14. Kongres o prometu

Kako bi z načrtno prometno politiko lahko zmanjševali zaostanke v sproščanju prometnih tokov, ki čedalje pogosteje grozijo s prometnim kolapsom.

Slovenija leži na križišču pomembnih mednarodnih prometnih tokov. Večinski del blagovnega toka predstavlja tranzitni promet in glavni del tega potuje po avtocesti. Le 23% blaga skozi »Postojnska vrata« prepelje železnica! Žal slovenska politika doslej ni bila zmožna komplementarno in enakopravno obravnavati in razvijati obe glavni alternativi, železnice in ceste.
Kljub dejstvu, da težka tovorna vozila povzročajo preko 99% obrabe in uničenja cestnega omrežja in kljub temu, da tudi evropska politika močno zagovarja in državam jasno priporoča pravilo »uporabnik plača«, naši prometni politiki tega načela nikakor ne uspeva strokovno uveljaviti. Primerjalno z Avstrijo bi morali v Sloveniji od tovornega prometa pobrati enkrat več cestnin, pa tudi uporabnina za tire se v primerjavi z Avstrijo zaračunava le polovično.
Pretiran promet blagovnih tokov ob neustrezni infrastrukturi pomeni hudo oviro osebnemu prometu, kar ima močan negativen vpliv na gospodarski in družbeni razvoj (mobilnost delovne sile in sekundarne eko-nomske posledice).

V SINTEZI-KCD smo odločno PROTI privatizaciji NLB na način, kot si ga je začrtala slovenska vlada. Zavedamo se, da politika ni sposobna učinkovito in v korist večine upravljati državnega premoženja in je zato potrebno tudi NLB lastniško preoblikovati. Pri tem pa se naj prednostno izhaja iz spoznanja, da je bila sanacija naših bank v letu 2013 izvedena po navodilih iz tujine in v interesu tujega finančnega kapitala, ki naj bi se jih udejanjilo s privatizacijo bank. Spričo takega pristopa ne preseneča, da je bila sanacija ekonomsko in pravno izvedena neustrezno, najbolj sporni pa sta preobilna dokapitalizacija bank ter neupravičena razlastitev manjših delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic.

Država naj bi zato prednostno popravila napake, ki so bile storjene ob sanaciji bank in se šele potem lotila njihove privatizacije na način, ki bo prednostno varoval interese države Slovenije. Namesto tega je podlegla paranoji prejšnjih institucij, za katerimi stojijo, kot je razkril proces prodaje NKBM, plenilski interesi raznih bančnih korporacij in finančnih skladov. Tak hlapčevski odnos slovenskih političnih institucij do EU postaja, dolgoročno gledano, katastrofalen, saj izničuje pravico do uveljavljanja slovenskega interesa do razvoja slovenske družbe.

V SINTEZI-KCD vztrajamo pri prepričanju, da je zahteva EU za prodajo NLB nezakonita, saj izhaja iz vrste napačnih ocen o nelikvidnosti banke v preteklosti (velikost bančne luknje) in povsem napačnega razumevanja (interpretacije) njene dokapitalizacije s strani lastnika, slovenske države. Posebej problematične so zahteve po omejevanju poslovanja NLB, ki vodijo v ukinjanje bančnih podružnic, to pa v praznjenje prostora za tuje banke in posledično mogoče celo v raznarodovalno politiko v obmejnih regijah.

Ker gre pri delegirani prodaji NLB za mnogo več, kot samo za vprašanje bodočih lastnikov in cene, ponovno predlagamo slovenski vladi, da celotno zadevo v obliki pritožbe na odločitve EU preda v odločanje Evropskemu sodišču.

