Kako naj se Slovenija odzove na valove beguncev?
Dopis SINTEZE vladi Republike Slovenije, 25.8.2015:
Ne samo, da tokovi beguncev z Bližnjega in Srednjega Vzhoda, iz Severne in Centralne Afrike ne pojenjujejo, temveč se v zadnjem obdobju še krepijo. To niso ljudje, ki iščejo boljši kos kruha in to niso brezskrbni, neodgovorni ali vihravi ljudje. V veliki večini so ljudje, ki si z begom z uničenega doma poskušajo rešiti golo življenje. Na tisoče jih beži pred nerazumljivimi vojnimi grozodejstvi, ki uničujejo njihove države, gospodarstva, družbe. Njihovi domovi so uničeni, družine pogosto razpršene ali pobite. Beg je za večino teh ljudi edino upanje.
Toda kam? Vse več evropskih držav ocenjuje, da je število beguncev pri njih že doseglo ali celo preseglo še sprejemljivo mejo, zato poskušajo na različne, tudi nehumane in nasilne načine preprečevati njihovo priseljevanje.
Slovenija se s temi valovi novih priseljencev iz Afrike in Azije doslej še ni direktno soočila, nobenega dvoma pa ni, da se bo prav v kratkem. Imamo sicer določene izkušnje z begunci iz balkanskega pekla, ki nam lahko pomagajo pri oblikovanju nekakšnega nacionalnega načrta, kako ukrepati, toda prav gotovo bomo soočeni z vrsto povsem novih težav in vprašanj, na katere bo treba iskati drugačne odgovore, kot smo jih poznali doslej. Eno povsem novih vprašanj bodo komunikacijske težave, ki jih z begunci iz Bosne, Kosova ali Makedonije doslej skoraj ni bilo.
Naše in tuje izkušnje nas opozarjajo, da so večletne nastanitve beguncev v nekakšne zbirne centre slaba rešitev. Več kot je beguncev v takem centru, večja je verjetnost, da se bo iz njega razvil nekakšen geto, v katerem bodo ljudje obsojeni na trajni status begunca in (nezaželenega) tujca. V takih getih se nujno oblikuje posebna subkultura, ki je tuja družbi okolja in je pogosto na robu nezakonitosti in nasilja.
V SINTEZI-KCD smo o tej problematiki veliko razmišljali in razpravljali. Med drugim smo ugotovili, da različni podatki kažejo, da imamo v Sloveniji več deset tisoč hektarov neobdelane, zapuščene, pa tudi že zaraščene plodne zemlje in več deset tisoč zapuščenih, nenaseljenih hiš. Zato predlagamo Vladi, da te podatke ponovno zbere in kvalificira ter se spoprime z vprašanjem, ali bi bilo mogoče vsaj del teh beguncev po krajšem bivanju v zbirnih centrih napotiti na te lokacije, jih tam nastaniti, stimulirati lokalne skupnosti za sodelovanje z njimi in jim nuditi nujno začetno pomoč. Tako bi tem ljudem dali upanje in realno možnost za ponovno resocializacijo in celo realno družbeno reintegracijo.
Zavedamo se, da je to drzen projekt, ki ga bo na začetku spremljala vrsta težav. Toda, ali bodo te težave večje od trajnih težav, če bomo imeli več tisoč beguncev leta in leta v zbirnih centrih oz getih? Naivno in politično neodgovorno je verjeti, da bo v bodočih tokovih beguncev Slovenija zgolj tranzitna dežela. Že načrt EU o razporeditvi beguncev po vseh državah članicah predvideva trajnejše bivanje, ob enem pa bodo naraščajoči odpori v državah, ki so doslej sprejemale največ beguncev, redefinirali njihove želene končne destinacije.
Begunci, ki bodo prihajali, bodo pogosto povsem različni. To bodo lahko družine ali ostanki družin, sirote, samski moški ali ženske, vseh življenjskih dob, povsem različne usposobljenosti ali izobrazbe, različnih kultur in jezikov. Še največ podobnosti bodo verjetno imeli v veri, kajti skoraj zagotovo bo večina muslimanov. In dolgotrajna, ali celo trajna »getoizacija« se nam kaže kot najmanj primerna rešitev.
