Zakaj neki je evropska finančna zakonodaja bolj pisana na kožo finančni industriji kakor evropskim državljanom?

Organizacija CEO ugotavlja, da je direktorat za regulacijo finančne industrije poln ljudi iz zasebnih finančnih družb, ki jim pišejo zakonodajo in jih nadzirajo. Banke in finančni sektor v Bruslju nadzirajo in zanje pišejo zakonodajo ljudje, ki so preveč tesno povezani s finančnim sektorjem. V službo na Evropsko komisijo so prišli iz bank in drugih finančnih institucij ali so od tam presedlali tja. To je pojasnilo, zakaj je ta zakonodaja bolj pisana na kožo zasebnim finančnim družbam kot običajnim ljudem. To je tudi ključni razlog, da po izbruhu finančne krize ni bila sprejeta zakonodaja, ki bi finančnim špekulantom in čarovnikom bistveno pristrigla peruti.
Rezultati raziskave nevladne organizacije Corporate Europe Observatory so porazni, sporoča Darja Kocbek v Večeru, 25.4.2018

Stališče SINTEZE-KCD po sprejetju poročila o TEŠ 6 v Državnem zboru

Dragi somišljeniki in državljani,
V SINTEZI-KCD se že leta trudimo za zviševanje politične kulture v Sloveniji, za uveljavljanje temeljnih principov demokracije, za razvidno (transparentno) in odgovorno odločanje, zlasti še takrat, ko odločitve političnih teles ali posameznikov zadevajo pomembne javne zadeve in tako ali drugače vplivajo na našo sedanjost in bodočnost. Prav odgovornost pri sprejemanju takih odločitev oz. brez-prizivno sprejemanje subjektivne in objektivne odgovornosti zanje je temeljni kamen sleherne demokracije.
Dolga leta smo opozarjali, da je bil projekt »TEŠ 6« eden najbolj skorumpiranih projektov naše bližnje preteklosti in zahtevali sodno in politično opredelitev odgovornosti zanj. Pri tem ne gre samo za vprašanja osebnega okoriščanja z javnimi sredstvi, temveč tudi za nesporna dejstva, da je celoten projekt tehnološko, ekonomsko in ekološko močno sporen in pomanjkljiv. Kar zadeva tehnološko spornost, uporabljena tehnologija ne ustreza standardom in preprosto ni varna. Kar zadeva ekonomsko konstrukcijo, ni nobenega dvoma, da so bili številni podatki zanjo lažirani, zaključki pa napačni, zaradi česar bo objekt še leta povzročal izgubo, ki jo bodo morali pokrivati davkoplačevalci. Kar zadeva ekologijo, se resna analiza posledic tega projekta sploh še ni začela.
Vsa ta dejstva zahtevajo, da ljudje, ki so projekt vodili neposredno ali ga posredno omogočali, sprejmejo odgovornost za celotno dogajanje. Stvar preiskovalnih organov in sodišč je, da preiščejo in določijo, kolikšna je subjektivna in neposredno krivdna odgovornost posameznikov. Nobenega dvoma pa ni, da že na podlagi poročila in ugotovitev ‘Preiskovalne komisije za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v blok 6 Termoelektrarne Šoštanj’ ter soglasne odločitve Državnega zbora o sprejetju njenega poročila, zahtevamo, da politični akterji tega projekta prevzamejo vso politično odgovornost in posledice, ki sledijo.
V SINTEZI-KCD pričakujemo, da bo to storil tudi Borut Pahor. To od njega zahteva že etika najbolj odgovorne funkciji v državi, ki jo zaseda, zato predlagamo članom, simpatizerjem in drugim državljanom podpis peticije o odpoklicu.
SINTEZA-KCD, 11.4.2018

Osnovna napaka Mira Cerarja je bila, da ni prepoznal strateške pomembnosti Luke Koper in železniške povezave z zaledjem… in strateška napaka je deliti naravni monopol z Madžarsko ali katero drugo državo.
Miru Cerarju bi težko očitali, da ni bil iskren, problem je drugje. Obkrožili so ga ljudje, ki niso bili iskreni ali pa strokovno in organizacijsko nedorasli. In namesto, da užaljeno obtožuje vsepovprek o metanju polen pod noge, bi bil čas, da se zamisli in ugotovi, kaj je sam počel narobe in si odgovori na vprašanja o iskrenosti, učinkovitosti, znanju in izkušnjah svojih sodelavcev.
Če bi bil Miro Cerar pripravljen poslušati tudi argumente svojih kritikov, bi ugotovil, da so strokovni kritiki pravzaprav dobri fantje. Tisti ki so ga obkrožali in ki jim še zdaj verjame, pa so slabi fantje.

