In če je, zakaj?

Gornji vprašanji je Delo zapisalo na svoji prvi strani, odgovore pa ponudilo v nadaljevanju kar na šestih straneh. Žal jih v teh obsežnih tekstih nisem našel, vsaj ne dovolj prepričljive. Ker se to verjetno ni zgodilo le meni, ne bo odveč, če poskusim v naslednjih vrsticah kratko predstaviti, zakaj menim, da je demokracija v krizi, nekaj pa povedati tudi o tem, kako naj bi se jo zdravilo.

Začnem naj s tem, da je parlamentarna demokracija model upravljanja države, ki naj bi  zagotavljal uresničevanje naslednjih prednostnih ciljev:

1. Država naj bo močna, ekonomsko konkurenčna, socialno dobro urejena, okoljsko učinkovita ter varna.
2. Država naj dosledno vzdržuje splošno sprejemljive vrednote (pravni red, poštenost, solidarnost, strpnost,…) ter demokratično urejanje družbenih razmerij.

Večina formalno sicer demokratičnih držav, še predvsem pa vodilne ZDA, uresničujejo gornje cilje tako vprašljivo, da je upravičeno govoriti o krizi demokracije. To mnenje dobro podpira argument, da danes upravljanje držav v nasprotju z načeli demokracije prednostno podrejamo interesom kapitala, zaradi česar se nerazumno povečujejo socialne razlike, naravno okolje je vse bolj ogroženo, splošna gospodarska stabilnost je vse slabše obvladljiva, pravna država deluje vse slabše, ZDA resno ogrožajo svetovni mir, socialno odrinjeni sloji prebivalstva pa izpričujejo vse večjo naklonjenost avtoritarnemu upravljanju države. Današnja demokracija nedvomno ni ista, kot smo jo poznali po 2. svetovni vojni tja do konca prejšnjega stoletja.

Krizo demokracije povzroča več dejavnikov, dva pa sta predvsem vplivna. Prvi je ta, da se pri sicer formalno demokratičnem upravljanju držav po vsebini vse bolj prakticira vrednote neoliberalizma. Te temeljijo predvsem na pohlepu po bogastvu in so tudi sicer pravo nasprotje vrednot, ki odlikujejo demokracijo. Neoliberalizem je dobil zalet s propadom komunizma  v 90-ih letih prejšnjega stoletja in od takrat se nenehno krepi, saj ni nobene družbene sile, ki bi se mu znala (hotela) resneje zoperstaviti; slednje naj bi bila prednostna usmeritev socialno demokratične politike, a je žal tudi v njenem delovanju zaznati vse več neoliberalnih prvin.

Drugi dejavnik, ki močno onesposablja parlamentarno demokracije, je model, po katerem države največkrat oblikujejo vlado. Pri tem oblikovanju je potrebno upoštevati relevantna splošna načela in  ko gre za demokracijo, sta taki predvsem dve načeli: 1. sestava vlade naj zadovoljuje večino, vlada pa naj družbo povezuje in ne razdvaja; 2. v vladi naj delujejo vodstveno usposobljene osebe, samo vlado pa naj parlament učinkovito nadzira. Žal koalicijska vlada – ta model vlade se namreč najpogosteje uporablja – navedenih načel niti približno ne upošteva. Drugače povedano: koalicijska vlada družbo razdvaja, njena vodstvena usposobljenost največkrat ni zadovoljiva, parlament pa zaradi njegove delitve na koalicijo in opozicijo vlade ne more nadzirati. Zaradi teh slabosti koalicijska vlada praviloma ni učinkovita, ustvarja pa ugodno okolje za uveljavljanje neoliberalnih vrednot in podrejanje splošnih koristi države interesom kapitala.

Gornja razlaga je uporabno izhodišče za oblikovanje ukrepov, s katerimi naj bi demokracijo sanirali in jo s tem usposobili, da ponovno postane učinkovit model upravljanja države. Prednost naj bi imeli naslednji ukrepi:

1. V volilni zakonodaji močno omejiti vpliv političnih strank v korist volivcev, koalicijsko vlado pa nadomestiti z boljšo rešitvijo. Malo boljša rešitev je manjšinska vlada (sedanja slovenska vlada, skandinavske države,…), še boljša je velika koalicija (Nemčija zadnjih 15 let, več desetletna praksa Avstrije,…), za najboljšo pa gre šteti model švicarske velike koalicije.
2. Pospešeno krepiti pravno državo, tudi s ciljem omejevanja neoliberalnih vrednot.
3. Omejiti družbeno moč kapitala s krepitvijo relevantnih oblik soupravljanja ter njegovim progresivnim obdavčevanjem.

