.
Umrl je France Bučar, izjemno inteligenten, visoko izobražen in globoko pošten humanist z vizijo državnika.»Ne spadam v nobeno shemo, resnično ne. Poglejte, intelektualec ne spada v nobeno tako stranko, kjer bi moral marširati, kot šefi ukazujejo. Ustvarjam si svoje mnenje in poglede, in če ne ustrezajo političnim shemam, pač hodim po svoje.«
Maja Breznik in Rastko Močnik sta uredila knjigo »Javni dolg: Kdo komu dolguje«. Knjiga jasno in poljudno, vendar strokovno korektno, prikazuje, kako je prišlo do sedanje velike zadolženosti in kako bi jo bilo mogoče odpraviti, ne da bi pri tem žrtvovali vseh družbenih pridobitev zadnjih stoletji. Knjiga je zbirka prispevkov avtorjev iz več držav, tudi iz Slovenije. Izpostavljamo celovit in strokovno argumentiran prispevek, kompetentnega in družbeno angažiranega Frančka Drenovca o nastanku slovenskega javnega dolga.
Franček Drenovec: NASTANEK SLOVENSKEGA JAVNEGA DOLGA
Sledi kratek povzetek:
Skupni slovenski zunanji dolg je tik pred krizo dosegel 40 milijard evrov ali skoraj 110 odstotkov BDP! Na to raven ga je spravilo eksplozivno zunanje zadolževanje bank od leta 2005 naprej. Slovensko dolžniško krizo je sprožil ta (bančno-poslovni) dolg in ne javni dolg, ki se je napihnil šele po bančnem zlomu, ko je zunanji dolg bank morala prevzemati država (z dokapitaliziranjem bank in prevzemanjem njihovih slabih aktiv ter z dolgotrajnim kompenziranjem posledic bančne krize). Čezmerno zadolževanje je nastalo pred krizo, v bankah in za razumevanje javnega dolga je treba razumeti nastajanje bančnega dolga(!).
V zadnjih treh letih pred krizo je naraščalo domače posojanje bank trikrat hitreje od BDP. Že prvo leto bi moral biti sprožen alarm. Vendar so bili tako vladni kot opozicijski ekonomisti brez pripomb. Finančni minister je bil argentinski državljan in vlada je imela podporo »mladih ekonomistov«. Politične stranke tudi niso imele pripomb in prav tako ne Centralna banka, ki je sicer zadolžena za nadzor bank in finančne stabilnosti. Obseg posojil se je v treh letih podvojil – Dodatno k povečevanju nominalnega BDP za slabe 3 milijarde evrov letno je v državo vsako leto priteklo (preko bank!) še za 5 milijard tujih kreditov. Jeseni leta 2008 se je balon razpočil.
Kam se je trošilo?
V javnosti se je nekako uveljavilo mnenje, da je bančne kredite požrlo financiranje privatizacije. Neposrednih podatkov o tem ni, a proces je bil v resnici precej bolj kompleksen. Panožna usmerjenost posojanja ne kaže posebno velikega deleža za holdinge in podobne finančne združbe. Velik delež kaže na trgovska podjetja in še večji na gradbeništvo in nepremičninarstvo, pa tudi na stanovanjska posojila prebivalstvu, medtem ko so se posojila industriji nekoliko bolj povečala šele v zadnjem letu, ko so se začele težave z izvozom. Druga značilnost je, da so banke financirale veliko ekspanzijo tehnološko in komercialno neintenzivnih panog, usmerjenih na domači trg. Financirale so jo z direktnim posojanjem podjetjem in s financiranjem k njim obrnjenega povpraševanja. Na to ekspanzijo je bilo pripeto privatiziranje. Slovenski domači trg je, upoštevajoč dano raven produktivnosti in dohodkov, bil bolj ali manj zasičen in ambicije novih kapitalistov bi bile smiselne samo, če bi absurdna rast kreditov in s tem zunanjega dolga trajala večno. Seveda ni.
Slovenska zgodba je bila predvsem »makroekonomsko-politična«.
Degeneracija je stekla, ko je v državo pritekal kredit. Ampak to se ne bi zgodilo, če ne bi bilo polne institucionalne in politične podpore. Ustavno in zakonsko predpisana dolžna dejanja so opustili v vodstvih državnih bank, v vladi in v centralni banki.
Slovenski zlom je bil zlom novega, v prejšnjih letih na hitro skupaj sklanfanega kapitalističnega razreda (v katerega sodi seveda tudi njegovo politično zastopstvo). Novi razred ni bil zanič zato, ker je bil kapitalističen ali privaten. Bil je gnil, zanikrn, primitiven in skorumpiran. Ampak takrat smo ga dobili in od takrat ga imamo, skupaj z njegovim dolgom, ki nam ga je v samo nekaj letih nakopal na naše glave več, kakor vsi drugi pred njim v vsej prejšnji slovenski zgodovini. Seveda so krivi tudi tuji posojilodajalci in njihove »mednarodne« institucije, ki so se zavedali naraščajoče tveganosti, a se niso odzvali, saj njihove strategije vključujejo tudi (zanje) zelo privlačne scenarije dolžniških zlomov. Morda je bil to njihov namen že prav od vsega začetka. A Slovenija je imela pravna in ekonomska sredstva, da se zaščiti. Pritiski iz tujine so bili močni, a ne tako, da se jim ne bi dalo upreti. Če imaš državo, imaš sredstva in imaš legitimnost. V naši novi neoliberalni paradigmi pa je država že odveč…
Pomembno in poučno pa je, da sta primitivna provincialna grabežljivost in požrešnost v Sloveniji zajeli le naše ravnokar izvaljene »tranzicijske elite« ne pa tudi »ljudstva«. Stopnja zadolženosti slovenskih gospodinjstev je zelo nizka, in v primerjavi s procesi v drugih delih evropske periferije je bilo v Sloveniji zaradi iracionalnega ravnanja (zadolževanja) zelo malo družinskih bankrotov (z deložacijami itn.). To je treba vedeti. Naš globok civilizacijski zlom ni splošen; ima natančno določeno lokacijo.
Zgodbo sklenimo s hitrim pregledom trenutnega stanja.
Že vsaj dve leti so razmere »v gospodarstvu« spet odlične, saj ustvarjajo banke, podjetja in premožnejši deli prebivalstva spet velike profite in drugo t. i. varčevanje, ki krepko presega primanjkljaj države. Ker je domače realno investiranje na najnižji ravni v vsej poosamosvojitveni statistični zgodovini (t. j. od leta 1995), potujejo presežki pretežno v tujino, delno za razdolževanje, delno pa kar tako, za vse mogoče finančne naložbe in transferje. Leta 2014 so ti tokovi predstavljali že kar 8 odstotkov BDP, kar pomeni, da ta delež ustvarjenega BDP ni financiral domače porabe ali investiranja.
»Slovensko gospodarstvo« se je torej po letih krize in z velikansko državno pomočjo že uredilo in konsolidiralo. Visoka brezposelnost in podivjana fleksibilnost trga dela sta zatrli rast stroškov dela, ki lepo zaostaja za povprečno evropsko; dobički so odlični in davki nanje med najnižjimi v Evropi. Državo, državne institucije, državne banke in državna podjetja »vodijo« v glavnem isti ljudje, ki so jih že prej. Ideologi establišmenta so isti. V predkrizni degeneraciji sestavljena ureditev se je utrdila v novem, vsaj na videz trdnem ravnovesju: na za Slovenijo mizerni ravni produktivnosti in BDP, sramotno visoki brezposelnosti in mizernih dohodkih prebivalstva ter dinamiki, ki je za Slovenijo prav tako zgolj mizerna. Nima smisla pojasnjevati, zakaj bo čez čas spet počilo.
