Dr. Maks Tajnikar je v Delu objavljeni članek začel z mislijo: “Evropa in z njo Slovenija živita v svetu zmot. A če ljudje preveč zmot vzamejo za svoje, je to lahko nevarno?” Naslovil ga je: ZMOTA NA ZMOTO – KATASTROFA.
Sintezin član Andrej Cetinski komentira:

Če nam zdravje opeša, najprej ugotovimo, zakaj se nam je to zgodilo, in šele za tem se odločamo o načinu zdravljenja. Tega pravila se pri upravljanju uspešnih podjetij dosledno držijo, bolj redko pa se tako ravna pri upravljanju države. Pri slednjem se namreč že po pravilu kot zmotno opredeljuje večino tega, kar je počela predhodna vlada, še posebno če ta pripada drugemu političnemu taboru kot aktualna vlada. Rezultat takega početja je – če ostajamo znotraj domačih logov -, da Slovenci svojo državo vse prej kot dobro upravljamo. O zmotah, ki jih pri tem pogosto spregledamo, je v prispevku z gornjim naslovom spregovoril dr. Maks Tajnikar. Da se je tega lotil, je pohvalno. Verjamem tudi, da Tajnikar dopušča, da njegove diagnoze v vseh pogledih niso neoporečne in zato z razumevanjem sprejema opozorila, kje morebiti ne razmišlja najbolje. Eno od zmot je v članku naslovil »zmota o korporativnem upravljanju«, njeni razlagi, ki jo navaja, pa sam ne pritrjujem. Ker gre za pomembno upravljavsko vprašanje, naj ne bo odveč, če svoje poglede o tem konkretneje predstavim.
Tajnikarja razumem tako, da naj podjetje upravljajo njegovi lastniki. Ker je vladnim ministrom zaupana vloga zastopnika »državne lastnine«, bi ti morali imeti ključno vlogo pri njenem upravljanju. Mi pa smo jih, citiram Tajnikarja, »umaknili na varno, napravili prazen prostor, kjer bi morali sedeti lastniki, podjetja pa prepustili zmedenemu gospodarjenju«. V nadzornem svetu (NS) našega državnega holdinga (SDH) res ne sedijo ministri, to ima Tajnikar prav, zato pa je vseh 5 njegovih članov izbrala in imenovala vlada, tako da si je težko predstavljati, da bi tak NS ne uresničeval interesov lastnika oziroma v tem primeru njega predstavnika, to je vlade. V ureditvi, ki jo uporabljamo pri upravljanju državnega premoženja, torej ne vidim zmote v takem smislu, kot jo opredeljuje Tajnikar.
S Tajnikarjem se vsebinsko očitno razhajava v izhodiščnem pogledu, kdo naj upravlja velika podjetja. Tajnikar to vlogo prepušča lastnikom, sam pa dajem prednost rešitvi, ki jo preizkušeno uspešno uporabljajo Nemci. Ključne sestavine njihove ureditve (ponavljam: v večjih podjetjih) so te:
– 50% upravljavske moči v NS imajo lastniki. Če ima podjetje širši družbeni pomen, država poskrbi, da so širši interesi tudi lastniško ustrezno zavarovani, konkretno tako, da je država neposredno ali pa preko zveznih dežel ali večjih mest v podjetju lastniško udeležena. Za varovanje splošnih interesov praviloma zadostuje že 30% lastniški delež. (Dva primera: Nemški Telekom: država 31% lastnik; Fraport – tudi lastnih našega Brnika: deželna vlada 31%, mesto Frankfurt 20% lastnik).
– 50% upravljavske moči v NS majo zastopniki interesov dela, ti pa se delijo v tri veje: a)predstavniki širše organiziranih, od vodstva podjetja neodvisnih sindikatov b)predstavniki v podjetju zaposlenih; c)predstavnik vodstvenih delavcev podjetja.
Spričo pestre sestave so NS v večjih nemških podjetjih številčno bogati in imajo po zakonu 20 članov. Neredko imajo NS še stalne svetovalne organe, v katerih delujejo ugledni gospodarstveniki. (V svetovalnem organu Fraporta jih je kar 17.). Je pač tako, da je upravljanje ključni dejavnik uspešnosti podjetja in malokaj je dražje od slabega upravljanja.
