Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

Milijardne grozljivke

2. Demokracija in država, spl

Bančna luknja in sporna kadrovanja v SDH in NLB

Postopno razkrivanje omrežja, ki obvladuje državno premoženje.
To so ljudje z imeni in priimki, z obrazom in masko, s čudno etiko in brez socialna inteligence.
Vlada nas vodi v brezno lobijev, ki obvladujejo celotni sektor, celotno državno premoženje.

Povzeto po RTV Odmevih in Slovenskih novicah, 23. in 27.2.2016:
Kako hitro je lahko v majhni državi krog sklenjen, smo lahko videli v torek, ko so iz Istrabenza sporočili, da so za člana uprave imenovali Mateja Narata, ki je soodgovoren za petmilijardno bančno luknjo. Imenovali so ga »na podlagi izkušenj na področju turistične dejavnosti, področju projektov dezinvestiranja, optimizacije dela strokovnih služb, izkušenj s področja konsolidacije, internacionalizacije in brandiranja«.
V nadzornem svetu Istrabenza sedi tudi Janko Gedrih, ki je novi prvi nadzornik NLB. Prav tu je svoj čas kot član uprave sedel tudi Narat, bil je celo predsednik kreditnega odbora banke, ki je podeljevala tako imenovane slabe kredite. Kot dolgoletni član je bil soodgovoren za slabo poslovanje banke, zoper njega pa teče tudi najmanj en sodni postopek. Obtožen je dodeljevanja posojila Simoni Dimic in njenemu očetu. Do novembra lani je vodil Savo, pred leti pa je hotel tudi v Abanko, vendar ni dobil licence.
Da so bančniki milijone podeljevali prek političnih in prijateljskih zvez, ni več skrivnost, in prav zaradi tega je v slovenskem bančnem sistemu nastala tako velika luknja – največ je k temu prispeval prav NLB, – reševati pa jo moramo davkoplačevalci.
Sicer pa Narat ni edini, ki kljub sumljivi preteklosti rotira s položaja na položaj. Leta 2004 je upravo NLB prevzel Marjan Kramar, poleg njega so sedeli Andrej Hazabet, Borut Stanič, Alojz Jamnik, Narat in Miran Vičič. Kramarja je leta 2009 zamenjal Draško Veselinovič, v čigar upravi so bili Narat, Vičič, Jamnik, Claude Deroose in David Benedek. Veselinovič je po 72 dneh odstopil zaradi podaljšanja 150-milijonskega posojila Infond Holdingu, septembra istega leta pa je na njegov stolček sedel Božo Jašovič. V njegovi upravi so bili še Marko Jazbec, Benedek, Robert Kleindienst ter Deroose. Bančni sistem je prvič beležil izgubo leta 2010, trenda padanja pa ni bilo več mogoče ustaviti. Po dveh letih je Jašovič odstopil zaradi nasprotovanja politike prodaji Mercatorja.
In danes? Veselinovič, ki ga v vlogi obtoženca vabijo na sodišče, je predsednik uprave Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju, Narat se je moral odpovedati stolčku v Istrabenzu, Marko Jazbec pa je predsednik uprave SDH in tako upravlja celotno državno premoženje.
Nepovezani poslanec Bojan Dobovšek je v Odmevih povedal, da bi v zvezi s tem lahko več naredili pri samih finančnih postopkih, saj imata Furs ter računsko sodišče veliko pooblastil. »Ti ljudje so zaslužili dodaten denar in to se jim na premoženju tudi pozna,« je prepričan Dobovšek, ki meni, da bi bilo treba to premoženje odvzeti in narediti nekakšno črno listo. Po njegovem ni dovolj sodelovanja med institucijami, ki bi morale konkretneje ukrepati, poleg tega ni dovolj ljudi, ki bi bili dovolj izobraženi za tovrstne dejavnosti. »To je negiranje vsega, kar smo v Sloveniji delali zadnja leta in kar se je obljubljalo: transparentnost in karierni sistem ljudi, ki bodo dosegali najvišje položaje, in to, da bodo dobro plačani tisti, ki so dobro delali do zdaj,« je povedal. Danes je to ravno obratno. Če namreč pogledamo kariero teh ljudi, lahko vidimo, da so v kazenskih postopkih, nimajo licenc in so »izpostavljeni v teh neformalnih mrežah, ki obvladujejo celotni finančni sektor«. Nadzorni sveti bi morali za svoje postopke in imenovanja odgovarjati. Postavljanje ljudi na ta mesta tem ljudem omogoča, da tako obvladujejo celotni sistem, s tem pa tudi državo. Ti ljudje imajo za seboj ljudi, ki jih bodo vedno podprli in jih postavili na neki drug položaj. »Zato, da boš tiho, da ne boš povedal, kaj je bilo narobe, kam je izginil denar in podobno,« je našteval Dobovšek.
V parlamentu imamo dve težavi: a)slabe zakone, ki so sprejeti pod vplivom vlade, in b)vladi s svojim glasovalnim strojem omogoča, da na pomembne položaje nastavlja takšne ljudi. Premier Miro Cerar pa s svojim ravnanjem celo »normalizira deviantna ravnanja.«

Pijan župan, častni gimnazijec

spl

Moj ravnatelj, županov mucek
Avtor: Mirko Mayer, 13.2.2016
Boste stopili pred svoje dijake in jim razložili, da je okej, če voziš pijan? Kam naj vrnem gimnazijsko spričevalo, ravnatelj?
Tri stvari, ki jih morate vedeti o meni, preden začnete brati: sem rojen Kranjčan, bivši dijak Gimnazije Kranj, ki ni še nikoli oddal glasu na lokalnih volitvah. Okej. Veste, kaj je zgodba, ko moj župan pijan povzroči nesrečo, laže o tem, kdo je vozil, zavrne alkotest in policiste žali z mucki? To, da je do konca tedna na bolniški, ker se je udaril v glavo.
To je tudi edina stvar, ki mu jo popolnoma verjamem. S tem da je moral pasti na glavo, že dolgo preden se je pijan zaletel v kombi. Revež. Naj pridem popihat, gospod Trilar? In zdaj klasični triler: bo v ponedeljek odstopil ali ne? Kje pa! Trilar ugibanja prekine že včeraj. Javno opravičilo. Pika. Konec.
Ne, to ne bo še en tekst o politični odgovornosti županov. Ker se mi ne da več. Ker je dejstvo, da v politiko, sploh pa v lokalno, pri nas vleče visok delež psihopatov, preveč očitno, da bi za to porabil novih 2500 črk.
Tisto, o čemer se mi še zdi smiselno govoriti, pa so vzroki, da je ob takih škandalih bolniška pri nas postala dosti bolj logična poteza od odstopa. Italijanska mafija pozna izraz »il muro di gomma«. Zid molka, po slovensko. In moji Kranjčani so se tokrat odzvali kot prava mafija. Imenoval jih bom kar županovi mucki.
Z imenom in priimkom bom omenil dva. Ker me njun molk zanima veliko bolj od zavoženega mandata samo še enega v vrsti politikov psihopatov, ki je volitve dobil – pazite zdaj to! – z zahtevo po občinskem etičnem kodeksu.
Igor Velov. Kranjčan, ki ga poznate kot šefa Agencije za varnost v prometu. Drugače, je prvi in zadnji branik prometne varnosti v tej državi. Je pa Igor Velov tudi lokalni politik. S podporo njegove liste ima župan Trilar od volitev naprej kilavo večino v občinskem svetu.
Njegov odziv na županovo pijano vožnjo, več kot 24 ur pozneje: »Za zdaj še nisem sprejel nobene odločitve o podpori županu.« Ste se tudi vi udarili v glavo, gospod Velov? Kako naj še kdaj vzamemo resno kakšno vašo preventivno akcijo proti alkoholu na slovenskih cestah? Še v sredo ste bili moj gost v Debati. Danes vas ne bi več povabil. Ker prvi ne zahtevate županovega odstopa, jaz pričakujem vašega.
Tisti, ki me je v tej zgodbi razočaral najbolj, pa ste vi, gospod Franc Rozman. Moj ravnatelj. No, bili ste moj ravnatelj. Zdaj ste samo še eden od županovih muckov. Ker se, citiram novinarja Dnevnika, »ni mogel opredeliti o podpori ali odgovornosti župana niti po tem, ko smo mu prebrali policijsko poročilo«.
Se spomnite, g. Rozman, kako ste leta ’99, bil sem v prvem letniku, nagnali s šole vse dijake 4. letnika, ki so sodelovali v sadističnem mučenju mačk? In prav je, da ste se takrat tako odločili. O županovih muckih pa nič? Kaj vam je? Ste tudi vi padli na glavo, g. Rozman, da vas županovo pijano izživljanje nad policisti ne moti?
Boste stopili pred svoje dijake in jim razložili, da je okej, če voziš pijan? Da je okej, če potem pijan še zaje***** policiste, ki opravljajo svoje delo? Kam naj vrnem gimnazijsko spričevalo, ravnatelj? Ker vaš podpis žali moja štiri leta na tej šoli. Vidim, da me na spletni strani Gimnazije Kranj omenjate med znanimi maturanti. Ravnatelj, lahko me izbrišete. Ne potrebujem vašega priznanja, dokler ga ima tudi župan Trilar.
Slabši ste od vseh Trilarjev, kar jih je. Vi ste namreč tisti, ki jih omogočate.

