno državo ponižujočim in škodljivim usmeritvam brez zadržkov prikimavala in jih tudi hlapčevsko uresničevala. Cerarjeva vlada ravna tako še tudi po tem, ko v Bruslju že sami priznavajo, da jih je neoliberalna zagnanost zanesla nekoliko predaleč in zato razmišljajo o popravkih svoje politike. Da je ironija še večja, Cerar tako svoje obnašanje opravičuje s tem, da mora do tujine delovati verodostojno. Skratka, to kar počne slovenska politika zadnjih deset let, je za Slovence sramotno in žal tudi zelo škodljivo.
Ob zaključku naj se vrnem k vprašanju iz naslova: se nam obeta še globlja kriza? V intervjuju, ki je izhodišče tega zapisa, odgovarja nemški ekonomist Flassbeck na to vprašanje pritrdilno. Tudi sam se temu mnenju pridružujem, menim pa, da se to letos še ne bo zgodilo. Krizi bi se lahko izognili, če bi uspeli Nemčijo pripravili do tega, da preneha zlorabljati neoliberalizem za svojo ekonomsko prevlado v Evropi. Za to pa vsaj za sedaj ni prav veliko možnosti, saj celo politika velikih držav, kot sta Francija in Italija, ne kaže poguma, da bi se uprla nemškemu diktatu..
Andrej Cetinski, Ljubljana

Verodostojnost ali le ponižna ubogljivost?

Je prodaja državnega premoženja zdrava in načrtovana privatizacija ali preprosto prodaja tujcem?
V zadnjih tednih predstavnikom največje stranke in vlade večkrat postavljajo vprašanje, ali bo sedanja vlada nadaljevala prodajo petnajstih podjetij, ki jih je prejšnja vlada uvrstila na seznam tistih, v katerih ima država odločilen delež in jih namerava prodati najboljšim kupcem. Odgovor zdaj odločujočih se glasi, da sicer še niso pripravili strategije prodaje državnega premoženja, da pa bo vlada prodajo podjetij s seznama nadaljevala, ker se Slovenija mora izkazati kot verodostojna in kredibilna država.
Treba je odgovoriti na vprašanje, kaj vsebinsko pomeni verodostojnost v položaju, ko je prejšnja vlada, da bi dosegla nižje obrestne mere za posojila oziroma državne obveznice kljub nasprotovanju večine popustila in privolila v vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, hkrati pa sestavila brez kakršnekoli strateške podlage seznam petnajstih podjetij, namenjenih prodaji. To je prejšnja vlada storila očitno pod pritiskom Bruslja in evropskih finančnih institucij. Treba pa je tudi oceniti, ali taka prodaja sploh sodi v neki postopek zdrave in načrtovane privatizacije ali pa gre preprosto za prodajo slovenskih podjetij tujcem.
Da napovedana prodaja, in če hočete obljuba, ni pravno zavezujoča, dokler posamezna prodaja ni dogovorjena, je pravno jasno. Tega pravnega dejstva ne more z uspehom in pravnimi argumenti nihče zanikati (sam lahko naštejem več argumentov proti pravni obveznosti take obljube).
Ker so po sprejetju tako imenovanega zlatega fiskalnega pravila v ustavo in napovedani prodaji 15 podjetij (med katerimi je tudi Telekom) finančne institucije precej znižale obrestno mero za zadolževanje slovenske države in njenih finančnih institucij, pa je seveda prav mogoče, da bi v primeru krčenja tega seznama prodaji namenjenih podjetij, predvsem na primer Telekoma, spet prišlo do zaostrovanja pogojev za zadolževanje. Tudi to zdaj seveda ni več gotovo, saj bodo v EU in finančnih krogih v prihodnje imeli veliko dela z Grčijo, ki postaja nekakšen test za druge države, ki so pod pritiskom bruseljskih zahtev po varčevanju. Prav verjetno je, da bo Bruselj v prihodnje zaradi dogajanj v Grčiji previdnejši pri zaostrovanju sankcij proti »neposlušnim«, saj bi tako zaostrovanje lahko vplivalo na širitev podpore Grčiji in na oblikovanje nekakšne naravne fronte proti Angeli Merkel in širjenju nemškega ekonomskega in političnega vpliva v Evropi.