Kriza demokracije je splošen pojav, Sami za njeno sanacijo lahko doma veliko postorimo, a še zdaleč ne vsega. Nad vse aktualno je zato, da se to bolezensko tvorbo zdravi tudi na ravni EU; tam je namreč močno razraščena in posledično nam utegne ta vse bolj potrebna povezava držav celo razpasti. Ne gre pa prezreti, da bo demokracijo težko prenoviti, saj temu ne nasprotuje zgolj veliki kapital, pač pa tudi velik del aktualne politike.

Andrej Cetinski, Sinteza, 25.5.2019

»Verjetno ne mine dan, da ne bi vsaj v enem mediju zasledili članka ali izjave o tem, kako ima Slovenija na področju demografskih sprememb eno najslabših situacij med evropskimi državami.« Bine Kordež s to mislijo prične predstavitev ugotovitev najnovejše analize o problemu staranja prebivalstva in s tem povezanimi višji izdatki.

V prispevku opravi temeljito primerjavo situacije v Sloveniji z ostalimi državami EU in argumentirano ovrže navedbe o »najhitreje se starajočih Slovencih« in zaključi: »Z dokaj veliko stopnjo zanesljivosti torej lahko zatrdimo, da problem staranja prebivalstva in z njimi povezani višji izdatki za pokojnine nikakor ne bodo tako drastični, kot se za Slovenijo običajno predstavlja in ponavlja na vsakem koraku. Seveda pa moramo nadaljevati s predvidenimi in že začrtanimi spremembami pokojninske in delovne zakonodaje in to bo zagotovilo tudi vzdržnost javnih financ.«

O MITU DEMOGRAFSKE KATASTROFE

PRIHODNOST VSEENO NI TAKO ČRNA

Tu je smiselno omeniti tudi prispevek Polone Malovrh »Imam jih sedemdeset in bi raje delal, kot kofetkal«, kjer navaja tudi mnenje prof. Alojza Ihana, da imamo v Sloveniji do upokojevanja povsem neživljenjski odnos. Da bi ga spremenili se bomo morali učiti pri tistih, kjer so upokojenci in starostniki, dokler morejo in se jim ljubi, tudi delovno aktivni in ravno to jih tudi drži pri življenju. 

Spoštovani g. Predsednik vlade RS

V slovenski javnosti nastaja vtis, da poskušajo uradni mediji razpravo o sanaciji slovenskega bančnega sistema, o prisilni odprodaji bank in hkratni razlastitvi različnih vrst solastnikov posameznih bank nekako zaključiti. Za nas v SINTEZI-KCD, ki to dogajanje že leta spremljamo, zadeva še zdaleč ni zaključena. Materialna škoda, ki je nastala, krivice, ki so se dogajale, neodgovornost nekaterih funkcionarjev, vse to zahteva, da se zadeva pripelje do sprejemljivega političnega in pravnega zaključka.

Naj na kratko obnovimo tok dogajanja:                                                               

V letu 2013 smo v Sloveniji izvedli obsežno sanacijo državnih bank. Z njo smo na podlagi tujih zahtev in tujih podatkov banke načrtno bolj bogato dokapitalizirali, kot je bilo ekonomsko potrebno in smiselno. To je bilo prikrito tako, da je bil finančni položaj naših bank prikazan slabše, kot je bil v resnici. To se je naredilo tudi zato, da se je iz njihovega lastništva lahko izločilo vse male delničarje in lastnike podrejenih obveznic.

