V SINTEZI-KCD že ves čas budno spremljamo dogajanja v zvezi s pripravo gradnje drugega železniškega tira Koper Divača. Večkrat smo opozorili Vlado na ponavljajoči se obrazec, po katerem celotno dogajanje vodijo oz. diktirajo neformalni lobiji izvajalcev, ki uspejo oblikovati zaprto vertikalno povezavo od načrtovalcev do izvajalcev in nadzornikov celotnega projekta. Poleg tega naj bi bila z njihove strani vsiljena cena ravno pravšnja za potrebo po »javno-zasebnem partnerstvu«.
Vlada je pod pritiskom civilne družbe deloma popustila in naročila revizijo Projekta, ki je pokazala, da je realna cena skoraj za polovico manjša od prvotno vsiljene. A prepričani smo, da obstaja velika verjetnost, da bo združba, ki diktira način tako tehnične kot finančne izvedbe, z raznimi aneksi ceno projekta ponovno potiskala nad Mrd evrov. Zato predlagamo ustanovitev NADZORNEGA ORGANA CIVILNE DRUŽBE, ki ne sme biti privesek nobene obstoječe organizacije, pač pa mora biti povsem neodvisen in samostojno delujoč, odgovoren samo javnosti oz. civilni družbi. Njegov vpliv bo bistveno večji od vpliva katerekoli posamezne celice civilne družbe.
Vabimo vas, da idejo podprete najprej s predlaganjem posameznih članov in nato z aktivnim spremljanjem njegovega dela.  –   koalicija@t-2.net

V torek, 18. oktobra 2016 so se na pobudo SINTEZE-KCD in širše podpore občanov sestali zaskrbljeni državljani in vzpostavili Svet za civilni nadzor Projekta Drugi Tir. Zabeležka ustanovnega sestanka 

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš uvodoma razpravljata o interpelaciji proti delu celotne vlade, nakar se usmerita na oceno dveletne vladavine Cerarjeve vlade   – Video   (od 4:25 do 18:35 minute)

Sam okvir države Cerarjeva vlada sicer vzdržuje, vendar je na točki razgradnje naše družbe in naše države strahotno nevarna. Če ne razumejo načela, da je otrokom potrebno zagotoviti zdravo prehrano in če ne razumejo, da je to investicija v prihodnost in zdravje te nacije (vlada ni podprla brezplačnih šolskih malic); ter, če ne razumejo, da ne smrt, ne bolezen ne moreta postati polje, kjer se dobro služi, kjer se dela dobičke (zakon o pogrebništvu); preprosto ne razumejo temeljnega ustavnega koncepta. Človeški obraz te vlade je objektivno enako nevaren, kot je bila takrat Janševa vlada. Ko bo prepozno, tudi opravičevanje, da je nekdo Cerarja in njegovo vlado usmerjal v neoliberalizem, ne bo pomagalo.

Povzetek pripravil: Miroslav Marc, Sinteza, 29.9.2016

V zadnjem tednu smo predse dobili dva primera dveh povsem različnih politik. SDS je tožila državo zaradi vpliva sojenja v aferi Patria na volitve leta 2014, ZL pa je na vse poslanske skupine naslovila pobudo za sklic izredne seje državnega zbora, ki naj bi odločil, da bi otroci revnih družin v šoli dobili brezplačno kosilo. Prva je s svojim podvigom polnila prve strani in udarne termine medijev, predlog druge je izzvenel bolj ali manj v prazen prostor.

Janez Markeš v prispevku Kaj v resnici šteje pravi, da se s tem nakazuje, kdo v tem trenutku sploh zmore razmišljati o prihodnosti družbene ureditve v slovenski državi in poudari:
V odzivu na Markešev prispevek je Programski svet gibanja Sinteza poudari, da je Markeš v tem članku postregel z zelo natančno analizo delovanja našega političnega sistema. Obravnavana primera v popolnosti odražata resnično delovanje političnih strank, ki so trenutno uvrščene v parlament in škodljivost aktualne strankokratske ureditve. Svoje predloge je možno uveljaviti samo na način, da vodstva strank organizirajo premoč tako, da so druge, njim trenutno nevšečne ali potencialno preveč konkurenčne stranke, poražene.
Andrej Cetinski pa pravi Markeš razgrinja vso bedo naše politike. Primera seveda nista osamljena. Na podobno škodljive prakse naletimo več ali manj povsod in vsakodnevno, kar opravičuje zaključek, da svojo državo zelo slabo upravljamo. Za to pa ne gre kriviti le oseb, pač pa je poreklo naših težav predvsem v sistemu, po katerem izbiramo ljudi, ki jim zaupamo urejanje skupnih zadev. Na eni strani je to volilni sistem; drugi pa je način oblikovanja vlade.

kaj-v-resnici-steje-ac-a

Tadej Kotnik je v kolumni časnika Finance na dveh primerih predstavil, kako izvajajo bančno sanacijo Avstrijci in kako Italijani. V Avstriji so objavili novo, izboljšano ponudbo »podrejencem« ugaša­joče Hete, v Italiji pa bo sanacijo potapljajočega se Monte Paschija odslej vodil eden od povzročiteljev njegovega potopa. V Sloveniji pa(?) – kot, da je trg domačih vlagateljev bogokleten(!)

