Mnenje, da se je socializem kot družbeno-ekonomski sistem potrdil kot povsem neprimeren, danes splošno prevladuje. Pri tem se praviloma spregleda, da smo v prejšnjem stoletju poznali dva tipa socializma. Enega je primerno poimenovati sovjetski socializem, drugega, pomembno drugačnega, pa samoupravni socializem; slednjega je razvijala Jugoslavija in je bil ob koncu prejšnjega stoletja opuščen sočasno s sovjetskim. Propadle socializme je nasledil kapitalizem, ki se v praksi tudi pojavlja v več izvedenkah, modelih. Aktualni so predvsem trije taki modeli: neoliberalni kapitalizem, ki so ga v najbolj čisti obliki razvile ZDA; socialno-tržno gospodarstvo, s katerim se predvsem ponašajo skandinavske države, večino njegovih prednosti pa pozna tudi nemški kapitalizem; kitajski tip kapitalizma, ki sicer formalno močno omejuje demokracijo, a se potrjuje po izjemnih razvojnih uspehih.
O alternativah za kapitalizem se danes skoraj ne sliši. V svetu vse bolj prevladuje njegova neoliberalna izvedenka, ki pa je ne gre sprejeti kot neproblematično in dolgoročno rešitev. Ta namreč generira resne gospodarske krize, ki se jih vse težje obvladuje tudi zaradi socialnih razlik, ki jih povzroča, reševanje le teh pa se za sedaj preprosto odlaga v prihodnost. Zato ne bo presenečenje, če bodo tudi ZDA v naslednjih desetih letih zašle v tako resne gospodarske in družbene težave, da se bodo morale odreči temeljnim usmeritvam neoliberalizma (podrejanje države interesom kapitala, čim več prostega trga, šibka socialna država, nizki davki ).
Za uspešno odpravo sistemskih slabosti sodobnega kapitalizma je koristno le te dovolj dobro prepoznati. Pri tem nam je lahko v pomoč analiza, katere vsebina je primerjava prednosti in slabosti poznanih družbeno-ekonomskih sistemov. Beri analizo Andreja Cetinski.

Spoštovana Jure Leben, MzI in Metod Dragonja, 2TDK
Pošiljamo vama Stališče Programskega sveta SINTEZE-KCD o gradnji železniške povezave Divača – Koper, ki smo ga oblikovali po pogovorih s predstavniki 2TDK in Slovenskih železnic, upoštevali pa smo tudi nekatera stališča drugih subjektov CD, ki se obračajo na nas s svojimi vprašanji, predlogi in zahtevami.
Posebej pa želimo izpostaviti tri aktivnosti, ki so po naše trenutno na kritični poti izvajanja projekta:
1.  Projekt se lahko izvaja z ali brez spornega Zakona;
2. Med potencialne so-investicijske partnerje bi bilo smiselno pritegniti tudi Slovenske železnice in Luko Koper, ki jih bo sicer udeležba tretjega poslovno najbolj prizadela;
3. Izjemnega pomena je hitra pridobitev soglasja MOPa (ARSO) in gradbeno dovoljenje za vse tunele v polnem profilu.

Zadeva: Stališče Sinteze-KCD o gradnji železniške povezave Divača-Koper

V normalnih družbah so nacionalni cilji praviloma pred interesi in cilji posameznih političnih strank. V strankokracijah pa razne politične stranke svoj prioritetni interes, priti na oblast, postavljajo pred nacionalne cilje. Še več, pogosto prav pomembne nacionalne projekte uporabljajo za svoje politične igre, jih s tem jemljejo za talce svojih parcialnih interesov in zavirajo njihovo realizacijo. Ocenjujemo, da se to dogaja tudi s projektom »Drugi tir«.
V SINTEZI-KCD ponovno opozarjamo vse pristojne, da je takojšen pričetek gradnje nove dvotirne železniške povezave med Divačo in Koprom projekt primarnega nacionalnega interesa tako z gospodarskega kot z okoljevarstvenega vidika. To je navsezadnje potrdil tudi referendum, na katerem so državljani Slovenije, ki so se ga udeležili, projekt prepričljivo podprli.
Če so medtem nekatera določila referendumske zakonodaje kvalificirana kot ustavno sporna, to po našem mnenju projekta izgradnje nove dvotirne železniške povezave slovenskega pristanišča z zaledjem ne zadeva in ga ne sme zavreti.
V SINTEZI-KCD smo prepričani, da je vlada RS sposobna in dolžna takoj začeti z gradnjo te železniške infrastrukture, z ali brez spornega zakona, torej na klasičen način, tako, da gradnjo vodi njen pristojni organ. Pri tem mora gradnja potekati po principih, h katerim se je vlada zavezala z javnimi obljubami: da bo to gradnja dvotirne proge, da bo potekala po revidiranem finančnem programu, da jo bo vodila transparentno in da noben morebitni soinvestitor z udeležbo pri sofinanciranju projekta ne bo pridobil izrednih finančnih oz. upravljavskih bonitet ali prednosti na škodo slovenskih operaterjev, obenem pa bo zagotovila ustrezen strokovni in javni nadzor izvajanja projekta.
V SINTEZI-KCD zato pozivamo vse odgovorne institucije in vse državljane, da omogočijo in podprejo čim hitrejši začetek izvajanja tega nacionalno tako pomembnega projekta ter vlado, da v skladu z javno podanimi zavezami gradnjo čimprej začne transparentno izvajati.
Programski svet SINTEZA-KCD, 7.2.2018

Nevarnosti terorizma in pranja denarja ter kako razkrinkati društva, ki to počno.

