Tu objavljena prispevka o nevarni bližini (“Bog nas obvaruj”) vojne predstavljata stališča avtorjev in ne uredništva.

Igor Koršič: Nehajte pehati Ukrajino v nesrečo! Nehajte z vojnim hujskaštvom! Odstopite, če se ne zmorete obvladati!

Očitno nas sistematično pripravljate na vojno!
Kdo?
Ursula Von Der Leyen. Kaja Kallas In Evropska komisija.
Predsednica države in zunanja ministrica in še kakšen član naše vlade. Zahodni mainstream mediji – trobila neokonservativne in neoliberalne zunanje politike ZDA.
Kdaj?
Že pred časom je s privajanjem na vojno začela Švedska vojska.
Potem se vsake toliko pojavi kak zapis o vojni. Zdaj nam sporočajo naj se pripravimo že skoraj vsak dan.
Kako?
Na naslovni strani mojega PCja se je od nekod pojavila MSN stran. V glavnem v angleščini, tu pa tam kakšen napis v slovenščini. Vsebina je prirejena name osebno. Izpostavljeno berem: “Rusija pada”, “Ruski bataljoni bežijo s fronte”. ”Ljubljana se pripravlja na prihod vojakov”, “Putin grozi z atomsko bombo”, “Nato obljublja podporo Ukrajini dokler bo potrebno”, “Vojak v Kursku: tu bomo ostali do 20. januarja”, Sirija; hud udarec za Putina, Sirci proslavljajo itd. Podobni naslovi in vsebine so v Delu in ostalih naših medijih.
Ameriški mediji so v lasti petih korporacij, ki v glavnem pokrivajo tudi orožarsko industrijo. Del tega orožarsko medijsko kongresnega konglomerata so tudi spolitiziarne obveščevalne službe (CIA, FBI, NSA…). Nasilna selekcija je očitno poskrbela, da so novinarji v veliki večini postali nekritični apologeti oblasti. Oblast si je podredila novinarje z ustrahovanjem (Assange, Snowden) in podkupovanjem (predsednici Moldavije, Gruzije, izbrane “nevladne” organizacije…). Naši in evropski mediji so tako večinoma prepisani od ameriških.
Oblast je v ZDA realno v rokah sicer legalnih izraelskega in finančnih lobijev, ki imajo pod kontrolo kongres in državno administracijo, posledično tudi predsednika. Vsaka kritična analiza in/ali politična skupina je diabolizirana, diskreditirana kot skrajno leva ali skrajno desna, anti ameriška, Putinova agentura. Oblasti ameriške novinarje zalagajo s t.i. “talking points”, včasih celo z navodilom, da se jih naj citira v celoti. Ob tem je vrhovni zlikovec Putin, ki si poleg Ukrajine namerava podrediti Evropo in pregnati s sveta liberalno demokracijo.
Kaj se dogaja V Gruziji? Ponovitev Maidana 2014. Gruzija je tudi na Natovem spisku držav, ki naj bi igrala pomembno vlogo pri destabilizaciji Rusije. Ker so na volitvah prepričljivo in transparentno zmagale sile, ki so razumele, kaj se dogaja z Ukrajino, in ker so sprejeli zakon o tujih agentih, ki je kopija takih zakonov na Zahodu, ki jih imajo tudi v ZDA, so Zahodni sprožili napade na veljavnost volitev in na omenjeni zakon, češ da Gruzijcem omejujejo demokracijo, človekove pravice itd po diktatu Moskve, kajpada. Pri tem igra svojo umazano, hinavsko, dvolično, vazalsko vlogo seveda EU. Ščuvajo k protestom in upajo, da bo prišlo do prelivanja krvi, kar bi jim omogočilo puč, z zamenjavo izvoljenih oblasti. Kot je bilo to v Kijevu leta 2014. Vendar so se Gruzijci na primeru Ukrajine nekaj naučili.
Zakaj?
Izrael in Ukrajina imata za neokonzervativno ZDA enako funkcijo: Izrael mora preprečiti politično povezovanje in konsolidacijo Arabcev in obdržati kontrolo nad nafto in nadzor nad transportnimi potmi. Ukrajina naj bi dosegla razbitje ruske države, po Jelcinu ponovno inavguracijo prozahodone politike v Rusiji, ki bi omogočila vstop zahodnem kapitalu (Black rocku, Goldman in Sachsu ipd.) v Rusijo do njenih surovin. Zahodni finančni konglomerati so že pokupili vse, kar je bilo v Ukrajini vrednega (izjave Zelenskega). mnogokrat deklarirani cilj ameriške politike do Evrope (Brzhezhinsky, Wolfowitz) je že od nekdaj za vsako ceno preprečiti povezovanje evropskega know howa z ruskimi surovinami. Zahvaljujoč aktivni udeležbi “selekcionirane” vazalske evropske politike in medijev pri samouničenju, je ta cilj praktično že dosežen. Z nasilno prekinitvijo povezave ruske energije z Evropo, ki jo je zamenjala štiri do petkrat dražja ameriška, je konkurenčnost Evrope izničena. Biden je hkrati uvedel še nekaj za evropsko industrijo ugodnih zakonov in…