Zaradi prostorskih omejitev le še nekaj mnenj:
– Nemčija je gospodarsko ena najbolj uspešnih in socialno dobro urejenih držav. K temu uspehu nedvomno odločilno prispeva domišljena sistemska ureditev upravljanja njihovih podjetij.
– Spričo sistema upravljanja, ki ga imajo, in ob smiselno urejenem solastništvu nosilcev splošnih interesov v podjetjih splošnega pomena, so ti interesi pri upravljanju nemškega gospodarstva primerno upoštevani, to pa je pomembno za njegovo konkurenčnost.
– Slovenija bi ravnala razumno, če bi nemški model upravljanja podjetij in privatizacije več ali manj v celoti prevzela za svojega in ga torej ne bogatila z lastnimi inovacijami. Njen jutrišnji gospodarski razvoj bi bil v tem primeru za gotovo veliko uspešnejši, kot bo sicer.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 23.4.2016

K pismu Mirana Mihelčiča »Sprenevedavi NE ustavnemu določilu«, ki je bilo objavljeno v Delu, 17.2.2016.
V javnosti kroži podatek iz znane javne raziskave (V. Godina), da kar 87% državljanov RS s sedanjo demokracijo ni zadovoljnih. Demokracija se usodno začenja z državno zborskimi volitvami, ki ga določa veljavni volilni zakon. Zadnje volitve po tem zakonu so prinesle zelo nizko volilno udeležbo (le 51,73 %!?) – ljudje so velikokrat povedali, »da nimajo koga voliti!«
Sedanji volilni sistem (po »začasnem« zakonu iz leta 1992 !?) »proizvaja« dokazane pomanjkljivosti: skoraj ena četrtina volilnih okrajev danes nima svojega predstavnika v DZ, tam pa sedijo poslanci, ki so prejeli sorazmerno malo glasov volivcev – v primerjavi s tistimi, ki so jih prejeli precej več… Glavna pomanjkljivost sedanjega volilnega sistema pa je ta, da po večinskem javnem mnenju proizvaja najslabši »strankarkokratski« politični sistem v Evropi.
Slabosti sedanjega volilnega sistema se je pred zadnjimi volitvami leta 2014 očitno zavedala tudi nova stranka Mira Cerarja (SMC), saj se je nato v koalicijski pogodbi znašla zaveza po spremembah.
Predstavljam si, da so s temi spremembami mislili na to, da bodo volivci s svojimi interesi bistveno bolj vplivali – kot pa le stranke – nemalokrat okužene s korupcijo in ozkimi strankarskimi potrebami. Vendar Cerarjeva vlada do danes (še) v ničemer ni uresničila svoje volilne zaveze.
Vsakemu slovenskemu »aktivnemu državljanu« je jasno, da bi se moralo nekaj bistvenega spremeniti v volilnem zakonu, da bi se lahko onemogočila sedanja samovolja vodstev političnih strank, ki v nasprotju s slovensko ustavo (!) onemogočajo izražanje volje večine volivcev.
Že nekajkrat je bil podan predlog predstavnikov civilne družbe (ki je bil tudi neuspešno poslan v državno-zborsko proceduro), katerega bistveno določilo je:» vsak volivec ima dva glasova na volitvah za Državni zbor: enega za želenega kandidata iz svojega volilnega okraja in drugega za kandidata politične stranke«. Na ta način bi lahko bistveno omejili monopol političnih strank, ki se kaže kot usodna »rak rana« Slovenije.
Nova skupina civilne iniciative bo zelo verjetno sprožila množično akcijo podpisovanja za »Avtorizirano večinsko javno mnenje« (AVJM), ki naj bi predstavljala pritisk večinske javnosti na »sedanjo ponavljajočo se volilno prevaro«.