Mirko Troha, diplomirani inženir gradbeništva, uveljavljeni strokovnjak in dober poznavalec projekta 2. tir v pričujočem prispevku predstavi sliko »trenutno največjega investicijskega in medijsko razvpitega projekta v Sloveniji«. Prispevek objavljamo kot relevanten pregled, ni pa nujno, da se z napisanim v celoti strinjamo.

Večina držav je lastnica ali vsaj solastnica podjetij, ki imajo zanjo splošen pomen. Predvsem so to podjetja s področja infrastrukture pa tudi druga, ki so zanjo razvojno pomembna. Primer: Fraport, veliko letališko podjetje, ki je tudi lastnik »privatiziranega« ljubljanskega letališča, je večinsko v lasti nemške države. Za državno premoženje je izjemno pomembno, da se ga dobro upravlja; če se ga namreč ne, je prizadeto ostalo gospodarstvo, in kar je še slabše, slabo upravljana državna podjetja so odlično gojišče klientelizma in korupcije.
Naša država svoja podjetja slabo upravlja in posledice tega njeni državljani, vsaj večina njih, boleče občutimo, pa ne zgolj v obliki tanjših denarnic. O tem problemu je Dnevnik pred kratkim (23.3.2018) objavil zanimiv komentar z naslovom »Upravljavske elite, pobožna želja«, ki ga je pripravil S. Morozov. V njem beremo, da je osrednji vzrok za naše slabo upravljanje državnega premoženja politično kadrovanje oseb, ki jim je zaupano to odgovorno delo. Najbolj zahtevno je nedvomno upravljanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in prav tu prihaja močno do izraza problematičnost političnega kadrovanja. To se je ponovno potrdilo pred dnevi, ko naj bi bil po več kot enem letu vendarle imenovan tretji član uprave tega našega največjega poslovnega sistema, pa se to zopet ni zgodilo, ker je ena od koalicijskih strank ocenila, da predlagani kandidat ne bo v zadostni meri stregel njenim interesom.
S. Morozov v omenjenem komentarju pravi, da je za obravnavani problem smiselno iskati rešitev »v nepolitičnem konceptu upravljanja državnega premoženja«. Določneje povedano: politiki se naj odvzamemožnost, da sama (monopolno) upravljadržavno premoženje in se to pristojnost, če za to obstoja zanimanje, delno prenese na privatni kapital, v pomembnem delu pa tudi na strokovnjake, ki naj v tej vlogi zastopajo interese dela in organizirane civilne družbe. Oglejmo si na primeru že omenjenega Fraporta, kako so porazdeljene njegove upravljavske pristojnosti. Lastniško je širša država (deželna vlada ter mesto Frankfurt) v njem udeležena z 51 %, ostale delnice pa so v privatni lasti. Sestava njegovega 20 članskega nadzornega sveta (NS) – ta organ ima v podjetju ključne upravljavske pristojnosti – pa je taka: 5 članov imenujeta regionalni državni oblasti, 1 člana zvezna vlada, 4 člane privatni lastniki, 10 članov pa zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati. Gre torej za ureditev, kjer skoraj ni prostora za zadovoljevanje »posebnih političnih interesov«, predvsem pa imata v njem delo in civilna družba (od podjetja neodvisni sindikati) pristojnosti, ki so za naše razmere nepojmljive. In ne gre prezreti: tej sistemski ureditvi gre največ zaslug, da velja nemško gospodarstvo za socialno-tržno, to pa odločilno prispeva k njegovi učinkovitosti.
Prednosti gornje rešitve bi bilo koristno uveljaviti tudi pri nas, najprej seveda pri upravljanju SDH. S tem namenom je organizirana civilna družba (Zveza sindikatov,Zveza društev upokojencev, Zveza mladih, Sinteza) v sodelovanju s stranko SD (socialni demokrati) pred dobrim letom pripravila predlog dopolnitev zakona o upravljanju SDH, po katerem naj bi vlada pol svojih pristojnosti za imenovanje članov NS tega poslovnega sistema prenesla na organizirano civilno družbo, pri čemer bi slednja smela za člane NS predlagati le dovolj kompetentne osebe, ne patudi svojih funkcionarjev. Aprila lani je stranka SD ta predlog zakonavložila v parlamentarni postopek, da se ga sprejme. In kakšen je bil rezultat? Še isti dan je vodja poslanske skupine stranke SMC javnost obvestila, da njena stranka predlogu zakona odločno nasprotuje. Predsednik vlade je s tem ravnanjem pokazal, da ne razume prav dobro, kaj so osrednji problemi naše države. Če bi takrat ravnal drugače in sprejem zakona podprl, bi to danes lahko štel za enega osrednjih dosežkov njegovega mandata; kako tudi ne, saj bi Slovenija na ta način odpravila eno resnejših omejitev, ki otežujejo njen razvoj.

