Spoštovani predsednik Vlade in ministri,
Spoštovani vodje poslanskih skupin Državnega zbora,

V gibanju SINTEZA in Koaliciji civilne družbe za prenovo SINTEZA-KCD aktivno spremljamo aktivnosti Vlade in SDH pri upravljanju družb s kapitalsko udeležbo države. Kljub temu, da je osnovni namen in naloga SDH (dolgoročno) uspešno gospodarjenje s temi podjetji, se ta ukvarja malone le s privatizacijo teh družb. Čeprav privatizaciji a priori ne nasprotujemo, nas zaboli, ko vidimo, kako in koliko našega premoženja je že bilo prodanega pod pogoji, s katerimi ne moremo soglašati in ki so deležni tudi splošnega zgražanja in dvomov v dobronamernost odgovornih. Dosedanji učinki izvršenih privatizacij s prodajo naložb imajo zelo nizko stopnjo donosnosti, kar nam vzbuja dvome v delovanje SDH in njegovih organov. Odpravi dvomov v delovanje SDH so bili namenjeni tudi naši predlogi za dopolnitev sestave Nadzornega sveta v Zakonu o SDH, ki smo jih posredovali vodstvom koalicijskih strank.
V SINTEZI smo prepričani, da si še posebnega premisleka pred prodajo zaslužijo tiste naložbe, ki so pri opravljanju dejavnosti vezane na naravne dobrine in na edini slovenski naravni monopol in je za njihovo uporabo potrebno pridobiti državno koncesijo.

Sredi počitnic smo izvedeli, da je SDH pripravil predlog za spremembo Strategije upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države. Vsebina predloga sicer še ni javno znana, toda mediji vztrajno prinašajo neuradne informacije o predlogih za prekategorizacijo nekaterih doslej strateških v pomembne in v porfeljske naložbe, torej namenjene prodaji. To nas neizmerno preseneča, še zlasti glede na to, da številne druge države (ZDA, GB, tudi Francija) zaostrujejo pogoje prodaje pomembnih domačih gospodarskih družb.

V SINTEZI pričakujemo, da bo Vlada najprej obravnavala predlog civilnodružbenih organizacij (sindikati, upokojenci, mladinski svet in Sinteza) za dopolnitev sestave nadzornega sveta SDH, še preden pristopi k obravnavi predloga SDH za spremembo Strategije. Hkrati predlagamo, da Vlada od SDH zahteva natančno vsebinsko argumentirane utemeljitve svojega predloga, tako, da bo v javni strokovni razpravi omogočeno prepoznati resnične namene, potrebe in utemeljitve predvidenih privatizacijskih postopkov. Glede na slabe pretekle izkušnje opozarjamo, da predvidite ustrezen čas za javno civilnodružbeno razpravo o spremembi Strategije, saj je z vsako ponesrečeno ali na pol ponesrečeno privatizacijo država bolj revna, samostojnost države vse manjša, razkol med oblastjo in ljudstvom pa vse globlji.

Programski svet SINTEZA-KCD, 21.8.2016  –  Pismo!

Vsi družbeni sistemi temeljijo na mitih, ki jih sproti utrjujemo. Obstoječi ne deluje v skupno dobro, začnimo ustvarjati nove!

Skupnostna ekonomija se z vključevanjem marginaliziranih skupin upira kapitalističnemu odnosu do ljudi, kjer je vsak človek nadomestljiv ali celo zavrgljiv.
.
Eden osnovnih mitov tržne ekonomije je delovanje nevidne roke trga. A trgi niso resnični niti se ljudje znotraj trgov ne obnašamo racionalizirano, v tržna razmerja ne vstopamo z isto motivacijo, z istim znanjem in predispozicijami in ne obnašamo se po modelih, ki so jih predvideli ekonomisti. Trg, ki je temeljna sestavina kapitalistične ekonomski misli, stoji na fikciji, da so zemlja, ljudje in denar blago. V resnici pa to niso, saj niso blago proizvedeno za prodajo na trgu. Človeško življenje ni ustvarjeno za prodajo, zemlja je del narave, ki je nismo ustvarili sami, denar pa je le simbol kupne moči. A kapitalistična ekonomska teorija je s to fikcijo dosegla svoj namen. Takoj ko je nekaj (ali nekdo) dojeto za blago, je mogoče z njim prosto in brez pomislekov manipulirati na trgu. Kapitalistična ekonomija ima torej močno tendenco poblagovljenja ljudi in to fikcijo utrjujejo tudi javne institucije, ki brez vsakršnega razmisleka uporabljajo izraze, kot so trg delovne sile, človeški kapital in podobno.
Namesto načel pravičnosti in ustvarjanja uravnoteženega družbenega dobrega je nepravičnost temeljna sestavina sodobnega ekonomskega sistema. Odvisno od trenutne potrebe je poblagovnjene ljudi mogoče zavreči brez zadržkov in ne meneč se za socialne posledice.