Pralce denarja in financerje terorizma je treba najti in kar najstrožje kaznovati. Te dni so pri Ajpesu zagnali še en register-lovilnik, na katerega se bodo lepili nepridipravi. Tudi na tisoče slovenskih društev je dobilo poziv, da v Registru, izpolnijo vse potrebno. Tako bomo z Registrom dejanskih lastnikov zadali (skoraj) smrtni udarec terorizmu. Brez financ terorizem pač ne more preživeti.

Marko Radmilovič,  SEZNAM  DRUŠTEV,  KI  FINANCIRAJO  TERORIZEM

Dušan Hrček, nekdanji direktor Hidrometeorološkega zavoda RS in vodja urada Svetovne meteorološke organizacije za Evropo v daljšem članku z naslovom Neodgovorno bi bilo zamuditi priložnost za spremembe, ki vodijo družbo v blaginjo govori tudi o:

Potrebi po prenovljeni ustavi
Ustava zagotavlja državljanom veliko pravic. Ko je treba pravice uresničevati, se rado zaplete, saj ni poskrbljeno za mehanizme, ki naj bi omogočali njihovo uresničevanje. V volilnem času končno prihajajo v ospredje razprave o razvojnih vprašanjih, o naši prihodnosti. Svež veter je zavel v sindikatih in gospodarski zbornici. Srečna okoliščina izida predsedniških volitev je, da imamo po daljšem času predsednika, ki začenja svoj drugi, zadnji mandat. Zaradi tega se bo lahko neobremenjeno posvetil zagonu celovite prenove ustave na osnovi jasne vizije ravnotežja v družbi, vključno s pravico predsednika države do ustavnega veta. Koliko je Slovenija izgubila, ker predsednik države nima ustavne pravice poseči proti ukrepom, ki so državljanom hudo kratili človekove pravice?! Z okrepitvijo pristojnosti ima predsednik odgovornost, ki pritiče edinemu neposredno izvoljenemu politiku v vrhu demokratične države. Ustvarjalno sodelovanje vseh dejavnikov na poti trajnostnega razvoja vodi tudi v pomiritev nasprotij iz preteklosti. Ob prenovi ustave gre tudi za izboljšanje volilnega sistema in ustanovitev pokrajin, kar bo v pomoč pri doseganju razvojnih ciljev. Predsednik države formalno ni predlagatelj sprememb ustave. S svojo avtoriteto pa je nepogrešljiv za začetek in nemoten potek procesa, ki vodi do trdnejših temeljev za delovanje in razvoj države.

Uresničevanju vizije ravnotežja v državi
Za Slovenijo velja, da je skozi stoletja oblikovala pot sonaravnega ali trajno uravnoteženega razvoja. Če sledimo tej hvalevredni usmeritvi, ki dobiva vse večji pomen tudi v svetu, je vizija (cilj) razvoja Slovenije lahko le ena: ravnotežje v družbi in okolju. To je vizija za leto 2050 in še daleč naprej. Nikakor ne gre za uravnilovko. Ne gre tudi za to, da bomo ravnotežje kdaj dosegli. Gre, podobno kot v naravi, za nenehen proces vzpostavljanja ravnotežja, saj obstajajo dejavniki, ki delujejo v nasprotni smeri, tako v naravi kot v družbi.

Prednostih, ki so hkrati tudi razvojne priložnosti
Prva je prebivalstvo, dobro izobraženo, ustvarjalno, inovativno, pripravljeno na vzajemno pomoč in prostovoljno delo. Druga prednost je izredna pokrajinska in podnebna raznolikost, raznolikost tipov tal in biotska raznovrstnost. Tretja prednost je lega sredi Evrope, obenem pa na vratih Balkana in s tem križišču pomembnih evropskih poti. Ozemlje Slovenije predstavlja stik kar štirih evropskih kulturnih prostorov: slovanskega, romanskega, germanskega in madžarskega. Bogastvo različnosti, zgoščeno v prostoru, je izvrstna priložnost za mednarodne vzorčne projekte sonaravnega razvoja.

Volitve v državni zbor leta 2018 so enkratna priložnost
Trdega prehoda v demokracijo v Sloveniji ni bilo. Kljub temu so se pojavili znaki anarhije in korupcije, ki še obstajajo. Vnema za lastninjenje družbenega premoženja je pač prevladala nad vnemo za postavitev trdnega razvojnega okvira države. Vsekakor so glavne niti odločanja v rokah poslancev DZ.
Ključno je torej, da volivci prebudimo interes strank in bodočih poslancev za resnične spremembe. Volitve v državni zbor leta 2018 so enkratna priložnost za predstavitev različnih poti do izbranega cilja – nenehen proces vzpostavljanja ravnotežja v družbi in okolju. To pa zahteva tudi prenovo ustavnih kategorij, kot so vloga predsednika in civilne družbe, volilni sistem in upravljanje države ter njenega premoženja, ustanovitev pokrajin, ipd.

Po članku Dušana Hrček priredil Miroslav Marc, Sinteza, 23.1.2018

Ena od bolj »čvrstih« potez slovenskega nacionalnega karakterja je nedvomno naš skoraj malikovalski odnos do lastne nepremične. Praktično ni družbe, vsaj tako razvite ne, kot je navsezadnje naša, v kateri bi imeli državljani v osebni lasti tolikšen delež hiš in stanovanj.
Država in »drobni oblastniki« to strast do lastnine pogosto izkoriščajo za razne manipulacije, zato je to področje še danes pravno slabo in obenem pre-regulirano področje. Posledica tega so pogosti mejni spori in med sosedski nesporazumi, ki se praviloma razraščajo do nasilja, sodni spori pa se vlečejo desetletje in več. Ljudska modrost je že davno ugotovila, da ima zemlja korenine do pekla. Skratka, rajski vrt za odvetnike.
Sociološko bi temu rekli specifična oblika oblastnega nasilja, stopnjevana z neurejeno zakonodajo uporabe prostora, ki jo tudi novelacija gradbene zakonodaje v letu 2017 ni ustrezno rešila.
Na SINTEZO-KCD smo nedavno prejeli eno od pisem, ki te razmere plastično ilustrirajo, zato pismo objavljamo v celoti. Predvsem naj služi državi, ki mora bolje usposobiti uradnike, saj bomo brez načelne etične trdnosti, samo nazadovali.