Povzetek pripravil: Miroslav Marc, Sinteza, oktober, 2015
Emil Milan Pintar v argumentiranem prispevku odstira težave »ugrabljene EU« in slovenske »članske ujetosti« in pri tem ugotovi, da Slovenija potrebuje novo evropsko politiko in novo razvojno strategijo.
Samo iz dobička prodanih (izsiljeno »privatiziranih«) podjetij v novih članicah EU se v bogate letno pretaka kar 3-8% DBP teh revnejših držav. Vendar plenjenje sega tudi na druga področja: v infrastrukturo, v telekomunikacije, v bančništvo in nacionalne finance v celoti, predvsem pa v kadrovske resurse teh revnejših držav.
Zaradi navedenih dejstev, ki se jih zaveda vse več ljudi, se je EU znašla v težavah in zaupanje vanjo hitro upada. Način, kako je EU »reševala« grško razvojno tragedijo, je verjetno tudi eurofilom dokončno razkril, da odločujočim akterjem v EU sploh ne gre za Grčijo in Grke, temveč zgolj za zaščito svojih terjatev ter usposobitev Grčije za vračanje dolgov in za nadaljnje zadolževanje. To so znana dejstva, ki pa sama ne dajo odgovora na vprašanja, zakaj se je to zgodilo in KAJ STORITI, da si EU povrne zaupanje vsaj do te mere, da bi njene institucije lahko funkcionirale in da bi države članice sprejete dogovore, odločitve in ukrepe spoštovale in izvajale. Če se to ne bo zgodilo dovolj hitro, bo EU kmalu postala mrtev okostnjak neuspešnega povezovanja. Prevladal bo brutalni egoizem korporacijskega kapitala in človekove pravice bodo le mokre sanje večine Evropejcev.
Zveličavni projekti kot npr. »javno – zasebno partnerstvo« so navadna past za male članice. Poglejmo slovenski primer drugega tira Divača – Koper. Popolnoma jasno je, da tak dolgoročno strateški projekt ne more dobiti privatnega investitorja (glej tudi: Pred sto leti so znali). Zasebnega partnerja bo dobil le v primeru, da Slovenske železnice »prodamo« npr. nemškemu Deutsche Bahn. In prav to je prava vsebina te »mišnice za male članice«: na eni strani pretežen del investicijskih sredstev EU legalno usmeriti v projekte v bogatih članicah, ki edine lahko zagotovijo pogoje zasebnega partnerstva, na drugi pa posredno prisiliti male članice v prodajo svojih podjetij in novo zadolževanje.
Prepoznanje te roparske narave nove EU nas seveda ne sme voditi v iskanje poti, da bi se odrekli članstvu v EU. Taka odločitev bi bila tudi zaradi »globalizacije« enostavno nesmiselna!
Zgornje spoznanje je zelo pomembno za našo novo razvojno strategijo in tudi našo evropsko politiko.
Slovenija mora (do)sedanjo gospodarsko politiko »razprodaje« (lažno poimenovano »privatizacija«) hitro nadgraditi z agresivno politiko gospodarske internacionalizacije. Pogoj za to novo gospodarsko razvojno strategijo pa ne tiči v finančnih, temveč v upravljavskih paradigmah. Zato je s spremembo zakonodaje treba ustvariti preglednost in enoznačno definirati odgovornost uprav in nadzornih svetov, za uspešno gospodarjenje pa je odgovorna vsakokratna vlada. Konflikt med interesom kapitala (dobiček) in interesom dela (plače), oba izrazito kratkoročne narave, je treba po nemškem vzoru presekati tako, da bodo v razširjenem NS prisotni nosilci kapitala, dela in dolgoročnega javnega interesa.
Pri oblikovanju nove evropske politike pa moramo spet začeti pri volilnem sistemu, saj tudi tu poslanci kot da zasledujejo predvsem interese »svojih« strank, ne pa Slovenije.
Povzetek pripravil Miroslav Marc, SINTEZA, 5.10.2015
Pred 150 leti so znali, zdaj ne več
Drugi tir železniške proge Divača–Koper v zavesti sodobnikov še vedno ostaja predvsem težko uresničljiva želja. Bolj kot za tehnično zahtevnost gre za težavnost finančne izvedbe tega projekta. Skrbno spremljam številne ideje in finančne konstrukcije, kako bi zbrali denar za gradnjo železniške proge Divača–Koper. Pri tem pa se rado pozablja na pretekle izkušnje, ko so se naši predniki v zadnjem stoletju in pol že lotili več projektov gradnje železnic in jih tudi uspešno končali.
Po proučevanju tehnične in finančne izvedbe južne železnice pred več kot 150 leti ugotavljam, da so bili izvajalci tako velikanskega projekta železnice od Dunaja do Trsta pravi geniji. Še posebno če jih primerjamo z izvajalci železnice Divača–Koper. Proga je precej daljša, kot naj bi bila zamišljena železnica do Kopra. Pri vsej veličini projekta južne železnice je treba upoštevati tudi, da se je gradila s krampom in lopato, zdaj pa imamo na razpolago najmodernejšo mehanizacijo. V finančnem pogledu imamo razvit bančni sistem in trg kapitala ter nova znanja o poslovanju, vendar ne gre. Razlog naj bi bila prevelika zadolženost države ter nezainteresiranost zasebnega kapitala za naložbo v progo Divača–Koper.
Edini investitor je še vedno država
Preden se lotimo analize navedenih zaviralnih faktorjev (prevelika zadolženost države, nezainteresiranost zasebnega kapitala), moramo navesti dva aksioma finančne konstrukcije, in sicer:
1. praviloma je investitor železnic država, ki obračunava rentabilnost trase v sklopu delovanja celotnega sistema;
2. zasebni investitor bi se vključil v financiranje, če bi se povrnil vložek v 25 do 30 letih z donosom vsaj tri odstotke.
Upoštevaje zgoraj navedena zaviralna faktorja za gradnjo proge, zagotavljanja rentabilnosti v opisanem roku in pričakovanem donosu, edini investitor je še vedno država, ki je tudi lastnik celotne železniške infrastrukture. Država pa lahko zagotovi finančna sredstva (če izključimo proračun) iz dveh virov:
– z namensko zadolžitvijo na mednarodnih finančnih trgih, kjer je ponudbe dovolj, s ceno kapitala daleč pod tremi odstotki p.a.
– z notranjo zadolžitvijo prek izdaje namenske emisije obveznic z daljšo ročnostjo (30 in več let) ter s sprejemljivim donosom (vsaj tri dostotke).