V nasprotju s poblagovnjeno ekonomsko ideologijo je v resnici mnogo stvari, ki jih ni mogoče obravnavati kot blago. Že izraz dobrine (angl. goods), ki je včasih prevladoval nakazuje na nekaj dobrega za ljudi. Stvari imajo v medčloveških odnosih veliko širši pomen, kot je le prodaja na trgu. Tudi v naši kulturi se pojavljajo v obliki darov in tako igrajo pomembno vlogo družbenega povezovalca.
Znotraj dominantnega sistema se tudi v Sloveniji razvijajo nove skupnosti, ki se instinktivno ali pa tudi vse bolj zavedno upirajo mitom podivjanega kapitalizma. Vzpostavljajo se predvsem znotraj civilne družbe, delujejo pa po principih socialnega podjetništva. Sicer pa je termin socialno podjetništvo, ki ga je z zakonom uvedla država, preozek, saj celotno ekonomijo reducira zgolj na podjetniški del, pa tudi izraz socialno je neposrečen. Veliko bolj primerni so izrazi: družbena ekonomija, solidarnostna ekonomija, sodelovalna ekonomija, humana ekonomija in skupnostna ekonomija, ki dobro izpostavi, kam naj bi bilo tako gospodarjenje usmerjeno – v skupnost, v skupno dobro in tudi v skupno delovanje.
Skupnostna ekonomija ne dojema stvari le kot hitro zamenljivo in zavrgljivo potrošno robo, temveč spodbuja ponovno uporabo, souporabo, delitev virov, ipd. Skupnostna ekonomija vzpodbuja sodelovanje z odrinjenimi skupinami, kar je v popolnem nasprotju kapitalističnemu odnosu, kjer je vsak človek nadomestljiv in celo zavrgljiv. Tržna menjava in tudi ustvarjanje dobička samo po sebi ni slabo, dokler rabi skupnostnim in širšim družbenim ciljem. Problem se pojavi, ko ustvarjanje dobička in z njim povezani tržni odnosi postanejo glavni družbeni smoter in delujejo v škodo vseh drugih medčloveških odnosov.

Pomembno vlogo pri ustvarjanju spodbudnega okolja za skupnostno ekonomijo igra država, ki z ustrezno zakonodajo lahko prostor skupnostnemu širi ali pa ga oži. Ker vsi družbeni sistemi, tako poblagovnjeni kapitalizem kot skupnostna ekonomija, temeljijo na mitih, ki jih sproti utrjujemo, je skrajni čas, da začnemo odpirati prostor tistim, ki delujejo v skupno dobro.

Povzeto po članku Čas novih ekonomskih zgodb, ki ga je v Delu objavila etnologinja in kulturna antropologinja Luna Jurančič Šribar.