Pridobitev gradbenega dovoljenja z zapleti brez meja
Z življenjskimi prihranki po 40 letih neprekinjenega dela sva se s soprogo odločila kupiti parcelo na prelepem Krasu, gradbeno parcelo seveda, na kateri bi zgradila hiško, ki bi jo uživala do takrat. Lepa sončna lega v vasi oziroma od glavne vaške ceste umaknjeno na rob vasi cca 150 m po občinski cesti javnega značaja, cesti po kateri so vaščani od nekdaj hodili, se vozili s traktorji, avti, kolesi, le ta cesta pa je izvirni greh vseh težav, katerim smo priča v tem pisanju.
Prodajalec, prejšnji lastnik zemljišča, je leta 2013 v postopku spremenil namembnost zemljišča iz kmetijskega v »stavbno zemljišče«, in takšno po naših pojmovanjih zazidljivo parcelo sva tudi kupila po notarski pogodbi s prilogo, ki dokazuje, da je parcela na zazidalnem območju.
Že kmalu po nakupu pa nama pride na ušesa, da je tam neka težava glede dostopne poti, oziroma da sta dva soseda, ki bivata ob tej dostopni cesti, izrazila zaskrbljenost zaradi hrupa,, ki bi ga povzročila gradnja novih hiš, tresljajev ki bi jih povzročili kamioni ipd, in tako na upravni enoti vložila pritožbo, ki pa je povzročila pravo razdejanje in je top tema vseh zaposlenih na upravni enoti, kot sem lahko razumel, saj so vsi takoj poznali primer.
Projektantka nama je v kratkem času po nakupu na osnovi najinega naročila že izdelala idejni načrt upoštevajoč zahteve za to področje – urbanistični plan, z dokumentacijo je stopila na upravno enoto z namenom pridobitve soglasij ter v nadaljevanju vložiti za gradbeno dovoljenje in tako naprej kot naj bi zadeve tekle. Na upravni enoti pa je bila gladko zavrnjena, češ da nima smisla vložiti ničesar, da za to področje poteka sprememba podrobnega prostorskega načrta in da bi bilo tako ali tako zavrnjeno.
Najlažje je ustno zavrniti, da ni potrebno pisati in da ni pisnih sledi oziroma dokazil.
Da bi izvedel, kaj je zares v ozadju, se pred nekaj dnevi zglasim na upravni enoti, da bi slišal iz prve roke v čem je težava, da bi izvedel kako stvari potekajo in ne nazadnje kdaj lahko pričakujeva gradbeno dovoljenje. Stopim v inštitucijo, ki je odprta za pomoč občanom v takšne in drugačne namene, kjer so poklicani strokovnjaki, ki mi bodo pomagali, saj takšnih zadev brez njih ni možno urediti in prav zato so oni tam, tja stopim z občutkom, tu so ljudje, ki jih pa sedaj potrebujem in mi bodo z veseljem pomagali.
In kaj doživim. Ne samo da sem naletel na neprijaznost, odgovori, ki sem jih dobil, so mi ubili ves optimizem, da bi dobil gradbeno dovoljenje v doglednem času. Izvem, da je ta pritožba povzročila spremembo podrobnega prostorskega načrta, po kateri naj bi se izvedla nova dostopna pot, pristop iz povsem druge strani, potekala naj bi mimo pokopališča ?? Za lažjo predstavo bralcu, v primerjavi s potekom sedanje dostopne poti bi na ta način potekala tako, kot bi z levo roko okoli riti segel v desni žep, to pomeni neprimerno daljšo pot in večje stroške za izvedbo celotne infrastrukture v primerjavi z razdaljo po sedanji obstoječi trasi, cesti v javno dobro. Vse to bo obremenilo občinski proračun do te mere, da je logično pričakovati, da se bo zadeva zavlekla v nedogled verjetno že zaradi samega nesoglasja pri sprejemu odločitve za takšno spremembo in ker denarja za izvedbo takšne infrastrukture v majhni vasi občina verjetno ni zajela v letni plan.
V razgovoru z uradnico ob moji uporabi besede »stavbno zemljišče«, kar jaz razumem kot zazidljiva parcela, me gospa odločno popravi, češ da to ne pomeni, da je parcela zazidljiva, da je to povsem nekaj drugega!? V nadaljevanju na moje vprašanje, ali to pomeni, oziroma ali mi hoče reči, da se lahko zgodi, da gradbeno dovoljenje sploh ne dobim, mi le to potrdi. (Uradni list: »Nezazidano stavbno zemljišče je zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov.«) Na moje negodovanje, da sem gradnjo planiral že v letošnjem letu in da mi vse to resno ogroža plane, pa odgovori »to, da ste vi tako planirali, je pa vaš problem«. V nekem trenutku gospa omeni, da občina celo spodbuja, da bi se mlade družine selile nazaj v vas, no in tu pomislim, »na pa še prestar sem«. Še ta udarec.
Od prijaznosti in ustrežljivosti nič. Bil sem le zmeden. Torej v tej trgovini nisem dobil nič, še več, rečeno mi je bilo, da nikoli niti ne bom dobil. To je približno tako kot, da bi šel v Mercator in ne bi dobil ne mleka ne kruha, še manj pršuta, povedali bi mi, da pri njih tega ne dobim in naj nikar tja več ne hodim. V takem primeru bi stopil v sosednjo konkurenčno trgovino, kjer bi bil prijazno postrežen in dobil vse.
Kaj pa je človeku storiti v opisanem primeru(?) V Avstriji teh zadev za Slovenijo ne morem urejati. A bojda se pri njih te zadeve urejajo zelo hitro in uradniki so predvsem prijazni.
Naj povem še to, da sva parcelo kupila od starejšega gospoda, človeka vrednega vsega spoštovanja, je uglajen in ustrežljiv, vedno pripravljen pomagati. Je človek, ki deluje na način, da lepa beseda lepo mesto najde. V tej zadevi, ko si prizadeva, da bi se odprto vprašanje glede dostopne ceste hitro uredilo, je razočaran spoznal, da povsod in vedno temu ni tako, da mu nekateri iz nevoščljivosti otežujejo njegovo delo v prizadevanjih, da bi se vprašanje poti razčistilo. Vidno razočaran, ko govori o vseh peripetijah v zvezi z zgoraj navedenim, je že nekoliko obupal. Bojim se, da mu to še dodatno najeda njegovo že tako šibko zdravje. Včasih so si ljudje solidarno z veliko mero prijateljstva celo med sabo pomagali pri gradnji hiš, in danes, no danes bi sosed storil vse, da bi sosedu preprečil gradnjo.
Najbolj moteče pri vsem tem je to, da vaščana, ki živita v hišah, katere so se prav tako enkrat gradile, danes gradnji tako močno nasprotujeta zaradi ropota. Moti jih tako močno, da sta se pritožila in s tem zavrla pridobitev gradbenega oziroma gradbenih dovoljenj, da sta s tem dejanjem povzročila dodatno nepotrebno delo upravni enoti in celo ministrstvu za okolje in prostor. In še posebej moteče je, da je upravna enota takšno nerazumljivo pritožbo sprejela kot primeren argument za zaviranje postopka pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo na stavbnem zemljišču, do katerega vodi občinska cesta javnega značaja.
Ob prehodu is sredinske vaške ceste na predmetno cesto je prehod na samem začetku res ozek, na eni strani je hiša prvega pritožnika, na drugi pa mejni zid lastnika hiše drugega pritožnika. Upravna enota bi se morala prej vprašati, kdo pri gradnji hiše oziroma mejnega zidu ni upošteval odmika javne ceste, namesto da sedaj razmišlja, kako in kje izvesti novo cesto.
Ko kot državljan te lepe in prijazne dežele sešteješ vse negativno, kar je opisano v tem primeru, se vprašaš, ali je ta dežela res tako lepa in prijazna ljudem, ali je ostala samo še lepa.
Razočarani prebivalec te lepe dežele, JJ

