Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir – Informacija medijem

Vsakomur, ki si malo podrobneje pogleda končne postavke Projekta »Drugi tir«, ki nam ga vsiljuje Minister, je jasno, da so cene projekta neverjetno prenapihnjene. Za 1,4 milijarde evrov (brez stroškov financiranja) v večini evropskih dežel zgradijo dvakrat ali trikrat daljšo železniško progo, ali pa dvotirno progo po mnogo težjem terenu.
Toda eno je vedeti, da je končna cena prenapihnjena, drugo pa je to dokazati z izračunom posameznih postavk. Zato je Svet zaprosil ministra Petra Gašperšiča za vhodne podatke, ki jih je Vlada Mira Cerarja posredovala italijanski firmi Geodata za potrebe revizije. Zanima nas, kako je DRI iz svoje prvotne cene projekta 809 mio evrov prišel v svoji drugi študiji do cene 1.411 mio evrov. Je glavni problem v nerealnih cenah predorov, ki so bistveno dražji od cene avtocestnih predorov, pa hkrati z občutno manjšimi profili, je problem v neverjetno povečani ceni za nadzor in upravljanje projekta, je najbolj kritična postavka »deponiranje in predelava« materiala, ki znaša v drugi študiji kar 5o mio, je vzrok te podražitve povsem nekorektna uporaba inflacijskih količnikov? Teh podatkov ni mogoče dokončno preveriti, dokler ne dobimo vhodnih podatkov o izračunih.
Hkrati pa je Svet zaprosil tudi za podatke o ministrovem podjetju »2TDK, d.o.o.«, za katerega še danes ni jasno, ali bo to podjetje projekt samo organiziralo in vodilo (in pobralo tiste strašne milijone za »vodenje projekta«, ki jih že troši – brutto plača direktorja tega podjetja znaša 8.000 evrov! ), ali pa bo to pravo investicijsko podjetje z mešanim kapitalom po modelu »zasebno – javnega partnerstva«, ki bo potem neke vrste lastnik zgrajene proge? Prav tako ni jasno, kdo bo zasebni vlagatelj in kolikšni bodo stroški oz. pogoji njegovega kapitala. Iz sekundarnih virov smo izvedeli, da tako Madžari kot Avstrijci za sodelovanje oz. so-investiranje zahtevajo dodatne bonitete – upravljanje s tovornim prometom na železnicah in del Luke Koper.
Vendar se je zataknilo. Tako minister kot vlada sta ugotovila, da Svetu, ki ni pravna oseba, nista dolžna razkriti podatkov javnega značaja. Poskušali smo drugače: zahteve smo definirali kot zahteve fizične osebe (E. M. Pintar), ki je po mednarodnem pravu pravna oseba sui generis. Vendar tako minister kot vladne službe razkritje teh podatkov oz. dostop do njih še vedno preprečujeta, kar ni samo sporno, temveč je nezakonito.
Tako stališče g. Ministra kot Vlade oz. njenih služb ne dopuščata druge interpretacije, kot da gre (tudi) pri tem projektu za sporne podatke in sporne odločitve, ki bi, če bi prišle v javnost, močno škodovale njunemu ugledu ali celo predstavljale pravno podlago za ovadbo odgovornih oseb. Povedano drugače, vse bolj jasno postaja, kar slovenska javnost že dolgo sluti: da je celoten Projekt »Drugi tir« od vsega začetka kontaminiran z virusom »TEŠ 6«.
Vendar bo Svet vztrajal, da do teh podatkov pride po pravni, legalni poti in da jih preveri s strokovnjaki, ki niso vpleteni v razne interesne lobije. Dokler teh podatkov ne dobimo in ne preverimo, lahko medijem ponudimo samo vpogled v naše pisne zahteve in odgovore ministrstva in Vlade, ki razkrivajo njihove napore, da skrijejo, kar bi moralo biti po zakonu in po politični morali – javno!
V tem smislu tudi Mnenje Sveta o 2. decembra objavljeni reviziji družbe Geodata, ki vam ga posredujemo v prilogi, še ne vsebuje analize vseh potrebnih podatkov.
Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir, 16.12.2016

Dva tedna prej, preden bi ministrica morala predstaviti prvo zdravstveno reformo v 24 letih, zahtevajo njen odstop.
Je to res naključje?