Programski svet Sinteze-KCD, 22.10.2018

Pod gornjim naslovom je Rado Pezdir v Reporterju štev. 42 (15.10.2018) objavil daljši prispevek o tem, kdo je kriv za »zlom« našega gospodarstva, ki se nam je zgodil po letu 2008 in naj bi ga potem sanirali z reformami, ki jih je zasnovala druga Janševa vlada v letu 2012. Pezdirjeva razlaga me ni prepričala in zato bom v naslednjih vrsticah poskušal pojasniti, kje se Pezdirjem predvsem razhajava.
Naj začnem s prvo Janševo vlado v letih 2005 do 2008. Takrat je Slovenija beležila izjemno gospodarsko rast, ti uspehi pa naj bi Janševo vlado po mnenju Pezdirja uspavali, da se ni lotila strukturnih reform, ki nam jih je predlagal IMF. Sam menim, da ni bila to osrednja napaka takratne vlade, pač pa nekaj povsem drugega. Janša je namreč v naše okolje vnesel pomembno novost: vladno krmilo je učinkovito uporabil za uveljavljanje praks, za katere se zavzema interesom kapitala posodobljeni, to je neoliberalni kapitalizem. Med nje se uvrščajo predvsem zahteve po čim bolj svobodnem trgu, odpravi državne lastnine v gospodarstvu, nizkih davkih in šibki socialni državi. V skladu s to usmeritvijo je aktivno podpiral menedžerske prevzeme podjetij, znižal je davčne obremenitve podjetij (celo enotno davčno stopnjo je hotel uvesti), predvsem pa ga ni motilo, da se je Slovenija pod njegovo vlado nenormalno zadolževala v tujini. To zadolževanje, ki mu je botrovala tudi pasivnost Banke Slovenije, je bilo po mojem resna napaka. Naj jo številčno ilustriram. Ob koncu leta 2004, predno je Janša prevzel vladno krmilo, je skupni zunanji dolg Slovenije znašal 14,5 milijarde (mlrd) evrov, štiri leta kasneje pa je narastel na 38,5 mlrd. Povečal se je torej za dobrih 24 mlrd. Res je, skladno z neoliberalno doktrino se ni prav veliko zadolžila država v ožjem smislu, pač pa so bile pri tem toliko bolj podjetne banke vključno z gospodarstvom. To zadolževanje je odlično podpiralo takratno (prekomerno) gospodarsko rast, z njim pridobljena sredstva so poganjala številne nečedne posle, predvsem pa je odločilno vplivalo na razvoj države v naslednjem desetletju.
Druga zadeva, glede katere se s Pezdirjem razhajava, je ocena Pahorjeve vlade, ki je leta 2009 nasledila Janševo in svoj mandat zaključila leta 2011. Že v letu 2009 je Slovenijo resno prizadela splošna finančna kriza in nam povzročila močno nazadovanje izvoza in investicij, to pa sta dejavnika, ki sta nam pred tem neposredno poganjala visoko gospodarsko rast. Zašli smo torej v resne težave, ki naj bi jih vlada po mnenju Pezdirja reševala z pospešenim izvajanjem strukturnih reform, ki jih je že Janševi vladi predlagal IMF. Tudi glede tega se s Pezdirjem razhajava: ko ti hiša gori, se je treba spopasti z ognjem in se ne ukvarjati s tem, kako boš renoviral kopalnico. V takratni Pahorjevi hiši, torej v državi, je vlogo ognja imela izjemna nelikvidnost gospodarstva, ki je bila v največjem delu posledica prekomernega zadolževanja v tujini v času prejšnje vlade in je sedaj povzročala propadanje številnih podjetij, še predvsem s področja gradbeništva. Pahorjeva vlada je ta »ogenj« prednostno (in ne vedno posrečeno) gasila z zadolževanjem v tujini, to pot ne bank in podjetij, pač pa države v ožjem smislu. Te njene aktivnosti se odražajo v naslednjih številkah: v času pretežno Pahorjeve vlade, to je v letih 2009 do vključno l2012, se je javni dolg Slovenije povečal od 3,7 na 11,1 mlrd evrov, to je za 7,4 mlrd, sočasno pa se je zadolženost domačih bank do tujine znižala od 17,9 na 9,9 mlrd, to je za 8,0 mlrd. Da ta politika kriznih razmer ni mogla sanirati, se je tudi takrat vedelo, je pa veliko pripomogla, da smo gospodarsko preživeli.
Prepotrebnih strukturnih reform se je po mnenju Pezdirja resno lotila šele druga Janševa vlada, ki je v letu 2012 nasledila Pahorjevo, v letu 2013 pa jih je nadaljevala vlada A.Bratušek. Predvsem Janša naj bi zato bil zaslužen, da smo uspešno izšli iz krize. Tudi v tem primeru se mnenju Pezdirja ne pridružujem. Reform se je namreč Janševa vlada lotila neoliberalno, predvsem pa po navodilih, ki so prihajala iz tujine in so se bolj kot za naše zavzemala za koristi tujega finančnega kapitala. Med njene dosežke je smiselno uvrstiti predvsem naslednje: a)izvedli smo temeljito sanacijo državnih bank, vendar na način, ki je pravno močno sporen in za državo zelo škodljiv; b)pristali smo na zahtevo, da bomo sanirate banke hitro prodali, pri čemer se je v naprej vedelo, da so njihovi potencialni kupci predvsem veliki ameriški finančni skladi in jih bomo prodali pod pogoji, ki bodo njihovim novim lastnikom prinesli izjemne dobičke; c)zavezali smo se, da bomo pospešeno privatizirali več za tujino zanimivih podjetij in v okviru tega smo med drugim prodali ljubljansko letališče, ki je sedaj posredno v lasti nemške države; d)učinkovito, tudi z ustrezno dopolnitvijo ustave, smo omejili domačo proračunsko porabo in s tem predvsem prizadeli socialno državo.
Rezultati gornjih reformnih aktivnosti so pretežno škodljive narave, najbolj problematično pa se odražajo v zunanji zadolženosti države. Njena skupna zadolženost se je v letih 2013 in 2014 sicer povečala le za 4,7 mlrd evrov, pri tem pa je javni dolg porastel kar za 12,3 mlrd, predvsem zadolženost bank pa se je dodatno opazno znižala. Skupni javni dolg države je tako ob koncu leta 2014 znašal 23,4 mlrd evrov, kar je 19,6 mlrd več, kot ga je bilo v letu 2008, to je 6 let prej. Porast tega dolga je predvsem posledica nerazumnega zadolževanja v tujini, ki se nam je zgodil v času prve Janševe vlade, državo pa bo še dolgo resno obremenjeval
Za zaključek le še to. Slovenija je danes v primerjavi z večino držav vzhodne Evrope razvojno v slabšem položaju, kot je bila pred desetimi leti. Odgovorne za to so predvsem vlade, ki smo jim v tem času prepustili upravljanje države. Te so delale (dopustile) številne napake, med večje pa kaže uvrstiti prav te, ki jih izpostavlja ta zapis.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 21.10.2018

intervju o družbenem dogajanju po volitvah 2018

Milan Bajželj je član Programskega sveta SINTEZA-KCD.