Pritisk na Slovenijo
Da bi razumeli sedanje dogajanje, moramo prodajo podjetij uvrstiti v proces pridruževanja in vključevanja Slovenije v Evropsko unijo, ko je Bruselj ugotavljal, kako Slovenija izpolnjuje pogoje za vključitev v Evropsko unijo. Zahtevo po prostem pretoku kapitala in po nujni privatizaciji je Bruselj ponavljal pri vseh državah, ki so se takrat vključevale v EU (pri Madžarski, Češki, Slovaški, Poljski, baltskih državah …), čeprav je bilo za te države jasno, da za privatizacijo nimajo na razpolago dovolj domačega kapitala, ampak da privatizacija pomeni prodajo državnega premoženja interesentom iz drugih držav EU, predvsem pa tudi iz ZDA. Do take prodaje državnega premoženja tujcem je v novih članicah EU tudi dejansko prišlo.
Slovenija je bila tista, ki je prodala najmanj državnega oziroma družbenega premoženja. Zaradi svoje »inertnosti« pri tovrstni privatizaciji je v vseh vmesnih in končnem poročilu dobila črno piko. Komisija je ugotavljala, da Slovenija zaostaja pri zagotavljanju prostega pretoka kapitala, da je v državni lasti obdržala preveč premoženja, predvsem v bančništvu, zavarovalništvu, na področju telekomunikacij in prometa. V Celovitem poročilu o spremljanju napredka Slovenije pri pripravah na članstvo v EU je v četrtem poglavju tč. C.2 komisija ugotovila, da je na področju pretoka kapitala in plačil slovenska zakonodaja večinoma usklajena s pravnim redom EU, da pa je tudi v zakonodaji treba odpraviti omejitve tujih naložb pri izkoriščanju naravnih virov, ki so predmet koncesije (v sedanjem času je bolj in bolj aktualno izkoriščanje vodnih virov).
V bistvu gre torej ves čas za pritisk na Slovenijo, da omogoči prost pretok kapitala, kar na področju podjetij v državni lasti pomeni, da ta podjetja proda, saj tujci navadno ne ponujajo investicij v nova podjetja. Ker domačega kapitala za nakup podjetij zaradi gospodarske in finančne krize izjalovljene privatizacije s strani poslovodnih struktur prek najemanja kreditov ni dovolj na razpolago, je jasno, da gre za zahtevo, da se prodajo podjetja v državni lasti tujcem; zdaj najzanimivejši Telekom nemškemu Telekomu, ki je prav tako v državni lasti! Govoriti o privatizaciji in umiku države iz gospodarstva je eno, zavzemati se za prodajo državnega premoženja tujcem iz določenih držav v določenem časovnem razdobju, pa je nekaj čisto drugega. Gre za širjenje gospodarske moči in političnega vpliva nekaterih držav, v našem primeru očitno predvsem Nemčije in ZDA.
Zanimivo je, da so se po sestavi in podpisovanju peticije proti privatizaciji, ki jo je sestavil kolega dr. Jože Mencinger, oglasili znani zagovorniki privatizacije in znani neoliberalci s peticijo za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva. Besedilo te peticije v bistvu uveljavlja glavno mantro neoliberalcev, da zasebna iniciativa in prosti trg vodita do večje blaginje za vse ter k odprti družbi in svobodi posameznika. Ta izhodišča vztrajno ponavljajo, čeprav številni ekonomisti ocenjujejo, da se v takem neoliberalističnem gospodarstvu, ki pred vse vrednote – tudi za ceno osiromašenja vse večjega števila ljudi in za ceno vse večje degradacije narave – na prvo mesto postavljata dobiček in gospodarski razvoj za vsako ceno ter da je o svobodi in pravicah ljudi, ki so na robu preživetja, nemogoče govoriti.