Je res naključje, da so v DeSUS dva tedna prej, preden bi moralo zdravstveno ministrstvo koalicijskim partnerjem predstaviti prvo zdravstveno reformo po 24 letih, ministrici odrekli podporo? Ministrica Milojka Kolar Celarc naj bi pri pogajanjih z zdravniškim sindikatom Fides prekoračila pooblastila, lagala in pristala na koncesije, zaradi katerih se bo zrušil sistem plač v javnem sektorju, pravijo. Zato sedaj v DeSUS predsednik stranke Karl Erjavec in podpredsednik stranke Tomaž Gantar zahtevata njen odstop. Gantar celo pravi, da je njen nedavni podpis sporazuma s Fidesom o začasni zamrznitvi stavke zdravnikov »začetek konca koalicije«. A kljub dramatičnim tonom ni prav jasno, kaj DeSUS pravzaprav želi, prej se zdi, da je zadnji zaplet zgolj izgovor.
Dvanajsti december naj bi bil črn dan za slovensko zavarovalništvo – namreč tisto, ki z najmanj dela in tveganja žanje najvišje donose. Dvanajstega decembra bo javno objavljeno, da bo v novem sistemu zdravstvenega zavarovanja večina za dodatno zavarovanje plačevala manj kot doslej in ne več prek dosedanjega obvoda. Tega dneva se tri zasebne zavarovalnice prav nič ne veselijo. Namenoma pravimo tri zasebne, čeprav bi morali reči dve zasebni in ena vzajemna. A zavarovalnica Vzajemna je družba, ki je ukradena zavarovancem, saj je z izigravanjem vzajemnosti pristala v rokah peščice prekaljenih menedžerjev. Gre za izredno moč, saj ima Vzajemna ves čas izjemno veliko denarja, ki ga lahko plasira kamorkoli in posodi komurkoli. Vzajemna je tudi tihi financer političnih strank in velik medijski oglaševalec.
Mladina že vrsto let vztraja na stališču, da je dodatno zdravstveno zavarovanje ena večjih neumnosti – celo večja od financiranja orožja, da neuporabljeno propada v vojašnicah. Gre samo za na drug način pobran denar, ki bi ga prav tako znal pobrati že javni zdravstveni zavod, a si tako tri zasebne zavarovalnice zgolj prek stroškov in dobička zadržijo vsaj 60 milijonov evrov na leto. Denar gre na tri zavarovalnice zgolj zato, da si te obračunajo svoj delež na sredstvih, ki jih vsak mesec vplačajo prebivalci Slovenije.
Milojka Kolar Celarc je po Dušanu Kebru prva ministrica za zdravje, ki je tudi za ceno, da bo politično žrtvovana, odločena, da ta obvod postopno ukine. Ima razlog, da tako ravna: že dan po tem se lahko upokoji. Ni vezana na noben lobi, je tudi osebno preskrbljena. Ve, kdo je na drugi strani, in ve, da gre za prekleto velike denarje. V zdravstvu se v tem trenutku vrti 3,2 milijarde evrov, kar je več kot tretjina celotnega državnega proračuna. Na drugi strani so močni interesi. Prva med njimi je že ameriška trgovinska zbornica, lobistični center ameriške industrije. Na drugi strani je tudi celotna tobačna industrija. In proti ministrici je tudi zavarovalniški lobi. Žal na področju zdravstva ni mogoče začeti nobene reforme, ne da bi v trenutku vsi lobiji skočili pokonci. Tudi zdravniška zbornica, ki jo popolnoma obvladujejo zdravniki zasebniki.
Ali misli Karl Erjavec resno, ko grozi Miru Cerarju, da je pripravljen zaradi plačnega sporazuma z zdravniki – dejansko pa zaradi prihajajoče zdravstvene reforme – zrušiti vlado? Verjetno misli resno. Lobijem, ki stojijo za temi neizprosnimi stališči, je namreč za vlade popolnoma vseeno – jim je pa pomembno vsako leto, ko se 3,2 milijarde evrov zavrti tako kot doslej. Važno je le, da je ustavljen vsak minister ali ministrica, ki želi uvesti spremembe na področju financiranja zdravstva.
Nekdanji direktor državnega zdravstvenega zavoda Samo Fakin je leta 2013 stanje opisal takole: »Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona (evrov, op. p.). Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil.« Lahko zaradi tega pade vlada? Poglejmo primer Tomaža Gantarja. V trenutku najhujšega zategovanja pasu leta 2013 je na podlagi zelo očitnega lobiranja zavarovalnic Vzajemna, Triglav in AS takratni minister za zdravje Tomaž Gantar predlagal interventni zakon, ki naj bi bil sprejet po nujnem postopku in s katerim bi trem zavarovalnicam dobesedno podarili 30,1 milijona evrov. Minister Bručan je namreč leta 2006 uvedel določilo, po katerem morajo tri zasebne zdravstvene zavarovalnice polovico dobička nameniti za rezerve. V tem času je Vzajemna »nabrala« 24,3 milijona evrov takšnih rezerv, zavarovalnica AS 5,8 milijona, Triglav pa domnevno nič, saj naj bi še pokrival izgubo iz preteklosti. Gantar se je skliceval na sodišče EU, ki je leto poprej odločilo, da Bručanova ureditev krši načelo o prostem pretoku kapitala. A Gantar je to uporabil zgolj kot pretvezo, češ da je sprememba nujna za spoštovanje pogodbe o delovanju EU. Vlada Alenke Bratušek je za to Gantarjevo »darilo« takrat izvedela iz Mladine. V njenem imenu je nato poslanka SD Andreja Črnak Meglič vložila dopolnilo in denar je ostal zavarovancem. Šlo je za las. Gantar je kmalu zatem odstopil.
Da, to je ta isti poslanec Gantar, ki danes v imenu DeSUS in skupaj s Karlom Erjavcem grozi Cerarju in Kolar Celarčevi. Igre so včasih drugačne, kot se zdi na prvi pogled.
Grega Repovž, Mladina, 2. 12. 2016