Obeti?
V skladu z neoliberalno doktrino je Ameriški imperij z lastno deindustrializacijo in hkratnim vzponom Kitajske, Indije…, z vsiljevanjem divje, neregulirane globalizacije, povzročil gospodarski, socialni in politični razkroj ameriške družbe. Kar pomeni pospešeno zaostajanje Zahoda, bolje izgubljanje konkurenčnosti pred Kitajsko, Rusijo in pred državami globalnega juga, na primer pred državami BRICS. S tem ko so ZDA sprovocirale Ruski napad na Ukrajino, in Rusijo zasule s sankcijami, so v nasprotju s svojimi napovedmi Rusiji povzročile gospodarski razvoj, celo razcvet, kot tudi pospešeno in poglobljeno mednarodno povezovanje in sodelovanje Rusije in razkroj v EU.
BRICS je že v postopku zamenjave ameriškega dolarja kot svetovne rezervne valute, kar bo v perspektivi uničilo dolar kot rezervno valuto, in tako onemogočilo ZDA in Zahodu vsesplošno sankcioniranje.
Ukrajina, ki jo je kot proxy-ja, (namestnico ZDA) oborožil, jo zalagal s podatki, vojaško izšolal in usposobil NATO, je skušala premagati ali oslabiti Rusijo. Pri tem je bila predvidljivo poražena. S tem sta poraženi tudi ZDA in NATO in praktično ves Zahod. Izgubljena vojna z verjetno milijonom mrtvih vojakov na obeh straneh pomeni težko odgovornost za vojne hujskače. Propadajoči imperiji se običajno niso sposobni soočiti s svojo usodo in so zato praviloma nasilni. Zato živimo v doslej največji nevarnosti da izbruhne svetovna vojna in z njo nuklearni spopad. Od ZDA in Turčije podprt Alkaidin prevzem oblasti V Siriji je verjetnost svetovne vojne povečal kot še nikoli doslej.
V malo uteho nam je lahko pred nedavnim preizkušena raketa “leskova šiba”, tako imenovani “orešnik”, ki lahko služi odvračilu brez nuklearnega sevanja in uničenja sveta. Tudi novi predsednik Trump za razumne lahko pomeni rahlo upanje, predvsem zaradi izjav, iz katerih je mogoče razbrati averzijo do vojne. Nekateri njegovi sodelavci prav tako pomenijo žarek upanja. Ohrabrujoče je tudi dejstvo, da ga ameriški politični establišment nima za svojega in se ga očitno boji. Saj mu streže po življenju. Njegovo več ali manj primitivno razumevanje mednarodne politike in nekaj temu primernih svetovalcev, nas po drugi strani lahko navdaja tudi s strahom.
Nekateri analitiki trdijo, da smo že v tretji svetovni vojni. Vsekakor nas politiki in mediji (kolektivnega) svetovnega hegemona, na katerega “plantažo” žal sodimo tudi mi, s hujskaštvom, denimo z grožnjami, da je treba Rusijo uničiti (nova komisarka Kaja Kallas), porivajo na rob prepada, ki ga pomeni svetovni spopad.
Zato jih pozivamo: Nehajte pehati Ukrajino v nesrečo! Nehajte z vojnim hujskaštvom! Odstopite, če se ne zmorete obvladati! Kar sami primite za orožje in se napotite v Kursk na lov na vaše severnokorejske fantome! Pošljite tja svoje otroke in vnuke! In nehajte razpolagati z nami! Prepustite svoja mesta ljudem, ki se razumejo na geopolitiko in mednarodne odnose in tistim, ki vedo kaj je vojna. Tistim, ki bodo naredili vse za mir Tistim, ki bodo sposobni zamejiti širjenje vojne.
Tistim, ki bodo odpravili cenzuro in bodo poskrbeli za svobodo medijev.
Igor Koršič

Andrej Cetinski: Kako uspešno izpeljati mirovne pogovore z Vladimirjem Putinom?