Za podkrepitev izvedbe finančne konstrukcije sem analiziral naslednje emisije vrednostnih papirjev, izdane namensko:
– delnica železnic Zeltweg–Wolfsberg–Dravograd–Velenje
– delnica železniške družbe Donava–Sava–Jadran
– zadolžnica kronskega princa Rudolfa (Ljubljana–Novo mesto)
– zadolžnica Deželne banke Kraljevine Galicije
Iz svoje zbirke vrednostih papirjev sem izločil štiri dokumente, iz katerih se lahko poučimo, kako so se financirale železnice pred 150, 100 in 50 leti. Proučeval sem zgodovino železnic na Slovenskem, predvsem iz knjige Ivana Mohoriča (ponatis Ljubljana 1968, Slovenska matica). Iz svoje zbirke vrednostnih papirjev pa sem izločil:
– obveznico južne železnice: Tako so južne železnice (Südbahn-Gesellschaft von September 1858) leta 1885 izdale obveznice v vrednosti 40 milijonov mark nemške veljave. Ročnost izplačila obveznic je bila 83 let. Izdane so bile 1885 leta, zadnje izplačilo pa je bilo v načrtu izplačil navedeno leta 1968. Emisija je bila obrestovana štiriodstotno p.a. donos 4 odstoten, ročnost 84 let
– obveznico kronskega princa Rudolfa (železnica Ljubljana–Novo mesto, 1885), donos štiriodstoten, ročnost 72 let
– delnico Donava-Sava-Adrija (1931, naslednica južne železnice)
– obveznico zajednice jugoslovenskih železnic (1968, donos triodstoten, ročnost dve leti)
Primerjamo lahko samo obveznice, saj je delnica lastninski dokument. Prav omenjena delnica je obljubljala dividende do leta 1968, vendar se to ni zgodilo, ker je južna železnica poslovala z veliko izgubo, ni pa imela več koncesije.
Uspešnejši so bili lastniki obveznic. Gradnja vseh železnic, za katere so bile izdane navedene obveznice, se je izvajala s koncesijo države, ki je vključevala tudi državno jamstvo za njihovo izplačilo.
Ugotovimo lahko, da je ročnost za naše razmere zelo dolga, tako kot je amortizacija (in s tem rentabilitetni račun) investicije. Donosi so bili zavarovani z državnim jamstvom (s koncesijo), valutno pa z zlato klavzulo. Razumljivo je, da je bilo za take vrednostne papirje dovolj zanimanja.
Delniške družbe so spretno unovčevale koncesijo države, zato je država leta 1874 ukinila državne garancije, kar je uzakonila s sekvestracijskim zakonom leta 1877. Vse železnice, razen južne, so bile podržavljene.
Nauki naših prednikov
Kakšen je torej nauk iz proučenih dokumentov gradnje slovenskih železnic?
1. Iniciator gradnje je bila država.
2. Zasebni kapital se je vključeval ob primernem donosu in jamstvu države.
3. Veljavnost vrednostnic je bila usklajena z amortizacijsko dobo (osemdeset in več let).
4. Rentabilnost (kosmati donos) so ugotavljali tako, da so novo progo prišteli v celotni sistem ter vsoto delili z dolžino vseh prog.
Če uporabimo ugotovitve gradnje Slovenskih (oziroma K & K) železnic na gradnjo proge Divača–Koper, pridemo do naslednjih dejstev:
1. Investitor mora biti država oziroma Slovenske železnice, ki so v stoodstotni lasti države.
2. Donos proge do Kopra se ugotavlja v sklopu celotnega sistema Slovenskih železnic (nikakor pa ne samo novozgrajenega odseka).
3. Zasebni kapital se bo vključil ob primernem jamstvu države; pri tem ročnost ni primarna za odločitev zasebnega vlagatelja.
4. Država se je odločala za posamezno traso, če je ta omogočila gospodarski razvoj območja ali države (gradnja tovarn, rudnikov, izkoriščanje gozdov itd.).
Ob upoštevanju gornjih dejstev je odločitev o gradnji železniške proge Divača–Koper zelo preprosta, če se hočemo kaj poučiti od naših prednikov, ki so nam zgradili veliko železnic v popolnoma drugačnih gospodarskih, tehničnih in socialnih razmerah.
Mag. Milan Lovrenčič, 8.10.2015
Pred kratkim (2.10.2015) je Maks Tajnikar v Objektivu objavil daljši prispevek, v katerem kritično obravnava razvojno politiko Slovenije. V njem ugotavlja poleg drugega tudi to (citiram): »Slovenija, ne le njeno gospodarstvo, pač pa družba kot celota, je zataknjena«. Konkretno se to po njegovem kaže tako, da danes ne bi znali zgraditi Cankarjevega doma, UKC ali nuklearke, med tem ko smo v prejšnjem »partijskem« režimu to znali. In zakaj ta razlika? Tajnikar pravi, da zato, ker smo prej imeli učinkovito državo, »danes pa take države ni več, saj je njen vpliv razvodenel, to pa ima za posledico neuspešnost celotne družbe«.
O tem, da je država, ki se jo učinkovito in pošteno vodi v interesu večine njenega prebivalstva, temeljni pogoj za uspešnost in zadovoljstvo družbe, ne gre dvomiti. (Neoliberalni verniki menijo sicer drugače). Naša država ni taka in glede tega lahko Tajnikarju brez zadržkov pritrdimo. Po njegovem je med osrednjimi razlogi za to v neustreznem upravljanju državnega premoženja. Da je to upravljanje res vse prej kot primerno, ne gre dvomiti. Pa vendarle, slabega upravljanja državnega premoženja nam ni nihče od zunaj vsilil, pač pa je zgolj ena od posledic tega, da svoje države na sploh ne upravljamo dobro. O tem, kaj je s tem upravljanjem narobe, želim nekaj več povedati v naslednjih vrsticah. Pa tudi o tem, kako lahko večino tega, kar nam danes povzroča težave, nadomestimo z rešitvami, ki se drugod potrjujejo kot uspešne.
Država je sistem, ki naj optimalno zadovoljuje interese njenih državljanov, in kot vsak delujoči sistem jo je potrebno upravljati. Splošne izkušnje dokazujejo, da mora biti za učinkovito upravljanje države zadoščeno dvema temeljnima pogojema: a)država potrebuje sposobno in pošteno vodstvo, to je vlado; b)vlado je potrebno učinkovito nadzirati; ta zahtevna in odgovorna vloga je zaupana parlamentu, ki vlado tudi imenuje. Očitno ima pri zagotavljanju učinkovitega upravljanja države osrednjo vlogo parlament in zato je upravičena domneva, da je poreklo težav, ki jih imamo pri upravljanju države, v delovanju parlamenta. Poglejmo, kaj naj bi bilo pri njem narobe.
Kot rečeno, ima parlament dve temeljni funkciji: imenuje vlado in nadzira njeno delovanje. Način oblikovanja vlade mu predpisuje ustava, ta pa daje prednost rešitvi, poznani z imenom »koalicijska vlada«. Njena osrednja vsebina je v naslednjem: a)politična stranka, ki dobi na volitvah največ glasov, povabi k sodelovanju v vladi še eno ali celo več programsko sorodnih strank, tako da ima tako oblikovana koalicija vsaj dobrih 50% poslanskih glasov; b)vodja stranke, ki je na volitvah zmagala, pripravi predlog sestave vlade, ki jo bo sam vodil, koalicijski poslanci pa ta predlog praviloma brez zadržkov potrdijo. Ves postopek oblikovanja vlade je vprašljiv, predvsem zaradi naslednjega:
– Postopek praviloma ne zagotavlja potrebne strokovne usposobljenosti vlade. To, da stranka s prejetimi 30% oddanih volilnih glasov zmaga, namreč še zdaleč ni jamstvo, da je njen vodja tudi dejansko usposobljen opravljati zahtevno delo predsednika vlade.. Posledica: v Sloveniji nam vlado praviloma vodijo ljudje, ki tega ne bi smeli delati, saj za to niso dovolj usposobljeni. Podobno velja za velik del njenih članov, to je ministrov.