Drago Babič:
Konstruktivna polemika s Klubom slovenskih podjetnikov

Če bi kritični podjetniki prebrali številne prispevke uglednih avtorjev in če bi argumentom resnično prisluhnili, bi lahko bil njihov program Za prodorno (podjetno) Slovenijo bolj celovit in kvaliteten in bi dosegel veliko večjo pozitivno odmevnost v javnosti kot sedanji.
Koalicijski sporazum na 46 straneh obravnava večino aktualnih problemov s predlogi njihovega reševanja. Že vrstni red obravnavane problematike kaže na to, kaj je po mnenju koalicije najbolj pomembno: najprej zdravstvo, nato pokojninski sistem, nato gospodarski del, nato javne finance, nadalje razvoj in raziskave, šolstvo in tako dalje. Ta sporazum je rezultat demokratskega procesa, z glasovi za posamezne stranke in njihove programe smo ga volivci potrdili. Volivci so torej izbrali več zdravstva, pokojnin, sociale, raziskav in šolstva ter kulture ob nekaj višjih davkih, ne pa zniževanje davkov in čakanje, da bo nekoč bolje. To je torej naš večinski izbor, zato ga ne moremo enakopravno primerjati z drugimi programi raznih interesnih združenj, niti s programi strank, ki niso dobile parlamentarne večine. To je torej volja ljudstva, te volje ne moremo kar tako na počez in brez pravih argumentov zavračati. Razen če ščuvamo k nedemokratskemu spreminjanju družbe.
V sporazumu je kar nekaj točk, ki bodo imele vpliv na davke in posredno javne finance, kar tako goreče skrbi podjetnike. Na žalost avtorji sporazuma niso kvantificirali teh vplivov, pa bi jih morali, tako bi se vsaj izognili nepotrebnim žolčnim polemikam v javnosti.
Sam sem napravil okvirni preračun, ki kaže, da so skrbi podjetnikov, fiskalnega sveta in opozicije pretirane in da se da ta sporazum realizirati brez škode za javne finance. Prispevek kolega Draga Babiča!