To početje je imelo v ozadju jasen cilj: obogatene in očiščene državne banke naj postanejo privlačna nakupna tarča za tuji kapital, državo pa se naj tudi sicer močneje podredi tujim interesom. Da je namera odlično uspela, se je kmalu potrdilo ob prodaji NKBM: država je razlastila vse njene male delničarje in vanjo kot kapital sama vložila 870 mio eur, kmalu za tem pa jo je za 250 mio prodala ameriškemu finančnemu skladu Apollo. Celotno sanacijo je neposredno usmerjala Banka Slovenije po navodilih Evropske centralne banke in Evropske komisije, podpirala pa jo je tudi domača vladajoča politika.

Po mnenju številnih Slovencev je bila zadnja bančna sanacija eden najbolj tragičnih dogodkov v naši novejši zgodovini: neposredno smo zaradi nje utrpeli ogromno materialno škodo, nepopravljivo je bil prizadet domači trg kapitala, vladajoča politika pa je podrejanje vitalnih razvojnih interesov naše države interesom tujega finančnega kapitala tiho (hlapčevsko) sprejemala. Kako se nam je vse to lahko zgodilo, smo doslej bolj domnevali kot zanesljivo vedeli. Odkar je Mladina javnosti razkrila (3.5.2019), kaj je NPU po več kot dveletni preiskavi ugotovil o poteku bančne sanacije, pa ni več dvoma, da je šlo v tem primeru za ravnanje s članico EU, ki je v kričečem nasprotju s temeljnimi principi demokracije, pravne države ter načeli, po katerih naj bi EU delovala – za načrtovan rop torej.

Prepričani smo, da je treba tudi nenormalne obveznosti, ki so bile ob te priliki vsiljene naši državi, šteti za nične; še več, Slovenija je nedvomno upravičena vsaj do delnega povračila škode, ki smo jo doslej utrpeli zaradi ob sanaciji vsiljenih obveznosti. Smiselno enako naj se obravnava tudi tožbo, ki jo je EU pred kratkim vložila proti Sloveniji, ker si je slednja drznila raziskovati ozadja obravnavane »sanacije«.

Podvig z našo bančno sanacijo tujim interesom prav gotovo ne bi uspel, vsaj v takem obsegu ne, če celotnega manevra tujih finančnih skladov in raznih teles EU ne bi zavestno ali iz neznanja podpiral del naše domače politike. Ker sedanja vlada pri tem ni bila udeležena ima ta zato možnost in dolžnost, da popravi, kar se popraviti še da. Potruditi se mora, tudi prek mednarodnih sodišč, da se nekateri sklepi razveljavijo, del nezakonitega plena pa vrne Sloveniji. Ob tem pa bo morala, če res zastopa vitalne razvojne interese Slovenije in enakopraven položaj Slovenije v EU odpreti tudi vprašanja odgovornosti posameznih funkcionarjev (predvsem v BS), ki so pri tej sramotni plenitvi Slovenije sodelovali.

S tem bi nosilcem tujih kapitalskih interesov nedvoumno sporočila, da smo še vedno država, ki je sposobna in pripravljena varovati svoje vitalne interese, vse to v skladu s pravnimi in demokratičnimi pravili, po katerih naj bi delovala EU. Kot najbolj aktualen in konkreten ukrep pa naj vlada zaustavi razprodajo državnega premoženja, ki nam je bila ob sanaciji bank zapovedana; slednje naj predvsem velja za prodajo Abanke in 10% lastniškega deleža države v NLB.

V SINTEZI-KCD verjamemo, da je sedanja vlada to sposobna in pripravljena storiti, in v tem smislu vas v celoti podpiramo.

S spoštovanjem in pozdravi!

Programski svet SINTEZE-KCD

Slovenski kriminalisti so opravili izjemno delo. Ovadba zoper nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca (in soodgovorne) se bere kot teorija zarote ali scenarij za slab film. Zamajati bi morala celoten ustroj evropske komisije. Za odločitvami komisije in njenih uslužbencev ni nikakršnega razmisleka ali vsaj kakšne analize. Nič od tega ne obstaja, je pokazala policijska preiskava. Na podlagi ovadbe in njenih ugotovitev je tudi jasno, zakaj sta Evropska centralna banka in tudi evropska komisija tako brezkompromisno grozili slovenskim kriminalistom in vladi, naj nikar ne preiskujejo, kako je prišlo do zneska dokapitalizacije in kaj se je dejansko dogajalo. In vendar gre za milijardne zneske.