Naj ponovim: upravljanje državnega premoženja je pri nas resen problem in če ga želimo učinkovito pozdraviti, se mora vladajoča politika odpovedati monopolu, ki ga ima danes pri tem upravljanju. To pa bi zanjo pomenilo spremembo, ki ne bi zgolj prizadela njeno politično moč, pač pa bi zaradi nje tudi težje zadovoljevala »posebne« interese, ki danes bremenijo našo skupno premoženje. Zato ne bodimo presenečeni, če nobena od političnih strank v svojih predvolilnih obljubah, s katerimi bodo v naslednjih tednih kupovale naklonjenost volivcev, ne bo navedla, da se bo zavzemala za sistemske spremembe v upravljanju državnega premoženja, s katerimi naj bi sledili uspešni praksi nekaterih drugih evropskih držav.
Andrej Cetinski, Sinteza, 25.3.2018

Vladavina prava je dragocena. Toda ne sme biti neskončno draga.

Ali je to dobro ali slabo ne bomo zanesljivo vedeli nikoli, saj bi to lahko izvedeli le tako, da bi vzeli kakih deset enakih Slovenij, zgradili v vsaki drugo traso ob drugem času in potem stvar opazovali kakih sto let. Kljub temu se osebno nagibam k mnenju, da je to slabo.
Proga od Maribora do Trsta je preživela toliko držav, da je težko reči koliko jih je sploh bilo. Zgradilo jo je Avstrijsko cesarstvo, ki se je preoblikovalo v Avstro-Ogrsko, iz te se je izvila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (razen Primorske, ki so jo okupirali Italijani), ki se je združila s Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ta se je preoblikovala v Kraljevino Jugoslavijo; le-to sta razkosali Kraljevina Italija in Tretji rajh s pomagači, na nastalih ruševinah so komunisti postavili FLRJ, ki je postala SFRJ, od katere se je nato Slovenija osamosvojila, zato da zdaj živi (in trpi) v EU. Kot vidimo so železnice trajnejše od vladarjev in se uspešno upirajo vojnam, saboterjem, premikanju meja in pisanju novih ustav. Posledično se tudi skoraj vedno izplačajo, tudi če so preplačane, le čaka se dalj.
Verjetno se sprašujete, kaj ima s tem cerkev? No, vrhovno sodišče je referendum razveljavilo zaradi »nepravilnosti«. Vlada je namreč ljudstvu predstavila le prednosti gradnje, ne pa tudi tveganj. To je bilo v skladu z zakonom, a ta zakon je ustavno sodišče naknadno spoznalo za neustavnega. Če vlada sodeluje v referendumski kampanji, mora biti uravnotežena in predstavljati argumente za in proti zakonu, ker je vlada pač predstavnica vsega ljudstva. Zveni povsem logično. Državni denar je denar vseh. Ljudje imajo različna mnenja. Če se državni denar troši za razširjanje in utrjevanje mnenj, naj se torej da vsem ali nikomur. Toda pri vsaj treh referendumih (oploditev z biomedicinsko pomočjo, družinski zakonik ena in dva) so bili argumenti proti zakonu večinoma, če že ne prvenstveno; nestrpnost, vraževernost, laž, besnenje in sovraštvo.
Nekoč, verjetno kaj kmalu, se bo znova pojavilo kaj, kar bo cerkvi in ta desnim dvignilo pritisk. Spolna vzgoja v šolah; posvojitve za geje; predpisovanje jutranje tabletke; Romi; pravice priseljencev, muslimanov; pač nekaj, jih bo razburilo in skupina vedno glasnejših, vedno bolj odkačenih in včasih pretepaško razpoloženih anti-davčnih, anti-vladnih, anti-cepilnih, anti-kučanskih, anti-migrantskih, anti-homo, anti-trans pro-referendumskih aktivistov (kot je duhovito pokazal Vlado Miheljak je skupina le ena in to vedno istih) bo krenila v akcijo in zahtevala referendum.
Zahteva bo verjetno pristala na ustavnem sodišču. Med ljudmi, ki so tekom mojega, še ne ravno dolgega življenja, sodili na tej ustanovi lahko najdete bradača, ki zliva nestrpnost po vsakomur, ki ni bel moški nad 40 (B. Zupančič), malteškega viteza (Šturm), reinkarnacijo viktorjanskega snoba (Zobec) ter seveda več Janševih sopotnikov (Jambrek, Petrič, Jaklič…)