Članek z gornjim naslovom  in neznanim avtorjem je izvorno objavil angleški časnik Economist, Delo pa z njim bralcu nudi zanimiv pogled na to, kako končati vojno v Ukrajini. To naj bi se po navedbah članka kmalu zgodilo predvsem zaradi dveh razlogov. Eden je nezmožnost Ukrajine, da vojno uspešno  nadaljuje, drugi pa je napoved novega ameriškega predsednika Trumpa, da jo bo, ko bo prevzel vodenje države, hitro končal. Seveda bo uspeh mirovnih pogajanj odvisen tudi Rusije in ji bo zato potrebno ponuditi primerna izhodišča za pogajanja. O tem, kakšna naj bi ta bila, navaja članek konkretne predloge. Naj njihovo osrednjo vsebino, kakor sem jo sam dojel, kratko povzamem.
Najprej to: Ukrajina naj bi se sprijaznila s tem, da se Rusija ne bo odrekla ozemlju, ki je pretežno poseljeno z ruskim  prebivalstvom in ga  je v sedanji vojni tudi že zasedla. Drugič, Evropska unija naj bi prevzela obveznost,  da bo v naslednjih letih Ukrajini nudila potrebno pomoč, da bo ta uspešno sanirala posledice vojne. In tretjič: Rusija naj ima razumevanje za to, da se zaradi njenega dosedanjega agresivnega ravnanja tako Ukrajina  kot preostala Evropa počutijo od nje ogrožene, primerno varnost pa jim  lahko zagotovi le Nato: tudi Ukrajina naj bi se zato  takoj pridružila temu zavezništvu.
Rusija na vsa gornja pogajalska izhodišča ne bo pristala, o tem ne gre dvomiti. Zanjo je slej ko prej nesprejemljivo predvsem tretje izhodišče, ki  jo  proglaša za grožnjo Evropi in tudi krivca za vojno v Ukrajini. V tej zvezi je smiselno upoštevati naslednje: če naj bodo mirovna pogajanja uspešna in izpogajani mir trden,  je ključno, da se izhaja iz ocene  vzrokov vojne, ki so za obe pogajalski strani  še sprejemljivi. Zato je primerno o tem  nekaj več reči.
Zahodna politika  dokaj enotno proglaša Putinovo agresivnost za edinega krivca za obravnavano vojno. Rusija je februarja 2022 res izvedla napad na Ukrajino, a je  bilo to njeno početje  do te mere izzvano, da so zanj v veliki meri krivi tudi njeni izzivalci. Na kratko o tem naslednje. Vojna v Ukrajini se je dejansko pričela kot državljanska vojna že v letu 2014, izzvala pa jo je njena  takratna   politična oblast z nacističnim zatiranjem številčnega  ruskega prebivalstva. Naslednje leto je bil med sprtima stranema sklenjen mirovni sporazum  (Minsk 2 –  sopodpisali sta ga tudi Nemčija in Francija), ki pa ga ukrajinska oblast spričo usmeritev Zahoda (te priznava tudi takratna nemška kanclerka) v ničemer ni spoštovala, pač pa je  fašistoidno obravnavo ruskega prebivalstva še dodatno zaostrila. Na to skrajno neprimerno ravnanje se  je februarja  leta 2022  z agresijo odzvala Rusija in tudi ta spopad sta bili sprti strani že naslednji mesec pripravljeni prekiniti, a Zahod temu ni bil naklonjen in do pomiritve zato ni prišlo. Nacistična obravnava ruskega prebivalstva je bila torej ves čas osrednji razlog za spore med Rusijo in Ukrajino,  torej tudi za vojno, predvsem ZDA  pa so ta nasprotja spodbujale in tudi zlorabile.  Bila so namreč uporaben motiv za krepitev zavezništva Nato, pa  tudi za ekonomske spremembe (energetska oskrba, krepitev oboroževanja), ki so bile predvsem v prid ameriškemu gospodarstvu, konkurenčnost EU pa so resno prizadele. Vse prej kot razumno  je v tej zgodbi delovala EU, kar velja še predvsem za njeno  politično vodstvo.
Zahodna politika je iz razlogov, ki jih navaja naslovni članek, očitno pripravljena končati (ali vsaj »zamrzniti«) vojno v Ukrajini. Če naj bo v tem uspešna, mora Rusiji ponuditi njej sprejemljive izhodiščne pogoje za pogajanja o miru.  Od teh, ki jih v začetku tega zapisa povzemam iz naslovnega članka, prva  dva za Rusijo ne bi smela biti vprašljiva, namesto tretjega pa  naj se ji ponudi zavezo, da se Ukrajina ne bo pridružila  Natu. Pa še vsaj pri dveh zahtevah bo Rusija verjetno vztrajala. Ena zadeva notranjo politično ureditev Ukrajine: Rusija naj bi dobita nesporno zagotovilo, da bo njeno prebivalstvo, ki živi v Ukrajini, enakopravno s prebivalci ostalih narodnosti,  torej tudi z Ukrajinci. In še druga zahteva: zahod naj  odpravi sankcije, ki jih je v povezavi z vojno v Ukrajini uvedel proti Rusiji.
Naj zaključim z naslednjim. Izgledi, da se  bo vojno v Ukrajini v prihodnjem letu končalo, so obetavni, če le novi ameriški predsednik  svoje napovedane politike do te morije  ne bo spremenil. Očitno je tudi, da bosta kot osrednja poraženca iz nje izšli Ukrajina in EU. Slednja je močno prizadeta ekonomsko, a bo po končani vojni in ob razumni lastni politiki njene posledice lahko uspešno sanirala. Še to: ker je mir za večino nas osrednja  vrednota, naj bo zavzemanje za mir v prihodnje tudi prednostna usmeritev politike, tako evropske kot slovenske.
Andrej Cetinski