Ko smo pred kratkim praznovali 25-letnico samostojne države, se je prenekateri Slovenec spraševal, kaj delamo narobe, da smo vse manj podobni Švici, čeprav nam je v prvih letih samostojnosti tako dobro kazalo. Zadovoljivega pojasnila verjetno ni dobil, vsaj od naših politikov ga je zaman pričakoval. V resnici odgovor ni skrivnost. Razvojno namreč resno zaostajamo, za Švico še posebno, ker svojo državo slabo upravljamo; upravljanje je namreč daleč najpomembnejši dejavnik uspešnosti sistemov, kot je država. Poglejmo si konkretneje, kaj naj bi pri tem počeli narobe.
V večini držav ključne upravljavske naloge opravlja vlada, njene aktivnosti pa usmerja in nadzira parlament. Tako je pri nas in tako je tudi v Švici. Med eno in drugo sistemsko ureditvijo pa so vendarle pomembne razlike, ki močno vplivajo na uspešnost upravljanja.
Naj navedem najbolj izstopajoče:
Slovenska vlada ima sedemnajst članov, švicarska pa sedem. Praksa nedvomno dokazuje, da kolektivni vodstveni organ, ki ima do sedem članov, praviloma lahko učinkovito deluje, medtem ko se mu z večanjem števila članov učinkovitost vse bolj zmanjšuje. Slovenska vlada je koalicijska in ji predseduje vodja stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov. Ob taki rešitvi se parlamentarne stranke razvrstijo v dve skupini, v koalicijske in opozicijske. Poslanstvo koalicijskih strank je v dobrem in slabem podpirati vlado, opozicijske pa se nasprotno trudijo vladi delo otežiti, saj jim neučinkovita koalicija obeta uspeh na naslednjih, po možnosti predčasnih volitvah. Ureditev ima resne pomanjkljivosti, predvsem naslednje:
a) močno spodbuja nasprotja v politiki in družbi, kar poleg drugih slabih stvari onemogoča oblikovanje in uresničevanje dolgoročnih razvojnih usmeritev države, zato se vlada tako praviloma ukvarja le s tekočimi problemi;
b) parlament delovanja vlade ne more učinkovito nadzirati, kar je sicer eden temeljnih pogojev za učinkovito upravljanje;
c) pri kadrovanju članov vlade sta usposobljenost in etičnost kandidatov praviloma drugorazredna kriterija, prednost pa ima njihova politična umestitev;
č) ureditev ustvarja ugodno okolje za korupcijo.
Švica vlado vedno oblikuje po načelih velike koalicije. Na volitvah zmagoviti stranki imenujeta vanjo po dva ministra, po volilnih rezultatih naslednje tri stranke pa po enega ministra. Vladi predseduje eden od ministrov – ta opravlja tudi posle predsednika države – vendar vedno le z enoletnim mandatom. Ta ureditev nima pomanjkljivosti, vsaj ne večjih, ki so značilne za koalicijsko vlado, zato nudi dobro podporo učinkovitemu upravljanju države. Prav njej se lahko večnacionalna Švica zahvali, da ni obremenjena z notranjimi razprtijami, je socialno spodobno urejena in se po ekonomski učinkovitosti uvršča v sam svetovni vrh.
Koalicijsko vlado poznajo številne države. V Avstriji je bila politika dovolj modra, da je svoje vlade po vojni začela oblikovati po načelih velike koalicije. Podobno že precej let ravnajo tudi Nemci. Manj težav povzročajo koalicije tudi v državah, kjer prevladuje protestantska etika. Tam, kjer ravnajo podobno kot mi v Sloveniji (Hrvaška, Italija… ), pa imajo s koalicijskimi vladami tudi podobne težave.
Če bo Slovenija vztrajala pri sedanji politični ureditvi, katere najšibkejši člen je prav koalicijska vlada, se bomo med seboj še naprej na veliko prepirali, razvojno capljali za drugimi in državo dobesedno zapravljali. Tej neprijazni prihodnosti se bomo najzanesljiveje izognili s spremembo ureditve, pri tem pa bi se morali odreči lastni inovativnosti in preprosto prevzeti model upravljanja države, kot ga ima Švica; boljšo in v praksi bolj preizkušeno rešitev bomo namreč težko našli. Pa smo kaj takega tudi sposobni storiti? Sposobni že, ne pa tudi pripravljeni. Ureditev, ki jo imamo, namreč nekaterim tako zelo ustreza, da se ji zlepa ne bodo odrekli. Teh »zadovoljnežev« ni malo, predvsem pa imajo družbeno moč in so tudi sicer vplivni. Med nje namreč lahko poleg političnih elit uvrstimo vsaj še pripadnike različnih interesnih navez, ki jim uspeva prav zato, ker državo tako slabo upravljamo. Ker se pri izvedbi prepotrebnih sistemskih sprememb v upravljanju države na aktualno politiko očitno ne moremo zanesti, bo treba ubrati druge poti. Med bolj obetavnimi je gotovo ta, da se spremembe izsili z referendumom. Tako bi v podobnih okoliščinah ravnali v Švici in bodimo enaki njim vsaj v tem primeru.
Da politika rada presliši stvari, ki ji niso dopadljive, je bolj ali manj normalno. Manj razumljivo je, da podobno ravna tudi pravna stroka, ki je v nemajhni meri sokriva za težave, ki jih imamo z upravljanjem države, saj je sodelovala pri nastajanju sistemskih rešitev, ki jih uporabljamo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 23.7.2016

Banka Slovenije je zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine na upravno sodišče v Ljubljani vložila tožbo zoper ljubljansko okrožno sodišče oziroma državo.
Guverner Jazbec zahteva, da parlamentarna preiskovalna komisija vrne zasežene zapisnike ožjega kolegija.

Banka Slovenije je tožbo vložila sredi minulega tedna, potem ko je okrožno sodišče 30. junija Banki Slovenije naložilo, da mora parlamentarni preiskovalni komisiji, ki preiskuje zlorabe v slovenskem bančnem sistemu, izročiti zapisnike sej ožjega kolegija guvernerja.
V Banki Slovenije pričakujejo, da bo upravno sodišče zdaj komisiji, ki jo vodi poslanec SDS Anže Logar, naložilo, da v treh dneh vrne zapisnike in da morebitne kopije uniči. Prav tako zahtevajo, da sodišče članom komisije “prepove pregledovati, obravnavati, reproducirati ali kako drugače uporabljati zapisnike sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije”.
Tudi podatki Evropske centralne banke (ECB)
Kot navajajo, zapisniki kolegijev guvernerja vsebujejo tudi podatke Evropske centralne banke (ECB), za katere veljajo posebna pravila zaupnosti. Tak primer je seja iz 10. decembra 2012, na kateri je kolegij razpravljal o nujni likvidnostni pomoči in postopkih odobritve pomoči pri ECB. ECB pa na ozemlju EU uživa privilegije in imuniteto, zato so tudi njeni arhivi nedotakljivi.
Logar izraža presenečenje, “da je upravno sodišče zadevo sploh vzelo v obravnavo in da ni že v začetku zavrglo tega postopka”. Po Logarjevem Banka Slovenije očitno išče načine, kako bi ovirala parlamentarno komisijo.
Izrek o tožbi do torka
Preiskovalna komisija se mora o tožbi izreči do torka. DZ je komisijo, ki jo vodi Logar, ustanovil lani spomladi, s prvimi zaslišanji prič pa je začela marca letos. Pri tem išče odgovornost nosilcev javnih funkcij v postopku sanacije bank.
V ECB najeli odvetniško firmo Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji
V Evropski centralni banki pa so za TV Slovenija potrdili, da so zaradi preiskave specializiranega državnega tožilstva zoper guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca ter ostale vodilne in odgovorne v vrhu Banke Slovenije najeli znano odvetniško pisarno Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji. V ECB pri tem niso želeli podrobneje pojasniti, koliko jih bodo stali slovenski odvetniki in zakaj jih pravzaprav najemajo, saj v tej konkretni preiskavi tožilstvo in kriminalisti preiskuje vodstvo Banke Slovenije in ne ECB, je še poročala TV Slovenija.
STA, 06.08.2016