Seveda vsi ti ljudje ne bodo primerni za model reševanja, ki ga predlagamo. Tiste, ki bi jim ponudili možnost nekakšne »samooskrbe« na zemlji (vemo, da industrija ponuja zelo malo možnosti za zaposlitev), z organizirano začetno državno in lokalno pomočjo, bi bilo potrebno skrbno odbrati, pri čemer bi verjetno imele prednost družine; za otroke so zbirni centri najtežji.
V SINTEZI-KCD predlagamo, da Vlada takoj s pozitivnim pristopom organizira strokovno razpravo in presodi možnosti, obseg in načine realizacije tega oz takega projekta ter zaprosi občine, da zberejo podatke in pripravijo vse potrebno za tovrstno »poselitev« marljivih, nekoč urejenih družin, ki si z begom z uničenega doma, poskušajo rešiti golo življenje. Neobdelana zemlja in zapuščeni stanovanjski objekti bi ponovno zaživeli, samooskrba bi se povečevala in slovenski narodni značaj bi pridobival na prepotrebni kozmopolitskosti.
Verjetno se bo pri posameznikih pojavilo veliko skepse, nepripravljenosti, nezaupanja, celo nasprotovanja, pa tudi vrsta povsem praktičnih pravnih vprašanj, toda če bo to vsestransko (tudi medijsko-predstavitveno) dobro pripravljen državni projekt, bo probleme mnogo lažje reševati. Vsekakor ima (kljub večji organizacijski zahtevnosti) razpršeno poseljevanje na opuščenem podeželju ter postopna resocializacija in integracija neprimerljive prednosti pred velikimi koncentracijami v trajnih zbirnih centrih. Tu namreč ne gre za prehodne begunce, ki se bodo po nekaj mesecih vračali domov.
Ukrepati moramo takoj. Val beguncev, ki bo v naslednjih mesecih ali drugo leto zagotovo pljusknil tudi v Slovenijo, nas ne sme najti nepripravljene. In pripravljanje zgolj zbirnih centrov prav gotovo ni ne prava ne edina ne trajna rešitev tega problema, da o humanih in občečloveških razsežnostih begunstva sploh ne govorimo.
PS:
V kontekstu zgornjega predloga o reševanju begunske problematike se bo seveda odprlo tudi vprašanje, zakaj ne bi na ta način reševali tudi problema brezdomnih družin in državljanov Slovenije. Ne glede na dejstvo, da bodo nekateri to vprašanje zaostrovali zgolj zato, da bi za njim skrili generalno nasprotovanje begunskemu pritoku, je vprašanje upravičeno in ga je treba resno obravnavati.
Vsekakor je treba ponuditi, in to prednostno, to možnost tudi našim državljanom, ne glede na to, da se bo v številnih primerih izkazala za naše državljane kot nezanimiva, saj naš socialni sistem še vedno ne stimulira k samooskrbnemu preživljanju z delom »tudi na ne-lastni zemlji«.
Čeprav z vidika preživetja in varnosti naših državljanov in beguncev ni mogoče enačiti ali enako obravnavati, to seveda ne pomeni, da bi bili naši državljani iz predloga izključeni. Nasprotno, obravnavati bi jih morali prednostno in jim ponuditi boljše pogoje, kajti končni cilj, revitalizacija degradiranega okolja in resocializacija ljudi, je navsezadnje isti.
Zato v SINTEZI-KCD Vladi predlagamo, da takoj organizira strokovno razpravo za presojo možnosti, obsega in načinov za realizacijo takega projekta. Zaprosi naj tudi občine, da zberejo podatke in pripravijo vse potrebno za tovrstno »poselitev« prednostno naših in nato begunskih družin. Neobdelana zemlja in zapuščeni stanovanjski objekti bi ponovno zaživeli, samooskrba bi se povečevala in slovenski narodni značaj bi pridobival na prepotrebni kozmopolitskosti.