mag. Boris Nemec: “Drugačen pogled na vojno v Ukrajini”

Spoštovani (prvo)naslovniki: (Predsednica Republike Slovenije: Nataša Pirc Musar, Predsednica Državnega zbora: Urška Klakočar Zupančič in Predsednik Vlade: Robert Golob).

V seznanitev tudi javnosti objavljamo pismo spoštovanega 96-letnega očaka, Primorca od nog do glave, enega zadnjih partizanov iz časa naše NOB, enega zadnjih, ki je sodeloval v bojih za Trst. Bil je v zaščitni enoti zbrani okoli pisatelja Franceta Bevka, takratnega predsednika PNOO za Trst in Slovensko primorje.

Ime Andrej BOLČINA (avtor pisma), bo zapisano v knjigah zgodovine slovenske nacije, četudi ob robu. Kaj pa vaša imena?

Prosim, preberite pismo. V pismu opisane zdrse in »ocvirke« domovine Slovenije, ki kar kričijo po ukrepanju, skušajte popraviti, jih izboljšati.

Nujno!
Tiste naše, domače probleme, ne samo lahko, morate jih popraviti, izboljšati, vpeljati v življenje, kot se reče, recimo, za začetek: V ustavni zakon preoblikujte plebiscitarno, s kar 71% izraženo referendumsko voljo ljudi na junijskem glasovanju po uveljavitvi PREDNOSTNEGA/PREFERENČNEGA glasu!!! Že na naslednjih volitvah v državni zbor!! Ne bodite oholi funkcionarji, bodite ljudski predstavniki, pravi obraz ljudstva, ki vas je, ne pozabite tega, sploh izvolilo, da lahko zasedate zdajšnje udobne funkcije in fotelje!

Na svetovne dogodke, žal, nima Slovenija prav nobenega vpliva, naj si kdorkoli v Ljubljani domišlja, kar si želi! Dopovedovati samemu sebi, kako si mednarodno pomemben, je… Tudi naše nestalno članstvo v VS OZN je dokaj votlo; nam kaj prida ne koristi, še manj pa koristi tako potrebnemu miru ljudem po svetu!

Domoljuben pozdrav, Marko Bidovec

.

Pismo ANDREJA BOLČINA: “KO ABSURDI POSTANEJO NORMALNOST

Ne čudite se in ne obsojajte dogodkov pred celjskim sodiščem predno se ne poglobite v razmišljanje o času, v katerem živimo.
ŽIVIMO V ČASU, KO SO POSTALI ABSURDI »NAŠ« VSAKDAN.

Resnica ni samo ena. Poznamo tudi RELATIVNO RESNICO, nas učijo.

Več orožja, več miru. Mir sloni na konicah atomskih bomb. Temu je dokaz 44.000 mrtvih in 100.000 pohabljenih v Gazi, 20.000 mrtvih v Sudanu. Naši vojaški inštruktorji urijo v Nemčiji ukrajinske mobilizirance za boj z ruskim agresorjem. Z bojišča se vrne živ le vsak peti izurjeni ukrajinski vojak. Vse to niso žrtve vojne, temveč je le KOLATERALNA škoda. In je le delček cene, ki jo plačuje človeštvo zato, da z »ubijanjem varujemo mir«.