Pod gornjim naslovom je Tomaž Mastnak pripravil aktualen komentar, ki ga je objavil Dnevnik. Naj iz njegovega uvodnega odstavka citiram nekaj misli: »Namesto nove svetovne ureditve imamo kaos, ki se lahko vsak trenutek sprevrže v splošno vojno….In namesto projektiranega ameriškega stoletja smo priča zatonu ameriške hegemonije…..In zdaj so prav ameriške reakcije na upadanje lastne moči glavni ustvarjalec kaosa«. Ta mnenja so tako zaskrbljujoča, da človek najprej pomisli, da gre za pretiravanje. Pa niso pretirana, tudi po mojem mnenju ne. In če niso, se nam očitno napovedujejo resne spremembe v svetu, na katere bi se morala predvsem politika ustrezno odzvati. Pri tem mislim tako na domačo politiko kot tudi na politiko naše širše domovine, to je Evropske unije. O tem, kakšni naj bi po mojem bili ti odzivi, nekaj več v naslednjih vrsticah.
Najprej o osrednjem vzroku, zaradi katerega se nam napoveduje kaos. Sam ga prepoznavam v neoliberalnem kapitalizmu, ki so ga prav v ZDA začeli pospešeno razvijati pred tridesetimi leti po propadu sovjetskega socializma in se je potem od tam hitro širil po svetu, tudi k nam. Njegove temeljne usmeritve lahko najkrajše tako povzamemo: čim več globalno svobodnega trga s šibko državo in nizkimi davki. Po tridesetih letih njegovega delovanja lahko med njegove dosežke štejemo predvsem naslednje:
– Zahodne države so vse slabši skrbnik interesov večine, svoje aktivnosti pa prednostno prilagajajo interesom kapitala in zadovoljevanju pohlepa po bogatenju, Ta sprememba ima zelo neugodne posledice, predvsem naslednje: ob sicer nespremenjeni formalni demokraciji je dejanske demokracije vse manj; pohlep se vse bolj uveljavlja kot splošna vrednota, poštenosti in tudi pravne države pa je vse manj; socialne razlike so vse večje; gospodarske krize postajajo vse manj obvladljive; naravno okolje nedopustno uničujemo; zaostrujejo se družbene odnosi, mednarodna razmerja pa so vse manj obvladljiva.
– Globalizacija s svobodnim pretokom kapitala in blaga je odločilno podprla izjemen gospodarski razvoj Kitajske, s katero ZDA ekonomsko niso več sposobne odprto tekmovati in posledica je njihovo nerazumno zaostrovanje mednarodnih ekonomskih in političnih odnosov.
– Velike socialne razlike in po vsebini močno oslabljena demokracija ustvarjajo ugodna tla za razvoj avtoritarnih oblik upravljanja držav, tudi takih z značilnostmi fašizma. Med tovrstne »dosežke« neoliberalizma lahko uvrstimo tudi aktualnega ameriškega predsednika in vse pogostejše avtokratske vladavine v Evropi.
Na grožnje, o katerih govori Mastnak, se je potrebno odzvati z ukrepi, prednostno usmerjenimi na dve področji. Prvo je upravljane držav. Predvsem naj bi omejili politični vpliv kapitala in okrepili močno oslabljeno demokracijo. V primeru Slovenije naj bi s tem ciljem spremenili volilni sistem, in sicer tako, da bo ta podpiral sestavo parlamenta, ki bo sposobna in motivirana učinkovito nadzirati vlado v korist volivcev in ne vodstev političnih strank ter njihovih interesnih navezav, kar se dogaja danes. Poleg tega naj bi opustili model oblikovanja vlade, poimenovan kot »koalicijska vlada«, saj ta parlament onesposablja, da bi vlado učinkovito nadziral, poleg tega pa namesto povezovanja močno spodbuja politična pa tudi splošna družbena nasprotja. Malo boljša rešitev od modela koalicijske vlade je »manjšinska vlada«, precej boljša je »velika koalicija«, dokazljivo najbolj učinkovit pa je za sedaj model, ki ga uporabljajo v Švici in temu naj bi tudi pri nas dali prednost.
Podobne ali celo še večje probleme, kot jih imamo z upravljanjem države doma, se opaža tudi pri upravljanju EU. Tu sta namreč nedemokratičnost in prednostno varovanje interesov kapitala še bolj očitna. Prepričljivo se je to pokazalo v povezavi z grško krizo, naša država pa je nasilje organov EU, motivirano z interesi kapitala, krepko občutila ob sanaciji bančnega sistema v letu 2013 in po vsem, kar je tej sanaciji sledilo. Sicer pa bi morali Evropsko unijo tudi zaradi razlogov, ki jih izpostavlja Mastnak, krepiti, dejansko pa nam razpada, v nemajhni meri prav zaradi neustreznega upravljanja. To upravljanje je zato potrebno sistemsko preurediti predvsem s ciljem, da si članice EU zagotovijo učinkovit nadzor njenega vodenja.
Druga pomembna sprememba, s katero naj bi se predvsem EU odzvala na grožnje, o katerih govori Mastnak, so aktivnosti, ki jih EU izvaja kot državna tvorba. V teh svojih ravnanjih se namreč preveč podreja interesom ZDA, kar že postaja ne le škodljivo, pač pa tudi nevarno. Morala bi dosledneje vztrajati pri politiki, ki je v interesu njenih članic in v prid miru. Najbolj velja to za njeno obrambno politiko in v tem okviru naj bi imela prednost temeljita preureditev Nata; ta organizacija je namreč vse preveč le orodje ZDA in te jo bodo vse bolj zlorabljale, predvsem pa z njo ogrožale svetovni mir.
Mastnak ima prav, svobodne trgovine je konec. Propada torej tisto, kar je neoliberalizem vsaj za del sveta koristnega prinesel, ostaja pa tisto, kar je v svoji kratki zgodovini ustvaril slabega; slednjega ni malo, najbolj problematična pa je politična prevlada kapitala v škodo demokracije, ki povzroča tudi vse večji etični razkroj sodobne družbe. Ta problem je potrebno pospešeno sanirati, saj bomo sicer svojo prihodnost resno ogrozili. Ne bo lahko, saj politika, podprta s kapitalom, spremembam ni naklonjena. A kjer je volja večine, uspeh praviloma ne izostane.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.10.2018

There Is No Alternative – There Is Alternative

Alternativa zmeraj obstaja. Kadar nam skušajo to zakriti, nas prepričati, da je ni, je to zato, ker se je bojijo.

Ste že kdaj slišali za oz. če ste že slišali, ste se zadnje čase kaj spomnili na TINA? Jaz sem se večkrat, ko sem poslušal debate o koalicijski pogodbi in davkih, ki jih ta prinaša in zaradi katerih se je začelo govoriti o podjetniških odhodih v bolj predvidljiva okolja, o Venezueli in socializmu, včasih pa celo o restavraciji komunizma.

TINA (There Is No Alternative – nobene alternative ni) je sicer fraza, ki se je je spomnil viktorijanski filozof Herbert Spencer(1820-1903), ki je odločno zagovarjal klasični liberalizem in je trdno verjel v »laissez-faire« (nevmešavanje države v delovanje trga). Menil je, da je treba Darwinovo teorijo o preživetju najsposobnejših prenesti tudi v družbena razmerja. Kritikom kapitalizma in prostih trgov je pogosto odgovarjal z »There Is No Alternative«.

Vendar pa TINI slave ni prinesel Spencer, ampak Margaret Thatcher, ki je svojo (in Reagonovo) neoliberalno revolucijo, s katero je nadomestila desetletja socialdemokratskih politik v Evropi in ZDA po 2. svetovni vojni, pojasnjevala s Spencerjevo TINA. Nasprotnikom njene politike deregulacije, krčenja državnih izdatkov in zavračanja države blaginje, je tudi ona odgovarjala s TINA. Za Thatcherjevo alternative preprosto ni bilo: obstaja en sam pravi in pravični družbeni model.