BANČNA SANACIJA;  Zakaj tako? – Zahtevamo odgovore!  – 15.3.2016 Navedena vprašanja lahko strnemo v eno samo. Povsod si oblasti prizadevajo reševati svoje banke in podjetja ter ščititi svoje državljane-vlagatelje; zakaj naše oblasti – denarna, izvršna in zakonodajna – raje uničujejo banke, razprodajajo podjetja in domačim vlagateljem jemljejo prihranke – ?!

V Banki Slovenije, v NLB-ju in v revizijskih hišah Ernest & Young ter Deloitte Slovenija poteka kriminalistična preiskava o izbrisu podrejenih obveznic, – 6.7.2016

Sintezino vprašanje pravosodnemu ministru: Guverner BS Boštjan Jazbec išče zaščito pri predsedniku ECB Mariu Draghiju,  – 7.7.2016

Pravosodni minister Goran Klemenčič pa na vprašanje Programskega sveta Sinteza-KCD ne odgovori. Vprašali smo ga, ali res organi pregona v prostorih BS ne morejo zaseči dokumentacije ECB ter, s katerim aktom je Slovenija ratificirala tak protokol in, ali je po njegovem mnenju takšna imuniteta primerna in, če ni, ali bo predlagal postopek, da se ta zaveza prekliče?

Česa se boji Mario Draghi? – 8.7.2016  Še isti dan, ko so na vrata guvernerja BS Boštjana Jazbeca potrkali kriminalisti, je protestiral guverner ECB Mario Draghi, da so kriminalisti v preiskavi zaplenili zaupne informacije oziroma dokumente ECB in da se tožilstvo v času preiskave ni potrudilo iskati rešitve, ki bi zagotavljala nedotakljivost teh dokumentov. Draghi je molčal ob preiskavah na Cipru, Irskem in v Italiji. Česa se torej boji v Sloveniji in zakaj Jazbec želi imuniteto ECB?

GUVERNER JAZBEC POLICIJI NE BO VEČ POMAGAL PREISKOVATI BANČNE LUKNJE,  – 19.7.2016

Takoj po tem, ko je guverner Boštjan Jazbec zaradi kriminalistične preiskave v Banki Slovenije napovedal prenehanje sodelovanja s policijo, je uradno ukinil posebno inšpekcijsko skupino, ki je policiji in tožilstvu pomagala pri preiskavi sumov kaznivih dejanj v slovenskih bankah.

V bankah zaznali že za več kot milijardo evrov škode, Banka Slovenije pa je ukinila inšpekcijsko skupino!, – 24.7.2016

Pri preiskavi bančne kriminalitete je za policijo pomembno tudi sodelovanje z Banko Slovenije, kjer so nedavno potekale hišne preiskave zaradi suma zlorabe položaja pri sanaciji bank iz leta 2013. Doslej je v okviru Banke Slovenije s policijo in tožilstvom pri preiskovanju bančne sodelovala posebna inšpekcijska skupina, vendar je Banka Slovenije s spremembo statuta to službo integrirala v organizacijsko strukturo in ta ne bo več delovala.