Spoštovani g. Dušan Mes, generalni direktor Slovenskih železnic,
Verjetno veste, da v SINTEZI-KCD pozorno spremljamo vse informacije o graditvi nove železniške povezave med Divačo in Koprom, odkar je sedanja vlada revitalizirala to zamisel, ki se je oblikovala že v preteklem stoletju. Naš motiv je predvsem skrb, da se ne bi ponovilo dogajanje, ki ga poznamo iz projekta TEŠ 6, kjer strokovnjaki opozarjajo, da je prišlo do plenitve državnih sredstev v višini več sto milijonov evrov, hkrati pa do problemov v uporabljeni tehnologiji, zaradi česar je TEŠ 6 tako pogosto v »bolniški«.
Iz medijev smo zvedeli, da potekajo pogovori o prodaji dela SŽ (49%?) in da se pojavlja več kupcev. Nas zanima predvsem, kako bo ta prodaja vplivala na projekt »2TDK«, v katerem še ni povsem dogovorjena vsebina madžarskega sofinanciranja niti bodoče lastništvo nove infrastrukture. Kolikor smo seznanjeni, se ponovno razpravlja o možnosti, da (so)lastnik postane tudi Luka Koper.
Normalno bi bilo, da se za informacije o tej prodaji obrnemo na lastnika, torej predstavnike države, toda pri nas očitno ni čisto tako. Ko smo te informacije iskali pri g Lebnu, nam je povedal, da stvar le bežno pozna in da so vse informacije pri Vas.
Zato Vas prosimo, da nam v skladu z obstoječo zakonodajo o javni dostopnosti podatkov o gospodarjenju z državno lastnino, ki so splošnega pomena, posredujete naslednje podatke:
– kdo in kdaj je sprejel odločitev, da se del SŽ odproda (je to nova odločitev ali del procesa, ki traja že dalj časa)?;
– ali je določeno pogajalsko izhodišče za obseg in ceno tega deleža, kdo ga je določil in kakšno je?;
– ali obstoji sklep DZ ali katerega njegovih teles oz Vlade o tej odprodaji?;
– kdo so doslej identificirani interesenti za nakup?;
– kako bo ta prodaja vplivala na potek projekta »2TDK«: ali je njegova predvidena vrednost že vračunana v vrednost SŽ ali ostaja zunaj in bo kasneje predstavljala spremenjena razmerja deležev?;
– ali pogovori tečejo o prodaji dela SŽ ali kot možnost vstopa tujega kapitala v občasno načrtovani holding, v katerem je zajeta tudi Luka Koper?
Ker so odgovori na ta vprašanja izjemno pomembni in se dotikajo celo problemov slovenske gospodarske neodvisnosti in samostojnosti, prosimo, da nam jih posredujete v zakonskem roku. Zanje se vam vnaprej zahvaljujemo.
Če ocenjujete, da kateri od teh odgovorov posega v področje poslovne tajnosti oz zaupnosti in ni primeren za javno objavo, predlagamo sestanek, pri čemer vnaprej sprejemamo vse zakonske omejitve o distribuciji takih podatkov.
SINTEZO-KCD, 14.1.2018
V informacijo: predsedniku RS; predsedniku vlade; predsedniku DZ; ministr za infrastrukturo; predsednici SDH; informacijski pooblaščenki; javnosti.