»Če Mohamed ne pride h gori, bo gora prišla k Mohamedu.«
Vito Šoukal, Sinteza, 23.4.2016

Vlado Miheljak v Mladinini kolumni, ki jo je naslovil Dvojajčna dvojčka, analizira in primerja slovensko levico in desnico. Sestavek začne: »Desnica mi je na neki sprevržen način všeč. No, je pretežno odvratna, a visoko predvidljiva in stanovitna. Levica mi ni všeč. Je sicer pretežno simpatična, a popolnoma nepredvidljiva in nestanovitna. Pri desnici veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in to tudi praviloma dobiš. Neredko v dvojni porciji. Pri levici tudi veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in tega praviloma ne dobiš. Desnica praviloma izpolni pričakovanja, tudi tista najbolj negativna; levica jih praviloma ne izpolni…« Več:
In Milan Bajželj mu replicira:
Vlado Miheljak, kot običajno, tudi v tem prispevku odlično komentira aktualne politično strankarske razmere pri nas. Ne strinjam se le z zaključkom. Oziroma bolje, upam, želim si…,da v tem zaključku nima prav.
Po mojem mnenju ni bila »največja napaka IDS oziroma ZL, da se je prebila v parlament«. In, da »če hoče preseči parlamentarna pravila in aritmetiko, bo to morala storiti zunaj parlamenta.« Preboj ZL v parlament je bil lep uspeh. Z vsemi »nastavljenimi« posebnostmi ZL. Koalicija treh strank plus še posebej 4. skupina. Komplicirano, ampak uspeh je bil.
Napačno pa je bilo, da se ključni akterji takoj po volitvah niso potrudili, da bi še poglobili in organizacijsko še okrepili skupno organizacijo (ZL) tako, da bi še naprej krepili identiteto posameznih strank in 4. skupine.
Ni res, da te stranke in 4. skupina med seboj niso kompatibilni. Zelo so lahko kompatibilni. Tako programsko, kot generacijsko itd. Res pa je, da je tako strukturo težje uspešno upravljati in voditi na način, da bo sodelovanje boljše in skupni rezultati (na volitvah itd.) še boljši.
Torej gre za vprašanje sposobnosti sodelovanja in vodenja k skupnim ciljem, ne pa za »kompliciranost sodelovanja«, kot sporočajo nekateri aktualni prvaki in prvakinje ZL.
Je nekaterim združevanje na silo izhod v sili?
Upam, da je možno nadaljevanje tako, da sicer lahko pride do združitve strank in 4. skupine v eno novo stranko, vendar na način, da se naprej razvijajo identitete posameznih akterjev. Če to ni možno, potem morajo ti akterji nadaljevati s koalicijo in njeno nadaljnjo izgradnjo. Vsakodnevno, načrtno in zelo organizirano. Ne šele z nekakšno koalicijo v sili pred naslednjimi volitvami.
Vodilni posamezniki, ki ves problem vidijo v tem, da je »usklajevanje prekomplicirano«, pa morajo spoznati, da gre sicer res za zahteven proces, vendar pa, da je uspešnost sodelovanja v tem procesu stvar sposobnosti ključnih akterjev za sodelovanje.
Ali morda kdo misli, da je sedanjo strankokratsko parlamentarno demokracijo mogoče nadgraditi (izboljšati!) na enostaven način?
In, če ni mogoče, da se »komplicirano sodelovanje« nadomesti z ambicioznim in uspešnim sodelovanjem k novim ciljem ZL, potem ima pač Vlado Miheljak ponovno in v celoti prav.

Prispevek, ki ga je pod gornjim naslovom objavil F. Drenovec, prepričljivo odslikava razmere, v katerih je Slovenija. Za večino njenega prebivalstva je danes slabše, kot je bilo pred desetimi leti, še bolj pa zaskrbljuje, da se nam v prihodnje ne obeta nič boljšega, prej nasprotno. Osrednji krivec za to neveselo zgodbo je vse bolj neoliberalno upravljanje države. Ta tip upravljanja namreč državo prednostno izrablja za zadovoljevanje interesov bogatih, glavne žrtve takega ravnanja pa so socialna in pravna država ter njena splošna ekonomska učinkovitost. Namesto neoliberalnega potrebujemo torej drugačno upravljanje države, to je tako, ki se bo odlikovalo po učinkovitosti in poštenosti, usmerjeno pa bo v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva. V Evropi smo v drugi polovici prejšnjega stoletja tako državo že poznali.