Svoboda ni le svoboda za tiste, ki mislijo drugače. Svobodo je treba zagotoviti tudi tistim, ki zdaj živijo v revščini ali so na njenem robu ter nimajo ne volje ne moči, da bi se učinkovito zavzemali za svoje pravice. Njihove družine morajo biti vsaj site.
Pravi absurd je, da ponujajo rešitve tisti ekonomisti, ki so sami sodelovali pri dosedanjih prodajah slovenskih podjetij in podjetij v drugih državah, ki so bili v nadzornih svetih bank kot glavnih povzročiteljicah gospodarske krize in da pri tem seveda govorijo čim bolj splošno in načelno, se pri tem v bistvu zavzemajo za socialni darvinizem in se skrbno izogibajo odgovorom na zdaj pomembna vprašanja.
Valpti in tlačani
Odgovorijo naj na ugotovitve čeških ekonomistov, na primer Lisickega, da so se na Češkem v letih od 1995 do 2012 povečale neposredne tuje investicije in da se je povečeval tudi bruto domači proizvod (BDP), da pa blaginja Čehov pri tem stagnira. Zaradi odtoka v tujino (v države novih lastnikov) se namreč ne povečuje neto nacionalno razpoložljivi dohodek, torej dohodek, namenjen potrošnji, ki je tudi po mnenju Stiglitza prava podlaga za ocenjevanje blaginje prebivalstva. To pa preprosto pomeni, da na Češkem tujci izčrpavajo Češko. Odgovorijo naj tudi na vprašanje, ali to, da najpomembnejša podjetja prevzamejo tujci (na primer Telekom), ne pomeni neke vrste okupacije ali vsaj delitev prebivalstva na dobro plačane valpte in tlačane.
S slovenskimi intelektualci ima naš narod že stoletja ne le dobre izkušnje, ampak tudi težave. Eni so najpomembnejši nosilci narodovega obstoja in razvoja, drugi pa služabniki Dunaja, Beograda in zdaj Bruslja. Nekateri slovenski politiki so tako kot včasih na Dunaju srečni, če jih trepljajo po ramah in pohvalijo birokrati v Bruslju, drugi pa zaradi svojega povsem individualnega interesa ravnajo tako, da si za naše razmere prislužijo odlično plačane službe v Bruslju ali evropskih in mednarodnih finančnih institucijah ter »izginejo« z domačega prizorišča.
In kaj je ta čas s slovensko verodostojnostjo, na katero pri tako imenovani privatizaciji prisega sedanja vlada. Če je vrednota ubogati gospodarje in izpolnjevati izsiljene obljube, nam bog pomagaj, ker sami si očitno nočemo, rekoč da si ne moremo, »ker nas je malo in bi v uporu vse pobralo«. Mislim pa, da je vrednota zavzemati se za pravičnejšo družbo in se povezovati z drugimi Evropejci, ki ne privolijo v vsiljen sistem neoliberalizma.
Zasl. prof. dr. Lojze Ude

Urednikova misel: Včasih si je dobro vzeti nekaj minut za pridobitev novih znanj. Potem “čudne dogodke” lažje razumemo in šele tedaj lahko o njih suvereno govorimo. A kaj, ko vse rešitve že poznajo tisti, ki najmanj razumejo…
Emmanuel Todd – pravijo mu Newton družboslovja – Francoski zgodovinar, demograf in antropolog, je že davnega leta 1976 v knjigi Končni padec na podlagi demografskih indikatorjev napovedal razpad Sovjetske zveze. Štirideset let proučuje družinske strukture povsod po svetu in prišel je do dognanja, da prevladujoča oblika družine v neki regiji določa njen kasnejši družbeni sistem. Leta 2002 je v knjigi Po imperiju napovedal zaton ZDA in finančno krizo 2008, leta 2007 pa v Srečanju civilizacij serijo arabskih pomladi. Tačas je pesimističen v zvezi s prihodnostjo Evrope. Njegove znanstvene ugotovitve redno potrjuje kasnejši razvoj dogodkov.