Zagotovo ni (!)

11.1.2018 je Komisija DZ za nadzor javnih financ na predlog Levice obravnavala (ne)potrebnost udeležbe Madžarske pri projektu izgradnje drugega tira – posnetek odprtega dela seje.

Boris Šuligoj (12.1.2018) komentira: Povsem nelogično je, da javnost še danes ne sme izvedeti za pogoje, ki jih postavlja Madžarska.

Sinteza-KCD pa ovrže trditev, da je 200 milijonov evrov prevelik problem za državni proračun. Trditev je nesmiselna vsaj iz dveh razlogov:
– Proga se bo gradila več let, plačila se bodo torej vlekla, kar pomeni, da bi rabili 40-50 milijonov evrov letno. Slovenija pa za investicije v železniško infrastrukturo iz proračuna namenja okrog 200 milijonov evrov letno.
– Potreben denar pa je mogoče pridobiti tudi z najemom kredita družbe 2TDK z državno garancijo, torej na način, ki ne bremeni državnega proračuna. Zadolževanje na mednarodnem finančnem trgu pa je že nekaj časa ekstremno poceni, za Slovenijo trikrat ceneje kot za Madžarsko(!)

V Koaliciji civilne družbe SINTEZA-KCD smo mnenja, da naj se (sicer nujna) obravnava referendumske zakonodaje na Ustavnem sodišču, loči od sklopa vprašanj o projektu železniške povezave in tako sprosti začetek gradnje. – pismo Ustavnemu sodišču.

Članek v PDF!