– Vlada upravlja državo v skladu s politiko, ki ustreza usmeritvam koalicijskih strank in torej ne upošteva usmeritev opozicije. Z vidika interesov večine prebivalstva taka politika ni optimalna in zato družbo razdvaja, namesto da bi jo povezovala. Njena slabost je tudi to, da se ob naslednjih volitvam praviloma povsem spremeni. Še posebno pa je problematično, da ob koalicijskih vladah Slovenija tudi v prihodnje ne more pričakovati, da ji bo uspelo oblikovati razumno dolgoročno razvojno politiko in zato smo kot barka, ki po razburkanem morju pluje brez kompasa..
– Svoje vlade koalicijske stranke ne nadzorujejo in praviloma delujejo kot glasovalni stroj, ki pridno potrjuje vse, kar vlada parlamentu predlaga. Vlado torej nadzoruje le opozicijski del parlamenta, a je pri tem vse prej kot učinkovit, vsaj iz dveh razlogov. Eden je ta, da imamo volilni sistem, ki dobro skrbi za to, da v parlamentu ni prav veliko poslancev, ki so za izvajanje kvalitetnega nadzora tudi strokovno usposobljeni in motivirani. Drugi razlog pa je, da je nadzor, ki ga izvaja opozicija, ciljno usmerjen v nabiranje političnih točk in pridobivanje naklonjenosti volivcev, manj pa v krepitev učinkovitega upravljanja države. Za naše vlade torej parlamentarni nadzor ne predstavlja resnejše omejitve oziroma spodbude, že zgolj to pa je poroštvo za njihovo omejeno učinkovitost.
Sam sem prepričan, da bo Slovenija še naprej »zataknjena«, kot temu pravi Tajnikar, če v svoji politični ureditvi ne bo izvedla sprememb s ciljem, da odpravi ali vsaj omili pravkar naštete slabosti. Aktualni sta predvsem dve taki spremembi. Z eno je mišljen nov volilni sistem, ki bi naj pripomogel, da bodo v parlamentu sedeli ljudje, ki so za to delo primerno usposobljeni in so tudi izbrani po volji volivcev, ne pa prednostno po volji šefov političnih strank. Volilno ureditev, ki tem zahtevam dokaj dobro ustreza, imajo Nemci in po tem vzoru je skupina strokovnjakov že pred leti pripravila predlog novega volilnega zakona, Zveza društev upokojencev pa je zbrala potrebne podpise volivcev, da se ga je v parlamentu lahko vložilo v postopek sprejemanja. V tem postopku žal ni uspel, za kar so poskrbeli strankarski veljaki; po svoje to ne preseneča, saj se da razumeti, da ima v njihovem sistemu vrednot osebna politična moč prednost pred splošnimi interesi državljanov.
Druga, še bolj aktualna sprememba v politični ureditvi je ta, da se sedanji postopek oblikovanja koalicijske vlade spremeni. Omeniti velja tri, v praksi že preizkušene rešitve za ta problem. Ena je velika koalicija. Pri njej gre za to, da koalicijo sklepata dve najmočnejši politični stranki, ena z levega in druga z desnega političnega pola. Taka koalicija odpravi ali vsaj omili znaten tel slabosti, ki spremljajo običajno koalicijo, z njo pa imajo največ izkušenj v sosednji Avstriji ter v Nemčiji. Menim, da ni pretirano reči, da je ekonomska uspešnost in socialna stabilnost Avstrije predvsem odraz tega, da se to državo učinkovito upravlja, največ zaslug za to pa imajo prav njene vlade, zasnovane na velikih koalicijah.
Žal velika koalicija za Slovenijo ni uporabna, saj na nobenem od političnih polov nimamo dovolj močne stranke, ki bi lahko bila partner v taki koaliciji. Pred kratkim je sicer skupina politično aktivnih državljanov, pretežno Janševih podpornikov, Cerarja in Janšo javno pozvala, da skupaj oblikujeta veliko koalicijo, vendar bo skoraj zanesljivo ostalo le pri predlogu.
Naslednja, v praksi poznana rešitev za probleme, zaradi katerih so koalicijske vlade omejeno upravljavsko učinkovite, je tehnična vlada. Pri tej se sestavo vlade praviloma zaupa človeku, ki dokazljivo zna voditi velike sisteme in se mu tudi dopusti, da si ministrsko ekipo več ali manj oblikuje po lastni presoji. Rešitev je dobra, celo odlična, a se jo žal le malo uporablja. Vodilni politiki ji namreč niso naklonjeni in zato poskrbijo, da ne zaživi, razen v res izjemnih okoliščinah. V Sloveniji se je o tehnični vladi resneje razmišljajo v letu 2012, ko takratnemu zmagovalcu na volitvah (Zoranu Jankoviću) ni uspelo sestaviti koalicijske vlade, a se je potem našlo drugo rešitev.
Tretja omembe vredna alternativa za koalicijsko vlado je švicarski model oblikovanja vlade. Ta vlada ima le 7 članov (naša 17), kar je po splošnih izkušnjah optimalna številka za učinkovito timsko vodenje. Večje parlamentarne stranke imenujejo v vlado po dva ministra, manjše po enega. Funkcijo njenega predsednika opravlja eden od ministrov, vendar traja njegov mandat le eno leto, kar mu otežuje, da bi se lahko oblastniško odebelil. Tako oblikovana vlada ima vse prednosti tehnične vlade in zato pri njej skoraj ne bomo zaznali prej naštetih slabosti, ki so značilne za naše koalicijske vlade. Če upoštevamo še zgledno federalno ureditev Švice in široke možnosti, ki jih imajo njeni državljani, da z referendumi omejujejo neprimerna ravnanja politike, je kar težko oporekati oceni, da je Švica država, ki se jo najbolj učinkovito pa tudi demokratično upravlja. Zato ne preseneča, da je tudi ekonomsko izjemno oziroma najbolj uspešna, kar se med drugim odraža v njeni povprečni plači; ta je več kot enkrat večja od nemške in petkrat večja od slovenske. In če se še vprašamo, zakaj Slovenija ni Švica, je odgovor na dlani: zato, ker vztrajamo pri pohabljeni politični ureditvi in zavračamo možnosti, da se pri upravljanju države zgledujemo po Švici.
Naj povzamem: upravljanje države je najpomembnejši dejavnik uspešnejši družbe. Svojo državo upravljamo Slovenci vse prej kot dobro in plačujemo za to neodgovornost tudi vse višjo ceno. Kaj bi bilo potrebno spremeniti, vemo. Pa tega zlepa ne bomo storili, saj to strukturam, ki imajo (neposredno ali posredno) politično moč, preprosto ne ustreza. Kako omehčati ali vsaj obiti ta nasprotovanja prepotrebnim spremembam pri upravljanju države, je zato izziv, ki se ga je vredno resno lotiti. Če bomo s tem še naprej odlašali, nam bodo vnuki upravičeno očitali, da smo jim državo zapravili.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 5.10.2015
Veliko držav je uveljavilo prakso (nekatere pa so jo celo uzakonile), da predsednik države ali vlade enkrat letno »stopi pred ljudi« in poda ljudstvu nekakšno poročilo o svojem delovanju in širšem dogajanju v preteklem letu. Zavedajo se namreč, da so izvoljeni predstavniki ljudstva in da so moralno zavezani poročati o svojem delu in svojem videnju ključnih dogodkov doma in v svetu.