Če bo referendum dovoljen, bo imela vlada na izbiro, da se iz kampanje povsem umakne ali pa da enakovredno predstavlja argumente obeh strani. V primeru nesojenega družinskega zakonika bi vlada tako morala poudarjati pravico do enakosti vseh ljudi na eni strani in božjo jezo nad geji na drugi. Morala bi govoriti, da zakon nikomur nič ne jemlje, a nekaterim daje (argument a la Mesec) in hkrati da bo zakon uničil zakonsko zvezo in vodil v spolne zlorabe otrok (argument a la Primc). Da uporabim najskrajnejši možni primer. Nasprotniki zakona so trdili, da v šole uvaja teorijo spola (laž). Zagovorniki zakona so trdili, da izobraževalnih ustanov sploh ne omenja (resnica). Kaj naj bi v takem primeru storila vlada? Strinjati se z obema stranema je norost. Molčati in mirno poslušati laž je greh. Govoriti resnico pomeni biti pristranski, s čimer se odpre možnost za pritožbo na vrhovno sodišče in razveljavitev rezultata.
Če povzamemo: Ustavnemu sodišču republike Slovenije je z navidez povsem logično odločitvijo uspel srh vzbujajoč poseg: sedanjo in prihodnje vlade je vkovalo v situacijo, kjer bodo morale pred Primci, Kozjeki, Šiški, Likovičkami, Janšo, ljubljanskim nadškofom in podobnimi tiči in tikami preprosto poklekniti in molčati ali pa jim aktivno pomagati. Boj zoper vsako konservativno referendumsko pobudo bo torej odvisen bodisi od levih nevladnikov, ki za tovrstne boje nimajo ne kadrov, ne denarja in pogosto niti dovolj domišljije in discipline ali pa od pameti vrhovnih sodnikov, ki bo razumela, da kjer pravih argumentov ni, ne-širjenje lažnih in lažnivih ne more biti referendumska nepravilnost. Toda kar nekaj vrhovnih sodnikov je nekdanjih ali bodočih ustavnih sodnikov (glej zgoraj).
Sem mar edini, ki vidi tukaj nekaj zelo, zelo nevarnega? Če da, sem torej nor jaz ali vsi ostali?
Vladavina prava ne velja za eno najpomembnejših civilizacijskih izumov brez vzroka. Majati ali rušiti jo, je huda stvar, ki bo številnim prizadejala veliko škode. Toda tudi živeti v njej očitno dela škodo. Nazadnjaki živijo v vseh državah in v vseh krajih. V Sloveniji jih ni kaj posebej več kot drugod, dejansko smo v marsikaterem smislu med bolj progresivnimi skupnostmi. Toda že večkrat v bližnji preteklosti so vladarji prava podprli nazadnjake, s čimer je vladavina prava podprla nazadnjaštvo. Ostali s(m)o to gledali, ne tiho, ampak večinoma spoštljivo in mirno, ker je pravna država pač dragocena. Če prav razumem in predvidevam implikacije odločitev, ki so vodile k razveljavitvi referenduma o drugem tiru, potem je vladavina prava storila velikanski korak k vladavini nazadnjaških kričačev, sovražnogovorcev, nestrpnih pridigarjev in zasmehovalcev. Kdaj in kje, če sploh kdaj, bo postavljena železna cesta med Koprom in Divačo me trenutno ne briga posebej. Od železnih rok cerkve in desničarjev pa smo imeli stoletja večinoma škodo.
Vladavina prava je dragocena. Toda ne sme biti neskončno draga.
Jure Aleksejev, Za misli, 15.3.2018

Deset let po začetku naše finančne krize je vprašanje Kdo je kriv za bančno luknjo? še vedno ali znova aktualno.
Jože P. Damijan ponovno razkriva neizprosna dejstva in identificira glavne krivce.

Zanimivo je, da skoraj deset let po izbruhu finančne krize v Sloveniji še vedno straši fantom bančne luknje. Problem je le, da se temu fantomu dodaja pridih misterioznosti in zarote. A stvari so relativno preproste, le številke je treba pogledati. Za številkami pa so tudi imena in odgovornosti zanje.
Bilanca stanja slovenskega bančnega sistema, 2002-2008 (v mlr. EUR):

Kot lahko vidimo v tabeli, se je »kreditni ples« začel po letu 2004. V letih 2002 – 2004 je bilančna vsota celotnega bančnega sistema dosegala le dobrih 85% BDP, kar je bistveno pod EU povprečjem. »Ples« se je začel z letom 2005. Tako se je med letoma 2004 in 2008 obseg bilančne vsote slovenskih bank kar podvojil. Povečal se je za 23.8 milijarde evrov ali povprečno za 6 milijard evrov letno. In od kod so prišle te silne milijarde? V glavnem z medbančnim kreditiranjem, skoraj 12 milijard evrov od tujih bank.
Slovenski kreditni bum se je torej zgodil v obdobju zgolj štirih let (2005 – 2008). Zakaj je prišlo do tega »kreditnega plesa«? Za pojasnitev ni treba posegati v nobeno ezoteriko ali na polje teorij zarot. Kreditnega buma niso sprožili “strici” ali “nadnaravne sile«. Pač pa se je kreditni bum sprožil zaradi kombinacije dejavnikov…
Pojdi na prispevek!