E. Todd se ne da preslepiti valovom aktualnosti. Pri raziskavah se opira na globinske antropološke tokove, kot so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Interdisciplinarnost jemlje zares in humanistiko obravnava z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa ne ločuje od geografije: vsak dogodek je vedno umeščen v svoj prostor.
“Sprva sem se ustrašil, da bo Osama bin Laden – ker sem napovedal konec radikalnega islama in spravo civilizacij – izrekel fatvo. Ampak ne, on je bral šele Po imperiju, knjigo o zatonu ameriške moči … Res je neverjetno, kako ta razlaga sveta deluje, sam sem čisti knjižni molj, ne potujem, vse te teorije so rekonstrukcija sveta, ampak vse se da predvideti, padec Sovjetske zveze, zaton ZDA, probleme z evrom, arabske pomladi … Če poznate globinske antropološke zakonitosti, dogodki sledijo svoji notranji logiki.”

Elite, ki so zgradile evro, verjetno niso razumele, kaj počnejo

V naslovu sem besedo »drugič« dodal zato, ker sem na SINTEZI na to temo pred nedavnim že objavil komentar pod naslovom “Zajtrk pri Angelci“. Od takrat so podporniki privatizacije svoje aktivnosti precej okrepili – pa ne zgolj s peticijo za privatizacijo –, s tem pa so sprožili potrebo, da se javnosti dodatno predstavlja argumente o njeni škodljivosti oziroma bolje rečeno o škodljivosti razprodaje državnega premoženja. To me je spodbudilo, da se s svojimi, nekoliko drugače predstavljenimi pogledi na ta problem ponovno oglašam.
Privatizacija je ta čas eno od vprašanj, ki javnost močno razdvaja. Splošno razpravo o njej je spodbudila odločitev vlade, da bo Telekom prodala, čeprav je njen predsednik pred volitvami zagotavljal, da tega vlada, če jo bo on vodil, ne bo storila. Prodaji Telekoma številni nasprotujemo predvsem zaradi treh razlogov. Najprej zato, ker gre za strateško podjetje in taka podjetja prodajajo tujcem praviloma le države, ki jih krasi oznaka »banana republika«. Drugič zato, ker naj bi Telekom podobno kot ljubljansko letališče prodali nemškemu državnemu podjetju, taka prodaja pa si bolj kot privatizacija zasluži oznako »sodobna kolonizacija«. In tretjič zato, ker se glede na dosedanje izkušnje upravičeno dvomi, da bo prodaja izvedena po postopku, ki zadostno varuje koristi naše države in ga ne obremenjujejo specifični interesi navez s koruptivnim navdihom.
Najbolj aktivni zagovorniki privatizacije – predvsem gre za neoliberalno usmerjeno skupino intelektualcev – so svoje argumente, zakaj je ta koristna in potrebna, predstavili v peticiji, ki jo občani v velikem številu podpisujejo. V njej najdemo en sam tehten argument v prid privatizacije, ta pa je, da je država slab upravljavec. To pa ni zgolj njihov argument, saj ga podobno izpostavljamo tudi nasprotniki privatizacije. Ko gre za sedanje upravljanje državnega premoženja torej obe strani soglašata, da te pomembne naloge ne izvajamo dobro. Pri odgovoru, kako ta nadvse resen problem sanirati, pa sta na povsem različnih bregovih: nasprotniki privatizacije se zavzemajo za učinkovitejše upravljanje državnega premoženja, podporniki pa za njegovo razprodajo. Na trditev, da je država na sploh slab upravljavec, nasprotniki privatizacije odgovarjamo z argumentov, da nam nudi Nemčija lep zgled, kako naj se državno premoženje dobro upravlja; če bi ta ne bil tehten, naših strateških podjetij gotovo ne bi prodajali nemškim podjetjem, ki jih večinsko upravlja njihova država. Pomislekov nekaterih, da so Nemci že genetsko bolj vešči dobrega upravljanja kot smo za hlapce primerni Slovenci, ne gre jemati resno in so žaljivi.