Seveda pa tako »letno poročilo o stanju države« pomeni mnogo več kot zgolj izpolnjevanje neke protokolarne moralne obveze. Je oblika neposrednega komuniciranja izvoljenega suverena z ljudstvom, ki lahko bistveno krepi medsebojno zaupanje in verodostojnost vlade. Ta pa je v vsakem sistemu eden osnovnih pogojev za njeno normalno delovanje.
Verodostojnost slovenske vlade, pa tudi drugih političnih institucij (Državnega zbora, Državnega sveta, Predsednika države, Ustavnega sodišča) je že nekaj mandatov močno omajana, kar nedvomno dodatno oziroma povratno negativno vpliva na počutje ljudi. Vse analize tega stanja kažejo, da državljani pogrešamo in potrebujemo ustrezno, z vedenjem in dejanji utemeljeno, avtoriteto izvoljenega posameznika in najvišjih državnih institucij. Brez nje se mnogi počutijo, kot da živijo v nekakšnem »interregnumu«, ali, bolje rečeno, v »brezvladju«. Ljudje smo preobremenjeni s posamičnimi informacijami, naša občila pa ne čutijo potrebe ali ne zmorejo intelektualnega napora, da bi najpomembnejše dogodke, (o katerih običajno tendenciozno poročajo), smiselno in objektivno povezala in jih predstavila v smiselnem širšem kontekstu in svetovni politični konstelaciji. Nobenega dvoma ni, da državljani potrebujemo tako celovito sliko, da se v svetu, ki se hitro spreminja, ne bi počutili zgubljene ali celo zapuščene.
Zato vas, spoštovani gospod Predsednik vlade Miro Cerar, da izberete enega od pomembnih datumov, ki prihajajo (npr. Dan osamosvojitve), stopite pred ljudi, jim predstavite svoje delo v preteklem letu, jim predstavite svoje videnje sveta in Slovenije v njem in razgrnete svoje načrte za v prihodnje. To bi morali storiti tako, da bi bilo komuniciranje z ljudmi neposredno, brez vmesnega člena medijev. Ljudem bi omogočili, da vam vnaprej pošljejo svoja vprašanja (kot to stori Putin) ali da bi vprašanja zastavljali neposredno, v živo. Seveda bi bilo smiselno, da bi bili novinarji pri tem izvzeti.
Vaša vlada je v prvem letu svojega mandata naredila kar nekaj stvari, ki jih ljudje odobravamo in cenimo. Predvsem je to umiritev gospodarskih napetosti, obogatena z nekaterimi pozitivnimi trendi razvoja, ki je nujno potrebna tistim, ki svoje delovanje, zlasti na gospodarskem področju, načrtujemo. Potrebna pa je tudi za splošno počutje ljudi in to je danes boljše, kot kadarkoli v zadnjih sedmih letih, čeprav mnoge pestijo hude materialne stiske in vsakdanje tegobe. Toda vsaj luč na koncu predora je spet mogoče videti in rotimo vas, da je ne upihnete s prevelikim popuščanjem posameznim, bolje organiziranim skupinam (npr. zdravnikov, univerzitetnih učiteljev, dela javnih uslužbencev ali finančno-razprodajnih lobijev).
Na drugi strani pa ljudje vaši vladi očitajo predvsem štiri stvari:
– prvič, da se spreneveda ob nezadovoljstvu ljudi z dano ravnijo demokracije (slab volilni sistem in manjši vpliv ljudi, da z referendumom odločajo o vsebinah, za katere bi zbrali dovolj, npr. 50.000 podpisov),
– drugič, da se ne zna dovolj odločno postaviti za slovenske interese v Bruslju;
– tretjič, da očitno nima potrebne moči, da bi razčistila nekatere očitne grozljive nečednosti in nesposobnosti, kot so anarhija v zdravstvu ali DUTB ali TEŠ 6;
– četrtič, da ni sposobna odločneje, predvsem pa hitreje, uveljaviti politične in kazenske odgovornosti, kar je bil ključni poudarek vašega volilnega programa ter konkretizirati odgovornost članov vlade za uspešno upravljanje države in njenega premoženja.
Prav o teh stvareh bi morali spregovoriti pred ljudmi, saj nam o teh problemih občila poročajo izrazito »aferaško«, pogosto zavedena v promocijo nekega parcialnega interesa. Prepričani smo, da bi tak »nagovor ljudstvu države« bistveno izboljšal položaj in oceno vaše vlade in ustvaril med ljudmi prepotrebno pozitivno energijo. Brez te je upanja manj in življenje še mnogo težje.
Na ta naš predlog pričakujemo pisni odgovor.
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 6.10.2015
Tako, da enomesečni znesek vsak mesec natiskanega denarja razdelili med države glede na število beguncev, ki jih le-te sprejmejo.
Begunci so tu. Kaj zdaj?
Ko gledamo begunce, ki se utapljajo v Sredozemskem morju, prenočujejo v parkih, se peš prebijajo od ene meje do druge, se nam zasmilijo. Veliko več pa ne naredimo. Gotovo bomo našli tudi posameznike, ki bi v svoje stanovanje za teden ali dva sprejeli begunko z otrokom, velika večina pa nas bo takoj našla razloge, zakaj tega ne moremo. Čeprav bi radi. A ko vidimo, da za begunci ostajajo smeti in kupi starih oblačil, ki smo jih zbrali, da bi potešili slabo vest in se hkrati znebili, česar ne rabimo, se usmiljenje zelo hitro spremeni v zgražanje nad njihovim ravnanjem. Ko vidimo množico »nasilnih« mladih mož, ki imajo celo mobilne telefone in sončna očala, a ne upoštevajo schengenskih pravil, nas zajame še strah. Kaj pa, če sploh niso begunci, ampak le ekonomski migranti, ki bodo ogrozili naše zaposlitve? Morda pa so med njimi celo teroristi?
Seveda vemo, da smo jih ustvarili »zahodnjaki« z izvozom »demokracije« v Irak, Afganistan, Libijo, Egipt, Sirijo pa tudi da je bil slovenski delež pri tem zanemarljiv; le dva ali štiri vojake smo zaradi »ugleda« poslali v Irak, kjer se je vse začelo. A zdaj je, kar je. Begunci so tu. Kaj zdaj?
Zakaj denarna politika ECB ne deluje?
Usmiljenje in miloščina posameznikov nista stvari, ki dolgo trajata, nanju se ne moremo zanesti. Probleme lahko rešijo le evropska in državne oblasti. Pri reševanju iz finančne krize se ne ene ne druge niso izkazale. Sedanja negotova gospodarska rast se ni zgodila zaradi njihovih posegov, lahko bi celo rekli, da je oblastem ni uspelo preprečiti. Pa še, da smo se navadili živeti s krizo, postala je normalno stanje; morda pa je bilo stanje pred krizo nenormalno. Po sedmih letih od začetka krize se ne zdi, da se vračamo, kjer smo bili pred njo.
V svetovni finančni krizi jo je posebno slabo odnesla EU, znotraj nje pa predvsem države, ki imajo evro in sodijo v tako imenovano južno obrobje EU. Razlogi za to so bolj ali manj znani. A pustimo ob strani popolnoma zgrešeno politiko zategovanja pasu v času, ko je to le še povečevalo in podaljševalo krizo. To je lahko del razlage, zakaj denarna politika Evropske centralne banke ne deluje. A ni le to.