S TINA se je v zahodnem svetu počasi nehala debata o tem, kaj je dobra družba. Če alternative ni, tudi nima smisla izgubljati časa z njihovim iskanjem. Seveda razmislek o tem, kakšna je pravična ali dobra družba med ljudmi nikoli ni in nikoli ne bo zamrl, vendar pa je bila ta razprava izgnana iz prostora, kjer se oblikujejo razmerja moči (politika, gospodarstvo, mediji) na družbena obrobja (humanistika, literatura), kjer ne morejo »delati škode« (če v čem, se je kapitalizem do popolnosti izuril v tem, kako brez fizične represije marginalizirati neprijetne glasove in posameznike).

Tako smo vsi počasi pozabili, da je bila nekoč debata o dobri družbi še kako živa. Pozabili smo tudi, da smo v teh prostorih  (v mislih imam celoten zahodni svet, ne le Slovenije) živeli nek drugačen družbeni model, neko drugo alternativo. In da se ta alternativa ni samopromovirala kot edina alternativa, ker ji tega ni bilo treba, saj so jo ljudje sprejeli brez obsežne ideološko promocijske akcije, s katero se je ljudem v glavo vbijala in se še vbija TINA. Pozabili smo, da je bila obdavčitev najbogatejših v ZDA pod republikanskim(!!) predsednikom Nixonom 70% (bil je zadnji predsednik, ki je davke dvignil; sledil je Reagan s TINA) in nihče ni vpil ne o Venezueli, ne o socializmu. Pozabilo smo, da je bila ta obdavčitev v nekaterih evropskih državah tudi 85% pa se nihče ni pritoževal nad restavracijo komunizma.

Pozabili smo tudi, da sta se nekoč leva in desna politika pomembno vsebinsko razlikovali. Po nastopu TINA pa so se meje med obema blokoma začele brisati, saj so se socialdemokratske stranke pridružile vsesplošnemu konsenzu, da alternativa neoliberalni globalizaciji ne obstaja (zaradi česar jih vse, z izjemo Corbynovih laburistov, počasi jemlje hudič). Politika je postala nekakšna tehnična zadeva, zgolj menedžeriranje znotraj obstoječega sistema, nekaj, kar bi moralo biti pridržano ekspertom. Spopad različnih političnih projektov, različnih vizij družbe, tisto torej, kar je za demokracijo ključno, je bilo eliminirano. Politične stranke nam danes ponujajo osebnosti, ne konceptov. Zakaj? Ker TINA.

Pozabili pa smo tudi – in to je morda najhuje – ustvarjati domišljijske svetove prihodnosti. Slavoj Žižek je že pred leti lucidno opazil, da si naša domišljija ne zna več ustvarjati pozitivnih fantazijskih svetov, da so vsi znanstveno fantastični filmi pravzaprav filmi katastrofe, diktatur in degradacije življenja na raven neke daljne preteklosti. Skratka, lažje, kot da si zamislimo neko pozitivno alternativo prihodnosti, si predstavljamo izhod v katastrofi in nazadovanju. Po svoje je to največji uspeh neoliberalne ideologije: če je edina alternativa katastrofa, je pa že bolje, da ostane tako, kot je!

Med opazovanjem plazu, ki se je zaradi na začetku omenjene davčne določbe koalicijske pogodbe vsul na Levico (Luko Mesca in tovariše, kot jim vztrajno pravijo na POP TV), sem naletel na izjavo Davida Graeberja, profesorja antropologije na London School oh Economics in avtorja knjige Dolg: prvih 5000 let. Vprašali so ga, zakaj je britanska elita tako živčna ob možnosti, da bi Jeremy Corbyin, predsednik laburistov, postal  predsednik vlade. Vprašanje so mu postavili po konferenci stranke, na kateri je ta v svoj program dodala zahtevo po prenosu 10% delnic velikih korporacij v poseben fond, s katerim bi upravljali zaposleni. Graeber je odgovoril, da je to, ob vsem njihovem bogastvu, sicer težko razumljivo, da pa gre verjetno za strah, da bi se s tem radikalno spremenil javni diskurz. To pa bi postalo problem tako za politike kot za medije, ki so se pač navadili, da »prodajajo« obraze, ne pa programov. Pa tudi zato, ker ne vedo, kam bi to v nadaljevanju pripeljalo. Skratka – živčne jih dela možnost, da se začne rušiti TINA konsenz.

TINA se je sicer prvič resneje začela sesedati v Grčiji, ko je na politično sceno stopila Syriza in začela nasprotovati Trojkinemu programu reševanja grške krize (beri: reševanja nemških in francoskih bank) na račun navadnih državljanov prek radikalnega zniževanja plač in pokojnin, namesto na račun tistih, ki so krizo povzročili. Evropska politična elita je reagirala brezobzirno. Najprej je en referendum onemogočila, rezultate drugega, tistega, ki je Trojki dal košarico pa  z nelegalnim posegom v grški bančni sistem izničila. Syriza se je uklonila, TIna pa ohranila monopol. V veliki britaniji je nekoliko drugače. Vlogo tininega varuha pred »napadi« Corbynovih laburistov in njihovo levo alternativo opravljajo Britanski korporativni mediji, predvsem Murdochovi. Očitali so mu že vse: od popolne nesposobnosti, prek antisemitizma do ekstremnega levičarstva. Še njegovo čepico so mu na neki fotografiji zretuširali v rusko kučmo, da bi ga naredili za ruskega agenta. Ali bo tina ohranila monopol ali pa bo Corbyinu uspelo uveljaviti razpravo o alternativi kot del legitimne politične agende, je zaenkrat še nejasno. V veliki meri tudi zato, ker ima TINA precej podpornikov med pripadniki bivših vodstvenih struktur laburistične stranke.