Že dolgo nismo imeli pred sabo dokumenta, ki bi tako jasno razkrival dejanski način dela evropske komisije. Slovenski kriminalisti so opravili izjemno delo, ovadbo bi bilo treba nemudoma prevesti in poslati vsem medijem in institucijam v Evropi, zlasti pa kriminalistom v Belgijo in Nemčijo. To ni slovenski škandal, zaradi dokumenta bi morale evropske države skupaj izvesti veliko preiskavo delovanja evropske komisije.

Zakaj se je vse to zgodilo? Je kdo želel zaslužiti? Kaj je bilo zadaj? Je šlo zgolj za politično odločitev, da bo Slovenija poskusni zajček, s katero bodo preprečili, da se breme sanacije bank ne preloži na celotno Evropsko unijo (zlasti ne na velike države)? Na osnovi lažnega stanja so slovenske banke razglasiti za bankrotirane in slovenske davkoplačevalce oškodovali za milijardne zneske. Vse, kar je govoril Janis Varufakis, se je tudi v Sloveniji izkazalo kot popolnoma resnično.

Vredno branja:

Grega Repovž, Uvodnik v Mladini, 3.5.2019: Laž, laž, vse je laž

Borut Mekina, Mladina, 3.5.2019: Štirje tipi o milijardah 

V Sintezi smo dogajanje vseskozi kritično razgaljali.

JUŽNA ŽELEZNICA DUNAJ – TRST   (izvirnik)

Gradnja železnice Dunaj – Trst je potekala v šestih etapah. Prvo etapo v dolžini 74,8 kilometrov so gradili od aprila 1839 do maja 1842. Drugi odsek v dolžini 94,7 kilometrov so začeli graditi oktobra 1842 in ga dokončali dve leti kasneje. Tretjo odsek, dolg 132,2 kilometra so začeli graditi septembra 1843 in ga končali junija 1846. Zahtevno četrto etapo (Celje-Ljubljana) v dolžini 88,7 kilometrov so začeli graditi jeseni leta 1845 in jo končali avgusta 1849. Peto etapo v dolžini 41,8 kilometrski so začeli graditi avgusta 1848 in zaključili julija 1854. V tem »spopadu s Semmeringom« so zgradili najdaljši predor v Evropi (1428 metrov) in 184 metrov dolg ter 46 metrov visok viadukt (zaščiten tehnični spomenik). Nazadnje so se lotili še odseka Ljubljana – Trst v dolžini 144,9 kilometrov, ki so ga gradili od maja 1850 do 27. julija 1857. Dokončanje 577 kilometrske železniške povezave Dunaja z Jadranskim morjem je s svojo navzočnostjo počastil sam cesar Franc Jožef.

ŽELEZNIŠKA PROGA ŠAMAC – SARAJEVO

Je bila zgrajena v sedmih mesecih in pol (od 1.4. do 15.11.1947).
Dolžina 240 km, 9 tunelov skupne dolžine 2.267 m, 17 mostov v skupni dolžini 1330 m.
Na progi je bilo vgrajeno 288 kretnic, ob njej pa 107 postaj.  

DANAŠNJA AZIJA

Prvi video prikazuje cestno mojstrovino na 1.300 kilometrski povezavi med Pakistanom in Kitajsko – prva slika spodaj.

Drugi video prikazuje tehniko gradnje viaduktov – druga slika spodaj.

Tunelčki na tretji razvojni osi, skozi Karavanke, drugi tir …, ki tako močno zaposlujejo državno vodstvo in stroko so proti temu navadne mišje luknje. 23 kilometrov drugega tira bomo z vso moderno tehnologijo, a pomanjkljivo srčnostjo gradili 6 do 7 let.

Prošnja za Karavanški tunel:

Vprašanja potencialnim EU-poslancem

Spoštovana kandidatka! Spoštovani kandidat!

Bližajoče Evropske volitve so bile označene kot »odločilne« za Evropo pa tudi za nas. Zato smo Sinteza-KCD in Ljubljanski odbor vseevropskega  gibanja DiEM25 pripravili nekaj vprašanj, da bi bolje razumeli vaše stališče in se lažje odločali na volitvah. Prosimo vas za pisne odgovore in se vam hkrati zahvaljujemo zanje.  Vaše odgovore pričakujemo do 6.5.2019. Objavili jih bomo na spletnih straneh Sinteze in na socialnih omrežjih DiEM25 ter jih posredovali široki javnosti.

