Na jutrišnji dan pred sedemindvajsetimi leti smo imeli plebiscit. Od zdajšnjih 2 milijonov prebivalcev Slovenije, četrt milijona še ni bilo rojenih, četrt milijona pa jih še ni imelo volilne pravice; o tem, kar imamo, je tako odločala polovica zdajšnjega prebivalstva Slovenije. Takrat bi, če bi jih vprašali, večina rekla, da bi umrli za domovino; najbrž bi si le redki upali reči, da ne bi, ali da je vprašanje nesmiselno. Kaj bi isti volivci rekli zdaj? Pripravljenih, umreti za domovino, bi bilo manj, velika večina pa bi glasovala tako, kot je takrat, ne toliko za »stoletne sanje slovenskega naroda«, ampak, ker je bila želja po slovenski državi predvsem želja ohraniti življenjsko raven in izogniti se takrat že predvidljivim posledicam še bolj neracionalnih nacionalizmov v drugih delih Jugoslavije. Tudi “nazaj v Evropo”, spet nekakšne stoletne sanje malo pozneje, so bile pravzaprav le zasilni izhod; razumne alternative ni bilo. Najbrž tudi te sanje ne bodo zadnje.
– beri dalje!

KAM NAJ(!) USMERIMO KORAK ?

Živimo v zelo čudnih časih. Tako kot zadnjih nekaj deset tisoč let si zastavljamo vprašanja, kam gremo in kako naj ukrepamo danes, da nam bo jutri lažje in lepše. In odgovori so tu. Kolikor hočeš! Samo v enem dnevu je name delovalo kakšnih ducat avtorjev, sami razgledani in zelo ugledni ljudje, a njihovi nasveti so tako različni, celo nasprotujoči, da sem dvignil roke in odpiram denarnico.

Objavljam javni razpis za nasvet: Kam naj z vnukom usmeriva korak?

Za sodelovanje na razpisu omejitev ni, število uspešnih izbrancev omejuje le moja denarnica.
Pravila za izbor bodo uporabljena po moji pameti, duši in srcu.
Pri ocenjevanju bodo s točkami posebej dobrohotno nagrajevani udeleženci, ki bodo poleg vsebine razpisnih gradiv upoštevali tudi antropološki vidik slovenske duše, ki seveda ni čista stalnica. (Zaradi veselja ali nuje do spoznavanja drugih svetov, čemur danes pravimo »turistični trendi« in »begunsko/migrantski tokovi«, je genska sestava »povprečnega Slovenca« danes že povsem drugačna od tiste iz Trubarjevih ali Karantanskih časov.)
Prav tako bom z večjo naklonjenostjo ocenil tiste razpisne prispevke, ki bodo omenili tudi nepovratno izgubo našega modrega in prosvetljenega kraljevsko-cesarskega (K&K) vladarja in nekoliko kasneje le polovično uspešnega surogata Broza.

Gradiva, ki jih mora vsak udeleženec razpisa prebrati in mi nato v odgovoru, upoštevaje lastno zdravo pamet, predlagati, »kam usmeriti korak« so dostopna tukaj:
Razpisna vsebina z gradivi

– Skrajšani povzetek –

Rok za oddajo vaših prispevkov je neomejen. Avtorje uspešnih odgovorov, ki bodo prispeli do svetega Štefana, čaka topel požirek in brezplačna vožnja v kočiji Dedka mraza.

Odgovore sprejemam na: sinteza@t-2.net .

Miroslav Marc

Slovenija je v zadnjih letih prebredla hudo finančno in gospodarsko krizo, ki je močno spremenila tako navade prebivalcev, poslovne prakse podjetij kot tudi javno infrastrukturo. Pri tem kot javno infrastrukturo mislim vse, kar se financira z javnim denarjem, od javne uprave, zakonodaje do cest in železnic. Prihaja tudi do sprememb pri generaciji podjetnikov iz obdobja osamosvojitve Slovenije. Vse to bo vplivalo tudi na moje in vaše življenje in delo.
Sedem napovedi:
1. Evolucija korporativnega upravljanja podjetnikov
2. Pojav tajkunov generacije Yes
3. Regulatorni kaos bo ogrozil razvoj Slovenije
4. »Gotof je«, nadaljevanje
5. Vzpon in zaton korupcije
6. Zlom državnega aparata
7. Ljudje bomo izboljšali državo

Opomba Sinteze: Tadej Kotnik v Financah ponovno razgalja domače sodelavce kriminalnega napada na ekonomsko suverenost Slovenije. Scenarij – vsiljena prekomerna sanacija slovenskih bank, zahtevana omejitev njihovega poslovanja z obvezno razprodajo, ter z vulgarno razlastitvijo uničenje trga drobnih vlagateljev – ni mogel biti izpeljan brez domačih prodanih duš(!)