Spremembe v upravljanju države, ki jih potrebujemo, najlažje izvedejo socialno naravnane politične, intelektualne in ekonomske elite. Te smo pred desetimi leti še imeli, a so po Drenovcu do te mere poniknile, da danes z njimi ne gre več računati in prav zato naj bi bil naš prihodnji razvoj vse prej kot obetaven. Sam verjamem, da še vedno lahko izvedemo spremembe, ki se bodo odrazile v drugačnem, to je bolj kvalitetnem upravljanju države. Za ta namen potrebujemo predvsem drugačne sistemske rešitve v politični ureditvi, konkretno najbolj naslednje tri:
1. Nov volilni sistem, ki bo omejil sedanjo moč vodij političnih strank, da odločilno vplivajo na to, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, in to moč prenesel na volivce. Predlog za to potrebnega zakona je pripravljen – njegova vsebina se zgleduje po dobri nemški praksi – in že nekaj let v parlamentu čaka na sprejem, vendar politične elite zgledno skrbijo, da se to ne zgodi.
2. Spremembe v sistemu upravljanja državnega premoženja. Aktualni sistem je eden najšibkejših členov naše družbeno-ekonomske ureditve, saj resno zmanjšuje ekonomsko učinkovitost državnega premoženja, spodbuja in omogoča različna zelo škodljiva koruptivna ravnanja, zaradi njega pa trpi tudi suverenost države. Vse poskuse, da bi to upravljanje uredili recimo po nemškem vzoru, je politika doslej preprečila, slej ko prej predvsem zato, ker sedanja ureditev še kako ustreza nekaterim domačim in tudi tujim interesnim navezam, saj jim omogoča hitro bogatenje.
3. Spremembe v sistemu oblikovanja vlade. Sedanja ureditev, poznana kot »koalicijska« vlada, je problematična pa tudi zgodovinsko preživeta. Bistveno boljša rešitev je »velika« koalicija, ki jo na primer že več desetletij uspešno prakticira sosednja Avstrija, zadnje čase pa tudi Nemčija. Še učinkovitejši je tip velike koalicije, ki ga uporablja Švica in ta verjetno bolje od vsega drugega, kar danes pozna svet, zadovoljuje potrebe po demokratičnem in učinkovitem vodenju države. Razum nam torej veleva, da na mesto sedanjega modela oblikovanja vlade uvedemo rešitve, ki so se drugod že izkazale za bistveno boljše.
Če bi bili pred desetimi leti uvedli gornje sistemske spremembe, Slovenija zagotovo ne bi bila v tako klavrnem stanju, kot nam jo slika Drenovec. Da tega nismo storili, je pomemben uspeh neoliberalizma, saj se šibka država, torej njeno slabo upravljanje, uvršča med osrednje pogoje za njegovo prevlado. Uspeh so mu omogočile politične elite, pri čemer je nemajhno vlogo s svojo ideološko zmedenostjo, neenotnostjo in pasivnostjo odigrala prav politična levica.
Ni pa še vse izgubljeno. Še vedno namreč ni prepozno, da namesto z vedno novimi strankami upravljanje države okrepimo s sistemskimi spremembami, ki dobro podpirajo njeno učinkovito, etično in socialno delovanje. To naj bi bila ta čas prednostna naloga levo usmerjene politike tudi zato, ker nam sicer grozi, da se bo sedanja neoliberalna prevlada razvila v novodobni fašizem. V teh aktivnostih naj bi levo politiko učinkovito podpirala tudi civilna družba; še predvsem velja to za dve njeni veliki organizaciji, to sta zvezi sindikatov in upokojencev.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 25.3.2016

priporoča: privatizacijo, izboljšanje poslovnega okolja, fiskalno konsolidacijo in strukturne reforme

Zaradi ukrepov v preteklih letih se je gospodarska slika Slovenije izboljšala, a naloga še zdaleč ni končana. Za spopadanje z ekonomskimi izzivi bo treba ukrepe pogumno nadaljevati, so prišli v Ljubljano sporočit predstavniki evropske komisije.