1.       Praksa glasovanja v Evropskem parlamentu je, da so izvoljeni poslanci EP usklajeni z (nad)strankarsko povezavo katere člani v EP so v času mandatnega obdobja in glasujejo po dogovoru oz. navodilih te (nad)strankarske povezave.  Ali menite, da je takšen način delovanja slovenskih poslancev v EP najbolj primeren in odgovoren do državljank in državljanov Slovenije in kako boste v naslednjem mandatu delovali vi, če boste izvoljeni? Ali boste glasovali po lastni vesti? Ali se boste pri glasovanjih posvetovali s  stranko v Sloveniji, ki ji pripadate?

2.       Status zaposlenih je v državah EU različen, v vseh državah članicah EU pa se status zaposlenih bolj/manj poslabšuje. Se vam urejanje statusa zaposlenih na nadnacionalni ravni – v okviru EU; zdi primerno ali menite, da je to stvar nacionalne zakonodaje. Ali zagovarjate poenoten status zaposlenih v vseh EU državah? In če da, na kakšen način bi moral EP zagotoviti izboljšanje statusa zaposlenih v vseh državah članicah EU?

3.       V Sloveniji so v letu 2016 ženske v povprečju zaslužile 7,8 % manj kot moški, kar jo uvršča med države EU, kjer so razlike med plačami glede na spol najmanjše. Navkljub nenehnemu opozarjanju o tej problematiki, je popolna odprava plačnih razlik med spoloma v praksi počasen in dolgotrajen proces. Kako vi gledate na to problematiko? Ali menite, da bi morala EU biti bolj agresivna in progresivna? Bi rešitev bila regulativa, ki bi zagotavljala enako plačilo za enako delo moških in žensk v EU?

4.       Kakšno je vaše stališče do uvedbe notranjih meja znotraj Schengenskega območja in kako bi glasovali ob uvajanju notranjih meja?

5.       Kako boste glasovali v primerih  na primer: ukinitve sankcij Rusiji,  o izboljšanju trgovinskih odnosov z ZDA in drugih podobnih mednarodnih vprašanjih? Ali bi  glasovali v skladu s mnenjem stranke, ki ji pripadate,  ali v skladu z lastno vestjo, ali  pa v skladu z interesi R Slovenije? Kako bi glasovali danes na zgoraj omenjeni vprašanji?

6.       Kaj boste v svojem mandatu EP storili za slovenske državljanke/državljane, če boste izvoljeni?

7.       Kdo je po vašem v Sloveniji odgovoren za oškodovanje Slovenije ob prodaji podjetij in bank, ki so bila že prodana in /ali bodo še prodana?

8.       Med državami članicami in v okviru držav članic EU se vse bolj izpostavljajo tri različne smeri/agende prihodnosti EU – 1.  EU potrebuje »več Evrope« in večje pristojnosti »Bruseljske« birokracije«, 2. »manj Evrope« in večjo odgovornost držav članic EU ali 3. Demokratizirati delovanja vseh evropskih inštitucij, demokratizirati politična odločanja v državah članicah EU, med državami članicami EU in na nadnacionalni ravni v EU in imeti enoten program za vse Evropejce, ki temelji na radikalnem, racionalnem in internacionalnem humanizmu.  Kakšno je vaše stališče? Prosimo za njegovo kratko obrazložitev.

9. Okoljska problematika in podnebne spremembe so danes ena najbolje perečih družbenih vprašanj. Ali že imate predlog, kako naj se EU spoprime s temi vprašanji v naslednjem mandatu in kakšne ukrepe boste predlagali v primeru izvolitve?  Ali bi sprejeli in podprli predlog, da Evropska Investicijska Banka s podporo ECB oblikuje posebni sklad iz katerega se bi financirale naložbe v zelene tehnologije?