Tadej Kotnik, Finance, 22.11.2017: Banda Slovenije, kralji na Beethovnovi in bančni mrcvarjenci
Minuli teden je precej odmevalo razkritje tajnih dopisov, s katerimi je guverner Banke Slovenije (BS) pozival predsednika Evropske centralne banke (ECB) k pritiskom na slovenske oblasti, naj ne sprejmejo novele zakona o BS, ki bi Računskemu sodišču omogočila revizijo sanacije slovenskih bank in ne zakona, ki bi izbrisanim v tej sanaciji omogočil učinkovite odškodninske tožbe. Sledilo je tudi razkritje, da so negativno »uradno mnenje ECB« v pomembni meri spisali kar na Banki Slovenije. – pdf.

Glej tudi:  Spoštovani gospod predsednik vlade

Odprto pismo mojemu (novemu-staremu) predsedniku

Spoštovani g. predsednik Borut Pahor,
Najprej čestitke…
Takoj po izvolitvi si imel lep spravni govor…
Pozorno bomo spremljali 1, 2, 3, ….

Stodnevni rok bo primeren čas, da pokažeš, da smo dobili novega, boljšega predsednika

Bomo še imeli za pokojnine?

Drago Babič je na blogu JPD objavil članek o katastrofičnih scenarijih in o vzdržnosti pokojninske blagajne ocenjeno na osnovi realnih argumentov.
G. Babič uvodoma ugotavlja, da nas razne eminentne inštitucije, kot so Evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, kako bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave in naše vladne službe te trditve brez vsakega razmisleka prevzemajo kot izhodišče za nujno ukrepanje na področju pokojninskega sistema.
V članku z argumenti dokazuje, da je strašenje eminentnih inštitucij neutemeljeno in trdi, da imamo celo prostor za revalorizacijo pokojnin.
Na koncu se vpraša ali je vsem tem uglednim inštitucijam z našimi ministrstvi vred, zgolj za čim višjo kapitalsko dobičkonosnost, tudi (in predvsem) na račun osnovnega blagostanja državljanov.
Že videno pri bančni sanaciji(!).

učinkovito sobivanje tržnega gospodarstva in močne države(!)

Kitajska ima dobro razvito tržno gospodarstvo, ki ga država aktivno usmerja.

Kitajska ne pozna »zahodne« parlamentarne demokracije, državo upravlja ena stranka in voditelj pridobi oblastveni mandat zgolj za to, da skrbi za koristi ljudi, sicer se mu morajo ljudje upreti in mu mandat odvzeti.

Kitajska je razvojno danes nedvomno zelo uspešna država. Ta uspeh gre pripisati predvsem temu, da je razvila učinkovito sobivanje tržnega gospodarstva in močne države, ki se jo upravlja v skladu z interesi večine prebivalstva in z malo korupcije.

Beri dalje!