Avstrijska zgodba (Hypo – Heta):
Tamkajšnja banka Hypo je od decembra 2008 do decembra 2013 v šestih obrokih prejela 4,4 milijarde evrov državne pomoči Republike Avstrije, nato pa so jo razkosali in boljše kose razprodali, slabe – tudi jedro, poimenovano Heta – pa poslali v likvidacijo. Avgusta 2014, ko je Heta potrebovala novo milijardo evrov, so avstrijske oblasti večji del te potrebe »potešile« z izbrisom vseh podrejenih obveznic Hete v skupni vrednosti 890 milijonov evrov, sklicujoč se na »pravila notranjega reševanja« (bail-in) in dejstvo, da je bil kapital Hete takrat že globoko negativen (po MSRP 4,7 in po likvidacijskem vrednotenju 7,0 milijarde evrov; toliko o tem, da naj bi slovenske banke najbolj zabredle), a je julija lani avstrijsko ustavno sodišče izbris razveljavilo in pojasnilo, da »terjatev ni mogoče kar razglasiti za izbrisane«.
Zato so 21. januarja letos avstrijske oblasti imetnikom obveznic ponudile delno poplačilo: za navadne 75, za podrejene pa 30 odstotkov knjigovodske vrednosti terjatve. Ponudba bi uspela, če bi jo do 11. marca sprejeli dve tretjini imetnikov, a je propadla, saj jo je sprejela manj kot tretjina. Avstrijske oblasti so nato dva meseca besnele, grozile s stečajem Hete in zatrjevale, da bodo v njem navadni upniki poplačani le 54-odstotno, podrejeni pa nič. 18. Maja pa so napovedale novo ponudbo, v kateri bi upnike Hete poplačale s 13-letnimi brezobrestnimi avstrijskimi državnimi obveznicami z nominalno vrednostjo, enako polni vrednosti terjatve pri navadnih in polovični pri podrejenih upnikih. Pri takratnih zahtevanih donosih avstrijskih državnih obveznic bi se tečaj takih obveznic oblikoval blizu 90 odstotkov knjigovodske vrednosti terjatve, kar bi – vsaj za tiste, ki bi obveznice takoj prodali – pomenilo približno 90-odstotno poplačilo navadnih terjatev in 45-odstotno poplačilo podrejenih terjatev. Ponudba je bila objavljena v začetku septembra 2016, izteče pa se 7. oktobra letos, prag za uspešnost pa je tudi tokrat pri imetnikih navadni dve tretjini, pri podrejenih pa četrtina. Hkrati so se oblasti zavezale, da bodo prvih 180 dni borzne kotacije vzdrževale tečaj novoizdanih obveznic pri vsaj 90 odstotkih nominalne vrednosti; če drugega povpraševanja pri tej vrednosti ne bo, ga bo zagotovila država in pokupila presežno ponudbo.
Razlogov, zakaj so avstrijske oblasti ponudbo objavile šele tri mesece in pol po njeni najavi, je verjetno več. Prvič, sprememba proračunskega zadolževanja je morala skozi parlament, drugič, avstrijske oblasti so čakale, da bi poletni meseci omehčali zadostno število vlagateljev in tretjič, treba je bilo zavrteti nekaj telefonov, da bodo bruseljski odločevalci ponudbo poplačila »izbrisancev« razglasili za skladno s pravili, ali pa vsaj ostali tiho.
Čeprav še ni dokončno znano, ali bo nova ponudba uspela, že ima pozitivne stranske učinke; dva dni po njeni objavi je Moody’s zvišal bonitetno oceno Koroške z B3 na B1 in to pripisal izkazani pripravljenosti zveznih oblasti pomagati pri razreševanju kritičnih situacij v tej zvezni deželi.