10. Zaradi vse večjega nezadovoljstva ljudi z EU in njenimi institucijami nas zanima, kakšne ukrepe bi vi predlagali, da se zaupanje ljudi povrne? Kakšne ukrepe predlagate, ki bi povečali transparentnost v delovanju institucij EU? Ali menite, da bi zapisniki vseh srečanj v vseh telesih morala biti javno dostopna?

Javno pismo guvernerju Banke Slovenije

Spoštovani g. Boštjan Vasle, guverner,

Pred kratkim smo vam poslali pismo z naslovom »Čigava je Banka Slovenije?«, v katerem smo vas vprašali, čigava je po vašem mnenju Banka Slovenije, oziroma kdo z njo razpolaga – Slovenija ali Frankfurt. Na to pismo nam niste odgovorili in ker se radi poslužujete odprtih pisem, se tudi mi ponovno obračamo na vas v obliki odprtega pisma z naslednjimi vprašanji:

–    ali je za stabilnost našega bančnega sistema res potrebno, da so sredstva Banke Slovenije v primerjavi z velikostjo bančnega sektorja dvakrat večja, kot je to povprečju v drugih državah evrosistema?

–    ali je za opravljanje prej navedenih nalog Banki Slovenije res potreben tako velik obseg kapitala, ki skupaj z ostalo pasivo obsega 4,3 milijarde in ki je skoraj tako velik, kot kapital vseh poslovnih bank v Sloveniji, oziroma v razmerju štirikrat večji, kot je to v drugih državah evrosistema?

–    ali je za opravljanje rednih nalog banke res potreben tako velik obseg rezervnih sredstev, ki znaša skupaj z rezervacijami za splošna tveganja konec leta 2017 1.407 milijonov?

–    ali ne bi bilo primerno, da banka upošteva 50. člen Zakona o Banki Slovenije, ki predvideva, da se presežki prihodkov nad odhodki, ki se nabirajo v rezervah in ki v seštevku presegajo 5% bilančne vsote, namenijo v proračun države?

Namreč, pri trenutnem obsegu sredstev banke v višini 16 milijard po stanju konec februarja letos, bi bil zadosten obseg rezerv 800 mio, višek iz preteklih let v obsegu 607 mio plus višek iz lanskega leta, pa bi lahko namenili v proračun države.

Iz navedenega izhaja, da je Banka Slovenije za izvajanje nalog v zvezi s stabilnostjo bančnega sistema primerjalno z drugimi centralnimi bankami evrosistema občutno prevelika, tako po obsegu sredstev, predvsem pa po obsegu kapitala in rezerv. Poleg tega prejema država Slovenija le drobiž kot povračilo za uporabo svoje lastnine-kapitala banke. To vse skupaj nam kaže, da je ravnanje s premoženjem Banke Slovenije, ki je javno premoženje države Slovenije, negospodarno.

Zato vas sprašujemo, kaj boste storili, da se tako negospodarno ravnanje z državnim premoženjem, za kar ste vi odgovorni, prekine?

V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljamo,

Programski svet Sinteze-KCD, 13.4.2019

»Ko se bodo ljudje skupinsko zavedali svoje moči, se bo zgodovina premaknila iz mrliške vežice v evolucijski skok…«, W. Jager.

Piše Anton Komat, “duhovni aristokrat”:

Dragi bralec, ki te določajo EMŠO, številka osebne izkaznice in potnega lista, številka TR in davčna številka, ZZZS številka, uporabniško ime in geslo, PIN koda in druge kode ter mnoge registracijske številke, evidence, imeniki, zapisi, popisi, izpisi in izbrisi.

Tvoje življenje, ki se razteza od krsta do krste, naj bi bil voden projekt, strogo nadzorovan od številnih institucij, ki so ti izdale rojstni list, te oštevilčile, označile, potrdile, overile, fotografirale in ves čas snemale s skritimi kamerami, ti prisluškovale in odvzele prstni odtis, te spremljale na vsakem koraku, pri vsakem nakupu in prodaji, te davile z davki in grozile z izvršbami, in ki ti bodo na koncu izdale mrliški list, edini papir, za katerega ti ne po treba stati v vrsti pred okencem. Prisilili so te, da za vsak zidek in prizidek, gradnjo ali rušenje, dejavnost ali opustitev dejavnosti, odselitev in priselitev, nakup ali prodajo zemlje, vodovod, vodno zajetje ali vodnjak, priklop ali odklop elektrike, prodajo pridelkov, semen in zdravilnih zelišč, potrebuješ dovoljenje, sklep, odločbo, potrdilo, soglasje ali mnenje pristojnih organov.