JAVNI DOLG

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

“Revizija, odpis in drugačna politika”
Knjiga, ki je posvečena vsem, ki se v Evropi in po svetu upirajo varčevalni politiki

Ker je zadolženost držav pogoj za stroge varčevalne ukrepe in pospešeno privatizacijo državnega premoženja, se je pomembno vedno znova spominjati, kaj je do tako visoke zadolženosti držav privedlo. Povzeto po knjigi »o reviziji, odpisu in drugačni politiki« raziskovalcev Komiteja za odpis dolgov tretjega sveta (CADTM) Damiena Milleta in Erica Toussainta na kratko povzemam:
1. Obseg javnega dolga je začel naraščati v obdobju 1980–2000, »ko so evropske vlade znižale davke najbogatejših gospodinjstev in velikih podjetij, daleč večji del bremena pa so prenesle na gospodinjstva s skromnimi dohodki«. Oblasti so privilegirale elite na račun večine prebivalstva.
2. Da je dolg nastal zaradi preambiciozne socialne države, ne drži – če bi to držalo, »potem revščina v času nagle rasti dolga ne bi naraščala«. V času krize pa je dolg narasel, ker so se zaradi zmanjšanja gospodarske dejavnosti močno zmanjšali prilivi držav, te pa so potem »povečale zadolževanje, namesto da bi pobrale visok izredni davek pri krivcih za krizo«.
3. V Sloveniji smo s pokojninsko reformo 1999 znižali prispevke delodajalcev za PIZ za 50%, na stopnjo 8,85% od bruto plač, 2009 je prenehal veljati Zakon o davku na izplačane plače, stopnja davka od dohodkov pravnih oseb je padla s 25% na 17%. Davčna reforma iz leta 2006 je predvidela znižanje stopnje davka s 25% na 15% do leta 2015, kar kasneje zaradi nastopa krize ni bilo izvedljivo.
4. Kriza v letih 2007- 08 je zadolževanje močno pospešila. Po cenah MDS dosegajo izgube evropskih bank 2007 in 2010, zaradi krize 1.000 milijard EUR, to je 8% BDP-ja EU. Dejansko je EK (evropska komisija) odobrila ukrepe za državno pomoč finančnim ustanovam v vrednosti 4.600 mrd €, od katerih jih je bilo 2.000 porabljenih v letih 2008 in 09.
5. Veliko večja nevarnost je na ravni zasebnega dolga. V enem od svojih poročil McKinsey Global Institute navaja, da je skupni znesek zasebnega dolga na svetovni ravni 117.000 mrd $, kar je skoraj trikrat toliko kot ves javni dolg, namreč 41.000 mrd$.
6. Države evroobmočja, so se namesto pri viru lotile reševanja problema z vzpostavitvijo Evropskega sklada za finančno stabilnost (EFSF), na hitro v maju 2010. Sklad je bil ustanovljen za POMIRITEV FINANČNIH TRGOV!, za določen čas do leta 2013, sedež ima v Luxemburgu. Njegov cilj je zagotoviti finačno stabilnost evroobmočja z nujno pomočjo državam članicam, ki imajo finačne težave. EFSF lahko ponudi svež kapital državam, ki za to zaprosijo, pod pogojem, da država sprejme zelo strog varčevalni program. Lahko tudi posreduje ne sekundarnem trgu, s čimer lahko pomaga bankam, ki imajo v lasti obveznice državnega dolga »tveganih« držav. Sklad, ki naj bi posredoval s sredstvi do 1.000 mrd € je v primeru Irske mukoma zbral 3 mrd €.
7. Dogodki so EK povsem prehiteli, za pospešitev dela je Evropski svet predvidel, da že eno leto prej kot je bilo predvideno začne delovati Evropski mehanizem za stabilnost – EMS, ki bo prava mednarodna finančna institucija s proračunom 500 mrd €, vključno z 250 mrd € EFSF.
– EMS bodo delno financirale države in bo v resnici instrument za prenos bogastva od ljudi k bankam;
– Spremenjen je bil 136. člen Pogodbe o delovanju EU, ki uvaja možnost denarne pomoč članici evroobmočja pod zelo strogimi pogoji, da se zaščiti stabilnost evroobmočja;
– »Članice EMS se s tem nepreklicno in brezpogojno zavezujejo, da bodo plačale vsak vpoklic kapitala, ki ga od njih zahteva generalni direktor, v skladu s tem odstavkom, tak zahtevek pa se plača v 7 dneh od prejema«;
– 32. člen podeljuje EMS pravno osebnost, tako da lahko sproža sodne postopke (na primer proti državi, ki mu ne plača zahtevanega zneska), medtem ko sam, pa tudi njegovo vodstvo in osebje, uživa diplomatsko imuniteto;
– Poleg tega dokumenti EMS ne bodo javno dostopni !!! »Arhiv EMS in vsa dokumentacija, ki pripada EMS ali jo ta hrani, sta nedotakljiva.«
– EMS bodo upravljali po načelu kvalificirane večine: za sprejetje odločitve bo treba zbrati 85% gasovalnih pravic, čeprav je bilo predvideno konsenzualno odločanje. To pomeni, da imajo 3 države, ki imajo več kakor 15% glasov, dejansko pravico veta: Nemčija 27,1%, Francija 20,4% in Italija 17,9%.
8. Odplačilo dolga in varčevalni načrti so prikazani kot edini način za ohranitev evropskega načrta integracije. Hitenje pri uveljavljanju varčevalnih ukrepov je izviralo iz prizadevanja za zaščito evropskih bank, ne iz želje po zagotovitvi vzdržnosti javnih financ. Ker je solventnost bank odvisna od zmožnosti držav, da jamčijo za njihove bilance, je glavna skrb bank postala »sanacija« javnih financ.
9. Nelegitimen je dolg, ki je nastal v nasprotju s splošnim interesom in v korist priviligirane manjšine. V običajnem pravu velja, »da je pogodba med dvema strankama veljavna samo, če lahko stranki samostojno odločata, torej mora imeti vsaka možnost reči ne ali zavrniti nekatere določbe, ki so v nasprotju z njenimi interesi.
10. Ugledni pravniki in številne organizacije za mednarodno solidarnost že nekaj let uporabljajo pojem sovražnega dolga. Trije kriteriji so obveljali za opredelitev sovražnega dolga:
– odsotnost privolitve: dolg je nastal proti volji ljudstva;
– odsotnost koristi: sredstva so bila porabljena v nasprotju z interesi prebivalstva (za dosego privatnega lastništva nad proizvodnimi sredstvi);
– poznavanje namenov posojilojemalca na strani upnikov. (upniki so zahtevali privatizacijo in jo finančno podprli)
11. Mednarodno pravo ima dragocene instrumente za ustavitev odplačevanja dolga in izvajanja varčevalnih načrtov.
– 103. člen Ustanovne listine ZN, ki jo morajo države članice spoštovati, je jasen: »Če so obveznosti članic OZN po ustanovni listini v nasprotju z njihovimi obveznostmi po drugih mednarodnih sporazumih, prevladajo obveznosti po ustanovni listini.«
12. Vlade se lahko pri enostranski ustavitvi odplačevanja dolgov sklicujejo tudi na nujne razmere in bistveno spremembo okoliščin. Ta pravna mehanizma sta zapisana v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in v številnih nacionalnih zakonodajah, predvsem za področje sklepanja pogodb. Sta tudi del mednarodnega običajnega prava in kot taka veljata za vse dolžnike in upnike, pri čemer ni treba dokazovati njihove privolitve, da jih obvezujeta, niti ne nezakonitosti dolga.
– Nujne razmere pomenijo stanje nevarnosti za obstoj države
– Mehanizem bistvene spremembe okoliščin je materializiran v klavzuli rebus sic stantibus (stvari morajo ostati enake – v enakem stanju kakor ob podpisu pogodbe). Ta klavzula vse pogodbene stranke v primeru velike spremembe okoliščin, kakršna je tudi evropska kriza državnega dolga, odvezuje vseh pogodbenih obveznosti.
Vika Kostič, SINTEZA, 7.2.2016