Italija: Bo nekdanji rušitelj zdaj rešitelj?
Kolobocije okrog trenutno najbolj opotekajoče se italijanske banke Monte deiPaschi di Siena (MPS), se nadaljujejo. Konec julija 2016 je ECB končala najnovejši obremenitveni preizkus, ki je pokazal še slabše rezultate od pričakovanj pesimistov, kar je povzročilo še nadaljnje padanja tečaja delnic, ni pa imelo nobenega zaznavnega učinka na podrejene obveznice te banke, s katerimi se je še naprej trgovalo med 70 in 80 odstotki knjigovodske vrednosti.
Mesec in pol pozneje je postalo (še) jasneje, da brez nove državne pomoči ne bo šlo, saj ta banka potrebuje še vsaj pet milijard evrov svežega kapitala, reševalni sklad Atlas, pa je zdaj že skorajda prazen. Tako se vse več piše, da bodo podrejene obveznice MPS pretvorjene v njene delnice, pri čemer so italijanski odločevalci še konec avgusta zagotavljali, da bo pretvorba prostovoljna, ta ponedeljek pa so že pisali, da bo morda prisilna, torej bail-in v polnem pomenu besede.
Očitno se v zakulisju dogaja več, kot bi sklepali po medijskih poročilih, saj je predsednik uprave MPS Fabrizio Viola pred dvema tednoma nenadoma odstopil, kar je začudilo celo poznavalce. Še bolj pa so bili začudeni, ko je teden zatem odstopil še predsednik odbora direktorjev MPS MassimoTononi in pri tem povedal, da »je prišlo do spora, kako naj bi izvedli pet milijardno dokapitalizacijo«. Vrhunec začudenosti pa je sledil dan pozneje, ko je bil za novega prvega moža MPS imenovan Marco Morelli, ki je bil na vodstvenih položajih v tej banki že v letih 2006–2010 in med glavnimi akterji nakupa banke Antonveneta, za katero je MPS maja 2008 plačala devet milijard evrov in nato v štirih letih zaradi »lukenj« v tej banki utrpela skoraj šest milijard evrov izgube.
Kaj si o vsem tem mislijo finančni trgi, lahko sklepamo po gibanju tečaja delnice MPS, ki ga prikazuje spodnji grafikon. Od začetka leta do odstopa Viole je tečaj izgubil več kot tri četrtine vrednosti, odtlej pa je padal prav vsak dan in izgubil še dobro petino. Vendar trg še vedno precej trdno verjame, da podrejene obveznice ne bodo deležne resnejšega »porazdeljevanja bremen«, saj se z njimi, kot povzema spodnja tabela, trguje s podobnimi diskonti kot pred dvema mesecema. Če tečaje podrejenih obveznic interpretiramo dobesedno, trg še naprej ocenjuje, da bo »reševanje po notranjih pravilih« (bail-in), tudi če bo do tega res prišlo, imetnikom podrejenih obveznic odnesel kvečjemu četrtino vrednosti naložbe. Skrajšal in pripravil za objavo v SINTEZI Miroslav Marc, 23.9.2016

Jože P. Damijan: »Nikoli nisem bil levičar ali desničar. Sem progresivni ekonomist, ker me zanimajo najboljše razvojne zamisli in zasnove.«

Nacionalni interes ni v pivovarstvu, pač pa v zagotavljanju razmer za uravnotežen gospodarski razvoj, pri čemer imajo infrastrukturne dejavnosti poseben pomen. Pri tem med slednje štejem ne samo fizično infrastrukturo, se pravi ceste, železnice, telekomunikacije, ampak tudi šolstvo in zdravstvo. Tukaj mora država z dolgoročno vizijo in razvojno politiko poskrbeti, da se bomo razvijali v pravo smer in omogočili podjetjem čim ugodnejše in enakovredne možnosti za razvoj… Še nobeni državi do sedaj ni uspel razvojni preboj brez načrtne razvojne politike.

Celovit intervju s Prof. dr. J. P. Damjanom: »Potrebujemo samozavestnejša finančnega ministra in predsednika vlade, ne pa bruseljskih pudljev«