Dnevnik je pred dnevi (10.3.2018) objavil komentar z naslovom »Slovenija išče šefa delniške družbe«. Njegov avtor, Leon Magdalenc, obravnava v njem nadvse aktualen problem, ki ga imamo Slovenci, da namreč svoje države ne znamo upravljati. Zaradi tega smo njeni prebivalci močno prizadeti in če bomo pri sedanji praksi še dolgo vztrajali, bo nastalo škodo vse težje popravljati. Avtor ponuja tudi rešitev za to zadrego, njena osrednja vsebina pa je, da naj bi državo upravljali podobno, kot se upravlja velike delniške družbe, ki so v mnogočem upravljavsko celo bolj zahtevne od manjše države. Ideja je presenetljivo dobra, vendarle tako radikalna, da jo bo politika (pa tudi vsaj del stroke) preveč z lahkoto zavrnila. Sam se zato zavzemam za rešitev, ki je po učinkovitosti podobna, a ji je težje oporekati, ker se jo v praksi že dolgo uporablja in to zelo uspešno.
V mislih imam švicarski model oblikovanja vlade. Tudi ta vlada ima le 7 ministrov, ki jih predlaga po prejetih volilnih glasovih 5 najmočnejših strank (gre torej za uzakonjeno »veliko« koalicijo), naloge njenega predsednika pa opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Prednosti te rešitve so predvsem: a)kolektivni vodstveni organ s 7 člani praviloma deluje učinkoviteje od številčno močnejših; b)vodje političnih strank niso motivirani sodelovati v vladi, v kateri ni prostora za avtokracijo in se jo tudi resno nadzira; zato dajejo pri izbiri njenih članov prednost osebam z ustreznimi menedžerskimi znanji in izkušnjami, s čimer dobi vlada značilnosti »tehnične« vlade c)parlament lahko vlado bistveno bolje nadzira kot v primeru običajne koalicijske vlade; d)rešitev spodbuja sporazumevanje in ne delitev družbe. Rešitev odločilno prispeva, da je Švica izjemno uspešna in socialno zgledno urejena država, ki kljub pestri nacionalni in verski sestavi skoraj ne pozna notranjih razprtij, s katerimi se sicer prav Slovenci tako močno obremenjujemo.
Pri nas se je parlamentarna demokracija izrodila v strankokracijo, to je v vladavino političnih strank, ki splošne interese države podreja interesom strank in njihovih klientelnih navezav, kar se med drugim odraža tudi v močni korupciji. Sedanja ureditev pa politiki očitno tako zelo ustreza, da se bo močno potrudila, da do njenih resnejših sprememb ne bi prišlo. Zato predlogi, o katerih razmišljamo v tem zapisu, za sedaj nimajo praktično nobenih obetov, da tudi v praksi zaživijo. Uspeh bo že, če vlada, ki jo bomo dobili po junijskih volitvah, ne bo slabša od sedanje, predvsem torej še bolj neoliberalno, to je v podporo osebnemu bogatenju in politični moči kapitala usmerjena. Če pa tudi na nekoliko daljši rok ne bo prišlo do resnih sprememb pri upravljanju države, jo bomo dobesedno zapravili. Da se to prepreči, je zmožna zagotoviti le še civilna družba, kar velja še predvsem za njene že delujoče širše organizacije, kot so sindikati, mladina in upokojenci.
S predlogom, ki ga navajam v gornjih vrsticah, sem se javno že nekajkrat oglasil, a s strani politike doslej nisem zaznal prav nobenega odziva. To niti ne preseneča: za to, da ohranjaš videz demokratičnosti, ideji, ki ji nisi naklonjen, v politiki ne gre javno nasprotovati, pač pa je primerneje, da jo ignoriraš in torej ravnaš, kot da je ni. Ta tehnika zavajanja javnosti je podobno učinkovita, kot tista, ki pravi, da desetkrat ponovljeno laž večina javnosti sprejme za resnico. Na te spretnosti kaže biti pozoren v naslednjih mesecih, saj se jih bo politika v tekmi za volilne glasove nedvomno spretno posluževala.
Andrej Cetinski, Sinteza, 10.3.2018

Z razvojnimi vprašanji, težavami in dilemami se Slovenija neuspešno sooča že drugo desetletje.