Za tiste, ki želijo več:
1. POUDARKI IZ KNJIGE: »AAA revizija, odpis, drugačna politika«
2. INTERVJU s soavtorjem Ericom Toussaint, profesorjem, belgijski zgodovinarjem in politologom, ki se že več kot četrt stoletja ukvarja z dolžniško krizo: »Dolgov ni mogoče odpisati, ker so močno orodje za uveljavljanje politik, utemeljenih na neoliberalni ideologiji. Neodpis je orodje, instrument teh politik.«

Bi bilo koristno Cerarjevo vlado zamenjati?

2. Demokracija in država, spl

Zadnje tedne je v javnosti zaznati veliko kritik Cerarjeve vlade. Očita se ji več stvari. Nekaj časa naj bi bil njen osrednji greh žična ograja, zadnje dneve pa prevladuje očitek, ker premier ni sprejel odstopa finančnega ministra Mramorja, ki ga je le ta ponudil zaradi svojega ravnanja v času, ko je bil dekan Ekonomske fakultete. Ali so ti očitki vladi oziroma predvsem njenemu predsedniku upravičeni? Brez dvoma se nanašajo na ravnanja, ki zaslužijo kritiko. Ko presojamo, kako jih sankcionirati (kaznovati), pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine, v katerih so se zgodila, ne nazadnje pa tudi to, kakšne posledice utegne konkretna sankcija imeti. O tem nekaj več v naslednji vrsticah.
Najprej o žični ograji. To, da smo z njo ogradili celotno južno mejo države, je nekaj, kar je v nemajhni meri sprto z zdravo pametjo. Temu mnenju pa del naših državljanov ne pritrjuje, še predvsem pa so »ožičenje« države z naklonjenostjo sprejele desne politične stranke, kar je brez dvoma vplivalo na ravnanje vlade. Njeno odločenost v prid »ožičenja« pa je okrepilo še nekaj drugih okoliščin, še predvsem naslednje: a)prva se je zaradi begunske krize z žico ogradila Madžarska, kar se ji danes potrjuje kot primerno ravnanje in se jo zaradi tega le redko še obsoja; b)prejšnja hrvaška vlada je nakazovala, da bo tudi v povezavi z begunci Sloveniji raje ponagajala in ne dobrososedsko pomagala, kar je vladi gotovo povzročalo nemalo skrbi; c)EU (njena vlada in parlament) je pri reševanju begunske krize povsem odpovedala, zaradi česar se je prav Slovenija znašla v nezavidljivem položaju. Ko vse našteto povežemo, zmanjka tehtnih razlogov, da bi vlado zaradi ožičenja na križ pribijali.
Še o Mramorju. Najprej ne gre pozabiti, da živimo v času, ko je bogatenje vse bolj cenjena vrednota, sočasno pa se poštenost presoja z vse bolj ohlapnimi merili. Posledica te »neoliberalne revolucije« je med drugim vse več korupcije in ekonomskega nasilja, ki ga izvaja kapital. V etično tako sprijenem okolju ni nenavadno, da si tudi zaposleni v javnem šolstvu pomagajo do večjega kosa kruha na način, ki je sprt z običajno etiko. Mramor je torej v povezavi z dodatki za pripravljenost ravnal neetično, o tem skoraj ne gre dvomiti, in tudi pravna plat tega početja je verjetno vprašljiva. Težje pa mu očitamo, da je ravnal koruptivno. Poleg tega je svoje grehe javno obžaloval in povrnil škodo, ki jo je povzročil. Po splošno veljavnih kriterijih se je torej primerno »pokesal«. Ali je to dovolj, da lahko še naprej ostane finančni minister, pa je vseeno vredno razmisleka. Njegov ugled v javnosti je namreč resno prizadet in bo zato v prihodnje zahtevne naloge finančnega ministra težje uresničeval, kot jih je doslej.
Je Cerar torej naredil napako, ker ni sprejel ponudbe Mramorja, da odstopi kot minister? Odgovor ni enostaven predvsem zato, ker bi ta odstop spričo vloge, ki jo ima danes Mramor v vladi, v upravljanju države povzročilo razmere, ki jih običajno označujemo kot »vladno krizo«. Taka kriza bi nam ta čas utegnila predvsem v povezavi z zadolženostjo države v tujini resno škoditi, njeno razreševanje pa bi se verjetno zaključilo s predčasnimi volitvami. Po takih volitvah bi po moje oceni dobili vlado, ki bi nam vladala manj učinkovito, predvsem pa še manj etično, kot to počne Cerarjeva vlada.
Slovenija s svojimi vladami res nima sreče. S Cerarjevo nismo zadovoljni, vendarle ne gre prezreti, da so bile njene predhodnice še slabše. Konkretno: po letu 2004 nam sedaj državo vodi že peta vlada, od katerih nobena svojega poslanstva ni zadovoljivo opravila; vse so bile torej šibke. Cerarjeva pa med temi (slabimi) po nekaterih merilih izstopa kot najuspešnejša. Pa še nekaj je opaziti. Cerar danes vlado vodi bolj odločno in učinkovito, kot je to počel pred pol leta, to pa nakazuje upanje, da bo jutri, upajmo, še boljši. Dajmo mu torej priliko, da to tudi dokaže. Tveganje, ki je s tem povezano, je zanesljivo manjše od tveganja v povezavi z »mačkom v žaklju«, ki bi nas osrečil ob morebitnih ponovnih predčasnih volitvah.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.1.2016