Takoj po razglasitvi Cerarjeve visoke zmage so hiteli razlagati, da s predstavitvijo programa čakajo na oblikovanje in sestavo koalicije. A izkazalo se je, da je Cerar volivce bolj kot s programom prepričeval z lastno osebnostjo. Natalija Švab je takoj po volitvah 2014 – kljub meglenosti, saj se novi mandatar do ničesar ni jasno opredeljeval -, strnila 50 napovedi, ki jih mandatar Miro Cerar želi narediti za Slovenijo.
Tukaj je 50 Cerarjevih napovedi, idej, obljub,…:
1. Sprejem celovite strategije razvoja države do leta 2030.
2. Optimizacija števila ministrstev in podrejenih organov.
3. Vzpostavitev možnosti elektronskega glasovanja (e-volitve) in pobuda za proporcionalni volilni sistem s preferenčnim glasom.
4. Razmejitev med javnim in zasebnim na področju zdravstva ter izvajanjem višješolske in visokošolske dejavnosti.
5. „Sposobni ljudje na prava mesta“ – sistematizacija in razporejanje delovnih mest v javni upravi.
6. Jasni in transparentni kriteriji odgovornosti in napredovanja v javni upravi.
7. Ciljno usposabljanje javnih uslužbencev (še zlasti za črpanje EU sredstev).
8. Vitka in transparentna javna uprava.
9. Centralni sistem javnega naročanja, ki pri posameznih naročilih projektno vključuje področne strokovnjake ter omogoča večjo transparentnost in nadzor.
10. Skupna agencija za vsa javna naročila, izdelava metodologije za ocenjevanje ekonomike projektov s strani države.
11. Reforma plačnega sistema v javnem sektorju v smeri nagrajevanja zaposlenih glede na uspešnost, učinkovitost in kakovost pri delu.
12. Davčne blagajne za zajezitev sive ekonomije.
13. Vse na enem mestu (VEM): Opravljanje administrativnih opravil na enem mestu, karierni inkubator za aktivno vključevanje mladih na trg dela, centri za socialno delo kot vstopna točka za vse vrste pomoči …
14. Nadzorovana privatizacija (ključna infrastruktura ostane v lasti države) in pobuda za razdelitev privatizacijske kupnine za zmanjševanje zadolženosti in financiranje strateških razvojnih projektov.
15. Izboljšati upravljanje z državnim premoženjem skozi učinkovito delovanje in upravljanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) ter z jasno strategijo upravljanja kapitalskih naložb in kodeksa korporativnega upravljanja. Nadzor nad delovanjem DUTB in SDH.
16. Večja odgovornost SDH in Slabe banke (DUTB) pri prestrukturiranju podjetij.
17. Združitev finančnih nadzornih inštitucij (BS, ATVP, AZN) z namenom vzpostavitve enovitega in povezanega nadzora na slovenskem finančnem trgu.
18. Transparentni kriteriji za izbiro članov nadzornih svetov in uprav.
19. Preiskava bančne luknje z jasno opredelitvijo odgovornosti.
20. Spodbude za pretvorbo bančnih terjatev v lastniški kapital podjetij.
21. Projektno financiranje rešitev, ki temeljijo na problemskih izhodiščih gospodarstva in strategiji razvoja države.
22. Delna oprostitev plačila davka na dobiček ob reinvestiranju dobička v investicije za razvoj.
23. Pobuda za postopno plačevanje komunalnih prispevkov in nadomestil stavbnega zemljišča za investicije v prvih treh letih delovanja.
24. Sprememba zakonodaje za skrajšanje dolgotrajnih insolventnih in sodnih postopkov v gospodarskih sporih (javna obravnava trajnih neplačnikov, država kot vzoren plačnik).
25. Projekt kreativne industrije in raziskav za povezovanje kulture, gospodarstva, znanosti in nevladnega sektorja.
26. Karierni inkubator za pomoč inovativnim mladim po končanem izobraževanju kot dopolnitev dejavnosti Zavoda RS za zaposlovanje.
27. Mladinska/študentska digitalna delovna knjižica za beleženje neformalnih delovnih izkušenj.
28. Portal za svetovanje pri izbiri izobraževanja v povezavi z možnostjo zaposlitve in spodbujanja izobraževanja za deficitarne poklice.
29. Mreža inovativnih idej za medsebojno povezovanje domačih obrtnikov, karierni centri za razvoj regionalnega gospodarstva.
30. Šola mojstrstva in obrti v sodelovanju z Obrtnimi zbornicami in razvojnimi agencijami (dualni sistem).
31. Subvencije za nove zaposlitve v negi in skrbi za starejše.
32. Povečan in poostren (inšpekcijski) nadzor nad zlorabami delovnopravne zakonodaje.
33. Postopno poenotenje obdavčitev vseh vrst dela (avtorskega, podjemnega, iz delovnega razmerja).
34. Ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in prenos njegovih premij na obvezno zdravstveno zavarovanje.
35. Združitev javnih zdravstvenih zavodov.
36. Cenovno dostopnejši vrtci za mlade.
37. Vavčerski sistem za opravljanje obveznega pripravništva in praks.
38. Neodvisna revizija projekta TEŠ 6.
39. Izgradnja verige hidroelektrarn na Savi.
40. Posvetovalni referendum o izgradnji 2. bloka NEK.
41. Energetska sanacija stavb v državni, občinski in privatni lasti za zagon gradbeništva in kreditnega potenciala bank (ob koriščenju EU sredstev).
42. Stanovanjske zadruge.
43. Ugodni krediti za nakup ali obnovo starejših hiš na podeželju in prevzemanje kmetij za mlade, javna dela za brezposelne mlade na podeželju z namenom oživljanja kmetij in kulturne dediščine.
44. Krepitev podpore mladim prevzemnikom kmetij.
45. Vzajemna kmetijska zavarovalnica za postopno odpravo državnih pomoči zaradi vremenskih razmer in naravnih nesreč (zavarovanje kot pogoj za prejem subvencij).
46. Sofinanciranje razvoja in/ali ustanavljanja zadrug in regionalnih mrež za samooskrbo (npr. hrana, energija).
47. Zelena proračunska reforma za postopno ukinitev okolju škodljivih subvencij in preusmeritev sredstev v projekte pametne specializacije.
48. Protipoplavni ukrepi na celotnem področju države.
49. Pospešitev razvoja širokopasovnih omrežij na območju celotne Slovenije.
50. Spodbuda ekološkim športnim prireditvam.