Mehanizem, na katerega računa ECB, naj bi deloval prek obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja. Znižanje obrestne mere ECB naj bi znižalo vse obrestne mere, to pa naj bi pospešilo naložbe, saj je pri nizkih obrestnih merah mogoče najti več naložb, pri katerih je stopnja donosnosti višja od obrestne mere, istočasno pa se pri nizkih obrestnih merah manj izplača odrekati sedanji potrošnji na račun prihodnje. Z njim naj bi zato uravnavali tudi inflacijo; nizke obrestne mere naj bi jo povečevale, visoke preprečevale. A zniževanje obrestnih mer ne pomaga, več jih sploh ni mogoče znižati, obrestne mere na depozite bank pri ECB so celo negativne. Tudi deflacija se nadaljuje, investicije ostajajo daleč pod ravnjo iz leta 2008.
Da mehanizem kljub drastičnemu zniževanju obrestnih mer ne deluje, je pravzaprav razumljivo. Če ne vem, komu bom lahko kaj prodal, si denarja za proizvodnjo ali njeno širjenje ne bom izposodil. Ne glede na obrestno mero, tudi če je ta ničodstotna. Zato se je ECB odločila za “kvantitativno sproščanje”; povedano po domače, za tiskanje denarja. Tudi to iz pravzaprav enakega razloga ne pomaga. Denar ne pospešuje kreditov, investicij in gospodarske aktivnosti, ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, v makroekonomske igralnice, kjer zvišuje »vrednost« delnic in napihuje nov finančni balon.
Alternativa kvantitativnemu sproščanju:
Ali ima kvantitativno sproščanje alternativo? Morda bi morala ECB razmisliti, da vsak mesec namesto 60-milijardnega odkupa državnih obveznic, kar v letu dni da 720 milijard evrov, novo ustvarjeni denar prenese kar na račune približno 340 milijonov državljanov evroobmočja. Vsakdo bi dobil približno 2000 evrov. Šlo bi za nekakšen enkraten temeljni državljanski dohodek. Večina tega denarja bi šla v povpraševanje, kar bi zagnalo gospodarsko aktivnost. Morda bi ECB uspelo deflacijo spremeniti v želeno dvoodstotno inflacijo, nevarnost poka novega finančnega balona bi se zmanjšala. A predlog je seveda popolnoma sprt s pravili in načeli delovanja ECB.
Kaj pa če bi enomesečni znesek tako ustvarjenega denarja, 90 milijard evrov, uporabili za pomoč beguncem, tako da bi ga med države razdelili po številu beguncev, ki bi jih sprejele. To je še manj skladno s pravili in načeli ECB. Tudi begunstvo ni skladno s pravili. A države bi se najbrž manj prepirale o kvotah, finančnim ministrom se ne bi bilo treba ukvarjati v vprašanji, kje v proračunu poiskati denar in ali naj se zato sprostijo zaveze o proračunskih primanjkljajih. Ker bi begunci ves denar porabili tam, kjer so, bi se »breme« spremenilo v spodbudo.
Mimogrede, priključitev vzhodne Nemčije naj bi bila za Nemčijo veliko breme, zaradi katerega je v EU dobila posebne ugodnosti. Dejansko pa je »breme« priključitve in z njo povečana gospodarska aktivnost postala temeljni kamen sedanje gospodarske in tudi politične moči Nemčije.
Jože Mencinger, Sinteza, 23.9.2015
Duh uporništva in elita, sposobna vodenja
Franček Drenovec je v obširnem prispevku z naslovom »Kje so tiste pomladi, ki so včasih bile« ponudil zanimivo razlago, kdaj in zakaj doživlja Slovenija v svojem razvoju tako močne vzpone in padce. Uvodoma se sprašuje: »Kam je šla slovenska pomlad – tisto dinamično obdobje s svojo civilno družbo, zborovanji in protesti, plebisciti in volitvami, kronano z našo lastno vojno? Danes spet, tako kot takrat, izgubljamo svojo državo in perspektivo, pa se ne zgodi nič. Kje je zdaj “pomlad”? Kje je zdaj vsaj delček tistega protesta in upora?« In nadaljuje: “Demokracijo” že imamo, “ekonomsko svobodo” že imamo, “svojo” državo že imamo. Motivacij, ki so nekoč ustvarjale slovenske pomladi, pa ni več. Potem ugotovi, da smo v Sloveniji v zadnjih sto letih trikrat zavrgli svoje stare elite in jih na hitro nadomestili z novimi, in te so vsakič na novo spisale zgodovino, ki se je začela šele z njimi. Naši današnji oblastniki so si prikrojili resnico prav ekstremno in s sedanjimi močnimi tehnologijami veliko bolj učinkovito, kot so to znali nekoč. Vcepili so nam predstave o nas samih, ki so popolnoma odlepljene od stvarnosti. Zato velja opozoriti, da bo vračanje v stvarnost zahtevalo kar nekaj napora. Se spomnite “mladih ekonomistov”, “old boysov”, “rdečih direktorjev”?
Razmišljanje sklene: »Nič se ne bo spremenilo, dokler se ne sestavi zadosti široka nova ekonomska, intelektualna in politična elita, sposobna treznega¬ razmisleka, uporabe znanja in ¬resnega angažiranja, ki je danes še ni.«
Ključno je učinkovito vodstvo države!
Andrej Cetinski mu replicira: Drenovec je ponudil zanimivo razlago vzponov in padcev. Najmočnejši vzpon smo po njegovem beležili v obdobju 1965 do 1979, ko smo BDP povečali z indeksom 250 in krepko zmanjšali zaostanek za Avstrijo. Ta razcvet sta omogočila tržno gospodarstvo ter »komunistična« liberalizacija. V 80 letih je bila rast zaustavljena zaradi politične in gospodarske krize, v katero je zašla Jugoslavija. Sledila je osamosvojitev Slovenije in z njo pogojeno prehodno sušno obdobje. Po letu 1993 je gospodarska rast ponovno oživela in vse tja do leta 2006 smo razvojno veljali za eno najbolj prodornih evropskih držav Zasluga za te uspehe gre dobremu vodenju države, ki še ni bilo, to je pomembno, okuženo z razdiralnimi idejami neoliberalizma. Za tem so sledila leta intenzivne neoliberalne preobrazbe upravljanja države (to je splošnega podrejanja interesom kapitala, tudi tujega) z naslednjimi tremi fazami: najprej enormno (pretežno privatno) zadolževanje v tujini (predvsem v letih 2007 in 2008), za tem podržavljanje privatnih dolgov do tujine (v letih 2012 in 2013) in za tem privatizacija, ki se jo ta čas še vedno izvaja. Zadnje desetletje je za državo na sploh razvojno porazno, a po mnenju Drenovca smo Slovenci dovolj sposobni in motivirani, da ponovno zaženemo proces pospešenega napredka. Za ta kvalitetni premik pa nam po njegovem manjka nekaj ključnega, to je učinkovito vodstvo države. In kako priti do njega? Tako pravi, citiram: » …spremenilo se ne bo nič, dokler se ne sestavi zadosti široka nova ekonomska, intelektualna in politična elita….Zadnja prejšnja je pred desetletjem razpadla, nove še ni. Za to gre«.