To, da je država na splošno slab upravljavec, torej ni tehten argument, zakaj na bi Telekom, v katerem je naša država večinski (zaokroženo 70%) lastnik, prepustili v upravljanje nemški državi. In kaj naj bi bil bolj prepričljivo govorilo za tako ravnanje? Vsaj nekateri bodo zadovoljiv odgovor našli v obsežnem intervjuju s češkim ekonomistom z imenom Vladimir Dlouhy, ki ga je Delo 31.1.2015 objavilo v svoji sobotni prilogi. Ta gospod je kot svetovalec zaposlen pri znameniti ameriški banki Goldman Sachs, ki ima med drugim izjemne zasluge, da je Grčija zašla v skrajno težko dolžniško krizo in je znana tudi po tem, da izplačuje svojim sodelavcem za njihove plenilske uspehe bajne nagrade. Gospod je bil pred kratkim v Sloveniji in nam javno sporoča, zakaj moramo Telekom prodati. Tako pravi, citiram: »..če bi bil politik, bi skušal kljub kritikam ostati načelen in bi vztrajal pri privatizaciji 15 podjetij, ki jih je parlament že potrdil…«. (Že večkrat slišano, ali ne?) Ne pozabi tudi povedati, da so Čehi svoj telekom najprej tudi prodali tujcem, a so ga kasneje ponovno odkupili, vendar to pot tega ni storila država, pač pa njihova najmočnejša finančna skupina. Pa še to nam sporoča, da je neoliberalizem z globalizacijo naredil veliko dobrega, saj naj bi v Indiji ljudje danes bolje živeli kot so pred 30 leti. Zamolčal je sicer, da živijo v ZDA po zaslugi neoliberalne religije, ki jo prav njegova banka tako uspešno prakticira, v povprečju danes slabše kot pred tremi desetletji, pa tudi v Evropi se nam dogaja podobno. Le ugibamo lahko, kako bogato ga bodo nagradili pri Goldman Sachsu, če bo naša vlada s privatizacijo pridno nadaljevala, saj si bo tudi sam za tako njeno ravnanje lahko lastil zasluge.
Za zaključek še to. Vse bolj se kaže, da gre v razpravah za in proti privatizaciji vedno očitneje za soočenje dveh konceptov o prihodnjem razvoju Slovenije. Eden se zavzema za močno državo, ki se jo naj po zgledu držav severne Evrope učinkovito in pošteno upravlja v korist večine državljanov – takemu upravljanju je državno lastništvo vsaj v strateških podjetjih v veliko pomoč -, alternativni koncept pa je neoliberalno usmerjen in se zavzema za šibko državo, v kateri se njena ključna ravnanja podreja interesom kapitala (v našem primeru predvsem tujega) in bogatih.
Andrej Cetinski, 2.2.2015

IKARJEV LET
Grška tragedija se je začela, v skladu z Ajshilovim pojmovanjem tragičnosti, z vstopom v EU. Grčija na ta vstop ni bila pripravljena. Še manj je bila pripravljena na sprejem in uvedbo evra. Vstopiti je morala zaradi geostrateških interesov Zahoda, kot varuhinja Mramornega morja in zapore sovjetskega ladjevja v Črno morje. Zaradi istega interesa, zaradi katerega je morala po končanju druge svetovne vojne grobo obračunati s svojim partizanstvom. Po tem obračunu je dokončno postala ameriški fevd in njen razvoj v moderno državo je bil z zunanjim kapitalom korumpirana farsa. Izgon kralja je bil kolateralna škoda izgube grške suverenosti.