Novinarska konferenca ZSSS, ZDUS in SINTEZA

2. Demokracija in država, spl

Sindikati, upokojenci in Sinteza želijo boljše upravljanje

Ljubljana, 28. decembra (STA): V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) ter Koaliciji civilne družbe za prenovo (SINTEZA) so prepričani, da je v Sloveniji treba spremeniti upravljanje državnih gospodarskih družb, da ne bi bilo usmerjeno samo v razprodajo premoženja. Med drugim predlagajo spremembo zakona o SDH.
Za izhodišče predlogov so predstavniki omenjenih organizacij vzeli hipotezo, da Slovenija ni razvojno uspešna, kot osrednji razlog pa navajajo neučinkovito upravljanje države zaradi pomanjkanja strategije, upravljavskega monopola vladajoče politike in neustrezne organizacije upravljanja Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Država je po njihovem mnenju manj konkurenčna, privatizacija pa neučinkovita. Zato predlagajo preureditev upravljanja, reorganizacijo SDH in DUTB ter spodbujanje lastništva zaposlenih.
“Spremembe naj bi zagotavljale, da bi se pri upravljanju tega velikega premoženja uveljavljali ne samo interesi finančnikov in kapitala ampak tudi drugih. Gre za upravljanje, ki naj zagotavlja širše družbene interese,” je ob današnji novinarski konferenci poudaril predsednik ZSSS Dušan Semolič.
Pri predlogih so po njegovih besedah sledili takšnim, ki so že uveljavljeni tudi drugod, denimo v Nemčiji. “Tam sta v nadzornih svetih družb delo in kapital pri odločitvah kar enakomerno vključena.” Kot je še pojasnil Semolič, takšna sestava nadzornih svetov deluje pozitivno, “kajti ne smemo gledati samo na kupnino in dobičke kot kriterij upravljanja. Uveljavljati je treba tudi interese zaposlenih, razvoj, ki bo ohranil delovna mesta, ter razvoj, ki bo odpiral tudi nova delovna mesta”.
Med drugim bi zakon o SDH spremenili tako, da bi o metodi prodaje odločal nadzorni svet in ne več uprava, saj bi se tako po prepričanju predlagateljev zagotovila poglobljena razprava o ciljih prodaje in načinu implementacije teh ciljev.
Andrej Cetinski iz Sinteze je ob tem poudaril, da si je tako “nesrečne rešitve, kot jih imamo v Sloveniji, težko zamisliti”. Izrazito naj bi bile namreč prilagojene potrebam hitre razprodaje državnega premoženja in potrebam služenja interesom kapitala. “Posledice slabega upravljanja državnega premoženja Slovenija drago plačuje … Celotno gospodarstvo bo dolgoročno trpelo zaradi napak z upravljanjem,” je še poudaril.
Predlagatelji s spremembami ne želijo ukiniti SDH in DUTB, ampak okrepiti nadzorna sveta, da bosta sestavljena iz “predstavnikov dela, predstavnikov kapitala in različnih slojev prebivalstva, ki razmišljajo na različne načine”, je pojasnil ekonomist Jože Mencinger.
Po predlogu bi imel nadzorni svet SDH med drugim tako predstavnike delodajalcev, sindikatov in upokojencev. Slednji so se predlogom po besedah podpredsednik Zdusa Janeza Sušnika pridružili, ker “vidimo, da upokojenci na svojih pravicah … močno izgubljamo”. “Ne terjamo samo pokojnin, k predlogom smo pristopili, da bi spodbujali tudi aktivnosti za boljši gospodarski položaj. Če se ta ne bo izboljšal, tudi pokojnin ne moremo pričakovati,” je še poudaril.

Poročilo na TVS: Sindikati za delavce v nadzornih svetih

Posnetek novinarske konference “Boljše upravljanje državnih gospodarskih družb”:
– Dušan Semolič, ZSSS:  OTVORITEV
– Andrej Cetinski, SINTEZA: “Upravljanje in privatizacija po nemškem zgledu“
– Jože Mencinger, SINTEZA: “Ne ukiniti SDH in DUTB, ampak okrepiti NS“
– Janez Sušnik, ZDUS: “Brez izboljšanja gospodarskega položaja ne bo pokojnin“
– Dušan Semolič, ZSSS:  ZAKLJUČEK
– Nekaj odgovorov na vprašanja novinarjev: zakonodaja in struktura NS.

Veš, premier, svoj dolg?

2. Demokracija in država, spl

Brez spremembe načina izbire politične elite ne moremo pričakovati družbenih sprememb

Potrebujemo volilni sistem, ki bo pozornost volivcev najprej usmeril na že dokazane sposobnosti in dosežke ter lastnosti kandidatov, tako samostojnih kot strankarskih, in šele nato na zgolj napisane programe list in političnih strank, pravi prof. dr. Miran Mihelčič in sprašuje predsednika vlade: se še spomnite, kaj ste o volilnem sistemu zapisali v koalicijski pogodbi?

Odziv Vita Šoukala, Sinteza, 24.12.2015:
Ob 25. obletnici slovenskega plebiscita še enkrat prebiram prepričljiv prispevek dr. Mirana Mihelčiča o neustreznosti našega volilnega sistema (po »začasnem« zakonu iz leta 1992!?), ki povzroča popolno prevlado »strankokracije« in tako onemogoča zamenjavo (neustrezne) politične elite in boljše kadrovske selekcije. »Brez sprememb načina izbora naše politične elite ne moremo pričakovati ustreznih družbenih sprememb.« Avtor prispevka se ob tem spominja dane zaveze predsednika vlade Cerarja o spremembi volilnega sistema – v sprejeti koalicijski pogodbi.
Na dan obletnice plebiscita (23.12.) opazim v Delu velik naslov »Sedanjost kvari lesk plebiscitarne odločitve«. Ta »sedanjost« pomeni »razpad zaupanja v sistem demokratične strankokracije (katerega steber je prav volilni sistem), »način samozaposlovanja naše politične elite in pozneje političnih prijateljev te elite«, slabo delujoč pravosodni sitem in (posledično) veliko korupcijo.
V programski skupini Sinteza – KCD opozarjamo že kar nekaj let na nujnost bistvenih sprememb volilnega sistema. Zavzemamo se za »kombinirani politični sistem« (po nemškem vzoru dobro deluje že 60 let!), ki ponuja dva glasova za vsakega volivca volilnega okraja: enega za stranko in drugega za želenega posameznika iz njegovega okraja. Predlog je bil s podporo 5.700 glasov že pred skoraj dvema letoma dan v državno zborsko proceduro (!?), kjer »čaka na Godota«. Očitno nobeni politični stranki ne odgovarja kakršnakoli bistvena sprememba volilnega zakona iz daljnega leta 1992!?
Če ne bomo pravočasno spremenili volilnega sistema, bodo rezultati obstoječe strankokracije še naprej strašljivi. Slovenija bo še naprej »na drsalnici navzdol«, saj bodo ekonomski, politični, socialni… rezultati še slabši. Rezultat prevlade vsepričujoče slabe politike je situacija, kjer znano »Petrovo pravilo« (vsak napreduje do nivoja svoje nesposobnosti) ne drži – pri nas drži »Petrova bližnjica« – saj ta politika omogoča, da so nesposobni celo že na nižjih nivojih.
Apeliram na državno zborske poslance (ki so po ustavi avtonomne osebe) in na predsednika vlade, da omogočijo čimprejšnjo bistveno spremembo volilnega sistema. Pred vami je težka odgovornost, če tega ne boste storili.
»Hic Rhodus, hic salta!« ;  Vito Šoukal, Sinteza