V SINTEZI smo trdno prepričani, da je eden osnovnih razlogov prav negativna kadrovska selekcija, ki jo omogoča neustrezna volilna zakonodaja in posledično neustrezno oblikovanje in delovanje vlad. Zato smo se odločili, da se v letošnje predvolilno dogajanje vključimo intenzivno, kot aktiven in organiziran deležnik civilne družbe. Naš cilj je, da po svojih močeh prispevamo k boljšemu oblikovanju (pred)volilnih programov in h kvalitetnejšemu izboru kandidatov za poslance DZ, pa tudi k usmerjanju volivcev h kandidatom, ki po našem mnenju predstavljajo pozitiven izbor glede na razvojne izzive Slovenije. Ker nas pri tem ne vodi nobena ideološka opredelitev, temveč predvsem ustreznost programov in verodostojnost njihovih nosilcev, smo iz preštevilnih odprtih vprašanj izbrali nekaj ključnih področij, v odnosu do katerih se kaže pripravljenost kandidatov in vlagateljev volilnih list, da se odločneje lotijo temeljnih problemov našega razvoja.
Očitno je namreč, da sedanji volilni sistem ne omogoča, da bi izvolili poslance, ki bi bili spravljivejši in bolj konstruktivni navznoter ter bistveno odločnejši navzven, zlasti do institucij EU, kamor smo vse bolj vpeti, kot država pa vse pogosteje obravnavani neenakopravno.
Izredno nizka stopnja zaupanja državljanov v politične stranke, predvsem pa hitro padajoča udeležba na volitvah, opozarjata, da civilna družba zahteva spremembe in drugačno delovanje političnih strank ter zakonodajne in izvršilne sfere. Nadaljevanje dosedanje prakse, ki povečuje odtujenost in prepad med oblastjo in ljudstvom, prav gotovo ni dobra perspektiva za Slovenijo.

Nekaj prispevkov uglednih Slovencev, ki utemeljujejo potrebo po globoki preobrazbi slovenske razvojne politike in elit, ki bodo to preobrazbo izpeljale.

Cvetka Selšek, bančnica: »Za nami je 20 let izgubljenih priložnosti«
Največja izgubljena priložnost je gotovo povezana s kapitalom. Vzporedno z odpiranjem vrat tujcem, bi morali razvijati slovenski kapital. Namesto da bi slovenski kapital pametno krepili, smo le dopustili divje privatizacije, ki so požrle veliko denarja in povzročile veliko krizo….
Morda je res prišel čas za spremembo volilnega sistema, saj obstoječi ni dal ustreznih rezultatov. To je za Slovenijo slabo. V obstoječih razmerah se dejansko ne da nič dogovoriti in nič pametnega spremeniti.

Lojze Sočan, profesor: »Gospodarski razvoj zahteva spremembo odločevalskih elit«
Dosedanje strankarsko-finančne elite so zavrgle temeljne vrednote, zavirale strateške cilje in sprejemale napačne razvojne odločitve.
Odprava korupcije, neracionalnosti in neučinkovitosti države bi zagotovila največji delež sredstev za približanje slovenskih plač konkurenčnim državam.

Franček Drenovec, bančni analitik: »Pasti ponovne zlorabe gospodarske rasti«
Upajmo, da sedanja konjunktura ne prinaša le novega obdobja pohlepa in norosti naših kapitalističnih elit. Eno tako izkušnjo že imamo izpred dobrega desetletja. Tudi takrat je vlada »podprla kapital« z zniževanjem davkov (in gradila z enormnimi dobički za vse sodelujoče avtocestni križ, pa Teš 6, zdaj Tir 2 …). Rezultat vseh tedanjih elitnih bakanalij je bil propad kapitala, povečanje revščine in zasebni dolg, ki ga je morala prevzeti država in ki zdaj zmanjšuje slovensko javno porabo zaradi obresti vsako leto za milijardo evrov. In kako to, da jih še ni strah? Če bo sedanja konjunktura zlorabljena vsaj delno tako, kot je bila prejšnja, zdaj že drugič zapored, ko se za večino ljudi prejšnja kriza sploh še ni polegla, je namreč izid predvidljiv: izid socialne implozije, potem eksplozije, potem …

Matjaž Gams, profesor poslovne inteligence in inteligentnih sistemov: »V primežu politokracije«
Gotovo je sedanja politična ureditev Slovenije manj demokratična in manj strokovna, kot so si zamislili snovalci Slovenije. …v frizerkinih očeh je bilo videti, da me je kot profesorja in strokovnjaka spoštovala, kot politika me bo bistveno manj.
Nekaj receptov za izboljšave je na dlani: volilni sistem je treba spremeniti, oživiti je treba protikorupcijsko komisijo, prenoviti je treba pravni sistem, birokracijo je treba minimizirati,… dati možnost stroki, da prek državnega sveta onemogoči pretirano nestrokovne, škodljive ali koruptivne poteze….