1. Pri zadnji sanaciji naših, večinsko državnih bank, gre za tipično in dobro zasnovano neoliberalno operacijo, katere cilj je finančnemu kapitalu ustvariti priložnosti za izjemne zaslužke na račun siromašenja in slabitve države. Za prizadeto državo, torej Slovenijo, je to operacija kolonialne narave – OKN.
Za njeno uspešno uresničitev je bilo potrebno:
a) Vprašljive bančne kredite čim nižje vrednotiti, kar naj bi prineslo najmanj trojne učinke. Ob nizkem vrednotenju kreditov se namreč:
– povečujejo potencialni dobički ob njihovi preprodaji v naslednji fazah;
– država mora povečati svoje drage zadolžitve v tujini, kar poleg dobičkov prinaša koristi tudi s tem, ko krepi njeno ubogljivost do tujine;
– država mora banke prekomerno kapitalsko okrepiti, kar naj bi njihovim skorajšnjim kupcem spričo zapovedane prodaje prineslo dodatne dobičke.
b) Pomembne sestavine OKN so še:
– država potrebuje predsednika vlade in finančnega ministra, ki ubogljivo uresničujeta tuji diktat;
– država mora postati edini lastnik bank in zato je potrebna izločitev malih delničarjev in zaplemba podrejenih obveznic;
– državo je potrebno zavezati, da bo banke v kratkih rokih v celoti prodala;
– država mora ustanoviti slabo banko z vodstvom, ki bo naloge OKN učinkovito uresničevalo;
– izvedbo OKN naj optimalno podprejo domače interesne naveze, ki se jih za to podporo primerno koruptivno motivira;
– ECB (Evropska centralna banka) in EK (Komisija EU) naj operacijo aktivno podpirata, kar zagotavlja tudi poslušno ravnanje domače centralne banke in vlade. (Za delovanje tega zadnjega pogoja so oz. še odlično skrbijo Draghi, Barosso in Juncker, vsi trije plačanci ameriškega finančnega kapitala).

2. OKN se v primeru Slovenije še vedno uspešno uresničuje, saj na strani oblasti ni nikogar, ki bi se bil pripravljen postaviti v bran njenih koristi. Zato ne preseneča, da na primer Kordež pri svojih sicer nedvomno računovodsko neoporečnih analizah ne odkriva resnejših nepravilnosti v procesu sanacije naših bank. (Glej njegov blog – O sanaciji NLB in upravičenosti odpisa podrejenih obveznic)

Andrej Cetinski, SINTEZA, 2.9.2016

Prekarizacija proti prekarizaciji. Absurd!

Rezultati stoletja in pol bojev evropskih delavcev »za dostojno delo« bodo šli v franže.