Urša Marn je pod naslovom Salomonska sodba v Mladini objavila komentar sodbe sodišča Evropske unije, v katerem se ta opredeljuje o razlastitvi malih delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic, ki jo je Slovenija izvedla ob sanaciji bančnega sistema pred dvema letoma. Po mnenju sodišča je bila razlastitev legalna, torej pravno nesporna, ni bila pa za državo zavezujoča. Temu mnenju Marnova ne oporeka in enako so ravnali v preteklih dneh tudi vsi drugi, ki so se glede te zadeve javno  opredeljevali. Slednje velja tudi za Združenje malih delničarjev. Sam – sicer nepravnik – menim drugače, saj je bilo po mojem razumevanju v tem primeru pravo grdo povoženo. To utemeljujem  v nadaljevanju z dvema argumentoma.

Prvi je ta, da bi bila obravnavana razlastitev pravno dopustna, če bi jo opravičeval negativni kapital bank, ki je bil ugotovljen na podlagi splošno priznanih računovodskih standardov. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen. Nekaj tehtnih informacij  namreč govori v prid mnenju, da je bila s strani »reševalne« trojke (EU, ECB, IMF) v naprej določena višina potrebne zgube bank, da se bodo posledično te lahko znebile  množice malih delničarjev, kar naj bi v naslednji fazi močno olajšalo njihovo že zapovedano prodajo. Pričakujem, da bo ta teza dobila potrditev tudi v kriminalni preiskavi ravnanja Banke Slovenije, ki jo v povezavi z zadnjo sanacijo bank vodijo pristojni organi.

Drugi argument, da je izvedena razlastitev pravno sporna, bom predstavil  na primeru podrejene obveznice Banke Celje-10 emisija. V prospektu za to emisijo je v njegovem poglavju »Zavarovanje terjatev« banka sprejela poleg drugega naslednjo obvezo, citiram: »Vplačane podrejene obveznice so na razpolago za kritje izgube banke šele v stečaju oz. likvidaciji banke in niso na razpolago za kritje izgube v času rednega poslovanja banke«. Ker so določila prospekta po vsebini enakovredna pogodbenemu razmerju med banko in imetnikom obveznice, bi bil slednji v obravnavanem primeru lahko razlaščen le v primeru stečaja ali likvidacije banke. Ker se to ni zgodilo, saj banka še vedno uspešno posluje, pomeni razlastitev celjskih podrejencev grobo kršitev osnov pravnega reda.

Neoliberalizem, torej verovanje, da cilj (dobiček) opravičuje uporabo skoraj že vsakega sredstva, je bil prevladujoč pristop, ko se je finančni kapital leta 2013 preko EU in ECB lotil podrejanja in opustošenja Slovenije. Da njegovo nepravno početje opravičujejo tudi sodišča, bi moralo biti tehten argument v prid spoznanja o izjemni škodljivosti ideologije, po kateri deluje sodobni kapitalizem.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 22.7.2016

V sobotni prilogi Dela je mmag Marjan Cerar v pismih bralcev dne 9.7.2016 objavil prispevek z naslovom »Luka Koper – resnica«, ki ga je vredno prebrati. Le redko se namreč zgodi, da kdo tako odkrito in plastično predstavi, kaj je osrednja vsebina neoliberalizma. Na primeru Luke Koper nam namreč Cerar prepričljivo prikaže, da neoliberalizem ostro razmejuje družbeni vlogi kapitala in dela: lastniki kapitala odločajo skladno s svojimi interesi, delavci pa so te odločitve dolžni dosledno uresničevati. In pika! Zaradi spoštovanja tega reda je država po Cerarju dolžna razviti učinkovite mehanizme, s katerimi lahko hitro in po potrebi tudi nasilno zatre vsako neposlušnost delavcev.