Ob tem moraš poznati vseh 20.000 zakonov, predpisov, uredb, odlokov, pravilnikov, poslovnikov in statutov. Veš, da te nepoznavanje zakonov ne odreši odgovornosti, zato drago plačuješ odvetnike, notarje in ostale grajske pisarje, da ti povedo, kje si ga nevede polomil, in te rešujejo pred sankcijami, denarnimi kaznimi in zaporom. Moraš obdržati kakršnokoli službo, torej služenje nekomu, da sploh lahko preživiš. Ob tem trepetaš, da se ne znajdeš na cesti in to dobesedno, kajti brez mezde ni možno odplačevati hipotekarnih kreditov niti pokriti večnega minusa na kreditnih karticah. Bojiš se za svoje zdravje, ker veš, da hujša bolezen ali telesna poškodba lahko privedeta do konca kariere in invalidnosti. Ko pridejo otroci, te skrbi njihovo zdravje, možne stranpoti, šolanje in kasnejša zaposlitev. Skrbi te zdravje staršev, ker veš, da njihove oskrbe ne moreš plačevati, razen, če prodaš njuno stanovanje ali domačijo.

Nenehno ti pridigajo, da potrebuješ več znanja za večjo konkurenčnost, zato vse ljudi, tako sodelavce kot prijatelje in znance, gledaš kot tekmece, ki te ogrožajo. Ob vseh teh grozotah sodobnega sveta si sam, prekleto sam, s svojimi tesnobami in strahovi. Življenje ti postaja nočna mora.

Pred dobrima dvema letoma so na EIPF za MOP opravljali študijo o  ravnanju z odpadki. Študija je pokazala majhne razlike med dejansko slovensko in »evropsko« količino ustvarjenih komunalnih odpadkov, zato pa večje razlike med slovenskimi in »evropskimi« politikami. Slovenija ima nekoliko višje okoljske davke ter prenizke davke na odlaganje odpadkov, skupni stroški odlaganja pa so mnogo višji od »evropskih«. Najbolj ustrezen način obdelave, reciklaža, v Sloveniji sicer močno presega »evropskega«, a je očitno, da velik del reciklaže ni drugega kot kopičenje odpadkov v skladiščih raznih družb za obdelavo odpadkov. Edina  rešitev za velik del komunalnih odpadkov je njihovo sežiganje oziroma termična obdelava.

Rezultati študije prepričljivo kažejo, da je MOP s svojim sklicevanjem na »sistemske rešitve« in leporečjem o krožnem gospodarstvu povzročal ogromno gospodarsko škodo in da je ministrstvo najbolj krivo za ekološke nesreče v letu 2016 in 2017, ki so nastale zaradi kopičenja odpadkov, kar je posledica zavračanja termične obdelave, rešitve, ki jo uporabljajo v članicah EU. Mimogrede. Velika sežigalnica odpadkov je kar blizu centra Dunaja.

Takratna ministrica na MOP-u pa je  ugotovila, da je študija neustrezna in za MOP neuporabna. – beri prispevek prof. Jožeta Mencingerja-!

Predvsem zaradi politične korupcije in zlorabe javnih sredstev se Slovenija med 141 državami uvršča na rep. Zaseda 11. mesto. -/- Poslanci poleg plače prejemajo še med 500 in 800 evrov neobdavčenega(!) pavšala, a mediji o tej »neustavni davčni oprostitvi« ne poročajo, sporoča davčni svetovalec, mag. Ivan Simič.

Ob prisilni prodaji preveč kapitaliziranih bank in njihovih terjatev (tudi preko DUTB) si bomo davkoplačevalci povrnili kvečjemu tretjino stroškov sanacije, dve tretjini pa bodo skupaj s prodano državno srebrnino pospravili finančni skladi iz davčnih oaz. -/- Poslanci pa še vedno niso sprejeli Zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic, ki so jih izgubili ob bančni sanaciji. O dilemah glede prave ocene višine bančne luknje piše Bine Kordež.