V Sloveniji močno odmeva novica, da je ministrstvo za delo pripravilo predlog spremembe delovne zakonodaje, ki bi delodajalcem omogočala odpuščanje zaposlenih med drugim tudi »zaradi porušenega zaupanja oziroma medsebojnega neujemanja«. Če to drži, je vznemirjenje vsekakor upravičeno. Kajti če bo šlo tako naprej, delovnopravne zakonodaje kmalu niti ne bomo več potrebovali. Te nenehne reforme trga dela v smeri njegove liberalizacije nas namreč – če jih sindikati ne bodo pravočasno ustavili – glede statusa delavcev v družbenoekonomskem sistemu nezadržno vračajo v 19. stoletje. Tudi »redno« delovno razmerje bo namreč kmalu postalo samo še ena izmed oblik prekariata.
Nobene realne potrebe po novih reformah
Naj najprej opozorim na nekatere ugotovitve ministrstva iz analize učinkov izvedene obsežne reforme trga dela iz leta 2013, zlasti na dve, in sicer, da:
• liberalizacija (povečanje fleksibilnosti) trga dela sama po sebi še ne pomeni kreacije novih delovnih mest in zmanjšanja brezposelnosti, kot stvar razumejo nekateri,
• smo po indeksu varovanja zaposlitve, ki ga je razvil OECD, po tej reformi v Sloveniji zdaj pristali blizu povprečja 21 držav članic te organizacije iz EU, pri najbolj »občutljivem« podindeksu, ki meri stopnjo varovanja redne zaposlitve v primeru individualne odpovedi, pa celo močno pod tem povprečjem, tako da ima samo še pet od omenjenih držav po novem še bolj fleksibilno ureditev individualnega odpuščanja.
To pomeni, da smo v tem pogledu že ena izmed najbolj (neo)liberalnih, torej po kriterijih OECD tudi najbolj »konkurenčnih« evropskih držav. Komu na čast torej še dodatna liberalizacija odpuščanja delavcev?
Nobenih novih tovrstnih reform trga dela v resnici ne potrebujemo več. Domači in tuji kapital se v Sloveniji v primerjavi z evropsko konkurenco zdaj glede tega zagotovo ne more prav nič več pritoževati. A se kljub temu še naprej nenehno pritožuje, kar je seveda »normalno«. Ni pa normalno, da politika z reformnimi predlogi tem »tožbam« delodajalcev tudi tako servilno sledi.
Prekarizacija »rednega« delovnega razmerja
Ne vem, ali se pravzaprav sploh zavedamo absurdnosti aktualne politike na tem področju, ki se skuša boriti proti nadaljnji prekarizaciji (tj. naraščanju atipičnih oblik dela) kar s prekarizacijo delovnega razmerja za nedoločen čas.
Dejstvo je namreč, da je prav »negotovost« dela, ki je samo drug naziv za fleksibilizacijo trga dela, eden ključnih elementov pojma prekarnost. »Humanistične in družboslovne razprave s pojmom prekarnost označujejo negotovo, kratkotrajno, začasno in občasno plačano delovno aktivnost, ki se lahko opravlja znotraj ali izven delovnega razmerja« (citat iz dokumenta MDDSZ Za dostojno delo).
Če torej tudi delovno razmerje za nedoločen čas naredimo absolutno fleksibilno (in od tega v Sloveniji ne bomo več prav daleč, če bomo uzakonili še predlagan dodaten odpovedni razlog, ki sicer brez dvoma presega vse meje možnega razumevanja »kršenja« pogodbe o zaposlitvi), bo meja med »tipičnimi« in »atipičnimi« oblikami dela praktično zabrisana. In problem t. i. segmentacije na trgu dela bo s tem nadvse učinkovito, naravnost briljantno rešen. Vsi bomo v bistvu le še nekakšni prekarci, delovno pravo pa bo bolj ali manj samo še za okras. Bore malo bo še tistega, v čemer bodo z njim delavci s pogodbo za nedoločen čas bolje varovani od (ostalih) prekarcev.
Kapo dol našim delovnotržnim reformistom, v narekovajih seveda. Ta recept dolgoročnega reševanja problema segmentacije na trgu dela bodo seveda zlahka prodali tudi drugim evropskim delodajalcem in njihovim združenjem, ki so si česa takšnega že dolgo želeli.
Rezultati stoletja in pol bojev evropskih delavcev »za dostojno delo« bodo šli kajpak v franže. Iskreno torej upam, da tokratne ostre reakcije sindikatov na ta tržnoreformni predlog ne bo kak zapriseženi apologet »svobodnega tržnega gospodarstva« spet javno opljuval kot ekonomsko nerazumno ravnanje, ki da uničuje možna nova delovna mesta. Večjega nesmisla od tega si pač ni mogoče zamisliti. O tem morda kdaj drugič.
Je to res perspektivna ekonomska politika?