Neoliberalni kapitalizem ima resno sistemsko napako, da namreč zaradi vse šibkejše socialne države ne uspe zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja, to pa ogroža temeljni interes kapitala, to je ustvarjanje dobička. Najbolj zanesljiva pot za rešitev tega problema je krepitev države, ki se jo naj pošteno in učinkovito upravlja v interesu večine prebivalstva. Neoliberalci Cerarjevega tipa to možnost seveda kategorično zavračajo, pač pa dajejo prednost ukrepom z značilnostmi, ki jih sicer neredko pripisujemo fašizmu. Ob tem pa ne gre prezreti, da razrešuje fašizem problem nezadostnega tržnega povpraševanja predvsem z oboroževanjem, ki ga opravičuje z zaostrenimi mednarodnimi odnosi, ki jih v največji meri sam povzroča. Ta logika nam slej ko prej olajša razumeti, zakaj vodilne članice Nata sistematično delujejo s ciljem, da Rusijo in jutri verjetno tudi Kitajsko spremenijo v dovolj veliko grožnjo za splošen mir, ki bo opravičevala vse bolj okrepljeno oboroževanje.

Neoliberalizem je za večino prebivalstva vse prej kot obetavna ureditev in njegovi krepitvi se je zato potrebno zoperstaviti. Konkreten razvojni cilj dobro mislečih ljudi bi lahko bil, da se obnovi socialno-tržno gospodarstvo, kot smo ga po drugi svetovni vojni (zlati v severni evropi) že poznali. To veliko spremembo bo lahko izsilila le dobro organizirana množica demokratično mislečih in socialno čutečih ljudi. V Sloveniji že imamo nekaj velikih organizacij, ki naj bi jih odlikovale te značilnosti (leve politične stranke, zveza sindikatov, zveza upokojencev), a te dokaj nekritično spremljajo krepitev neoliberalizma, namesto da bi se mu uprle. In kako naj bi to storile? Za začetek bi bilo najbolj potrebno, da dosežejo spremembo sedanjega sistema upravljanja državnega premoženja. Veljavni sistem je namreč izrazito neoliberalno zasnovan (zato omogoča toliko korupcije in drugih, za državo škodljivih nečednosti), spremenili pa naj bi ga po vzoru, ki nam ga nudijo Nemci. V velikih nemških podjetij splošnega pomena so namreč ključne upravljavske odločitve vedno kompromis med interesi dela in kapitala; pri tem interese dela zastopajo zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati, interese kapitala pa država (zvezna, deželna,..) in zastopniki lastniško praviloma razpršenega kapitala. (V tem primeru in pri sebi doma se torej Nemci neliberalizma ne gredo, že vedo, zakaj ne!). Ob taki sistemski ureditvi bi bila Slovenija kot država veliko uspešnejša, žalostnih zgodb, kot je ta, ki jo ta čas spremljamo v zvezi z Luko Koper in drugim tirom, pa seveda ne bi poznali.

Andrej Cetinski, Sinteza, 9.7.2016

Predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi je namreč na predsednika Evropske komisije Jean-Claud Junckerja in na slovensko državno tožilstvo poslal pismo s protestom zaradi “nezakonite” zaplembe informacij ob hišnih preiskavah najvišjih predstavnikov Banke Slovenije. O nedopustnem in šokantnem ravnanju Predsednika ECB je VZMD takoj obvestil tako slovenske, kot tudi preostale Evropske poslance, Evropsko federacijo investitorjev in uporabnikov finančnih storitev, Svetovno federacijo investitorjev in druge mednarodne partnerje, ter jih pozval k ustreznemu odzivu.