Že pred vstopom v EU je bila Grčija ena najbolj zadolženih držav. Po uvedbi evra pa so se ji nenadoma odprle nove možnosti zadolževanja po nizkih, evropskih obrestnih merah, in celotna EU je postala nekakšen garant njenega še hitreje rastočega zunanjega dolga. Ta preobilica denarja je povsem deformirala grško gospodarstvo in družbo. Grčija si je omislila največ uradnikov na prebivalca, njene pokojnine so bile največje v Evropi, delovna doba najkrajša, posojila najcenejša, število bogatašev največje, korupcija najvišja v Evropi, pobiranja davkov skoraj ni bilo. Redna letna poročila EU-ju o stanju svojega gospodarstva je prirejala s pomočjo ameriških borznih hiš, kot vsiljevalci posojil so nastopale predvsem nemške in francoske banke. (Ker so se ameriške banke zaradi notranjih informacij previdno umikale, lahko to razumemo kot pripravljanje zahrbtnega ameriškega udarca EU!).
Cvetoča Grčija, ki je lahko potrošila več deset milijard za olimpijado, je navzven delovala kot zgodba o kapitalističnem uspehu. Navznoter pa je bila tragična povest o skorajšnjem strmoglavljenju.
To je bil Ikarjev let k soncu.

BLAMAŽA SLOVENSKE POLITIKE
Ko se je začel Ikarjev padec, so se vznemirile nemške in francoske banke in zahtevale, da članice EU posodijo denar Grčiji za pokritje njenih dolgov tem bankam. Tudi Slovenija je morala prispevati svojih 240 mio, čeprav je takrat že sama vidno drsela v lastno krizo, ki smo jo videli vsi, razen predsednika vlade, g Pahorja.
Ta je ob posojilu Grčiji govoril, da je to »zanesljivo naložen denar«, ki ga bomo brez dvoma dobili nazaj. To nam je skoraj jamčil s svojo »pregovorno odgovornostjo«. Njegov finančni minister g Križanič je šel še korak dalj: razložil nam je, da si bo ta denar sposodil po nižjih obrestnih merah, kot ga bomo dali Grčiji, zaradi česar bomo še dobro zaslužili.
Odločitev o posojilu Grčiji je bila seveda izsiljena na ravni EU, toda nikoli se nisem mogel odločiti, ali je šlo takrat za njune zavestne laži (in sta nas imela za bedake!) ali sta, bognedaj, v svoji preproščini, v to zares verjela. Popolnoma jasno mi je bilo, da tega denarja ne bomo nikoli več videli, zato sem v »Delu« zapisal, da ga bodo Grki vrnili »ad callendas graecas«, torej ob Sv. Nikoli.
Roko na srce, tega denarja, zbranega tako iz različnih EU držav, tudi Grki niso nikoli videli: iz zbirnega računa je romal direktno v nemške in francoske banke – grške upnice, Grki so le cenejša posojila zamenjali – z dražjimi. Temu se je takrat reklo »pomoč EU Grčiji«!

TROJKA BIRIČEV
Seveda se je izkazalo, da je tako zbrani denar kaplja v morje ob vseh grških dolgovih in da Grčija letno potrebuje nekaj deset milijard svežega denarja za preživetje in nekaj sto milijard, da bi spravila svoje enormne dolgove v sprejemljive okvire.