Običajno vključujemo v podjetniško organizirano državno premoženje (DP) naložbe države v gospodarsko infrastrukturo (ceste, železnice, energetika,..) pa tudi v nekatera druga podjetja in banke, s katerimi država podpira svoj strateški razvoj. Upravljanje tega premoženja je izjemno pomembno. Če se ga namreč slabo upravlja, se to predvsem odraža v dveh škodljivih oblikah, to je v razvojnem zaostajanju države ter v razbohotenem klientelizmu in korupciji. Slabo upravljanje DP je zato za državo zadnje, kar bi si smela privoščiti, če naj deluje v korist večine svojih državljanov. Pa poglejmo, kako je s tem pri nas.
Eden naših najbolj aktivnih ekonomistov Jože P. Damijan je pred dnevi (29.12.2017) na svojem blogu (Damijan blog) objavil aktualno analizo o tem, kako upravljamo DP. V njej najprej ugotavlja, da ima Slovenija, citiram, »..daleč najboljši sistem korporativnega upravljanja družb v državni lasti v Evropi….., saj ta presega vse standarde, ki nam jih je v letu 2009 v svojih priporočilih predpisal OECD«. A žal, ugotavlja Damijan, je ta sistem odličen samo na papirju. V praksi namreč deluje tako, da o osebah, ki obvladujejo ključne vzvode upravljanja DP (predvsem nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga ter uprava slabe banke – DUTB), odloča vsakokratna vlada, njeni člani pa pri tem splošne interese praviloma podrejajo posebnim interesom, katerih nosilci so največkrat razne klientelistične naveze. Kot enega zadnjih primerov, kako problematično deluje ta sistem v praksi, Damijan navaja nedavni teater v zvezi z zamenjavo vodstva Luke Koper.
Da je naše upravljanje DP vse prej kot dobro, nekateri ekonomisti že dlje časa izpostavljajo kot enega osrednjih problemov države. Oglejmo si konkretneje, kje in kako smo si po letu 2004 z njim naredili še posebno veliko škode. Vsebinsko lahko te primere razvrstimo v več skupin, recimo v naslednje:
– Vprašljiva privatizacija v obliki menedžerskih prevzemov podjetij, ki smo jo po letu 2004 izvajali po usmeritvah in aktivni podpori takratne vlade. Njen rezultat je bil propad več večjih podjetij, močno povečana zadolženost državnih bank v tujini ter splošna okrepitev pohlepa kot motiva poslovnih odločitev.
– Organiziranost upravljanja DP. Največ ga upravlja Slovenski državni holding in tako je predsednica njegove uprave posredno odgovorna za poslovanje Slovenskih železnic, Nove ljubljanske banke, Luke Koper in še več deset drugih, za državo pomembnih podjetij. Gre za poslovni sistem, ki ga je objektivno težko dobro upravljati, kar tudi ni bil njegov prvotni namen, saj smo ga pred leti po navodilih tujine ustanovili predvsem z nalogo, da z njim pospešimo razprodajo DP. Če potem s sestavo njegovega nadzornega sveta še zagotovimo primerno varovanje »posebnih« interesov, vezanih na DP, so ustvarjeni zadostni pogoji za razvoj številnih kanalov, po katerih se državo siromaši.
– Za državo cenovno največkrat neugodna prodaja strateških podjetij kupcem iz tujine. Primeri za to so prodaje Mercatorja, ljubljanskega letališča, Heliosa, Nove kreditne banke Maribor.
– Draga in tudi sicer problematična sanacija državnih bank, ki smo jo izvedli leta 2013.
– Izrazito neučinkovito izvajanje večjih infrastrukturnih projektov. Lep primer za to je še vedno vroča zgodba »TEŠ 6« ter teater, ki ga že lep čas spremljamo v povezavi z namero, da bomo Luko Koper železniško bolje povezali s Sežano.
Posledice slabega upravljanja DP so večplastne. Naj izpostavim pomembnejše. Ena njih se kaže tako, da smo po letu 2008 razvojno stagnirali ali celo nazadovali in se tako sedaj uvrščamo med države EU, ki so v tem obdobju po ustvarjenem BDP na prebivalca za povprečjem EU najbolj nazadovale. Naslednja posledica je močna zadolženost države v tujini; njen javni dolg znaša sedaj dobrih 30 milijard evrov (okoli 15.00 eur na prebivalca), kar je 20 milijard več, kot ga je bilo leta 2008. Kot tretje je primerno omeniti, da je Slovenija v veliki meri zapravila svojo suverenost, kar se med drugim lepo potrjuje v prosjačenju, da nam EU časovno nekoliko odloži izvedbo njene zapovedi o prodati NLB, pri čemer je bila ta zapoved močno problematična. In kot zadnje, neučinkovito upravljanje DP se tudi v našem primeru potrjuje kot odlično gojišče klientelizma in korupcije; tako povzročena škoda je še posebno resna, saj nam bo tudi v naprej močno otežila zadovoljiv gospodarski razvoj. Res je, da je vse našteto pretežno posledica splošno slabega upravljanje države, nekaj je po letu 2008 prispevala tudi splošna finančna kriza, a je delež, ki ga ima pri tem nazadovanju upravljanje DP, slej ko prej prevladujoč.
Opozorila, da pri upravljanju DP potrebujemo spremembe, politika preprosto presliši. Lani spomladi pa smo imeli priložnost spoznati, kako enotno delujejo politične in druge interesne naveze, če se že pojavi kaj takega, kar bi lahko sedanji sistem upravljanja DP ogrozilo. Naj ne bo odveč, če temu primeru namenim nekaj več besed, saj lepo kaže, da od politike ne gre pričakovati za večino koristnih sprememb v upravljanju države, če jo v to ne bo prisilila civilna družba.
Že nekaj let je pri nas osrednje vozlišče slabega upravljanja DP nadzorni svet (NS) Slovenskega državnega holdinga (SDH). Njegovo sestava je, kot rečeno, rezultat kupčkanja vodilnih politikov, ki oblikujejo vsakokratno vladajočo koalicijo. Za boljše upravljanje DP je zato ključnega pomena, da se politiko omeji pri določanju sestave NS SDH in se pomemben del teh njenih pristojnosti po nemškem vzoru prenese na druge nosilce splošnih interesov. Tega, za naše razmere drznega projekta, se je pred časom lotila civilna družba (konkretno: Zveza sindikatov…, Zveza upokojencev…, Zveza mladih…, Sinteza). Pri njegovi izvedbi si je uspela zagotoviti tudi podporo dveh koalicijskih strank (SD in DESUS), pri čemer se je predvsem sodelovanje stranke SD pokazalo za korektno in plodno.
Zaključni rezultat gornjega projekta je bil, da je stranka SD marca lani v parlamentarno proceduro vložila predlog sprememb Zakona o SDH, s katerim naj bi se prednostno uveljavilo pravkar omenjeno spremembo sestave njegovega NS. In kaj je sledilo? Še isti dan je pristojna predstavnica stranke SMC javnost obvestila, da njena stranka predlaganim spremembam odločno nasprotuje. Za tem sta se s skupno izjavo oglasila Združenje nadzornikov Slovenije (ZNS) in Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), s katero sta javnost obvestila, da je korporativno upravljanje DP v Sloveniji tako dobro urejeno (na papirju je res, kot pravi Damijan), da ne potrebuje nobenih sprememb. In potem je dal še Erjavec, predsednik stranke DESUS, vedeti, da predlaganih sprememb ne podpira. Zadeva je bila s tem zaključena in potrebe po boljšem upravljanju DP se v politiki od takrat več ne omenja.
Spričo tega, da je obravnavano upravljanje resen problem, se je vredno vprašati, zakaj osebe, ki so odgovorne za sistemsko ureditev tega področja, tako dosledno nasprotujejo njegovim izboljšavam. Naj začnem pri ZNS. To združenje se po eni strani očitno zadovoljuje s tem, da smo upravljanje DP formalno (na papirju) dobro uredili. Da ta ureditev v praksi povsem izmaličeno deluje, njegove ključne osebe očitno spregledajo ali pa jim odlična forma, ki pa dopušča bogate zlorabe, celo ustreza; slednje utegne veljati vsaj za prvega človeka tega združenja (je predsednik Združenja in predsednik njegovega upravnega odbora), ki v javnosti velja za izjemno vplivnega človeka, ko gre za vprašanja s področja DP.
Zakaj je GZS smatrala za potrebno, da aktivno sodeluje pri blokadi omenjenih sprememb Zakona o SDH, je težje razumeti. To še tem prej, ker je zbornica nekaj časa pri projektu aktivno sodelovala, nenadoma pa je prišlo do preobrata in se je vplivno pridružila njegovim nasprotnikom.
Posebej velja omeniti še DESUS oziroma njegovega predsednika. Osebno sem prepričan, da bi ta v dobro upokojencev bistveno več storil, če bi obravnavano spremembo Zakona o SDH podprl, kot jim pomaga s svojimi verbalnimi predlogi za večanje pokojnin, ki so prepoznavno predvsem namenjeni pridobivanju volilnih glasov. Žal je v obravnavanem primeru povsem odpovedal in srečo ima, da ga upokojenci ne spregledajo in so še vedno pripravljeni njegovo stranko na volitvah v dostojnem številu podpreti.
Največ zaslug za to, da še naprej tako dosledno vzdržujemo slabo upravljanje DP, pa ima nedvomno predsednik vlade. Verjamem, da to njegovo ravnanje ni odraz osebnih interesov, pač pa je prej posledica nezadostnih vodstvenih izkušenj, še predvsem izkušenj iz gospodarstva. Zato nedvomno težje vrednoti škodljivost tega, kako sedaj ravnamo z DP in se slej ko prej predvsem opira na mnenja svojih ožjih svetovalcev, ki pa mu očitno slabo svetujejo. Vse to pa ne zmanjšuje njegove odgovornosti za škodo, ki jo bo država v času njegovega mandata utrpela zaradi razlogov, ki jih tu obravnavamo; res pa je, da je škoda nedvomno manjša, kot so jo po letu 2004 povzročili njegovi predhodniki.
Upravljanje DP ostaja tako pri nas še naprej akuten problem. Politika se njegovega razreševanja očitno ne bo lotila, če se je v to ne bo prisililo. Potrebnega pritiska nanjo pa objektivno ne more nihče izvesti učinkoviteje kot močna in dobro organizirana civilna družba. Ta je lani z omenjenimi spremembami Zakona o SDH nekaj takega že poskušala, a žal ni bila uspešna. Če prvič ni šlo, to ne sme biti razlog, da se ne poskuša znova. Za uspeh pa je seveda potrebno, da javnost prepozna, v čem je problem in temu naj bi skromno prispeval tudi ta zapis.
Andrej Cetinski, Sinteza, 6.1.2018