Demonizacija koalicijske pogodbe in še posebej Levice, ki se dogaja pri nas zaradi napovedi dviga nekaterih davkov in prispevkov, razumem kot del zgoraj opisanega dogajanja. Nasprotovanje dvigu davkov s strani tistih, ki naj bi v bodoče plačali več, je sicer razumljivo, nikjer v svetu ni nič drugače. Presenečajo pa visoki toni, pretiravanja in tudi intelektualno nespodobne manipulacije, ki so ob tem v igri. Med slednje štejem predvsem prispodobe o lokomotivi (gospodarstvu), ki za seboj vleče vagone (javni sektor) in podobna psevdomarksistična razumevanja nastajanja dodane vrednosti, med prve pa grožnje z venezuelskimi scenariji in strašenje s komunističnimi zarotami. No, presenečenje je na mestu le, če naivno predpostavljamo, da gre res zgolj za davke. Seveda gre tudi za davke, vendar pa koalicijska pogodba ne ponuja ničesar, česar v tej državi ne bi v preteklosti že imeli (tako glede obdavčenja kapitalskih dobičkov, kot prispevkov delodajalcev) in ničesar, česar ne bi poznali v nekaterih drugih državah EU. Pa tako pri nas takrat, kot v teh državah sedaj, ne grozijo z množičnimi odhodi v tujino in strašijo z Venezuelo in  komunizmom. Skratka – ne gre le za davke, gre tudi za TINA. Za strah, da bi alternativni družbeni model postal legitimni del politične debate.

Razpravo o alternativnih modelih pa nujno potrebujemo. Pogovoriti se moramo o tem, ali so prva skrb države gospodarstvo ali njeni državljani (ker preprosto ni res, da učinkovitejše gospodarstvo avtomatično pomeni boljše življenje ljudi). Pogovoriti se moramo o tem, kako zmanjšati premoženjske razlike med ljudmi (ker te razlike spodkopavajo osebno svobodo in demokracijo). In najtežje – pogovoriti se moramo ali bomo nehali glorificirati nenehno rast in se  zadovoljili z nerastjo (ker bomo sicer egoistično použili  naš planet na račun naših otrok).

Skratka: There Is Alternative (TIA), alternativa obstaja. Alternativa zmeraj obstaja. Kadar nam skušajo to zakriti, nas prepričati, da je ni, je to le zato, ker se je bojijo. In se obenem niso sposobni ali pripravljeni intelektualno soočiti z njenimi zagovorniki. Zato: ne glede na to, kaj si kdo od nas misli o predlogih Levice (tudi sam imam pomisleke o kakem njihovem predlogu), bi jim moral biti vsak, ki se zaveda, kaj je bistvo demokracije hvaležen, da so alternativo postavili na oder in sprožili razpravo o njej.