Poziv za pričetek postopka oblikovanja in uveljavitve novega volilnega sistema

Številni strokovnjaki in praktično celotna civilna družba se zavedamo, da naš sistem volitev v Državni zbor ni dober in ne ustreza potrebam sedanjosti. Slovenijo vodi v svojevrstno strankokracijo in v negativno kadrovsko selekcijo. Volivci se na to odzivamo s poglobljenim nezaupanjem v vse politične stranke, s pasivnostjo in bojkotiranjem volitev. Vse to na stežaj odpira vrata različnim interesnim manipulacijam in razkroju pravnega reda.
Tega se v strankah zavedate, zato ste v koalicijski dogovor zapisali, da bo ena od prioritet sedanje vlade tudi sprememba volilnega sistema. Zdaj je skrajni čas, da se tega lotimo, saj volilnega sistema ni mogoče spreminjati zadnje mesece pred volitvami.
Spoštovani g Predsednik Vlade RS, pozivamo vas, da takoj(!) pričnete s postopkom oblikovanja in uveljavitve novega volilnega sistema.

Sinteza, 24.12.2015

Tihi pianist, SDH IN DUTB

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Dr. Jože Mencinger je v Pravni Praksi objavil spodnji, kratek, a poučen članek o slovenskih “privatizacijah” in o “normalnem” upravljanju podjetij v polni ali delni državni lasti.
V Pravno Prakso pišem že nekaj časa. Ne gre za donosen posel, a kolumno se piše, ker se avtorju zdi, da ima bralcem kaj povedati. Lahko je ne preberejo, lahko jo preberejo in se z njo strinjajo, ali pa jo preberejo in se z njo ne strinjajo. Če je ne preberejo, je pisanje podobno igranju klavirja v kakšni bolj »nobel« restavraciji ali preddverju hotela, ki mora biti dovolj tiho, da se pri jedi ali pogovoru ne sliši. Če se z mnenjem vsi strinjajo, ni mnogo bolje; igranje se sliši, a nikogar ne moti. Igranje je smiselno le, če poslušalce moti, oziroma če se bralci kolumne z mnenjem ne strinjajo. Tu imam problem. Poskusi spodbuditi pravnike k temu, da bi ugovarjali, so neuspešni; vse kaže, da sem »tihi pianist«, ki pa upa, da ga bo kdo poslušal, če bo skladbo zaigral še enkrat, malo drugače in v bolj primerni uri. O »privatizaciji« na primer ob zdajšnjih zapletih v Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Družbi za upravljanje terjatev (DUTB) ter ob že izvršenih nedavnih prodajah in še bolj ob napovedanih razprodajah v 2016.
Privatizacije Sloveniji niso prinesle pričakovanega povečanja učinkovitosti, pravičnosti in tudi niso prispevale k politični demokraciji, kar naj bi bil njihov cilj. Prva, certifikatska, ki je ustvarila 2 milijona »kapitalistov«, je bila le na prvi pogled pravična, a takoj je bilo jasno, da 60 odstotkov novih »kapitalistov«, ki so svoje certifikate prinesli pidom, ker drugje ni bilo prostora, ne bo dobilo nič. Večina tistih, ki so jih lahko prinesli drugam, pa je proizvodno premoženje hitro spreminjala v potrošno, zato privatizacija podjetjem ni prinašala novega kapitala ampak jih je izčrpavala. Tajkunske privatizacije v razdobju hazardiranja pa so s krizo in neumnimi reakcijami politike in bank nanjo prinesle uničenja podjetij, njihovo poceni prodajo tujcem ali ponovno nacionalizacijo potem, ko so jih njihovi začasni privatni lastniki že precej uničili. Lastniški delež države v gospodarskih družbah na različnih področjih gospodarstva zato ostaja velik, in se je »reševanja« bank celo močno povečal.
Za upravljanje podjetij v polni ali delni državni lasti imamo dve upravljavski družbi: Slovenski državni holding (SDH) in Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). SDH in DUTB naj bi zaupane jima gospodarske družbe upravljali skladno s Strategijo upravljanja državnih gospodarskih družb (Strategija) in v dolgoročno korist vsem državljanom Slovenije. Obenem pa naj bi preprečili vtikanje politike v gospodarstvo, kar je sicer le nesmiselno sprenevedanje; politika se ne more odreči odgovornosti za delovanje celotnega gospodarstva, mora pa se odreči poenostavljanju z zahtevanim donosom kot merilom uspešnosti posameznih družb v državni lasti. Za razliko od privatnega lastnika, ki ga zanima donosnost njegove družbe, so za državo pomembnejši učinki, ki jih družba ima na celotno gospodarstvo. SDH in DUTB sta bili ustanovljeni iz različnih razlogov in v različnih okoliščinah; a obe upravljavski družbi dejansko le razprodajata premoženje, kar naj bi pospešeno počeli še naprej. To je pravzaprav razumljivo; na njihovem čelu so finančniki; finančnike in računovodje pa stranski učinki in dolgoročne posledice ne zanimajo. Uspešni so, če nekaj, kar je vredno 100, a so dobili za 30, prodajo za 40. A ker ju skupaj s strategijo imamo, ju ne gre rušiti, smiselno pa je spremeniti njun pomen in delovanje.
Da bi se dobremu upravljanju državnih gospodarskih družb približali, je prav, da se pomen SDH in DUTB kaže tudi v velikosti in sestavi njunih organov upravljanja; njuna nadzorna sveta je treba razširiti s predstavniki različnih poklicev in slojev družbe, ki predstavljajo »živo« (sindikati) in »minulo« (upokojenci) delo ter s predstavniki kapitala (izvršna oblasti in »delodajalska« združenja). V nadzornem svetu morajo biti ugledni državljani, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v slovenski družbi in ki niso odvisni od političnih strank; ugled jim daje trdnost in odpornost proti političnim manipulacijam. Pri tem je mogoče uporabiti izkušnje drugih držav, na primer Nemčije, kjer so nadzorni sveti velikih družb, ki so deloma v državni lasti, veliki in sestavljeni iz enakega števila predstavnikov dela in kapitala. Takšna ureditev v SDH in DUTB naj bi pripeljala tudi do podobne ureditve tudi v drugih gospodarskih družbah v državni ali delni državni lasti, ter posredno tudi do drugačnih pogledov na njihovo privatizacijo in upravljanje. Se pa mudi, če sprememb ne bo hitro, bodo odveč, saj ne bo kaj upravljati.
Vsem, ki ste prebrali do konca, želim vse dobro in veliko dela v prihodnjem letu.
Jože Mencinger, Sinteza, 19.12.2015

Elite so za razvoj ključne

2. Demokracija in država, spl

Katere prevladujejo v Sloveniji, povezovalne ali plenilske?