Negativna kadrovska selekcija.
Negativen trend upravljanja slovenske države.
Stopnja demokracije v Sloveniji že celo desetletje upada.

The Economist vsako leto izdela lestvico, na kateri so države razvrščene od polno demokratičnih do najbolj avtoritarnih. Slovenija je uvrščena med “pomanjkljivo demokratične”. Skrb zbujajoča pa je dinamika, stopnja demokracije v Sloveniji že celo desetletje upada. Ne da bi se spuščali v merila ali namene takih lestvic, lahko iz lastnih izkušenj pritrdimo negativnemu trendu upravljanja slovenske države.

Po oceni The Ecomomista ima Slovenija poštene in svobodne volitve, močno pa šepamo pri politični participaciji in politični kulturi. A s takim sklepanjem se ni mogoče strinjati, saj izvoljeni na »poštenih in svobodnih« volitvah s svojim delovanjem določajo nivo politične kulture in neposredno sprejemajo odločitve o možnostih politične participacije. Iz lastnih izkušenj lahko trdimo, da je volilni sistem eden ključnih razlogov za negativno kadrovsko selekcijo, ki nas tudi na tej lestvici potiska navzdol.

Nekdanji poslanec, Marko Pavlišič komentira: Participacijo, se pravi udeležbo državljanov v politiki, se najbolje poveča s tem, da državljani dobijo zaupanje, da njihov glas na volitvah nekaj pomeni. Da je njihovo sodelovanje upoštevano in zaželeno. Onemogočanje enakopravne referendumske kampanje za referendum, kjer je prag za razpis že tako visok, ne pripomore k zaupanju v demokracijo. Pripombe k zakonu in zavrnitev amandmaja brez enega samega pojasnila vlade ali koalicije prav tako ne. Morda uvedba e-volitev lahko pomeni kakšen odstotek večjo udeležbo, prav veliko pa k večji participaciji ne bo pripomogla.
Tudi politična kultura, kjer minister obljubi, da bo odstopil, če se gradnja 2. tira ne začne v letu 2017, nato pa, da bi rešil svoj stolček, podpiše pogodbe z odložnim pogojem, je bolj ne-kultura. Z nekulturo v vladi pa se očitno strinja tudi njen predsednik, ki mirno požre javno posmehovanje zunanjega ministra na svoj račun.
Gospodarska rast v zadnjih letih kaže, da Slovenija ima potencial in veliko podjetnikov, ki ga znajo in zmorejo izkoristiti. Ki so uspešni kljub državi, in ne zaradi nje in si od politike želijo predvsem miru. Pravo vprašanje v novem, volilnem letu bo, kako to moč gospodarstva, da uspešno izkorišča slovenski potencial, prenesti tudi v politiko. Politika, ki znotraj sebe dopušča lomilce dane besede, (politične) nekulturneže, tiste, ki ne znajo pojasniti svojega premoženja, populiste in nesposobneže, si boljšega stanja demokracije pač ne želi. Želeti bi si ga morali vsi drugi.

O bitcoinu (BC) se vse več sliši, večina pa ga še vedno dojema kot zagonetko, o kateri ne ve prav veliko, pa bi želela več vedeti. Slednje velja tudi za pisca teh vrstic. Ker zadeva ni nepomembna, sem si s pomočjo informacij, ki jih je najti na internetnem omrežju, poskušal ustvariti jasnejšo predstavo o tem, za kaj gre pri BC. Z rezultati tega svojega truda nisem prav zadovoljen, nekatera spoznanja, do katerih sem prišel, pa mi povzročajo več skrbi kot zadovoljstva. Zato naj ne bo odveč, da o njih tudi javno spregovorim.

Beseda »bitcoin« naj bi imela dvojni pomen. Po enem naj bi z njo razumeli digitalno plačilno omrežje, ki je posebno po tem, da ga ne upravlja in nadzira centralni organ, kot to počne centralna banka v primeru plačilnega prometa, ki ga sicer splošno uporabljamo in je tudi že v veliki meri digitaliziran. Z BC naj bi, kot drugo, razumeli še digitalni denar, ki ga BC kot omrežje uporablja kot plačilno sredstvo in je tudi predmet trgovanja.