Nihče seveda ni tako zaplankan, da ne bi razumel aktualnih »imperativov« ohranjanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva v razmerah sodobne globalne ekonomije (tudi) na področju »stroškov dela«. Zato smo vsi – sicer z nelagodjem, pa vendarle – brez večjega odpora požrli grenko pilulo reforme trga dela iz leta 2013 in njene široke (celo že preširoke) fleksibilizacije trga dela. A vsaka dodatna pilula v tem pogledu bi bila trenutno povsem odveč in škodljiva.
Če slovenski (in tuji) delodajalci niti v teh razmerah niso sposobni uspešno poslovati, razlogi za to zagotovo niso več v pretirano rigidnem trgu dela, ampak jih bo treba iskati drugje.
Predvsem pa poslovne uspešnosti perspektivno tudi sicer ne bo več mogoče graditi zgolj na ceneni »delovni sili«, ampak le na učinkovitejši izrabi sicer neizmernega, a v teh razmerah zelo slabo (po strokovnih ocenah vsaj za kakih 30 odstotkov podoptimalno) izkoriščenega »človeškega kapitala« kot najpomembnejše konkurenčne prednosti podjetij v sodobnih razmerah za gospodarjenje. Na višji dodani vrednosti torej, ne na nižjih »stroških dela«. To dvoje žal preprosto ne gre eno z drugim.
Kratkoročno na videz ekonomsko sila učinkovita tayloristična »utilizacija stroškov delovne sile« v obliki nenehne intenzifikacije dela ob istočasnem nižanju pravic delavcev in zaposlitvene varnosti namreč na drugi strani dobesedno ubija »zavzetost« (delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost) zaposlenih kot nosilcev človeškega kapitala in s tem še znižuje njihovo inovativnost in produktivnost. Deluje torej ravno nasprotno od tega, kar naj bi bil sicer eden temeljnih proklamiranih ciljev nacionalnih in evropskih politik zaposlovanja. Z drugimi besedami, z nenehnim zniževanjem zaposlitvene varnosti slovenskih delavcev v resnici obilno pljuvamo v lastno skledo konkurenčnosti.
Graditi na “delovni sili” ali na “človeškem kapitalu”?
Kam torej naprej? Kje so vendarle še – in to praktično brezmejne – ekonomsko razvojne rezerve? Samo še v učinkovitejšem produkcijskem angažiranju objektivno razpoložljivega človeškega kapitala, ki ga zdaj nadvse lahkomiselno uničujemo. In s tem tudi lastno konkurenčnost. S sedanjim produkcijskim učinkom »delovne sile« (borih 74 odstotkov povprečja evrskega območja), ki že zdaj diha le še na škrge, ne bomo prišli nikamor. Še manj z nekakšnimi nenehnimi koncesijami kapitalu in dobičkom njegovih lastnikov, ki pa jih v razvitih državah spričo prenizkega agregatnega povpraševanja kmalu ne bo več kam produktivno reinvestirati (razen v »prevzeme« obstoječih podjetij, ki pa zelo redko prinesejo kako novo delovno mesto, prej obratno).
Naj bo torej dovolj raznih reform trga dela, storimo končno nekaj tudi za višjo zavzetost zaposlenih (angl. employee engagement) kot nosilcev človeškega kapitala in s tem za »pravo«, ustvarjalno (ne zgolj stroškovno) konkurenčnost slovenskega ¬gospodarstva.
V tem pogledu je po spoznanjih sodobnih organizacijskih ved ključno predvsem omogočiti vsem zaposlenim kot nosilcem človeškega kapitala, da so v produkcijskih procesih obravnavani kot »subjekt«, ne zgolj kot »mezdna delovna sila«, in vsestransko vključeni v organizacijo, kar je temeljni pogoj za njihovo delovno motivacijo in identifikacijo s cilji podjetja, posledično pa za učinkovito sproščanje vseh njihovih razpoložljivih produkcijskih potencialov (znanja, veščin in ustvarjalnosti) v smeri doseganja teh ciljev.
Nujno torej potrebujemo visoko razvit sistem vseh treh temeljnih oblik sodobne delavske participacije: soupravljanja, udeležbe pri dobičku in širšega notranjega lastništva zaposlenih. Se pravi, več »ekonomske demokracije«, ne pa (še) več »diktature kapitala«.
Toda reform v tej smeri žal pri nas ni od nikoder. Celo nasprotno. Predlog novega zakona o soupravljanju delavcev je bil pred kratkim v DZ nadvse lahkotno zavrnjen, namesto celovitega in davčno podprtega sistema finančne participacije zaposlenih, pri kateri še posebej izrazito zaostajamo za razvito Evropo in tudi za ZDA, pa nam vlada ponuja le nekakšno razvojno popolnoma benigno razbremenitev plač »ključnih kadrov« (beri: predvsem menedžerjev). Smo v Sloveniji z aktualno ekonomsko politiko sploh še resni?
Mato Gostiša, 29.08.2016