Pod gornjim naslovom je prof. Lojze Sočan pripravil aktualen prispevek, v katerem bralcu ponuja zanimivo razlago, zakaj Slovenija razvojno ni tako uspešna, kot bi objektivno lahko bila. Naš osredji problem naj bi bil v upravljanju države, saj tudi izkušnje drugih držav prepričljivo dokazujejo, da so razvojno res uspešne le tiste, ki se jih učinkovito upravlja in so sočasno socialno spodobno urejene. Pri nas žal to upravljanje že ves čas, od kar imamo svojo državo, ne izpolnjuje pričakovanj državljanov. O tem, zakaj je tako, bom v naslednjih vrsticah predstavil nekaj svojih pogledov.
Ključne upravljavske aktivnosti države opravljata podobno kot drugod po svetu tudi pri nas vlada in parlament: vlada naj bi državne posle operativno vodila, parlament pa naj bi jo pri tem nadziral in tudi podpiral. Težave pa se prično že takoj pri sestavljanju vlade. Po naši ureditvi je to praviloma pristojnost vodje politične stranke, ki je dobila na volitvah največ glasov, ta pa vanjo povabi še sorodne stranke, tako da ima taka koalicija v parlamentu zagotovljeno podporo vsaj dobre polovice poslanskih glasov. Ta, formalno povsem demokratična ureditev, je v resnici vse prej kot primerna. Naj navedem njene slabosti, ki zaslužijo pozornost:
– Upravljanje večjih družbeno-ekonomskih sistemov, kar država je, zahteva bogata upravljavska znanja, po katerih pa se politiki ravno ne odlikujejo. Koalicijske vlade zato praviloma niso prav dobro usposobljene za izjemno zahtevno delo, ki naj bi ga opravile. Taka, po znanju manj usposobljena vodstva, se rada tudi odrekajo strokovni pomoči neodvisnih svetovalcev, zaradi česar je kvaliteta njihovega dela še toliko slabša.
– Upravljanje države mora biti strateško, torej usmerjeno v uresničevanje ključnih razvojnih, praviloma dolgoročnih ciljev, ki zadovoljujejo interese večine prebivalstva. Koalicijska vlada takih ciljev objektivno niti opredeliti ne more, saj si zanje ne more zagotoviti podpore opozicije. Državo zato že ves čas upravljamo brez pravih razvojnih ciljev, tako upravljanje pa spominja na ladjo, ki v viharnem vremenu pluje brez kompasa.
– Učinkovit nadzor vlade, ki naj bi ga izvajal parlament, je pogoj za to, da je upravljanje lahko učinkovito.. Te pomembne naloge naš parlament skoraj da ne opravlja, saj ravna njegov opozicijski del po načelu »čim slabše dela vlada, toliko bolje za nas«, koalicijski poslanci pa delovanju vlade praviloma brez zadržkov pritrjujejo, pa četudi je to neprimerno. To neučinkovitost parlamenta v nemajhni meri podpira tudi vse prej kot primeren volilni sistem, ki ga imamo
– Ob slabem vladanju tudi državna uprava ne more biti učinkovita. Še več. Neučinkovite vlade ustvarjajo ob neučinkoviti državni upravi ugodno okolje za razmah številnih oblik korupcije, kar upravljanje države še dodatno močno obremenjuje, in tudi to se nam na veliko dogaja.
Običajna koalicijska vlada je preživeta sistemska rešitev, od katere si skoraj ne smemo obetati učinkovitega upravljanja,. Boljša rešitev je »velika koalicija«, ob kateri vlado oblikujejo največje stranke obeh osrednjih političnih usmeritev, to je leve in desne. Te možnosti se uspešno poslužuje sosednja Avstrija, v zadnjih letih tudi Nemčija. Še boljša je varianta velike koalicije, ob kateri koalicijske stranke oblikujejo »ekspertno«, to je tehnično vlado. Pa še eno dobro rešitev se v Evropi uporablja, konkretno v Švici. Tu ima vlada le 7 ministrov, od katerih dve največji parlamentarni stranki predlagata po dva ministra, po velikosti naslednje tri stranke pa po enega. Naloge predsednika vlade opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Spričo take sestave so švicarske vlade praviloma visoko usposobljene in izvajajo politiko, ki zadovoljivo odraža interese večine prebivalstva.
Obeti, da nam bo uspelo upravljanje države izboljšati, ne da bi najprej opustili sedanjo ureditev oblikovanja in nadzora koalicijske vlade, so majhni. Ta prepotrebna sprememba pa prenekaterim političnim in še predvsem kapitalskim navezam še zdaleč ne ustreza, saj neučinkovito upravljanje države krepi njihovo ekonomsko pa tudi politično moč. Do dobrih sprememb bo zato lahko prišlo le v primeru, če jih bo izsilila dobro organizirana civilna družba.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 6.11.2015

Pot v 3. svetovno vojno

2. Demokracija in država, spl

Ta kratek film morate videti, da boste dojeli, kdo upravlja naš svet in razumeli, kako je bila Slovenija pripeljana v situacijo, ko je morala (seveda ob pomoči notranjih nemoralnežev) obljubiti razprodajo vsega vrednega premoženja po likvidacijskih cenah in za ta namen ustanoviti holding in slabo banko – vse pod kamuflažnim nazivom »PRIVATIZACIJA«.
Komentar182-PetroDolar-2dBerite tudi naslednja dva prispevka:
1) Dr. Bogomir Kovač: DUTB Roparska institucija
DUTB in SDH imata skupne lastnosti: prepozna in napačna diagnoza krize, skrajno površna priprava in izvedba reševalnih institucij, ter problematično korporativno upravljanje in vodenje.
2)Dr.Maks Tajnikar: Še je čas, likvidirajmo slabo banko
Če je uspeh neko stvar vredno 100 evrov, ki vam jo je nekdo odstopil za 30 evrov, prodati za 35 evrov, potem pač…!!!

Pa še tretjega:
Anton Komat: Bodite budni
»Medtem ko Evropo preplavljajo valovi tujcev, se v ozadju plete katastrofalen scenarij globalnega totalitarizma korporacij. Resnično zaudarja po fašizmu. Ali čutite železno pest na tilniku?«