Uroš Slak “zaslišuje” predsednika vlade, predsednik Miro Cerar mu odgovarja: “Delamo vztrajno, a ne moremo takoj zmagati na vseh frontah, ker so interesi prehudi”, 23.11.2016

Pričakovanja, ki jih je Miro Cerar vzbudil na volitvah, so bila velika. “In so upravičena. Vse bomo uresničili, ampak ne moremo vsega narediti naenkrat. Če vrta ne obdeluješ deset let, potem ne moreš vsega popraviti v dveh minutah. Gre za utečen sistem, slabe navade in prakse so se utekle”. Pred očitki se brani predvsem z rezultati, ki so  zaznamovali prvi dve leti Cerarjeve vlade (zvišanje gospodarske rasti, zmanjšanje zadolženosti slovenskih podjetij, znižanje javnofinančnega primanjkljaja, znižanje stopnje brezposelnosti,…

Intervju Cerar-Slak

Programska skupina Sinteze KCD podpira čim hitrejšo izgradnjo nove hitre ceste (ali rekonstrukcijo – nadgradnjo ob sedanji regionalni cesti med Celjem in Velenjem) po prvotni trasi F6: Velenje-Arja vas. Pridružuje se stališčem civilne družbe in Ministrstva za kmetijstvo, ki so proti sedaj aktualnemu vladnemu predlogu Ministrstva za okolje in prostor, to je trasi F2-2: Velenje-Šentrupert.

Prepričani smo, da je prvotno izbrana trasa F6 boljša rešitev zaradi nižje cene in hitrejšega dokončanja gradnje pa tudi zaradi dolgoročnih koristi zgrajene ceste; večjih prometnih možnosti, boljšega ohranjanja krajine in drugih ekoloških razlogov.

Iz objavljenih dostopnih gradiv o umeščanju trase F ugotavljamo, da MOP na konkretne in utemeljene pripombe civilne družbe, glede izbire najustreznejšega poteka trase med variantama F2-2 in F6, podaja odklonilna stališča do trase F6 brez vsakršnih argumentov ali vsaj pojasnil. S tem kaže nesprejemljiv odnos do razčiščenja vsebinskih vprašanj, ki ostajajo prisotna tudi po opravljeni študiji variant poteka trase F na tretji razvojni osi. Že opravljeni “vladni postopki” (izdelani projekti in državni prostorski načrt, ki je v pripravi) za traso F2-2 so prešibek argument za vnaprejšnjo izločitev trase F6(!).