Andrej Cetinski, finančnik: »Replika na V primežu politokracije«
Državljani neposredno izvolimo stranko, o osebi, ki bo stranko zastopala v parlamentu, pa ne odločamo volivci pač pa strankino vodstvo. V vladavini političnih strank (politokracija oz. strankokracija) vlade strokovno niso močne, vladajo brez pravega nadzora in ustvarjajo okolje, ki je ugodno za razvoj klientelizma in korupcije, kar se odraža v neučinkovitem upravljanju države.

Za Sintezo uredil Miroslav Marc, 5.3.2018

Neučinkovit nadzor nad porabo denarja v slovenski javni upravi

Poročilo Računskega sodišča (RS) »Učinkovitost ureditve financiranja in delovanja javnih agencij in skladov« se nanaša na učinkovitost ureditve financiranja in delovanja javnih agencij in skladov, katerih ustanoviteljica je država. Na osnovi splošne ugotovitve, da ureditev financiranja in delovanja v letih 2012 in 2013 ni zagotavljala učinkovitega delovanja – omogočala je preveč izjem; tudi zaradi področnih predpisov; ter široke možnosti za samovoljo vodstev – je RS v letu 2015 poslalo svoje inšpektorje v 23 javnih agencij in skladov. Te so nato obljubile bolj »spodobno« delovanje, postavitev »merljivih, dosegljivih, pomembnih in časovno opredeljenih ciljev« in celo ukinitev kakšne institucije. Sprašujem Računsko sodišče in/ali Ministrstvo za javno upravo o dejanskih rezultatih glede na dane obljube?
Še slabša je slika novih in novih »komisij in delovnih teles« (seznam iz leta 2014 je kazal 274 takšnih institucij ?!?), ki jih je ustanovila vlada oz. njena ministrstva. Vse te »komisije, odbori, sveti, delovne skupine…« imajo svojega vodjo, sekretarja, podsekretarja in druge javne uslužbence višjega ranga…
In še slabša je slika »svetovalcev vlade«, ki po pogodbah svetujejo vsem mogočim vladnim institucijam. Zadnji seznam, ki je prispel na moj PC (»Vladni svetovalci v slovenistanu«), kaže astronomske vsote izplačanega denarja (do 636.092 EUR v letu ?), ki so ga prejeli posamezni »svetovalci« za svoje pogodbeno delo. Zaželen je «uradni«, javni pregled prihodkov vseh, ki so »svetili« v letu 2017!

Ustanavljanje novih in novih institucij, bogato najemanje najrazličnejših svetovalcev me je vzpodbudilo, da si spet zastavim nekaj vprašanj:
1) Po kakšnem zakonu ali kakšnem drugem pravnem aktu lahko nekdo (kdo in kdaj?) ustanovi javno agencijo, javni sklad, »komisijo« (ali drugo delovno telo) oz. jo ukine? Ali pa najame svetovalca, ki ga potrebuje pri svojem delu?
2) Koliko dodatnega proračunskega denarja je dovoljeno za funkcioniranje vseh mnogih institucij in plačevanje raznih svetovalcev? Koliko dodatnih ljudi je v njih tako ali drugače vključenih, bodisi kot zaposleni, zunanji sodelavci, pogodbeniki?
3) Kdo nadzira njihovo delo, kdo jim določa njihov program dela in kdo ocenjuje uspešnost (ali neuspešnost) njihovega dela, kdo jim dovoli njihovo kadrovsko zasedbo? Komu morajo letno poročati o svojem delu in financiranju?
4) Kdo določa plače v »komisijah, odborih, svetih, delovnih skupinah«, njihovim vodjem, pomočnikom… in kdo vse nadzira njihovo učinkovitost? (Nihče?) Kdo določi višino pogodb za svojega svetovalca?
5) Kdo v vladi (Ministrstvo za javno upravo?) bo naredil celovito analizo teh institucij in nato predlagal morda tudi kakšno ukinitev? Kako je z naročanjem zunanjih storitev »svetovalcev«, ali so tu kje kakšne omejitve, ali pa lahko to vsakdo počne po svoji lastni presoji?