Družbena odgovornost, demokracija in socialna ekonomija

5. Delo in kapital, spl

– Povzetek nekaterih novejših objav –

Družbena odgovornost podjetij – pobožna želja ali tržna realnost; Klement Podnar in Urša Golob
Nedvomno ima koncept družbene odgovornosti in njegova popularnost izvir v spremembah in stanjih, ki so predvsem posledica neoliberalistične globalizacije. Gre za spremembe predstav v glavah posameznikov in njihovih odzivov na obstoječo globalno družbeno realnost. Neučinkovita blažitev neoliberalistične globalizacije ima posledice za milijone ljudi in vse to vpliva na spreminjanje obstoječih predstav o ekonomiji in ekonomskih subjektih – zamenjavo hegemonistične neoliberalistične miselnosti in vzpon bolj humane oblike ekonomije kot resne in realne alternative.
Družbena odgovornost razumljena kot poslovna priložnost naj bi imela neposredno ekonomsko vrednost. Čeprav je glavna odgovornost podjetij ustvarjanje dobička, podjetja hkrati lahko pomembno prispevajo k uresničevanju socialnih in okoljskih ciljev. Družbena odgovornost naj bi bila razumljena in obravnavana kot investicija in ne strošek, naj bi bila uspešna dolgoročna strategija preživetja in uspevanja podjetij.
Ne obstaja en sam model demokracije; Saša Prešeren
Demokracija je trajnostna oblika organiziranja družbe, ki najde pravo ravnovesje med voljo ljudstva, interesi moči in zaščito šibkih. Meja ravnovesja med socialo in konkurenčnim bojem je različna za vsako kulturo, čas in model demokracije. Le ravnovesje med neizmerno koncentracijo bogastva in »pravično« delitvijo lahko zagotovi stabilnost družbe. To pa brez sodelovanja civilne družbe ni mogoče.
Milton Friedman je trdil, da sta kapitalizem in demokracija tesno povezana. Njegov kapitalizem zmanjšuje vlogo socialne države in daje prednost tržnemu gospodarstvu. Trg je tisti, ki naj bi omogočil največjo demokracijo, saj se ljudje vsak dan lahko svobodno odločajo in izbirajo na odprtem trgu. Trg v resnici uresniči demokratično voljo ljudi, pravi Friedman in zato zagovarja privatizacijo javnih storitev ter krčenje države. Njegove ideje so pripomogle k vzpostavitvi globalnega trga, deregulaciji in neoliberalizmu.
Noam Chomski pa pravi, da so načela neoliberalizma neposreden napad na demokracijo. Krčenje države in javnega sektorja naj bi pomenilo krčenje demokracije. Kapital ne potrebuje demokracije, ko postane profit pomembnejši od ljudi. Platonova misel da »diktatura izhaja iz demokracije ter da najhujša oblika tiranije in suženjstva izhaja iz največje svobode« spominja na neoliberalizem, kjer je kapitalu dana maksimalna svoboda, posledica pa je ukinjanje socialne družbe in porast revščine.
Je torej zahodna demokracija le resničnostni šov, v katerem naivni volivci predamo oblast nekemu centru moči? Super bogati v ZDA kupijo volitve in postanejo lastniki demokracije. Ljudje sicer svobodno izberejo svojega novega voditelja, a predvolilno kampanjo financira zainteresiran kapital zato, da bo z novo oblastjo dosegel svoje poslovne cilje ter povečal svoj vpliv in dobiček.
Demokracija je cilj, ne stanje….
Ustavimo pohabljanje države; Igor Kotnik
Pred dobrima dvema desetletjema smo z zanosom govorili o osamosvojeni državi kot o uresničitvi domnevno večstoletnega sna slovenskega naroda. Zdaj pa je lastna država mnogim v napoto, nekaterim odveč. Razvilo se je nekakšno tekmovanje v veščini relativiziranja pomena države; beseda država je vse pogosteje psovka. Sploh v besednih zvezah državna uprava in državni uradnik(i). V zavesti številnih državljanov postaja država utelešenje zla, izkoriščanja, nepravičnosti.
Bistveno obeležje življenja človeka je zadovoljevanje potreb in interesov, od fizioloških, prek potrebe po varnosti, pripadanju in ljubezni, ugledu in spoštovanju, do potrebe po samoaktualizaciji. Ker pa je človek po naravi družbeno bitje, potrebe in interese praviloma uresničuje v različnih družbenih skupnostih, od katerih je država najbolj kompleksna. V primeru sodobne države gre za trikotnik razmerij med državljanom, civilno družbo in državo – med zasebnimi, javnimi in državnimi potrebami in interesi.
Sodobna država naj državljanom ne bi zagotavljala zgolj preživetja in fizične varnosti, ampak še celovito socialno varnost in blaginjo. V obdobju finančne krize je na preizkušnji prav država, ki mora, s ciljem zadovoljevanja potreb in interesov državljanov, prerazporejati dodatno omejene družbene dobrine in povečana bremena tako, da bo kljub povečanim družbenim napetostim vseeno v čim večji meri ohranjala družbeno ravnotežje.
Socialna ekonomija; Mario Belovič
V Evropski uniji lahko v povprečju enega od štirih podjetij uvrstimo v socialno podjetništvo. Takšne oblika podjetništva se širijo in po zadnjih podatkih je v skupnosti že 11 milijonov delovnih mest, ki delujejo skladno z načeli socialne ekonomije. Koncept poslovnega delovanja na trgu, a s socialnimi cilji seveda ni nov. Začetek si deli z začetki (utopičnega) socializma, nov zgodovinski premik, ki je idejo prestavil tudi v politično ospredje, se je zgodil po drugi svetovni vojni, ko ga je počasi začela posvajati vladajoča evropska socialna demokracija.
S klasične kapitalistične pozicije je socialno podjetništvo neumno. Nič ga izključno ne zanima le dobiček, ampak tudi in predvsem širši pozitivni vpliv, ki ga ima takšno delovanje na družbo. Socialno podjetništvo obstaja v urejenih kapitalističnih družbah, kot so zahodne, in v tretjem svetu. Slovenija, tako kot pri marsikateri drugi inovativni družbeni praksi, zaostaja tudi na tem področju, saj je brez začetne pomoči države socialno podjetništvo obsojeno na propad.
Živim za dan, ko bo protizakonito krasti denar davkoplačevalcev; Eva Joly, intervju
Eva Joly je pred leti na Islandiji odigrala pomembno vlogo pri edinstveni preiskavi bančnega zloma, o čemer bi se lahko kaj naučili tudi pri nas. Prišla je v Slovenijo, a naše vlade, ki si vsaj na papirju prizadeva za sistemske preiskave projektov državnega pomena, njeni nasvet ne zanimajo.
Joly-jeva pravi: Čeprav so parlamentarne preiskave v Evropi zelo neučinkovite, jih uporabljamo. Naš namen je razkriti davčne pridobitve korporacij in dokazati, kako škodljive so, nato pa predlagati spremembe. Načrt, ki ga v zvezi s korporacijskim plačevanjem davkov pripravlja OECD, ni dovolj. OECD je klub bogatih držav, ki se odločajo dogovorno. Toda kako je mogoče doseči dogovor z državami, kot so Singapur, Kajmanski otoki, Nizozemska, Kanada, Luksemburg, ki živijo od tega, da kradejo davčne prihodke drugih držav? Ljudem je treba razložiti, da tako početje vpliva na njihovo življenje. Zdi se mi, da tega zdaj ne razumejo. Na Islandiji sta stali skupaj javno mnenje in politika. Vlada je skupini civilne družbe namenila sredstva. Delo je bilo težaško, toda danes so bančniki obsojeni, njihovo protizakonito premoženje je zaseženo in ljudje vedo, kaj se je zgodilo.
Anatomija finančnega umora; Rastko Močnik
Grčija je ob podpori mednarodnih zasebnih finančnih ustanova globoko zabredla in leta 2010 se je po pomoč obrnila na druge članice evrske skupine in Mednarodni denarni sklad. To je pripeljalo do dveh posegov evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada v letih 2010 in 2012, ko je Grčija s to zloglasno »trojko« sklenila osovražena »memoranduma o soglasju«.