Najprej nekaj o BC kot plačilnem omrežju. To, da tega omrežja država ne nadzira, mu pomembno širi uporabnost. Nenadzorovano  omrežje je namreč še kako priročno za denarna opravila, ki jih sicer splošno opredeljujemo za nesprejemljiva in škodljiva. Omeniti je primerno predvsem dve taki opravili, to sta »pranje« nepošteno pridobljenega denarja ter izogibanje davčnim obveznostim. Neoliberalni kapitalizem je sicer že razvil učinkovito pot, po kateri se na veliko pere denar in izogiba plačevanju davkov, to so davčne oaze. Te povzročajo resne motnje v delovanju tržnega gospodarstva in upravljanju držav. Predvsem jih zlorabljajo velike korporacije, ki s svojo izjemno močjo tudi uspevajo, da najbolj prizadete države, ničesar ne ukrenejo, da bi se delovanje davčnih oaz omejilo. (Se popravljam: pred kratkim so v ZDA podjetjem krepko znižali davčne stopnje, kar naj bi zmanjšalo zanimivost davčnih oaz.). BC je torej alternativa za davčne oaze; še več, celo bolj je uporaben in bo zato pomembno krepil finančne malverzacije vseh vrst, seveda na škodo tistih, ki nimajo možnosti za tako početje ali se mu iz etičnih razlogov odrekajo. Zato ne preseneča, da ga vse bolj mogočni kapital z naklonjenostjo obravnava in za sedaj, ob nekaj izjemah posameznikov, ne izraža potrebe, da bi ga država omejevala.

In še o BC kot denarju. Denar praviloma opravlja več funkcij: je mera vrednosti, je plačilno sredstvo in je hranilec vrednosti; zaradi slednjega je uporaben tudi kot finančna naložba. Od naštetega je najbolj pomembno, da je denar dobra mera vrednosti in je torej njegova kupna moč stabilna. Če namreč ni tako, povzroča to v družbi številne motnje, ki se predvsem odražajo v pešanju konkurenčnosti gospodarstva. Vzdrževanju stabilnega denarja se zato posveča veliko pozornosti, ki jo ima na skrbi  centralna banka. V EU je to Evropska centralna banka (ECB),  ki ima  podružnico tudi v naši državi (Banka Slovenija). Kot rečeno, pa BC nima skrbnika, ki naj bi vzdrževal njegovo stabilnost in zato se njegova vrednost, izražena v evru, močno spreminja. Recimo, 26.11.2017 je imela enota tega denarja vrednost 7.472 €, en mesec kasneje pa 11.807 €, to je 58% več. Ob tako hitrem spreminjanju njegove vrednosti, ki traja že lep čas, BC kot mera vrednosti preprosto ni uporaben, in posledično velja isto tudi za njegovo drugo omenjeno denarno funkcijo, to je za plačilno sredstvo. Kot denar je torej BC uporaben le v svojstvu hranilca vrednosti oziroma kot finančna naložba. Za presojo te njegove uporabnosti pa je dobro vedeti, kaj je oprijemljivega v ozadju njegove cene. Odgovor je: nič, popoln nič. BC kot naložbi namreč cena raste zgolj zato, ker tržno povpraševanje po njem presega ponudbo. Ni potrebno veliko modrosti za spoznanje, da tako neravnotežje med ponudbo in povpraševanjem ne more dolgo trajati in ko se bo tehtnica obrnila na stran ponudbe in bo te več od povpraševanja, bo cena BC pričela padati; padec bo slej ko prej veliko bolj strm od krivulje, ki ta čas ponazarja rast njegove cene. Zato je zanesljivo le to, da bodo z nakupom BC zaslužili tisti njegovi kupci, ki jim bo sreča naklonjena in bodo svoje BC še pravočasno prodali. Človeška narava je žal taka, da bo zamudnikov veliko več od srečnežev, ali drugače povedano, z BC bo manjšina (verjetno le nekaj odstotkov vlagateljev) obogatela, večina njegovih kupcev pa bo izgubila, nekateri tudi krepko. BC kot naložba se bo tako potrdil za še eno od orodij za zadovoljevanje človekovega pohlepa in bo družbi prinesel veliko več škode kot koristi.

Naj povzamem: BC je uporaben zgolj za pranje denarja, davčne prevare in za naložbene špekulacije velikih razsežnosti. Njegova družbena koristnost je torej globoko negativna. Spričo take ocene bi bilo normalno, da države oziroma njihove centralne banke javnost temeljito podučijo o škodljivosti BC in sprejmejo tudi potrebne ukrepe za omejevanje njegove uporabe. Žal se nič takega ne dogaja, vsaj meni je to ostalo prikrito. In zakaj najbolj odgovorni za finančni red ne ukrepajo v skladu z njihovo odgovornostjo in pristojnostmi? Odgovor na to in podobna vprašanja si bomo morali kar sami poiskati, saj jih od tistih, ki nam jih naj bi dali, ne bomo dočakali. Sam si ta molk razlagam z njihovo nepripravljenosti, da karkoli resnega storijo, kar bi lahko prizadelo kapital pri zadovoljevanju njegovega pohlepa. Kako kruto in nerazsodno ravna sodobna država, ko gre za zadovoljevanje interesov kapitala, dokazuje na primer EU s svojo kolonialno obravnavo Grčije, pa tudi v primeru sanacije našega bančnega sistema se poslužuje podobnih prijemov. Parlamentarna demokracija očitno postaja vse bolj le zavesa, ki kar dobro prikriva vse bolj nečedna ravnanja, ki jih v škodo večine posredno preko države izvaja kapital.

Andrej Cetinski, Sinteza, 26.12.2017