Vprašanje pravosodnemu ministru:
Mediji so danes objavili novico, da je guverner Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi vzel v zaščito slovenskega guvernerja Jazbeca zaradi policijske preiskave, ki je bila včeraj izvedena na BS in pri nekaterih akterjih zadnje sanacije bank. Svetlobna hitrost, s katero je Draghi pisal protestno pismo generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju, bi nas razveselila, če bi kazala na novo energijo evropskih birokratskih institucij pri reševanju nakopičenih problemov znotraj EU, a ker gre bolj za maniro brezsramnega političnega pritiska na organe pregona, ki smo ga bili v teh krajih navajenih pred 30 in več leti, nas takšna hitrost bolj skrbi kot razveseljuje.
V tem državnem zboru smo že imeli razpravo o upravičenosti razlastitve delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic slovenskih bank, ki jih je država dokapitalizirala… V tem okviru je potekala tudi razprava o več indicih, da je bila bančna luknja napihnjena prav zato, da bi do te razlastitve lahko prišlo in da je slovenska oblast (tako centralna banka, kot finančno ministrstvo) to voljno in ne da bi opravila svoje delo, naredila po diktatu EU uradnikov nižjega ranga. Argumenti, s katerimi je ta ista centralna banka to zanikala, so bili skrajno neprepričljivi, a vladne stranke so to argumentacijo podprle in vse je steklo naprej po utečenih tirnicah. Preiskavo slovenskih kriminalistov zato pozdravljamo kot zadnje upanje, da se to vprašanje, vprašanje, ki med slovenskimi potencialnimi korupcijskimi aferami po svojem obsegu nima resnega tekmeca, temeljito razišče in slovenski javnosti pove vso resnico o ozadju takšnega načina pokrivanja bančne luknje, kot sta ga izbrala Banka Slovenije in takratna slovenska vlada.
Pismo guvernerja ECB je v tem smislu mogoče razumeti le na en način: kot poskus da se celovita policijska preiskava tega dogajanja prepreči. Pri tem je zanimiv argument, na katerega se Draghi v protestnem pismu Zvonku Fišerju sklicuje. Sklicuje se namreč na privilegij imunitete, ki naj bi veljal za vsako dokumentacijo, ki je v lasti ECB. Na kratko: Draghi pravi, da se kriminalcem dokumentacije, ki je v lasti ECB ni treba bati, ker je noben organ pregona na tem svetu nikoli ne more uporabiti proti njim. Ne vemo, ali ima Draghi v pravnem smislu prav in ali smo v tej EU res organom pregona vzeli možnost, da se bančnega kriminala lotijo tudi z dokumentacijo, ki je v lasti ECB, vemo pa, da gre za prvovrsten škandal, če je to res. Razumemo, da dokumentacija ECB ne more biti na razpolago javnosti, ampak to, da je ne morejo zaseči organi pregona je pa še v diktaturah danes težko braniti.
V upanju, da je Draghijevo sklicevanje na EU zakonodajo, ki naj bi preprečevala zaseg njihove dokumentacije pravno nevzdržno, sprašujemo pravosodnega ministra:
1. Ali je res, da člen 2 v povezavi s členom 22 Protokola o privilegijih in imuniteti v EU (Protocol on the Privileges and Immunities of the European Union) določa, da dokumentacije ECB organi pregona ne morejo zaseči, oz., da je takšen zaseg protizakonit?
2. Ali je Slovenija ta protokol ratificirala in če ga je, s katerim aktom in kdaj je to naredila?
3. Ali ima ta protokol res naravo primarne zakonodaje EU in se uporablja neposredno?
4. Če je vsebina tega protokola res takšna, kot trdi Draghi in če Slovenijo res neposredno zavezuje – ali je po mnenju pravosodnega ministra primerno (pravično), da je Slovenija zavezana takšnemu privilegiju oz. takšni imuniteti ECB? V primeru, da je mnenja da ne – ali bo vladi oz. DZ predlagal kak postopek, da se ta zaveza prekliče?

Programski svet SINTEZA-KCD

Spoštovani g Premier, vaša izhodiščna postavka, da je Vlada lastnik Luke Koper, je v osnovi zgrešena. Državna lastnina je last državljanov, državna podjetja so last državljanov, ne Vlade! Vlada je upravitelj državne lastnine in državnih podjetij. To vlogo ste dobili z izborom na volitvah, toda z zavezo, da boste s to lastnino in s temi podjetji upravljali skrbneje in bolje, kot so prejšnje vlade, predvsem pa bolj pošteno in v skladu z veljavno zakonodajo.
Spora v Luki niso povzročili delavci, temveč SDH. V SINTEZI-KCD smo vas pravočasno opozorili, da ravnanje SDH in g Jazbeca ni korektno in da vodi v konflikte, destabilizacijo družbe ali celo v izredne razmere. Kako se je lahko zgodilo, da se samo dva dni po vašem obisku, ko ste upravi Luke izrekli vsa priznanja za uspehe, pojavil g. Jazbec z zahtevo po obglavitvi Nadzornega sveta Luke, vaš minister in državni sekretar pa sta ga aktivno podprla? So bile vaše pohvale na obisku v Luki zlagane – ali pa nekdo drug dirigira vaši Vladi, kaj mora storiti? Ob svoji priznani inteligenci se nedvomno dobro zavedate, da so bili predstavljeni argumenti za zamenjavo NS čisto prodajanje megle.
Posebej smešno je prepoudarjanje škode, ki nastaja z blokado Luke. Seveda nastaja škoda (zanjo je v celoti odgovoren SDH!), toda ta škoda ni niti približno tako velika, kot je bila, ko je vaš uradnik »zamudil« pri predaji dokumentov ali kot so stroški za izgubljene tožbe na ESČP. Da o škodi, ki nastaja v zdravstvu zaradi slabega vodenja kliničnih centrov in bolnic sploh ne govorimo! Zakaj tam ne zahtevate, da krivci poravnajo nastalo škodo?!
Zdaj smo, kjer smo: v godlji, ki jo je povzročil g Jazbec. Pa očitno ne sam, temveč omrežje za njim, ki je vašega ministra g Gašperšiča v nekaj mesecih prepričalo, da je izvedel »salto mortale«, odstopil od svojega prepričanja, da drugi tir ni potreben, in ga prisililo, da ustanavlja sumljivo slamnato podjetje za gradnjo drugega tira.
Svetujem, da se mirno odpravite v Luko Koper, se usedete z delavci in jim za uvod poveste enega od svojih odličnih predvolilnih govorov. Prepričan sem, da vam bodo prisluhnili. In to bo dober začetek za pogovor o tem, kako rešiti nastale razmere. Z grožnjami prav gotovo ne. Ne pozabite, da nas je za delavci Luke Koper na sto tisoče državljanov-volivcev!
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 2.7.2016