Bogdan Biščak, Sinteza, 29.9.2018

     prednosti in slabosti
Stališče SINTEZE

Sloveniji se obeta manjšinska vlada. Oblikovale naj bi jo stranke LMŠ, SD, SMC, Stranka AB in Desus, ki imajo v parlamentu skupaj 43 poslancev, torej vsaj 3 premalo, da bi lahko oblikovale običajno koalicijsko vlado. Manjkajočo parlamentarno podporo naj bi ji zagotavljala stranka Levica z 9 poslanci in tako naj bi vlada normalno delovala, seveda ob pogoju, da ne bo prihajalo do težav s podporo Levice. Zaradi tega pogoja je manjšinska vlada vsaj načeloma manj stabilna od koalicijske, po drugi strani pa ta omejitev lahko pripomore k njeni večji učinkovitosti. Zato ne bomo presenečeni, če bo tudi v našem primeru manjšinska vlada delovala bolje, kot smo bili tega vajeni doslej; podobne izkušnje imajo tudi drugod v Evropi, predvsem v Skandinaviji, kjer so manjšinske vlade kar pogoste. Oglejmo si konkretneje, kaj so potencialne prednosti in slabosti manjšinske vlade v primerjavi s koalicijsko.
Da vlada deluje uspešno, morata biti poleg tega, da ravna dosledno etično, izpolnjena še predvsem dva pogoja: a)parlament mora vlado učinkovito nadzirati; b)člani vlade naj imajo ustrezne vodstvene izkušnje. Oba pogoja koalicijska vlada slabo izpolnjuje. Najprej nekaj o tem, zakaj je šibka pri parlamentarnem nadzoru. Na izbor kandidatov na volitvah, ki naj stranko zastopajo v parlamentu, vsaj pri nas odločilno vpliva njeno vodstvo in od tako izvoljenih poslancev ne gre pričakovati, da bodo strankarsko vodstvo, ko to deluje v vladi, resno nadzirali; praviloma namreč ravnajo kot glasovalni stroj, ki pridno pritrjuje temu, kar mu vlada predlaga. Koalicijsko vlado naj bi sicer nadzirali poslanci opozicije, vendar zato niso ustrezno motivirani (ni jim do tega, da vlada dobro dela, prej nasprotno), poleg tega pa so tudi nemočni, saj koalicijski poslanci njihova mnenja in predloge praviloma brez težav zavračajo. Koalicijske vlade torej delujejo brez pravega nadzora in so že zgolj zato le redko uspešne. Ko gre za manjšinsko vlado, pa so možnosti za njen nadzor boljše. Tako naj bi v našem primeru vlado nadzirala vsaj ena stranka, to je Levica. In če bo njeno vodstvo zmoglo potrebno modrost in bo svoje nadzorne aktivnosti okrepilo še z nasveti relevantnih strokovnjakov, bo ta nadzor lahko kvaliteten in učinkovit, to pa naj bi se odrazilo tudi v uspešnem delu vlade.
O drugem od zgoraj omenjenih dejavnikov uspešnosti vlade, to je o vodstvenih izkušnjah njenih članov, pa naslednje. V koalicijski vladi praviloma delujejo vodje koalicijskih strank in drugi njihovi strankarski izbranci, ki pa se po vodstvenih izkušnjah praviloma ne odlikujejo najbolje, to pa je drugi pomembni razlog, zaradi katerega je upravljanje naše države resno prizadeto. Tega problema manjšinska vlada sicer ne razrešuje, lahko pa ga vsaj deloma omili. Tako bi v našem primeru stranka Levica prav zato, ker njeno vodstvo v vladi ne bo sodelovalo, lahko vplivala tudi na to, da se pri izboru kandidatov za ministre v novi vladi več pozornosti, kot je to bilo običajno doslej, nameni njihovim vodstvenim kompetencam.
Manjšinske vlade kot sistemske rešitve torej ne gre odklanjati; še več, obetamo si lahko, da bomo z njo dobili eno bolj učinkovitih vlad. V kolikšni meri se bodo ti obeti tudi uresničili, pa zavisi veliko od tega, kako se bodo sodelujoče stranke znale izogniti potencialnim slabostim te sistemske rešitve. Osrednja njena težava je slej ko prej to, da je položaj stranke, ki vlado podpira, a v njej ne sodeluje, ugodnejši in v nekaterih pogledih tudi močnejši od položaja vladnih strank; »podporna« stranka namreč, kot rečeno, vlado nadzira in jo v njenem delovanju lahko tudi omejuje, sočasno pa jo neuspehi vlade manj obremenjujejo. Zato manjšinske vlade ni lahko oblikovati. Če se jo že uspe, pa je njen uspeh močno odvisen od ravnanja »podporne« stranke; če namreč slednja zlorablja svoje specifično razmerje do vlade, tako družabništvo ne more biti dovolj produktivno in se bo verjetno tudi predčasno končalo. Drugače povedano, eden pomembnih pogojev, da je manjšinska vlada lahko uspešna, je to, da ima »podporna« stranka modro vodstvo in zna lastne interese podrejati splošnim.
V zreli švicarski demokraciji prevzamejo vlogo »podporne« stranke vse članice vladne koalicije. Neposredno uresničevanje koalicijske pogodbe, torej vladno delo, poverijo osebam s primernimi vodstvenimi izkušnjami, same stranke pa skrbijo za učinkovit nadzor. Da bi naša politika to zmogla, žal ne gre pričakovati. Bo pa za državo dobro, če ji bo uspelo oblikovati manjšinsko vlado. In če bo Levica v tem partnerstvu ravnala modro, smemo upati, da bo upravljanje države v prihodnje uspešnejše, kot je bilo pretekla leta.
Programski svet Sinteze, osnutek pripravil Andrej Cetinski

Poslanci državnega zbora bodo danes odločali o predlogu zakona za zaščito vrednosti kapitalske naložbe Republike Slovenije v Novi NLB. Z njim želi vlada preprečiti “negativne finančne posledice”, nastale po tem, ko je NLB dvema hrvaškima bankama izplačala denar iz dveh pravnomočno izgubljenih tožb na sodišču v Zagrebu.

A cilj novega zakona o Novi Ljubljanski banki (NLB), o katerem bo danes odločal državni zbor, ni zaščita banke pred hrvaškimi tožbami, ampak njena čim hitrejša prodaja. Pri tem bo Slovenija pohodila mednarodne sporazume, ki so Hrvaški že onemogočali rubeže tamkajšnjega premoženja NLB. Edini, ki bo imel od tega korist, je bodoči lastnik NLB.  In zakaj bi morala Slovenija ponovno sesti za pogajalsko mizo z Brusljem?

Beri dalje!

Javna hiša Slovenije (JHS) je naslov knjige, ki sta jo napisala in lani objavila Franci Demšar in Renata Zatler. V njej najdemo prepričljive razlage o tem, kaj je narobe z našo državo, da smo z njo vse manj zadovoljni, pa tudi o tem, kaj naj bi spremenili, da nam bo šlo v prihodnje bolje in se bodo drugi lahko zopet po nas zgledovali. O knjigi v javnosti ni veliko slišati. Ugledni ekonomist Damijan meni, da bi jo vladajoča politika morala jemati »kot katekizem za spremembe v javnem sektorju«, dejansko pa v zadnjih tednih, ki so bili obeleženi z volitvami in napovedovanjem, kaj vse bodo politiki v prihodnje postorili za skupno dobro, o rešitvah, ki jih knjiga ponuja, ni bilo nič slišati. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah kratko predstavim, kako sam dojemam ključne vsebine tega, kar sta Demšar in Zatlerjeva zapisala.