Gospodarstvo predloge Bruslja podpira
Z Gospodarske zbornice Slovenije so sporočili, da gospodarstvo številne predloge evropske komisije podpira, sploh potrebo po znižanju visoke stopnje administrativnih obremenitev in izboljšanju delovanja javne uprave, kar po nepotrebnem odvrača domače in tuje investitorje. “Nekateri poudarki poročila EK so standardni za vse države in se omenjajo že nekaj časa, kot je denimo potreba po večji vzdržnosti pokojninskega in zdravstvenega sistema. Tu si ne smemo zatiskati oči, saj je Slovenija označena kot država z enim največjih tveganj za fiskalno vzdržnost med vsemi državami članicami. Poleg tega sistem dolgotrajne oskrbe ni sistemsko urejen ter nima opredeljenih virov financiranja,” dodajajo.
Bruselj v poročilu predlaga Sloveniji nadaljevanje privatizacije, fiskalne konsolidacije, prestrukturiranja bančnega sektorja in podjetij ter izboljšanje poslovnega okolja, pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo trga dela. »Za ukrepanje je nujen politični pogum bolj kot prej, saj ljudje pravijo, da ni več krize. A ni še vse narejeno,« je poudaril István P. Székely iz evropske komisije.
Minister za finance Dušan Mramor je obljubil več ukrepov za prestrukturiranje bank in podjetij, izboljšanje poslovnega okolja, krepitev fiskalne stabilnosti in strukturne reforme. Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar pa je napovedal, da bodo aprila predstavili belo knjigo o dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema in paket ukrepov na trgu dela.
Številne predloge evropske komisije gospodarstvo podpira, so poudarili na Gospodarski zbornici Slovenije. Generalni direktor GZS Samo Hribar Milič je poudaril: »Za krepitev gospodarske rasti potrebujemo sistemski trojček ukrepov: zagon investicij; davčno razbremenitev dela; odgovorno politiko javnih financ.« Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame, pa je opozoril, da je končno treba ukrepati: »Nenehno analizirano in razpravljamo o tem, kaj je treba narediti, a se nič ne zgodi.«
Bela knjiga o pokojninah pred predstavitvijo
Slovenija ima malo zasebnih naložb, veliko podjetij v državni lasti, tveganje javnofinančne vzdržnosti je največje med vsemi članicami Evropske unije, v poslovnem okolju so še vedno ovire, so nekatere pomanjkljivosti, na katere opozarja evropska komisija.
V Bruslju priznavajo, da je Slovenija naredila mnogo pozitivnih ukrepov, ki so jo pomaknili od roba bankrota v gospodarsko rast, ki je ena najvišjih v Evropski uniji. »Letošnja makroekonomska analiza je zelo pozitivna. A zdaj ni časa za počitek ali samozadovoljstvo. Ugodne makroekonomske razmere je treba izkoristiti za nadaljnje strukturne ukrepe,« je danes komentiral vodja predstavništva evropske komisije v Sloveniji Zoran Stančič.
István P. Székely, ki je v generalnem direktoratu evropske komisije za gospodarske in denarne zadeve pristojen za Slovenijo, je opozoril na nizko stopnjo tujih neposrednih investicij v Sloveniji: »Veliko je treba narediti za izboljšanje poslovnega okolja, saj so ovire še vedno velike. Podjetniki bodo izboljšanje nagradili z investicijami.« Poudaril je tudi nujnost privatizacije in nadaljnje fiskalne konsolidacije. Ker bo lanski primanjkljaj – po zagotovilih finančnega ministrstva – zagotovo pod tremi odstotki BDP, bo za Slovenijo končan postopek čezmernega primanjkljaja, a to je po mnenju iz Bruslja samo prvi korak na poti k fiskalni vzdržnosti. »Slovenija se med vsemi državami članicami srečuje z največjim tveganjem za fiskalno vzdržnost,« je opozoril Székely in poudaril nujnost pokojninske in zdravstvene reforme. Prebivalstvo se v Sloveniji stara hitreje kot v večini držav članic, kar pomeni večje stroške za pokojnine, dolgotrajno oskrbo in zdravstvo ter manj zaposlenih, ki bodo prispevali v sistem.