Argumenti za stališče o umestitvi ceste po trasi F6
1) Vladni predlog F2-2 je bistveno dražji in gradbeno zahtevnejši. Predvidoma gre za 14 (ali 15) km dolgo štiri pasovno cesto s tremi predori, enim pokritim vkopom, 11 podvozi, podhodom, 11 nadvozi in tremi mostovi. Zadnja znižana vladna ocena cene trase F2-2 je 308 milijonov evrov (civilna iniciativa Braslovče navaja številko 480 milijonov evrov – s stroški financiranja!?), cena za traso F6 – po oceni civilne iniciative (strokovnjaki ZAPS – Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije) pa le 188 milijonov evrov!
2) Prvotna trasa F6 ponuja večjo prometno prepustnost kot sedanja vladna F2-2: ocena kaže do trikrat več potencialnega prometa! (navezava na Celje). Korošci bi pridobili hitrejšo in boljšo cestno povezavo do avtoceste (AC A1).
3) Ekološki izračun F6 kaže na bistveno več ohranjene najbolj kvalitetne rodovitne kmetijske zemlje in s tem “ohranitev socialnega tkiva tega območja”: po F2-2 je predvideno rušenje 100 objektov oz. 43 družinskih domov. Prvotno je bilo ocenjeno, da bo po trasi F2-2 uničeno približno 113 ha prvovrstnih kmetijskih zemljišč, zadnja ocena vlade (optimizirana varianta Kmetijskega inštituta) pa se je ustavila na 51,1 ha. Na vzhodni varianti F6 pa obdelovalnih zemljišč najboljše kvalitete ni veliko.
4) Čas izgradnje ceste po trasi F6 bi bil bistveno krajši – po oceni civilne iniciative (ZAPS) le 1,5 leta proti 5 letom zahtevne gradnje po trasi F2-2! Na trasi Velenje – Arja vas ni nepotrebnih klancev, je krajša, ni viaduktov, ni prečkanja reke Savinje, ni mostu čez železnico – je en sam krajši tunel.

Stališče Sinteze je, da je potrebna hitra politična odločitev za začetek gradnje
!- po trasi F6 -!

Programski svet Koalicije civilne družbe za prenovo SINTEZA-KCD, 8.11.2016

Ugledna člana Sinteze na osnovi konkretnih primerov kličeta k prebujenju civilne družbe. Civilna družba pa smo mi državljani, ki, kar priznajmo si, s svojo neaktivnostjo nosimo pomemben delež krivde za tako slabo gospodarjenje z našim lastnim premoženjem. Kako to, da to dopuščamo? Koliko časa še?

–  – – + + + – – –

 »Ko se šalijo vlade, so posledice za tiste, ki so tarča njihovega humorja, navadno boleče.«

Brez vojne ne bi bilo povojnih pobojev!
Sodelovanje z okupatorji je pač izdajstvo, vedno bilo in bo. Antigona ni zanikala izdajstva Polinejka, zahtevala je samo pietetni pokop njegovih posmrtnih ostankov.
Levica ni priznala, da je bilo izvajanje revolucije znotraj narodnoosvobodilnega boja sporno, da je posurovela samo vojno.
V bistvu drug drugega omogočajo:
ker ti ne priznaš svoje krivde, tudi meni moje ni treba.

Dr. Spomenka Hribar je avtorica eseja Krivda in greh, ki je nastal natančno pred 30 leti in v katerem je poskušala utemeljiti etične predpostavke za spravo. Že desetletja se ukvarja z vprašanjem, kakšen naj bo odnos Slovenije, njene družbe, kulture do povojnih pobojev, kolaboracije, revolucionarnega nasilja, Črne roke … Ukvarja se tudi z vprašanjem, zakaj se delitve iz druge svetovne vojne prenašajo tudi v moderni čas. Kdo je kriv? Zakaj politika podžiga sovraštvo?