Cilj projekta Drugi tir je izločitev prebivalcev Slovenije iz upravljanja slovenskega premoženja in slovenskega ozemlja – v zameno za obilne dobičke akterjev teh poslov.

Združbe finančnega kriminala, ki upravljajo slovensko vlado, so očitno trdno odločene, da bodo Luko Koper in Slovenske železnice izročile tujcem; in očitno je, da pričakujejo, da bo njihovo politično poverjeništvo ta cilj doseglo, če bo treba, z uporabo vseh sredstev. Gotovo je v ozadju tudi standardno – že tisočletno – nemško prodiranje na vzhod in jug; a v Sloveniji odločamo samo mi sami.
V vladi pravijo, da ne gre za privatizacijo.
To drži. Privatiziranje je zadnja leta samo še populistična floskula. Zdaj gre vedno samo za izročanje slovenskega premoženja tujcem, tujim zasebnikom ali tujim državam. Pri tem je skoraj vseeno, ali se premoženje proda ali izroči kako drugače, na primer s koncesijo. Cilj je izločitev prebivalcev Slovenije iz upravljanja slovenskega premoženja in slovenskega ozemlja (v zameno za obilne dobičke akterjev teh poslov). Toliko o terminologiji.
Projekt »drugega tira« (Tir2) ni seveda nikakršno presenečenje. Je le člen v dolgem nizu operacij slovenskega neoliberalnega establišmenta po tem, ko se je ta po letu 2008 prelevil iz »domačijskega« v »kvizlinškega«. V operaciji, ki jo obravnavamo, je argument za razprodajo ta, da je nujno potrebni obseg investiranja v Tir2 preprosto prevelik, da bi ga pri že doseženi ravni javnega dolga zmogli sami; da nujnega prihodnjega razvoja Luke Koper preprosto ni mogoče zagotoviti drugače.
O tem več v nadaljevanju, tu pa vrinimo samo pripombo o novejšem alternativnem konceptu, po katerem bi financiranje Tir2 le zmogli sami: z okleščenjem stroškov projekta, da ne bi bili več tako enormni, ampak nekoliko manj (strošek proge, ki teče v dveh tretjinah pod zemljo, je vsekakor enormen); in potem z zunanjo zadolžitvijo države prek katerega od državnih podjetij, tako da novega dolga v Bruslju ne bi videli. No, tudi če ga ne vidijo birokrati (kar dvomim), treba ga je odplačevati. Sem mislil, da smo se že naučili, kako tanka je meja med prodajanjem tujcem in zadolževanjem pri tujcih. Ko gre zadolževanje čez neko neznano, od pohlepa svetovnih financ odvisno mejo, se refinanciranje ustavi, proračun se zruši in adijo še en paket »našega« premoženja. Ni zastonj kosila. V tej novi »domačijski« viziji je tveganje enakih posledic, kot so jih imele prejšnje. Strošek je prevelik, da bi ga lahko sistem prežvečil brez pretresa.
Kaj pa koristi? Velik strošek bi morale upravičiti velike koristi. Taka investicija, ne glede na to, kako je financirana, povleče gospodarsko aktivnost in BDP v obdobju gradnje (tako, kot bi ju povleklo, denimo, postavljanje velikanske betonske piramide). Pogoj je, da ne vključuje preveč uvozne komponente. Gradnja milijardnega Teš6 se na slovenskem BDP skorajda ni poznala in še manj na nacionalnem dohodku, saj so bili tujci celo delavci, ki so objekt gradili.
Glavno je, seveda, da nova infrastruktura (v nasprotju s piramido) prispeva h gospodarski rasti in blaginji v prihodnjih desetletjih. Kadar velikost investiranja znatno preseže domači produktivni in finančni potencial, pa se moramo vprašati, za kakšno ceno: za kakšno ceno tveganja novega zloma javnih financ, socialne države, izobraževanja in zdravstva; za kakšno ceno izgubljanja suverenosti in zmožnosti upravljanja lastne družbe; za kakšno ceno korumpiranja in deformiranja poslovnega okolja in politike. Neto učinek je vsaj vprašljiv – in zagotovo neizmerno manjši od tistega, ki bi ga dala skoraj vsaka druga uporaba enake količine denarja. V družbah na ravni produktivnosti, kakršna je današnja slovenska, velike infrastrukturne investicije praviloma niso razvojne, nasprotno, razvoj navadno ubijajo. Razvoj je nekaj čisto drugega. V našem dosedanjem neoliberalnem desetletju je bila zveza med (velikanskim) investiranjem in poznejšo (v povprečju negativno) gospodarsko rastjo kar negativna, da ne omenimo vseh drugih razsežnosti slovenskega nazadovanja.
Obravnavani projekt bi imel še posebne učinke. Slovenija bi izgubila dobičke Luke Koper in z njo povezane logistike, bodisi zato, ker bi prišli v roke tujca (ki bi jih zelo verjetno tudi odtegnil od slovenske obdavčitve), ali zato, ker bi jih požrlo odplačevanje dolga. Omembe vredni pa ne bi bili niti dohodki od dela zaradi novega zaposlovanja. S tem projektom predvideni veliki nadaljnji razvoj Luke Koper bi pripeljal na Obalo predvsem tuje delavce, saj potrebne domače ponudbe ni, vsaj ne dovolj cenene in upogljive (glede česar se ne slepiti, pa naj so lastniki naši ali tujci), s posledicami, ki jih ne bi navajal, razen tistih najbolj neposrednih – velike obremenitve različnih občinskih in državnih služb. Kaj sploh še ostane?
Je ta veliki investicijski zamah res »nujno potreben«?
