Če se uresniči spodaj jedrnato opisano upanje, bi to lahko pomenilo pozitivno prelomnico za naša prizadevanja na vseh področjih.
Večina tistih, ki se pri nas poklicno ukvarjajo s politiko in torej vsaj posredno sodelujejo pri upravljanju države, slej ko prej vedo, da svojega dela ne opravljajo dobro. Če bi se z novomeško Krko podobno ravnalo kot z državo, bi to podjetje že zdavnaj propadlo; da se to ne zgodi, poskrbijo njeni nadzorni organi, po potrebi tudi tako, da zamenjajo upravo podjetja. Podobne pristojnosti in odgovornosti, kot jih ima v Krki njena uprava, ima pri upravljanju države vlada. Ko ta slabo dela, se ji vsaj do naslednjih volitev običajno nič slabega ne zgodi, saj država nima organa, ki bi lahko vlado resno nadziral. To naj bi sicer bila primarna naloga parlamenta, a je ta praviloma ne zmore. Njegovi poslanci so namreč razdeljeni v dve skupini, ena, ki je v večini, vlado nekritično podpira, druga, to je opozicija, pa nima moči, da bi vlado zaradi njene neučinkovitosti odstavila. Vlada torej deluje brez pravega nadzora in že zgolj to je zadosten pogoj, da se državo slabo upravlja. To ne velja zgolj za Slovenijo, saj ima podobne probleme veliko držav, še predvsem tiste, ki uporabljajo model tako imenovane koalicijske vlade. Tudi EU boleha zaradi istega razloga in le upamo lahko, da je to ne bo celo pogubilo. Gre skratka za dokaj splošen pojav, ki opozarja na to, da se je dosedanje sistemsko izvajanje parlamentarne demokracije tudi pod vplivom neoliberalizma močno izrodilo in so zato tu potrebne nove rešitve.
Vprašati se je vredno, zakaj države modela oblikovanja vlade, ki je očitno slab, ne spremenijo. Kar uporaben je ta odgovor. Države ta model opredelijo z ustavo. O tem, kaj se v njej zapiše, pa prednostno odločajo – vsaj po vsebini če že ne formalno. – vodilni politiki in tem ureditev, ki omogoča vladati brez odgovornosti in nadzora, še kako ustreza. Kot primer, kako se politiki ne glede na njihovo barvo oklepajo sistemskih rešitev, ki jim ustrezajo, lahko navedemo naš volilni zakon. Ta je pomanjkljiv, saj med drugim močno omejuje vpliv volivcev na to, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Pa vendarle politika že vrsto let zavrača (bolje rečeno ignorira) predloge, da se ga popravi, čeprav bi v tem primeru izgubila le manjši del sedanjih pristojnosti. Kako bi šele sprejela predlog, da se menja veljavni model oblikovanja vlade, recimo po zgledu Švice, si lahko le mislimo.
Naša ureditev upravljanja države torej ni dobra, spremeniti je za zdaj skoraj ni možno in tako državljanom preostaja zgolj upanje, da se bo na vrh politične oblasti prej ali slej vendarle povzpel človek, ki vsaj hoče dobro vladati, če že sam tega še ne zna. Pred dobrimi štirimi leti smo menili, da utegne to biti Miro Cerar in smo ga zato volivci na takratnih volitvah bogato podprli. A žal nas je razočaral. Verjetno je bil neuspešen predvsem zato, ker si ni izbral svetovalcev, ki bi mu bili sposobni in pripravljeni dobro svetovati, sam pa naj bi njihove nasvete tudi upošteval. Naj navedem konkreten primer, kako je to s svetovalci pri Cerarju delovalo. Ve se, da je upravljanje državnega premoženja pri nas močno leglo korupcije in negospodarnega ravnanja, monopolno pa ga obvladuje vsakokratna vladajoča politika. Če kaj, bi torej ta pereč problem lahko brez večjih težav uredili in tega se je pred dvema letoma lotila stranka Socialnih demokratov ob aktivni podpori civilne družbe. Konkretno tako, da je v parlamentarni sprejem vložila predlog sprememb Zakona o upravljanju državnega premoženja, po katerem naj bi to upravljanje uredili podobno, kot v Nemčiji zelo uspešno upravljajo velike poslovne sisteme. Če bi Cerar predlog podprl, bi bil to pomemben dosežek njegove vlade, a namesto tega ga je še isti dan posredno kategorično zavrnil. Očitno so mu tako svetovali njegovi zaupniki, ki se jim je to ravnanje nedvomno primerno poplačalo.
Sedaj imamo v Sloveniji že nekaj mesecev novega predsednika vlade, Marjana Šarca. Že to, da mu je vlado uspelo sestaviti spričo tega, da ni bil zmagovalec volitev, je bilo prijetno presenečenje. Tudi to, kar je pokazal v prvih 100 dneh vladanja, ni bilo slabo in mu je zato zaupanje javnosti lepo porastlo. Drugače povedano, kar nekaj razlogov je za optimizem, da smo morda vendarle dobili prvega človeka politike, ki bo znal preusmeriti klavrn razvoj države, ki smo mu bili priča zadnjih petnajst let. Osebno mi vzbuja Šarec zaupanje predvsem zaradi dveh razlogov. Najprej zato, ker me je s svojim dosedanjim ravnanjem prepričal, da dejansko želi delovati v korist večine državljanov in torej ne postavlja v ospredje zadovoljevanja lastnih egoizmov, kar je sicer tako pogosta značilnost politikov. In drugič zato, ker si je očitno svest tega, da pri vodenju velikega sistema ne moreš biti uspešen, če ravnaš kot avtokrat, pač pa se je treba močno opirati na širši krog primerno usposobljenih in poštenih sodelavcev. Skratka, upajmo, da se državi pod sedanjo vlado obetajo lepši dnevi!
Andrej Cetinski, Sinteza, 9.1.2019