In vendar je v tej, naši državi je prostor za vas, zame, za partizane, nekdanje komuniste, za domobrance, za verne, ateiste, geje, lezbijke …; vse različne, kakršni pač smo. Tudi za tiste, ki še vedno sovražijo – da bi le tudi njih čim prej razsvetlila krščanska ljubezen do bližnjega, no, vsaj toleranca, dopuščanje drugega, kakršen pač je, da bi končno zaživeli v miru. Ne, ne bo še konec prevračanja dejstev, gotovo. Čeprav bi bil že čas, predolgo se je čakalo, predolgo živimo v senci zločinov in druge svetovne vojne. Že samo od ideje sprave in predloga, da se povojne žrtve dostojno pokopljejo, »kakor je dostojno naši civilizaciji in kulturi«, kar sem zapisala v eseju Krivda in greh, je minilo več kot trideset let. Ampak se svetlika nov dan, zdaj je čas za nas, žive.

Intervju: Dr. Spomenka Hribar, borka za spravo

Franček Drenovec, 15.10.2016:
Pisal bom o razprodajanju produktivnih in drugih zmogljivosti, ki smo jih ustvarili Slovenci v preteklih desetletjih, pa niso v zasebni lasti in jih zdaj politične stranke s to absurdno utemeljitvijo prodajajo (samo) tujcem, tujim zasebnikom in tujim državam. S tem ciljem so prenesle državno lastnino v upravljanje avtonomnim institucijam, v katere lastnik nima vstopa; se pa po njihovih hodnikih vsak dan pretakajo množice »tujih investitorjev«. To ni avtonomija, to je njeno direktno nasprotje.

Ne gre za obrobne reči

Demokracija sama po sebi ni še nič

Lastnina in kapital

Državno in zasebno

Domače in tuje

Vsa naša »privatiziranja«

Je v tej zgodbi kakšen nauk?

****
Andrej Cetinski: Čeprav to nekaterim ne ustreza, smo Slovenci še vedno sposobni upravljanje svoje države tako preurediti, da bo delovalo učinkovito in pošteno v korist večine.

TTIP – CETA – TISA

vsemogočni kapitalski profitni gon korporacij in njihove evropske birokracije

Slovenska vlada se je spet znašla stisnjena v kot. Evropska zveza od nje zahteva, da da soglasje k podpisu sporazuma CETA, ker bo ta sporazum koristil velikim evropskim korporacijam. Pri tem se jasno zaveda, da bo ta sporazum slabo vplival na majhna, manj konkurenčna gospodarstva, tudi slovensko. Taka gospodarstva potrebujejo v velikem, odprtem gospodarskem prostoru več pozornosti in zaščite, tako, kot jo potrebujejo narodnostne manjšine v večjih državah. Če bi vlada sledila interesu svojih državljanov, bi morala podpis takega sporazuma odkloniti.
Pa to še ni vsa njena zadrega. Dobro se namreč zaveda, da je slovensko javno mnenje skoraj enotno proti podpisu tega sporazuma, tudi zato, ker ga dojema kot prvi korak k podpisu še slabših, še bolj nevarnih sporazumov (TTIP, TISA), ki jih vsiljujejo multinacionalke oz. v njihovem imenu predvsem ZDA. Ti sporazumi ne le, da podrejajo nacionalna gospodarstva apetitu mednarodnih korporacij, v veliki meri jemljejo tudi suverenost manjšim državam oz. njihovim vladam, parlamentom in pravnemu sistemu nasploh.
Po drugi strani pa se Vlada zaveda, da bo s soglasjem k podpisu sporazuma CETA zgubila nadaljnjih pet ali deset točk na lestvici svoje priljubljenosti, kjer že zdaj kotira obupno. Ve pa tudi, da bi z odklonitvijo tega soglasja sebi in državi Sloveniji vrnila kar nekaj ponosa in mednarodnega ugleda, predvsem pa bi varovala svoje dolgoročne razvojne koristi.
Pa bo slovenska politična elita izkoristila to priložnost? Vlada je že pokleknila. Na vrsti so poslanci. Bodo oni stali za očitnim interesom državljanov? Dajo vsaj oni kaj tudi na ponos te države in svojih volivcev? Močno dvomimo! Kolikor poznamo razmere v slovenski politiki, se bo spet podelala in pokleknila pred vsemogočnim kapitalskim profitnim gonom korporacij in njihove evropske birokracije. S stisnjenimi zobmi bo ugotovila, da je nevarnost ob neposlušnosti do EU prevelika. Sprašujemo se, za koga: za vladne funkcionarje ali za slovenske državljane?!
Na poslancih strank vladajoče koalicije je vsa teža in odgovornost odločitve!
Programski svet Sinteze  – Ljubljana, 14.10.2016