Rezultat trojkinih posegov je, da so z javnim denarjem poplačali grške zasebne banke v celoti, mednarodne upnike pa delno, saj so grškim državnim obveznicam za dobro polovico zmanjšali nominalno vrednost. Ob tem so nekateri mednarodni skladi s špekulacijami z grškimi obveznicami pridobili velikanske dobičke. Trojka je krizo zasebnega finančnega sektorja predelala v krizo grškega javnega dolga; upniki zdaj niso več zasebne finančne ustanove, temveč Mednarodni denarni sklad, Evropska banka, evropske ustanove in države evrske skupine.
Žrtve »reševanja« so grški javni pokojninski skladi (ki so zgubili 14,5 milijarde evrov od 21 milijard rezerv) in druge javne ustanove, mali lastniki državnih obveznic (več kakor 15.000 družin je zgubilo življenjske prihranke) – in seveda celotna grška družba, saj so jo razdejali ukrepi, ki jih je trojka zahtevala za svoje usluge. Trojkine zahteve so: privatizacija državnih podjetij in javnih dobrin; zniževanje plač in pokojnin; množično odpuščanje iz javnega sektorja; odprava kolektivnih pogajanj; fleksibilizacija trga dela.
Grška država je, denimo, prodala zasebnikom stavbe ministrstva za pravosodje, ministrstva za izobraževanje, ministrstva za kulturo, ministrstva za upravno reformo in elektronsko upravo, stavbo policijskega poveljstva v Atenah in Solunu, stavbe statistične uprave, številnih lokalnih davčnih uradov in tako naprej – vse skupaj za 261,31 milijona evrov, potem pa je te stavbe najela nazaj za 20 let za nekaj manj kakor 600 milijonov evrov (plus stroški vzdrževanja in zavarovanja).
Politika slovenske vlade je enaka zahtevam trojke: od Aten zahteva privatizacijo, doma pa izvaja razprodajajo.
Pri reševanju krize smo poslušali tuje akterje in implementirali to, kar so nam svetovali; Ajda Pistotnik in Lidija Živčič, Intervju
Impact of International Finance and Other Institutions on Key Policies of Slovenia; Ajda Pistotnik in Lidija Živčič, Študija
Avtorici sta študijo o vplivu priporočil mednarodnih finančnih inštitucij na slovenske politične odločitve predstavili na letnem zasedanju Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada v oktobru 2015.
Popisali sta vse varčevalne ukrepe in pogoje za njihovo sprejetje. Pomembna značilnost je, da so v času krize štiri različne vlade sprejemale skoraj enake ukrepe. Sploh ne gre več za levico ali desnico, za neke vrednote in ideje, katerim naj bi sledile, temveč za neke skoraj identične recepte. Res je zanimivo, da so se varčevalni ukrepi in predlagane strukturne reforme mednarodnih institucij postale prioriteta vseh zadnjih štirih različnih vlad z različnimi političnimi programi, levimi in desnimi.
Leta 2012 je celo ustavno sodišče presodilo, da bi bila referenduma o zakonu o slovenskem državnem holdingu in zakonu o ukrepih za krepitev stabilnosti bank protiustavna. Zelo zanimivo je tudi, da se je med letoma 2011 do 2014 izjemno povečal obisk tujih delegacij na najvišjem nivoju. In čeprav Slovenija ni podpisala nobenega memoranduma, ki bi omogočal prihod t.i. trojke, je sprejemala delegacije, kot bi bil tudi pri nas uveden “režim trojke”.
Ubogljiva ali podjetna država; Saša Prešeren
Ali je treba v EU tekmovati ali ubogati? Marsikatera država v EU doživlja Bruselj kot priložnost za uveljavljanje svojih interesov. Nekatere velike »izsiljujejo« olajšave, druge iščejo priložnosti in včasih »pomotoma« naredijo nekaj, kar je celo v nasprotju z evropsko zakonodajo in načeli.
Kaže, da boljše življenjske razmere in blaginja v nekaterih državah v EU niso posledica zgolj tega, da tam državljani veliko delajo, ampak gre pripisati uspeh drugim vzrokom.
Morda gre pri državah za podobno logiko kot pri podjetništvu in v poslovnem svetu. Tam ni najbolj odločilno, da smo pridni, ubogamo šefa, veliko delamo in imamo minimalno plačo, temveč je bolj pomembno, kaj delamo in kako. Ali je morda tudi za uspeh države treba najti »nišo«, s katero si država pribori neko prednost, tako kot spretni poslovneži najdejo poslovno nišo, kjer lahko uspejo? Ali je mogoče ustvariti takšno nišo z zakonodajo in tako polniti državno blagajno, ne da bi le jemali svojim državljanom? Evropska unija ni le skupnost solidarnih držav, ampak tudi tekmecev. Solidarnost je zapisana v planih in strategijah, tekmovalne niše pa realizirajo države bolj na tiho.
Ali lahko Slovenija najde neko nišo, da bi si izboljšala gospodarsko stanje? Ali bi morala vlada biti bolj podjetna in najti niše za vzpon Slovenije? Morda pa lahko visoka uvrstitev na lestvice poslovnega okolja prispeva, da bi Slovenija državljanom zagotovila dobre plače in pokojnine, odlično in brezplačno šolstvo ter zdravstvo, manjšo brezposelnost in nič revščine. Takrat bomo vsak dan ponosni na tako državo in navdušenja ob himni in zastavi ne bomo kazali le po zmagi slovenskih športnikov.
Ponovitev Grške krize; Anton Bebler
Zgrešeno je graditi skupno valuto na pesku političnega voluntarizma
Vročično ukvarjanje z grško finančno krizo je trajalo tri leta in zahtevalo okrog sto zasedanj voditeljev vlad in ministrov, angažiranje na tisoče uradnikov in drugega osebja. In po vseh neskončnih pogajanjih in neprespanih nočeh še vedno niso rešili temeljnega problema evroobmočja.
Zgrešeno je bilo začeti graditi skupno valuto na pesku političnega voluntarizma. Namesto da bi pospešil gospodarski razvoj, je evro, poleg zgrešene lizbonske strategije, pomembno prispeval k pešanju gospodarske rasti in upadanju deleža celotne Evropske unije v svetovnem gospodarstvu. Ko se je zgodila čezatlantska finančna kriza, so se najbolje odrezale tiste članice EU, ki so ohranile svoje valute. To ni bilo naključno. Namesto orodja za tesnejše politično povezovanje in zmanjševanje razlik med članicami je postal evro predmet notranjih razprtij in generator poglabljanja razpok med evropskim »Severom?? in »Jugom«.
Evropska unija je ne povsem posrečena mešanica meddržavne organizacije in zelo ohlapne konfederacije suverenih držav. In bo to v doglednem času zanesljivo tudi ostala, če bo sploh preživela. Enotna valuta pa je primerna le za unitarne države in čvrste federacije. Ekonomska in monetarna unija (EMU) socialno in ekonomsko zelo različnih in hkrati suverenih držav bo za to, kljub vsem krpanjem njenega ustroja in pravil, obsojena na periodične potrese in krize. Že v sami zasnovi, je nujno urediti možnost izstopa ali izključitve iz EMU članici, ki ne zmore ali noče spoštovati evro pravil.
Smo le eno finančno krizo oddaljeni od resničnih sprememb; Thomas Mayer
V prepričanju, da zadnja finančna kriza še ni premagana in tudi ne bo, dokler bo vsepovsod navzoča prezadolženost, nemški ekonomist predlaga radikalne spremembe sodobnega denarnega sistema.
Banke podeljujejo kredite, ki niso kriti z ničimer. Več denarja je mogoče pridobiti z več posojili. Tako ustvarjen denar spodbuja dolžniška razmerja. Denar torej temelji na dolžniški piramidi. Zato je nujno čimprej reformirati denarni sistem. Denar bi morali ustvarjati drugače kot z dolgovi, ker s tem celoten sistem nagiba k nestabilnosti. Tako kot v preteklosti bi morali denar razumeti kot vrednost premoženja.
Reforme bi bile še posebno koristne za evrsko območje, ker evro stoji na še posebno majavih nogah. Emisija denarja potrebuje državo, ki prek centralne banke ta proces nadzoruje in uravnava. To deluje le v državah z nacionalno valuto.
ECB deluje kot posojilodajalec v skrajni sili. Tako kot druge centralne banke masovno kupuje državne obveznice. ECB pa po drugi strani nima nobene lastne države, ampak devetnajst posameznih držav. To pa je še posebno nestabilno in se bo enkrat zrušilo. Zgodovinski primer je latinska denarna unija, ki je bila ustanovljena leta 1865 in je dolgo zdržala, leta 1914 pa se je zrušila.
Prispevke zbral in povzetke uredil: Miroslav Marc, Sinteza, 7.11.2015