EU se je morala odločiti, da večino tega svežega denarja zagotovi, hkrati pa so njene banke dosegle, da poroštvo zanj direktno podpišejo posamezne države – članice. (Tudi Slovenija ima poroštvo v višini 1,2 mio, mislim). Da bi vsaj navidezno zagotovila njegovo racionalnejšo in bolj namensko porabo, je pristala, da finančne institucije oblikujejo »trojko grških biričev«, ki naj z bičem od grške vlade izsili neusmiljeno varčevanje. In grška vlada je, kot vsaka vlada, bolj v skrbi za lastne riti kot interese svojega ljudstva, sprejela drakonske ukrepe po načelu, »zdaj boste varčevali, pa naj stane, kolikor hoče.
Ta trojka biričev seveda ni imela najmanjšega pojma o grški (ali občečloveški) realnosti, o človeškem dostojanstvu in ekonomiji. Zrasla je v bančnih uradih virtualnega kapitala in vse, kar je vedela, je bil napotek: uzakonite varčevanje za vsako ceno, da dobimo denar nazaj. Namesto, da bi EU reprogramirala grške dolgove, jih deloma tudi odpisala in si tako kupila čas za potrebno prestrukturiranje grške družbe, je popustila tem bančnim izterjevalcem, da grobo in na silo izterjujejo posojila in oderuške obresti.
Grčija danes ni samo najbolj zadolžena evropska država. Je tudi najbolj razslojena (z nadpovprečnim deležem največjih bogatašev), njene državne institucije so najbolj neučinkovite in skorumpirane. Vlada je nesmiselne ukrepe, ki so vodili v popolno blokado gospodarstva, uvajala postopoma, da je tako omogočila grškim bogatašem, da svoje bogastvo odnesejo na varno. Nato je ukrepe usmerila direktno na prebivalstvo: razpolovila je pokojnine, za tretjino zmanjšala dopuste, prvič v zgodovini začela uvajati evidenco prisotnosti uradnikov na delovnem mestu, odpustila milijon ljudi in prevzela neposredno oblast nad mediji, zlasti elektronskimi.
Ljudstvu je zlomila hrbtenico. In se slepila, da je zmagala, da bo zaupanje finančnih trgov v »Novo Grčijo« poraslo, da bodo obresti za nova posojila na svetovnih finančnih trgih manjše, da se bo nekaj tajkunov z nagrabljenim denarjem vrnilo in da bo celotna politična vrhuška bolj ali manj neopraskana preživela.

GRČIJA PRED SESUTJEM IN DRŽAVLJANSKO VOJNO
To se seveda ni zgodilo. Obupano ljudstvo je izvolilo Sirizo z nerealnim političnim programom, ki je bolj naravnan v vračanje dostojanstva ljudem kot v gospodarski razvoj. Vsem, tudi Grkom, je jasno, da je zapisani program Sirize neizvedljiv.
Siriza je po prevzemu oblasti pred težkimi nalogami. Nagnati bo morala vso staro, skorumpirano politično strukturo in uveljaviti nekakšno prepoved njihovega političnega delovanja; za moralno očiščenje družbe bi bilo še bolje, če bi jo lahko postavila pred sodnike.
Siriza potrebuje nov, svež denar, mnogo denarja, in čas, veliko časa, da ublaži najhujše socialne krivice in sproži procese gospodarske rasti, ne da bi razprodala polovico grških otokov. Lahko krene v smeri nacionalizacije in zaplembe bogastva najbogatejših, toda temu se bo odločno uprla Amerika, saj se boji »idejne okužbe« in tovrstne pandemije doma, pa tudi naraščajočega ruskega vpliva.
Siriza se bo morala pogajati z EU in njenimi bankami. Lahko upa, da se je po hudem glavobolu, ki ga je povzročilo divjanje biričev, v EU prebudilo nekaj treznih glav in bodo za postopno reševanje grške gospodarske krize, ki postaja tragedija grškega ljudstva.
Vendar je grško upanje na trezno obravnavo njenih problemov in iskanje rešitev majhno, saj je to, tudi, če bo EU razmišljala v tej smeri, neke vrste evropski račun brez ameriškega krčmarja. Nevarnost zaokreta Grčije v levo, obnavljanje socialističnih idej, podržavljanje ali zaplemba premoženja tajkunov in podobno »levičarstvo« je za ZDA nesprejemljiv, nevaren precedens, zlasti, ker Grčija še vedno in spet močneje velja za ključno geostrateško branilko kapitalizma.