Zadnje javnomnenjske ankete kažejo, da se ciklično ponavlja dejstvo, ko podpora aktualni oblasti nezadržno pada, hkrati pa se kar polovica volilnega telesa ne more opredeliti, kateri politični stranki bi zaupala svoj glas. Če se bo naslednjih (rednih ali predčasnih) volitev glede na nekajletni trend udeležila manj kot polovica volivcev, bo to pomenilo, da bo vladajoča koalicija vladal v imenu dobre četrtine vseh volilnih upravičencev. Vsekakor legalno, vendar s hudo vprašljivo legitimnostjo.
Že slabo desetletje se dogaja, da noben sklic državnega zbora svoje naloge ne izpelje do konca, po tekočem traku se menjavajo vlade in ministri, zakonodaja s številnimi spremembami postaja vedno bolj nepregledna, celovitih rešitev pa je zelo malo. Državni zbor je tudi glede na moje izkušnje vedno bolj glasovalni stroj vladajoče koalicije in tudi predstavnica vrhovnega sodišča je na seji komisije državnega sveta izjavila, da nimamo več demokratične delitve na tri veje oblasti, pač pa zgolj dualni sistem.
Enega od ključnih razlogov za takšno stanje vidim v sedanji volilni in referendumski zakonodaji, ki ni v skladu s tretjim členom ustave, po katerem ima v naši državi oblast ljudstvo, izvršuje pa jo neposredno in posredno z volitvami. Politična elita je pred nedavnim pravico do referenduma močno omejila (kako lahko ljudstvo odloča o svoji usodi, če ne more neposredno odločati o zakonih, povezanih s financami, in o mednarodnih pogodbah?), še pred tem pa v letu 2000 kljub presoji ustavnega sodišča v nasprotju z voljo ljudstva v ustavi določila proporcionalni volilni sistem.
80. člen ustave poleg sorazmernega predstavništva in štiriodstotnega volilnega praga določa, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov. V šestnajstih letih, ki so sledila ustavni spremembi, je bilo kar nekaj poskusov, da bi s spremembo ali dopolnitvijo volilnega sistema udejanili ustavno določilo o odločilnem vplivu volivcev (uvedba absolutnega preferenčnega glasu, dvokrožnega večinskega volilnega sistema ali kombiniranega sorazmernega in večinskega volilnega sistema), vendar noben državnozborski sestav ni zbral potrebne dvetretjinske večine za spremembo volilne zakonodaje.
To dejstvo ne pomeni le tega, da se poslanci, ki so po ustavi predstavniki vsega ljudstva, preprosto požvižgajo na ustanovni državni dokument, voljo ljudi in civilnodružbene pobude, temveč tudi to, da so bile v tem času vse volitve izpeljane v nasprotju s ključnim določilom 80. člena ustave. Da volivci dejansko nimajo odločilnega vpliva na izbiro kandidatov, dokazujejo analize zadnjih nekaj volitev v državni zbor, tudi tistih iz leta 2014. Da je s sedanjim volilnim sistemom nekaj globoko narobe, izpričuje ravno dogajanje v tem letu, ko je stranka, ki ima daleč največ županov, izpadla iz državnega zbora, največja koalicijska stranka, ki ima kar 36 poslancev, pa na kasnejših lokalnih volitvah ni dobila niti enega župana.
Čeprav Zakon o določitvi volilnih okrajev zahteva, da so poslanci izvoljeni na približno enako število volilnih upravičencev, so razlike med najmanjšim in največjim volilnim okrajem skoraj v razmerju ena proti štiri: 8000 volivcev najmanjši in 30000 volivcev največji volilni okraj.
Sedanji volilni sistem omogoča izrazito neenakomerno pokritost države z izvoljenimi predstavniki ljudstva, saj ima veliko volilnih okrajev po dva izvoljena poslanca (eden celo tri), kar četrtina vseh volilnih okrajev pa sploh nima svojega predstavnika v državnem zboru. Ta dejstva so v izrazitem nasprotju z v ustavi zapovedano sorazmerno zastopanostjo in (ne samo abstraktno!) zahtevo, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva.