Obveščen človek lahko razmišlja o tem, koliko javnih sredstev bi lahko prihranili v državnem proračunu!? Pa tudi o tem, da bodo »kukavice« po letošnjih volitvah verjetno spet odlagale svoje odvečne kadre v obstoječa ali nova »gnezda«?
Vito Šoukal, Sinteza, 28.2.2018

Ne morem iz svoje srbeče kože, da se ne bi malce poigral s črkami in emotikoni, zato sem prvotni naslov Davos za (ne)pravično upravljanje s človeštvom skrajšal v Da, vos … Besedica da je kajpak pritrdilni prislov, vos pa je vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov, skozi katero cedi vodo, da bi prišel do morske hrane. Poanta te čudaške zoološke uverture naj služi kot lansirna rampa za sledeče provokativno vprašanje: ali je Davos predvsem letno zbirališče jate gigantskih kitov mobydickov, ki zaradi lastne lakomnosti precejajo gmoto planetarnega prebivalstva v lasten milijardni nektar, ali pa si lahko v prihodnosti nadejamo, da bo naš status bistveno boljši od nevidnega, dasiravno silno hranljivega planktona?
Lesketajoče in navidezno romantično zasneženo mondeno švicarsko smučarsko središče je letošnjega januarja zopet tradicionalno gostilo najvplivnejše ljudi s celega planeta. Za nekaj dni se je prelevilo v prestižno prizorišče koketnih sestankov politikov, gospodarstvenikov in akademikov na 48. Svetovnemu gospodarskemu forumu. Letos je bilo menda okoli 3000 gostov, med njimi 70 voditeljev držav, po več kot petnajstletni “odsotnosti” slovenskih voditeljev pa je po dr. Janezu Drnovšku na forumu zopet sodeloval tudi slovenski premier dr. Miro Cerar. Poznavalci so napovedovali epski spopad dveh konceptov, Trumpovega izolacionističnega in Macronovo-Merklovega globalističnega in družbeno odgovornega, toda povprečen človek lahko ob vsem tem blišču s temno bilderbergovsko senco močno podvomi, da je denarju, kapitalu in kriptovalutam sploh kaj mar za lačne, žejne, revne, prebegle, trpinčene ali kako drugače ugonobljene v zatrtem človekovem dostojanstvu…
……..
Verjetno malokdo poišče pomoč zaradi zasvojenosti z denarjem, čeprav je mnogo hujša od zasužnjenosti z oblastjo, slavo, hvalisanjem, alkoholom, drogami, igralništvom, internetom in seksom, ker je največkrat njihova mračna pogonska sila. Imamo sploh kakšne dovolj modre in sočutne zdravnike za zdravljenje družbene (j)etike, hrematizma in neoliberalizma? Seveda, na srečo jih je vse več, za sedaj bolj ali manj skrite v raznoterih pojavnih oblikah civilne družbe, ki bo morala prej kot slej evolucijsko prerasti strankokracijo in ustvariti prenovljeno demokracijo, tako kot je homeopatija vse bolj komplementarna konservativni medicini. Naj navedem tri primere pozitivne prakse, ki vzbujajo upanje: Sinteza – Koalicija civilne družbe za prenovo, Gibanje Svetovni etos Slovenija in Gibanje za družbeno odgovornost, ki je na našo družbeno vest pribilo deset zahtev za družbeno odgovornost, in sicer do prihodnjih rodov, starejših in bolnih, do dela (za postopno odpravo prekarnosti), za vrnitev družbene veljave delu, do podjetništva, korporacijskega upravljanja, javnega premoženja, javnega upravljanja, zunanje in varnostne politike ter do zgodovine…
……..
V Davosu se za nekatere cedita med in mleko, za ostale pa se še naprej razkraja tretjerazredna človečanska usoda, ki s težavo pronica skozi gosto stkano kapitalsko tkanino. Ko bodo civilnodružbena gibanja dosegla kritično maso, se bosta morala tudi gospodarstvo in politika ukloniti pristni pravični ekonomiji in dodobra spremeniti na bolje za vse, drugače se bodo zanamci spominjali vseh dosedanjih revolucij zgolj po nekolikanj nemirnih in občasno nasilnih protestnih shodih, v primerjavi s planetarno družbeno kataklizmo, ki se utegne dogoditi v bližnji prihodnosti. Ali kot pravi Gržan, svet potrebuje eksistencialno in duhovno revolucijo, ki bo vodila iz norosti v novost, iz mrakobnosti v svetlobo, od zločestega hrematizma k prenovi globalne identitete in posledično ureditve v znamenju ekonomije kot skrbi za skupno dobro. Dozorel je čas, ko je za preživetje civilizacije nujen le en kapital – Kapital Človečnosti.
Celoten članek!