Osrednje izhodišče knjige je, da Slovenci svojo državo izjemno slabo upravljamo. Na njeni 8 strani najdemo tako naslednjo misel: »Vlade ne delajo za skupno dobro, pač pa pogosto celo o strateških vprašanjih države odločajo z vidika delitve plena«. In malo naprej: »Ključna sta dva problema – nesposobnost vladanja in uveljavljanje lastnih interesov«. Za tako nesprejemljiva ravnanja jenajveč kriva veljavna politična ureditev, ki upravljanje države obravnava kot monopol vsakokratne vladne koalicije, volivcem pa močno omejuje vpliv na to, katerim političnim elitamnaj ta monopol pripada. Kar zadovoljivo bi se ga odpravilo – monopol namreč – z rešitvijo, ki vključuje naslednje temeljne usmeritve:
a) Organizacijsko naj se pri upravljanju aktivnosti države dosledno loči med vodenjem in nadzorom, pri čemer je nadzor vodenju nadrejen in tudi sprejema ključne upravljavske odločitve.
b) Glasovalne pravice (moč odločanja) naj v organu nadzora pripadajo predstavnikom treh interesnih skupin: vlada, ki zastopa splošne interese, zaposleni, uporabniki storitev.
c) Pri kadrovanju organov nadzora in vodenja se naj dosledno upošteva, da morajo kandidati za te organe imeti primerne vodstvene izkušnje, etično pa morajo biti neoporečni.

Naj na primeru SDH, ki upravlja večino državnega premoženja v gospodarstvu, pokažem, kako naj bi se ob upoštevanju gornjih usmeritev oblikovalo njegov nadzorni svet (NS), to je osrednji organ upravljanja. Danes ima ta 5 članov, vse pa imenuje vlada in ti upravljajo državno premoženje tako, da je to postalo eno osrednjih gojišč korupcije in klientelizmav državi. Po gornjih usmeritvah naj bi imel NS SDH 9 članov: tri naj bi imenovala vlada, tri zaposleni oziroma njihovi zastopniki (enega v SDH zaposleni, dva Zveza sindikatov), tri Gospodarska zbornica kot zastopnik interesov gospodarstva, vezanih na poslovne aktivnosti SDH. Vsi člani NS bi morali imeti večletne uspešne vodstvene izkušnje (praviloma v gospodarstvu), njihova etičnost pa naj bi v nobenem pogledu ne bila vprašljiva. Ob takem NS bi podjetja v državni lasti poslovala uspešneje, pri privatizaciji ne bi doživljali nedopustnih polomij (primeri: letališče Ljubljana je posredno v lastni nemške države, s prodajo Mercatorja smo si zadali avtogol, NKBM smo prodali za smešno nizko ceno,..), predvsem pa bi imeli bistveno manj korupcije, ki deluje v družbi podobo kot rak v živem organizmu.

Monopol vladajoče politike povzroča še več škode kot pri upravljanju državnega premoženja pri upravljanju javnega sektorja (državna uprava, javne agencije, zavodi, skladi …), posledice pa se kažejo v raznih oblikah; ena najbolj resnih je razvojno zaostajanje Slovenije tudi za nekaterimi evropskimi državami, ki so nas pred leti še imele za vzor, v javnosti najbolj zapažena pa je slej ko prej krizajavnega zdravstva. Tudi v tem primeru naj bi se monopol politike odpravilo z uveljavitvijo zgoraj navedenih usmeritev, torej smiselno enako, kot v primeru SDH. S to spremembo se bi pričela učinkovitost javnega sektorja hitro popravljati – danes tu zaostajamo za vsemi državami EU z izjemo Hrvaške, Grčije in Cipra –, to pa bi se odrazilo tudi v pospešenem razvoju države.

Slovenija ima ta čas spodobno tekočo gospodarsko rast, pretežno po zaslugi dejavnikov, za katere si vladajoča politika ne more pripisati skoraj nobenih zaslug. Razvojno pa smo še vedno v krizi in z njo se bomo lahko resno spoprijeli šele po tem, ko nam bo uspelo krepko omejiti monopol, ki ga imajo danes politične elite pri upravljanju države. Kako naj bi to storili, zvemo, kot rečeno, veliko uporabnega iz knjige JHS, a žal bo ta možnost ostala slabo neizkoriščena. Kdor enkrat okusi sladkost monopola oblasti, se mu namreč zlepa ne bo odrekel in zato ne preseneča, da se vse politične stranke v svojih programih in ravnanjih dosledno izogibajo osrednjega problema, ki ga imamo, to je sistemsko neprimerno urejeno upravljanje države. Ker pri njegovem reševanju na politiko ne gre računati, se ga bo morala aktivno lotiti civilna družba. Osrednjo vlogo naj bi pri tem prevzele njene že delujoče velike organizacije, to so predvsem Zveza sindikatov ter Zveza upokojencev. Če tudi te možnosti ne bomo znali ali hoteli izkoristiti, prihodnost naše države vsaj za večino res ne bo obetavna.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.7.2018