Povsem v nasprotju z ustavno zahtevo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, pa je število glasov, ki so jih dobili izvoljeni poslanci . Razmerje med največ in najmanj glasovi je približno deset proti ena, samo polovico državnega zbora pa zasedajo poslanci, ki so v svojem volilnem okraju osvojili največ glasov. Vsi drugi so bili po številu glasov na drugem, tretjem in celo četrtem mestu.
Državni svet je že pred letom in pol opozoril na vse te ključne pomanjkljivosti volilne zakonodaje in vložil na ustavno sodišče zahtevo za presojo ustreznih členov, vendar sodišče kljub opozorilu, da se bližajo redne volitve, sprejem popravkov volilnih zakonov pa je zaradi zahtevane dvetretjinske večine zahtevno in dolgotrajno opravilo, vloge drugega doma parlamenta ne bo obravnavalo prednostno.
Zato se lahko zgodi, da bomo imeli že četrte volitve zapored, ko bodo volivci kupovali mačka v žaklju, množično glasovali za »Nenjega« in posledično dobili veliko število povsem neizkušenih in neprepoznavnih poslancev. Pravzaprav je svojevrsten paradoks, da so ravno tiste volitve, ki odločajo o sestavi zakonodajnega organa oblasti in imajo posledično največji vpliv na življenje in delo posameznega volivca, najmanj demokratične in z najmanjšo legitimnostjo. Tako volitve v evropski parlament kot lokalne in predsedniške volitve (prve z absolutnim preferenčnim glasom in druge z dvokrožnim večinskim sistemom) veliko bolje uresničujejo ustavno načelo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov.
Tisti kandidati za politično funkcijo, ki so izvoljeni po dvokrožnem večinskem sistemu, imajo ob nedvomni legalnosti tudi polno legitimnost, saj jih podpira najmanj polovica opredeljenih volivcev. Že dve desetletji se v nasprotju z referendumsko izraženo podporo temu volilnemu sistemu ponavlja večinsko mnenje političnih elit in nacionalnih medijev, da bi bila uvedba večinskega sistema izrazito škodljiva, pri čemer se argumentacija omejuje na politične ambicije največje opozicijske stranke in na trditve, da bi se tako povečala ideološka polarizacija, da bi tako dobili samo dve veliki stranki, od katerih bi ena zlahka dosegla dvetretjinsko ustavno večino in da s tem manjše stranke ne bi imele možnosti priti v državni zbor.
Prvo trditev je lahko ovreči, saj večje ideološke polarizacije, kakršno smo dobili po četrtstoletni uporabi proporcionalnega volilnega sistema, ne bi mogli imeti. Nasprotniki dalje pozabljajo, da relativna večina še ni absolutna in da v drugem krogu praviloma zmaga manj radikalen kandidat, ki ima širšo podporo. Tudi manjša stranka, ki bi sicer težko prestopila državnozborski prag, bi vsaj z enim dobrim in prepoznavnim kandidatom lahko ostala v državnem zboru. To je poleg kombiniranega edini volilni sistem, ki omogoča kandidirati neodvisnim kandidatom, kar je tudi edini učinkoviti način za zmanjšanje strankokracije in za preobrazbo negativne selekcije (»važno, da je naš«) v pozitivno.
Veliko je primerov, ki dokazujejo, da Slovenci tako na lokalnih kot na predsedniških in tudi državnozborskih volitvah ne volimo strank, pač pa osebnosti. Te značilnosti majhne države z dvema milijonoma prebivalcev sedanji proporcionalni volilni sistem ne upošteva oz. jo celo zlorablja. Z uvedbo dvokrožnega večinskega sistema bi dobili res prave in prepoznavne osebnosti na poslanskih sedežih, vsi poslanci bi imeli polno legitimnost in ob dobrem delu zagotovljeno ponovno izvolitev, samo tak volilni sistem pa bi tudi omogočil predčasen odpoklic slabo delujočih predstavnikov ljudstva.
Zoran Božič, državni svetnik,8.10.2016