Lahko je – pa ne nujno – potreben Nemcem, ampak ali je res potreben nam? Sta take vrste »rast« in »razvoj« res slovenski interes? Prava vprašanja niso tista obrobna, v katera nas zelo premeteno vpletajo akterji tega projekta. Pravo vprašanje, na katero si moramo odgovoriti, je: Ali je ta veliki investicijski zamah res »nujno potreben«?
Kot stojijo stvari zdaj, naj bi se odločali med načrtom za kovanje zasebnih dobičkov z izročanjem slovenskega državnega premoženja in slovenskega ozemlja tujcem in načrtom za kovanje zasebnih dobičkov z odpiranjem velikih tveganj za državni proračun in nujno normalno javno porabo. V to dilemo ne morem privoliti. Pravi odgovor je zunaj nje: v umiku iz projekta.
Treba je vedeti še nekaj o fizičnih parametrih projekta, glede katerih se sklicujem na več člankov, objavljenih v Mladini lani spomladi, predvsem na članek Nenada Patakyja z dne 1. 3. 2015 (pa tudi na prispevka Gašperja Kleča in Tomaža Ogrina). Odgovorov na te objave ni bilo; po njih je vsaka racionalna javna razprava o tej plati projekta zamrla. Pričakovani dobički so zares veliki, vsa stroka in vsa politika sta »zraven«, nihče ne bo proti – tako kot ni bil nihče proti tako očitnemu, a tako dobičkonosnemu uničevanju Slovenije v letih 2007 in 2008.
Sploh ne gre za drugi tir v Luko Koper. Gre za popolnoma novo progo, ki prebija Kraški rob, večinoma skozi predore, v skoraj ravni črti z minimalnimi nakloni, ki dopuščajo hitrosti do 160 kilometrov na uro – samo do Divače, potem pa naprej »po starem«. Zakaj, čemu? Za potrebe Luke Koper bi postala pot do Divače dovolj prepustna že, če bi zares zgradili drugi tir na približno sedanji trasi. Še dodatna korist, kakršno zagotavlja sedanji mega projekt, je v primerjavi s to varianto minimalna. Ta varianta pa bi bila bistveno cenejša in za Slovenijo povsem obvladljiva! Težava je, da bi tedaj odpadli izgovor za razprodajo LK in SŽ in z njo povezani velikanski zaslužki vseh mogočih prisklednikov in kriminalcev. To je edini zadržek, ampak odločilen; v današnji Sloveniji gre, žal, samo še za to.
In sploh ne gre za progo Koper–Divača. Naravnost v oči bode, da je samo za reševaje tega vprašanja predvideni projekt absurden. Strašna politična vojna, ki se bije za »drugi tir«, se ne bije za teh 30 kilometrov in za to milijardo. Bije se za vsaj petmilijardni projekt »evropeiziranja« celotne osi Koper– Avstrija. Čas neizmernega zasebnega bogatenja posameznikov ob gradnji avtocestnega križa pa potem Teš6 itn. je že mimo in podgane, ki obvladujejo slovenske politične stranke, zahtevajo nov cikel. Vse, kar sem napisal o učinkih projekta Tir2, velja dejansko v nekajkrat večjem merilu in z nekajkrat večjo destruktivno močjo (in je zato, ker gre za projekt te razsežnosti, njegova »domačijska« inačica nasploh neuresničljiva).
Luka Koper potrebuje drugi tir in potrebuje nadaljnji razvoj. Slovenski komunisti so znali pred pol stoletja zgraditi Luko Koper in speljati do nje za takratne razmere zadosten prvi železniški tir. Naša današnja liberalna sodrga zna o tej dobrini največjega nacionalnega pomena že 20 let samo slepomišiti – zato, ker v resnici že ves čas razmišlja o nečem čisto drugem, o tem, kako to podedovano premoženje izropati (tako kot je v skupnem podvigu »desnih« in »levih« že izropala koprsko Intereuropo). To svinjanje je treba nehati in začeti graditi Luki Koper drugi tir. In preiti potem prednostno, a v okviru zmožnosti k še drugim šibkim točkam slovenskega železniškega omrežja.
Temeljne vsebine ekonomskega in družbenega razvoja so tako ali tako nekje čisto drugje. Državne razvojne politike pomenijo maksimalno skrb vlade za razvoj izobraževanja in znanosti; za delovanje pravne države; za kakovost in učinkovitost vseh sfer javnih storitev in javnih politik; za socialno in politično stabilnost, kakršno dajejo politike socialne kohezije. Dokler ni teh, resničnih razvojnih politik, bomo v Sloveniji samo še naprej tonili, in več ko bo megalomanskega infrastrukturnega investiranja – v okolju še naprej kaotične, nizkoproduktivne in prezadolžene družbe –, bolj bomo tonili. »Razvojnega projekta«, kakršen je vladni Tir2, Slovenija ne potrebuje. Luka Koper, železnice, energetike in druge temeljne nacionalne infrastrukture ne bomo nikoli izročili tujcem. In Koper ne bo nikoli drugi Hamburg. Mirno prepustimo, naj teče velik del nemškega in drugega srednjeevropskega tovornega prometa prek Italije. Mi pa obdržimo tisti, za Slovenijo še vedno zelo velik del, ki ga lahko obvladamo sami, s svojimi lastnimi človeškimi viri in za svojo korist. Posel slovenskih vlad je, da skrbijo za slovenske koristi. Za nemške skrbijo nemške, za avstrijske pa avstrijske vlade. Naše morajo za naše. Če tega ne znajo, niso naše. Naj grejo … kam drugam.
Franček Drenovec, ekonomist in analitik na Banki Slovenije, 5.8.2016