Na nek način, brez Rusov na vzhodnih mejah, toda z Rusi v Črnem morju in čedalje bolj tudi v Sredozemlju in na Cipru (in tudi v grških in ciprskih bankah!), je grška situacija podobna ukrajinski. Tudi tam Američanom ni ustrezalo evropsko povezovanje z Rusijo in organizirali so notranjo ukrajinsko revolucijo.
S tem so dosegli številne parcialne cilje v svoji globalni strategiji:
– prizadejali so težak gospodarski udarec EU-ju, ki se danes odseva v šibkem evru;
– osamili so Rusijo, zmanjšali njen vpliv in jo z naraščajočo gospodarsko in politično blokado (sankcijami) delno destabilizirali;
– dokončno so si podredili Ukrajino, jo s »pomočjo« v obliki posojil navezali nase in spremenili v svojo kolonijo (pred nosom EU!), v kateri bodo sami odločali, kdo bo vladal, kdo bo končal v nekem novem guantanamu in koliko ameriških GSO bo uzakonila Ukrajina.
(Mimogrede: Američani so tudi v Sloveniji prejšnji teden ustanovili nekakšno društvo, ki je pravzaprav »nadzorni organ za slovensko privatizacijo«. Slovenska politika ga je toplo pozdravila, mediji so o tem obilo poročali!)

CIPRAS, RAČUNAJ NA ZDA!
Amerika kot svetovna velesila sicer gnije pri živem telesu v močvirju svoje hitro rastoče zadolženosti, njena družba ne bo mogla v nedogled prenašati naraščajoče koncentracije kapitala in moči, začela se bo notranja destabilizacija, toda še vsaj pol stoletja ne bo mogoče opraviti nobenega geostrateškega izračuna mimo nje ali brez nje, tolikšna je njena vojaška (in informacijska) moč.
Tudi grškega ne. Po mojem razumevanju so ZDA v Grčiji bolj zainteresirane za »kontrolirano« državljansko vojno, kot za mir. Za politični kaos, v katerem bodo, kot v Argentini ali Čilu, neznanokam izginili »politični levičarji in marksisti«, nato pa se bodo od neznanokje pojavili odrešilni desno nastrojeni generali in veletrgovci s čokolado in odrešili utrujeno grško ljudstvo. Pojavil se bo ameriški kapital in nova blagodejna posojila.

UMAZAN SCENARIJ
Deja vu! Scenarij, ki ga razlagam, je mogoče (pre)drzen, toda poznan in vedno znova (uspešno!) uporabljen, ko gre za ameriško globalizacijo kapitalskega ustroja mejnih, za ZDA geostrateško pomembnih družb. Ta scenarij ZDA le malo prilagajajo regionalnim, nacionalnim in lokalnim specifikam družb, kjer ga uresničujejo. Je umazan in s seboj prinaša nekaj deset tisoč trupel, toda kaj je to drugega, kot komaj opazna kolateralna škoda ob pohodu svetovnega kapitala?! Koga v Ameriki briga Grčija in njena tragedija?! Njihov cilj je zlomiti in kapitalizirati Rusijo. Nad grabežljivostjo ameriškega kapitala je samo nebo.
Saj vem, kaj boste porekli: da slikam hudiča. To je zato, ker v Boga ne verjamem, Hudiča pa se vseeno bojim.
In če mi bo Predsednik g Pahor zatrdil, da vse ni tako črno, potem, …potem bom skoraj prepričan, da Grke zares čaka državljanska vojna.
Njen sprožilni detonator je volilna zmaga Sirize. Seveda, če bo vztrajala pri svojem programu.
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 31.1.2015