Mramor: Evropska priporočila podlaga za ukrepanje
»Kako naj se odzovem na poročilo, ki je tako pozitivno?« se je na predstavljene ugotovitve odzval finančni minister Dušan Mramor in poročilo komisije označil za zelo dobro podlago za aktivnosti, ki jih je treba še izvesti. Minister je obljubil nadaljnjo privatizacijo in konsolidacijo bančnega sistema, davčno razbremenitev dela, zmanjševanje administrativnih bremen na davčnem in gradbenem področju, postopno odpravo strukturnega primanjkljaja, zdravstveno reformo, reformo visokega šolstva in posodobitev javne uprave.
Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar se je strinjal, da je staranje prebivalstva ključno tveganje za dolgoročno vzdržnost javnih financ v Sloveniji: »Zavedamo se, da bo potreben celovit pristop k temu demografskemu izzivu ne le na področju pokojninskega sistema, ampak tudi na področju zdravstva, dolgotrajne oskrbe in na trgu dela.« Ministrstvo bo aprila predstavilo nabor ukrepov za dvig zaposlenosti starejših in zmanjšanje njihove dolgotrajne brezposelnosti, hkrati pa bodo predstavili belo knjigo o dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema: »Zgolj dvigovanje upokojitvene starosti ne bo zadostovalo, če se bomo hkrati spopadali z majhnim deležem starejših na trgu dela. Z belo knjigo pa želimo širši javnosti ponuditi predloge možnih ukrepov za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema in primernih pokojnin. V beli knjigi bodo opredeljene možne rešitve glede financiranja pokojnin, kako zagotoviti primerne pokojnine in kakšna bo dolgoročna vloga drugega stebra.«
GZS: Treba je omejiti apetite javnega sektorja
Z Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) so sporočili, da številne predloge evropske komisije podpirajo, predvsem znižanje visoke stopnje administrativnih obremenitev in izboljšanje delovanja javne uprave, kar po nepotrebnem odvrača domače in tuje investitorje.
Ob tem opozarjajo: »Slovenija je še vedno država, ki zahteva poglobljen pregled. Čeprav bomo prešli iz korektivnega dela v preventivni del, to ne pomeni, da so poti za večje plače javnih uslužbencev odprte. Letos naj bi se gospodarska rast umirila, zato opozarjamo, da je treba omejiti apetite javnega sektorja po zvišanju mase in višine plač.« Generalni direktor GZS je poudaril, da Slovenija za krepitev gospodarske rasti potrebuje »sistemsko trojico ukrepov: nov zagon investicij, davčno razbremenitev dela in odgovorno politiko javnih financ«.
Profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Sašo Polanec je dejal, da razmere pri delovni in pokojninski zakonodaji »niso tako akutne«. Po njegovem mnenju je potrebna nadaljnja razdolžitev gospodarstva: »V tem procesu lahko banke na pameten način zmanjšajo obseg danih kreditov, ki je bil prej prevelik. Težava je bila zlasti koncentracija posojil v določene velike investicije, ki niso imele dobrih ocen neto dodanih vrednosti projektov. Pot za rast se odpre, takoj ko delaš nekaj inovativnega, novega, ko dviguješ produktivnost. Takšne trende je bilo že zaznati. Rast z izvozom je edina smiselna, dokler se gospodinjstva ne razdolžijo ali, bolje, dokler se jim ne povečajo razpoložljivi dohodki. Za zadnje pa moramo več ustvarjati.« Polanec pri tem vidi vlogo države, ki lahko pomaga z odpravo nesmiselnih administrativnih okvir. Poleg tega tudi državno lastništvo v mnogih primerih ni učinkovito, zlasti v bančnem sektorju. Sedanje upravljanje z državnim premoženjem je zgolj »simptomatika starih lobijev, ki poskušajo ohraniti nadzor nad denarnimi tokovi. Ker jim gre zgolj za kontrolo, s tem uničujejo produktivnost in zmanjšujejo dohodke.«
Nejc Gole, 04.03.2016