Da potrebujemo elito, ki ji več kot služenje kapitalu pomeni razvojno uspešna Slovenija, lahko Drenovcu le pritrdimo. Oblikovanje take elite pa zahteva čas in zato je treba iskati tudi druge poti, ki vodijo do učinkovitega upravljanja države. Ena njih, po mojem zelo obetavnih, je v spremembi modela, po katerem oblikujemo vlado, to je osrednji vodstveni organ države. Pri iskanju boljše rešitve se je vredno zgledovati po državah, kjer upravljanje države res dobro deluje. Ena takih je Švica. Oglejmo si, kako v Švici v primerjavi z nami oblikujejo vlado in nadzorujejo njeno delovanje:
– Vlada v Švici ima 7 članov, naša 17. Vlada s sedmimi člani po splošnih izkušnjah lahko optimalno učinkovito deluje kot kolektivno telo, naša pa je nasprotno številčno prebogata.
– Ministre predlagajo v Švici vse parlamentarne stranke (večje po dva, manjše po enega), pri nas imajo to možnost le koalicijske stranke, ki praviloma zastopajo interese dobre polovice vseh volivcev. Ta razlika je izredno pomembna, vsaj iz dveh razlogov. Zaradi nje namreč v Švici parlament lahko veliko učinkoviteje kot pri nas nadzoruje vlado, kar se šteje za enega temeljnih pogojev za učinkovito upravljanje; pri nas tega nadzora skoraj ni, saj koalicijski poslanci pridno pritrjujejo vsemu, kar predlaga vlada, opozicijski pa vladnim predlogom več ali manj dosledno nasprotujejo, pa četudi so dobri. Drugi od razlogov je ta, da si v Švici parlamentarna stranka veliko težje kot pri nas privošči, da za ministra predlaga osebo, ki za to delo ni primerno usposobljena. Švicarska vlada je zato praviloma visoko strokovna s karakteristikami tehnične vlade, kar je ključno za njeno uspešno delo.
– Funkcijo predsednika vlade (in predsednika države) opravlja v Švici eden od ministrov, vendar ima vedno le enoletni mandat. Možnosti, da se ključne politične funkcije v tej državi zlorabi za avtokratska in druga neprimerna ravnanja z običajno zelo škodljivimi vplivi na kvaliteto upravljanja, so tako močno omejene. Pri nas je to povsem drugače.
– V Švici je referendum pomembna in pogosto uporabljena oblika demokratičnega nadzora oblasti, pri nas pa je njegova vloga zanemarljiva.
O tem, da je prihodnost Slovenije najbolj odvisna od tega, kako uspešno bomo svojo državo upravljali, ne gre dvomiti. Danes to ne počnemo dobro, za kar pa ne gre kriviti le ljudi, ki so nam državo vodili oziroma jo vodijo. Krivda je v neprimernem modelu političnega upravljanja; tega smo sicer povzeli po nemški praksi, vendar ta v okolju, kjer prevladuje protestantska etika, kar zadovoljivo deluje, v našem zelo specifičnem okolju pa žal ne. Bolj kot vse drugo torej potrebujemo spremembo modela političnega upravljanja države. Pri tem pozabimo na lastno inovativnost in se raje zgledujmo po Švici. Če bi začeli resno v to smer delati, bi se ob tem aktivirale tudi intelektualne in druge elite, o katerih govori Drenovec.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.9.2015
Z mnogimi ljudmi sem se pogovarjal o tem, kako bi preprečili nadaljnje opuščanje in zaraščanje rodovitne slovenske zemlje in propadanje objektov. S staranjem prebivalstva je plačala visok davek zemlja, zapuščene so kmetije in gospodarska poslopja, podeželje se prazni…
Prišli smo na idejo, da bi se dalo ta velik problem rešiti z vzpostavitvijo državnega projekta »Reševanje opuščene rodovitne zemlje«, kjer bi vlada v sodelovanju z občinami ponudila zemljo (državno, občinsko, pa tudi privatno) v obdelovanje slovenskim državljanom, pa tudi tistim beguncem z urejenim azilom, ki bi to želeli. Država bi projekt vodila in nudila finančno pomoč (sredstva iz proračuna, pa tudi iz ustreznih evropskih skladov), strokovno pomoč (po posameznih ministrstvih) ter po potrebi prilagodila zakonodajo, ki bi omogočila hitro uresničitev državnega projekta.
Ideja ima v sebi naslednje cilje: ponovno poseliti podeželje, zmanjšati obseg opuščene slovenske rodovitne zemlje, zaposliti nezaposlene Slovence, pa tudi integrirati tiste begunce v slovenski prostor, ki bi si to želeli. Daljše življenje beguncev v zbirnih centrih gotovo ni optimalna rešitev.
Pri uresničitvi projekta tesno sodelujejo lokalne oblasti (občine), ki najbolje poznajo stanje, probleme in nujnost reševanja problemov na njihovem področju. Občine kontinuirano spremljajo dogajanja na ne več opuščeni zemlji.
Hic Rhodus, hic salta! In to pod nujno in hitro…
Vito Šoukal, Sinteza-KCD, 2.9.2015
Barbara Hren je v prispevku z naslovom »Lekcije in zapuščina krize« pregledno predstavila mnenja uglednih tujih in domačih ekonomistov o tem, kaj so vzroki sedanje krize. Ta že sedem let obremenjuje svet in ji še ni videti konca. Problem je zaskrbljujoč tudi spričo napovedi nekaterih ekonomistov, da smo že na pragu nove krize, ki bo še globlja od te, ki je še nismo preboleli. Sodobno gospodarstvo očitno boleha za kronično boleznijo, ki je ne zdravimo pravilno. Enako kot za vsako drugo bolezen velja tudi za gospodarsko krizo, da je temeljni pogoj za njeno učinkovito zdravljenje pravilna diagnoza, torej poznavanje vzrokov, ki so krizo povzročili in jo še poganjajo. O teh vzrokih in njihovi odpravi govori ta zapis.
Ekonomisti, katerih mnenja povzema Hrenova, navajajo številne vzroke krize, ki jih je možno združiti v naslednje tri, ki naj bi bili ključni:
1. Ekspanzivna denarna politika. Odraz te politike so bile tako nizke obrestne mere, da so spodbujale prekomerno zadolževanje. Njen osrednji nosilec je bila ameriška centralna banka, po njej pa so se zgledovale tudi centralne banke drugod po svetu. Ta politika je v letih pred krizo močno pospeševala tržno povpraševanje, kar je krepilo gospodarsko rast in odločilno pripomoglo k zmanjševanju nezaposlenosti. Zaradi teh rezultatov je bila deležna več ali manj splošne naklonjenosti.
2. Deregulacija bančnega sistema. Bančni sistem je eno močnejših orodij ekonomske politike, seveda ob pogoju, da ga centralna banka ustrezno usmerja, regulira. V skladu z neoliberalno dogmo, da je trg sposoben dobro delovati brez državnih posegov, je v pred kriznih letih ta regulacija postajala vse bolj ohlapna. Ena značilnih posledic takega ravnanja (in prenizkih obrestnih mer) je bil pojav nepremičninskih balonov, ki je bil še posebno zaznaven v ZDA. Pri njem je šlo za to, da so si lastne domove s pomočjo kreditov na veliko kupovali tudi ljudje, za katere se je v naprej vedelo, da svojih finančnih obveznosti ne bodo mogli poplačati, sam finančni sektor pa si je v povezavi s temi zadolžitvami omislil še nekatere inovativne finančne inštrumente, ki so mu prinašali lepe dobičke.