Pismo predsedniku vlade o bankah in Evropski komisiji

S presenečenjem spremljamo pogajanja med slovensko vlado in Evropsko komisijo. Razumemo, da vlada spoštuje zaveze, ki so jih sprejele prejšnje vlade, pa tudi, da Evropska unija lahko deluje le, če se članice držijo dogovorov, čeprav se je gospodarsko in politično stanje spremenilo. Vendar je neskončno prosjačenje slovenske vlade pri EK, s katerim naj bi odložili prisilno prodajo NLB, zgrešeno, zahteve, ki jih postavlja Evropska komisija, pa kažejo le, kako neenakopravno so obravnavane članice EU. Zato morate zahteve, da Slovenija na silo proda NLB, enostavno zavrniti. Razlogov za to je veliko.
Sklicevanje ali sprejemanje trditve, da je bil pri reševanju bank uporabljen instrument sicer prepovedane državne pomoči, je povsem nesmiselno. Ne gre za reševanje banke v privatni lasti z državno pomočjo, ampak za reševanje državne banke, ki jo država rešuje kot njen lastnik s svojim denarjem in brez pomoči, ki so jo bile deležne banke v drugih državah EU.
Omejitve poslovanja bank in grožnje s prodajo podružnic NLB v tujini so sprte z načeli tržnega gospodarstva. Na poskuse takšnega kaznovanja se je mogoče pritožiti na Evropsko sodišče; že to bi stvar zavleklo mnogo dlje od vseh rokov, za katere naj bi se dogovorili. Še bolj nenavadni so predlogi, da EK lahko po novem odlogu NLB proda kar sama.
Prodajo pod prisilo je treba zavrniti tudi zaradi neodgovorjenih vprašanj o dogajanjih ob »sanaciji« slovenskega bančnega sistema, zaradi katerih bi bilo celo prav, da Slovenija toži EK in ECB za njuno takratno sodelovanje pri izkoriščanju namerno napihnjene finančne stiske.
Znano je, da so spremembe Zakona o bančništvu, ki so jih, še preden je bilo z direktivo EU uveljavljeno načelo »bail in«, narekovali uradniki EK, kar dokazujejo dopisi med njimi in uradniki MF med 4. septembrom 2013 in 15. novembrom 2013, ko so se uradniki EK po sprejemu sprememb Zakona zahvalili za »dobre novice«.
Nejasno ostaja, kako se je po »preračunavanju« ter menjavanju ocenjevalcev kapital v bankah v dveh mesecih skrčil za 2.9 milijarde evrov in kako je mogoče, da sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA obe največji banki NLB in NKBM še avgusta 2013 kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativen kapital. Kako je mogoče le z metodologijo opravičiti 1.5 milijardno razliko med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki jih je, da bi zagotovila nepristranskost, vsilila Evropska komisija? Kako je EK prišla do katastrofalnih številk o stanju in razvoju slovenskega gospodarstva, ko se je že kazalo njegovo okrevanje? So najprej določili številke; tolikšne, kot so bile potrebne, da so stanje v slovenskem bančništvu in gospodarstvu prikazali kot katastrofalno, kar naj bi zagotovilo poslušnost?
Še več vprašanj postavljajo »prek prsta« mikroekonomske ocene vrednosti premoženja in zavarovanj, ki so ga, prav tako na zahtevo EK, izvedle tuje institucije; kako zgrešene so bile, sta pokazala prodaja in dobički kupcev NKBM. Nadaljevanje razprodaj bank, še preden je sprejet zakon, po katerem se bo v sodnih postopkih o podrejenih obveznicah ugotovilo, kdo je solastnik bank, je prodaja »ukradenega« premoženja, ki potencialno škodo spreminja v dejansko.
Najbrž veliko od napisanega veste sami. S pismom Vas želimo le podpreti v odločitvi, da ne boste postali predsednik vlade, ki se bo v zgodovino vpisal kot predsednik, ki je Slovenijo dokončno spremenil v kolonijo, v kateri so lastniki vsega vrednega tuje multinacionalke in poštni predali. Upamo, da boste zmogli dovolj samozavesti za zavrnitev izsiljevanja in za zagovarjanje interesov države, katere predsednik vlade ste, ter da boste ohranili svoje dostojanstvo in dostojanstvo Republike Slovenije.
Koalicija civilne družbe Sinteza-KCD, 8.11.2017

Večina političnih analitikov je več mesecev razglašala te volitve za vnaprej dobljene za g Pahorja. Zmagal naj bi že v prvem krogu in to skoraj z dvotretjinsko večino. Seveda se je izkazalo, da je vsa ta »politična znanost« podobna smetani na skodelici kave: malo pomešaš, pa je ni več.
Po tej zaušnici, ki so jo volivci dali g Pahorju in volilnim analitikom, je večina teh analitikov čutila moralno potrebo za dodatne analize in pojasnila, kje so vzroki za tak nepričakovan rezultat. Mediji so zadnje dni tako polni njihovih strokovnih razlag in ocen, da so ljudem, ki nismo volili, dodatno priskutili vso zadevo. Njihova enotna ugotovitev je, da so to bile volitve z najnižjo udeležbo in zato tak rezultat. Seveda ta ugotovitev o največji abstinenci volivcev doslej ne pove ničesar, saj samo pomika vprašanje za eno stopnjo nazaj. Zdaj se glasi: zakaj pa je bila tako velika abstinenca?
Beri dalje.

V svetu, kjer je premoženje neenakomerno porazdeljeno in kjer je državna intervencija minimalna, so ekonomsko svobodni le tisti, ki so dovolj premožni.
Franklin D. Roosevelt: »Prava ekonomska svoboda ne more obstajati brez ekonomske varnosti in neodvisnosti…«
Ekonomska svoboda sploh ni možna, če si posameznik ne more privoščiti kvalitetnega šolanja, kvalitetnih zdravstvenih storitev…
Ekonomska svoboda ≠ najmanjša intervencija države

J. P. Damijan nam v svojem blogu posreduje video, v katerem Berinie Sandrers utemeljuje, da je državljan resnično ekonomsko svoboden šele, ko ima na primer zagotovljeno zdravstveno varstvo.
Prava ekonomska svoboda je mogoča šele ob enakem dostopu do zdravstvenih (…) storitev