3. Uvedba evra. Ta dejavnik se med vzroki krize pojavlja le v Evropi, njegova »krivda« pa je v tem, da je v sicer manj konkurenčnih evropskih držav spodbudil močno zadolževanje in s tem tudi prehodno prekomerno gospodarsko rast, od katere pa je zaradi svoje konkurenčnosti imela največ koristi Nemčija. To se nam je dogajalo tudi v Sloveniji, kar lepo dokazuje podatek, da smo se v prvem letu po prevzemu evra – to je v letu 2007 – v tujini dodatno zadolžili za dobrih 11 milijard evrov (pretežno je šlo za privatne zadolžitve ob posredovanju domačih bank), tedanja vlada pa si je lahko pripisala zasluge za visoko gospodarsko rast. K sreči je bila to nerazumno zadolževanje zaradi izbruha krize v letu 2009 prekinjeno, saj bi bili sicer danes zadolženi kot Grki. (Ti so evro prevzeli nekaj let pred nami).
Vsi trije predstavljeni dejavniki imajo nekaj skupnega: močno so spodbudili vsesplošno zadolževanje in s tem vsaj prehodno tudi dodatno tržno povpraševanje ter gospodarsko rast. Ko so večje banke v ZDA v letu 2008 po propadu ene od njih spoznale, da so njihove prekomerne finančne naložbe resno ogrožene, so kreditiranje skoraj povsem ustavile, in po tem zgledu so ravnale banke tudi v Evropi. Tržno povpraševanje je zato na hitro močno upadlo in z njim gospodarska rast, nezaposlenost pa se je krepko povečala. Svet je tako čez noč iz gospodarskega razcveta prešel v globoko krizo.
Ob vzrokih za krizo, o katerih sedaj govorimo, se zdi logično, da je za njeno ozdravitev potrebno predvsem troje:
a) sanirati je potrebno bančni sistem, saj ta spričo izgub, ki jih je zaradi prekomernega kreditiranja v pred kriznih letih utrpel, ni bil več sposoben normalno delovati, brez njega pa je tržno gospodarstvo omrtvičeno;
b) z ustrezno preureditvijo je potrebno okrepiti bančni in denarni sistem kot orodje za učinkovito državno usmerjanje tržnega gospodarstva;
c) Evropska unija mora pospešeno po zgledu ZDA uvesti fiskalno integracijo ali pa opustiti skupno valuto evro, vsaj v manj konkurenčnih državah.
Od gornjih ukrepov so v ZDA in v nekaterih evropskih državah (Nemčija, Francija, Velika Britanija,…) prvega od njih, to je sanacijo bank, hitro in učinkovito izvedli v breme države. Rezultat je finančno spodobno usposobljen bančni sistem in močno povečana zadolženost države. Ni pa ta ukrep zadostoval za okrepitev tržnega povpraševanja. Tega problema so se zato najprej v ZDA, zadnje čase pa tudi v Evropi, lotili z ekspanzivno monetarno politiko, to je z zniževanjem obrestnih mer na raven, kot je doslej svet še ni poznal. Žal pa ta prijem, ki sicer velja za enega od povzročiteljev sedanje krize, to pot ne deluje zadovoljivo, saj v gospodarstvu in med prebivalstvom ni dovolj kreditno sposobnih oseb, ki so pripravljene svojo porabo večati na račun zadolževanja. Za rešitev te težave je zopet – vsaj za ZDA to velja – poskrbela država na ta način, da sama v raznih oblikah pospešuje tržno povpraševanje, za to potrebna sredstva pa si zagotavlja z zadolževanjem. Po tej poti jim je (v ZDA) uspelo krizo iz leta 2008 v velikem delu sanirali, a so ob tem ustvarili dve novi krizni žarišči. Eno predstavlja velika zadolženost države, za katero nihče ne zna napovedati, kako se jo bo saniralo, drugo pa inflacija borznih cen vrednostnih papirjev (delniški balon), ki ga poganjajo ekspanzivna monetarna politika in premalo obdavčeni dohodki bogatih. Pravih vzrokov krize očitno niso uspeli pozdraviti, smo pa zato bogatejši vsaj za spoznanje, da je država, podprta z zadostnimi finančni sredstvi, v krizi edina sposobna zagotoviti dodatno povpraševanje, ki je pogoj za stabilno in učinkovito delovanje trga. (Mimogrede: pravkar navedena ugotovitev je negacija ene temeljnih dogem, ki jih uči neoliberalizem).
Precej slabše kot v ZDA nam gre pri obvladovanju krize v Evropi. Težave povzročata predvsem dve zadevi. Ena je evro, ki smo ga prej omenili kot enega ključnih vzrokov za krizo. Za njegovo normalno delovanje bi Evropa, kot rečeno, potrebovala fiskalno integracijo po vzoru ZDA, kar pa je neizvedljivo, še najbolj zaradi nasprotovanja Nemčije. Alternativna rešitev bi bila, da predvsem manj konkurenčne države južne Evrope ponovno uvedejo svoj lastni denar. Tudi tej možnosti se vsaj še nekaj časa ne obeta uspeh, saj ji Nemčija ne zagotavlja podpore; evro se je namreč potrdil kot orodje, ki ji veliko pomaga pri utrjevanju njenega že prevladujočega položaja na stari celini. Problemov, ki jih evro povzroča kot dejavnik krize v Evropi, se torej ne razrešuje, prej se sme reči, da se jih celo poglablja.
Druga težava, ki jo ima Evropa v primerjavi z ZDA pri obvladovanju krize, je njena nepripravljenost, da se državo, podprto s sredstvi iz zadolževanja, uporabi za krepitev tržnega povpraševanja. Namesto tega se v Evropi vztraja pri strogem proračunskem varčevanju, kar močno otežuje oživljanje gospodarske rasti. Tudi za to politiko ima največ zaslug Nemčija, saj ji ta koristi pri podrejanju šibkejših evropskih držav.
Predvsem zaradi razlogov, katerih ozadje so specifične nemške ambicije po prevladi, je torej Evropa pri obvladovanju krize manj učinkovita od ZDA. Pa tudi onkraj »luže« jim ni uspelo pozdraviti njenih pravih vzrokov in se jim zato obeta njena ponovitev, verjetno v še bolj boleči obliki. Osrednji vzrok krize je namreč vsaj po mojih spoznanjih to, da si sodobno gospodarstvo brez aktivne podpore države samo ne zmore zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja, ki je pogoj za njegovo stabilno delovanje. Da država to svoje poslanstvo lahko učinkovito opravlja, potrebuje sodobna družba predvsem dvoje:
a) močno državo, ki se jo učinkovito in etično upravlja v korist večine;
b) progresivno obdavčitev bogatih, ki državi zagotavlja zadostna sredstva za izvajanje njenih ekonomskih in socialnih funkcij.
Državo s pretežno takimi karakteristikami smo v razvitem svetu že poznali v drugi polovici prejšnjega stoletja. Pravo nasprotje teh usmeritev je neoliberalna država: ta naj bi bila vitka, njeno upravljanje se prednostno podreja interesom kapitala, pri obdavčitvi bogatih pa se teži k rešitvam, ki ustrezajo enotni davčni stopnji za revne in bogate. Žal neoliberalizem danes pri upravljanju države prevladuje in dokler bo tako, si tudi ne moremo obetati prihodnosti, ki je ne bodo obremenjevale ekonomske pa tudi druge krize.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 29.8.2015