Ustanovljena država Izrael, svojo ustanoviteljico OZN, razglaša za sovražnico.

Redna in mednarodna sodišča mirno imenujejo »krivosodie«. Serijski vojni zločinci so zaščiteni s »pravičnim bojem« zoper terorizem. Izvršna oblast (vlada) ima »pravico« razsojati o veljavnosti sklepov Mednarodnega sodišča. (Orban vabi Netanjahuja). Putin potuje po svetu, čeprav je za njega izdana mednarodna tiralica.

Z nezakonitim razpisom za vodilno delavno mesto v slovenski policiji, je bila predlagana oseba »zakonito« imenovana na razpisano vodilno mesto? Minister za notranje zadeve vlade RS se sklicuje na vzorno varnost v državi. Pozabil pa je povedati, da cigani pretepajo policiste in jih med ruvanjem vlačijo po travniku.
In mafijaši med seboj obračunavajo s strelnim orožjem kar na cesti, v naselju, v pričo prič.

Predsednik vlade ne zaupa policiji, ker je za lastno varnost določil skupino varnostnikov, ki jo je podredil Uradu predsednika vlade. (neke vrste privatizacija milice – policije) Ampak vlada imenuje vodilne osebe pri policiji. Ali to pomeni, da predsednik vlade ne zaupa ljudem, ki jih je sam postavil?

Vodja parlamentarne opozicije ne sprejema vabil na sodišče po znanem izreku:
»Ne priznavam ovaj sud«, ker je to krivosodje, ker je sramota za mafijo, če naša sodišča primerjamo z mafijo, ker bo on s svojimi pristaši poskrbel za »preureditev« sodne veje oblasti.

Vse to pod pretvezo »svobode govora« in pravice zborovanja. V resnici je to »prispevek« k drugi republiki, ki jo snuje blaženi gospod JANŠA. »Krivosodje« pa je, s svojimi mafijskimi prijemi« ugotovilo največ kršitev človekovih pravic v naši državi, prav tistih krivic, ki jim je botroval priljubljeni voditelj parlamentarne opozicije, (izbrisani, krivice po ZUJF-u, orožarska matra, Patria, podtikanje zakonski akti v ukrepe zoper pandemijo Covid-19 itd)

Potomci kvizlingov II. svetovne vojne in njihovi simpatizerji postajajo »zaščitniki« organizacije TIGR, kar je isto, kakor bi postavili mačka za varuha klobas. (proslava na Mali gori) Saj je znano, da so se naši domobranci v letih 1941-1943 pajdašili s fašisti, kasneje pa z nacisti, okupatorji naše domovine, ki so tigrovce preganjali, zapirali, streljali.

Naša mala država Slovenija, kjer živi pod pragom revščine vsak 10 prebivalec, sofinancira najbogatejšo multinacionalko, RKC, saj je Teološko fakulteto pravno in finančno vključila v državno Univerzo, čeprav je cerkev ločena od države. Duhovščini in drugim uslužbencem cerkve doplačuje zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje.

Ob državnih praznikih v cerkvah po Sloveniji darujejo maše za domovino. Za katero domovino? Slovenska cerkev trdi, da so se domobranci borili za združeno slovensko domovino. Ampak tiste slovenske domovine nikoli ni bilo in jo tudi sedaj ni. Leta 1945 je ta domovina »odšla« čez Karavanke in preko Vatikana čez »lužo«, skupaj s fantazmo v bolnih glavah»taktičnih« kolaborantov. Mi Slovenci slavimo domovino upora, tisto državo Slovenijo, ki je nastala kod sad srditih bojev, odrekanj in zmagovite plebiscitarne odločitve 94% večine prebivalcev. »Domovina« Slovenija, ki se je naselila kakor megla v glavah peščice podpornikov okupatorjev in zavojevalcev, nima nič skupnega z današnjo Slovenijo. To bi že morali spoznati spoštovani učeni gospodje, mar ne?

Obstoječa vlada Roberta Goloba včasih prehiteva po desni. To je dokazala pri volitvah predsednice republike in imenovanju kandidata za komisarja v EU. Iz teh dveh primerov se ni ničesar naučila, ker je napako ponovila z imenovanjem guvernerja NB Slovenije. Guvernerja NB Slovenije na podlagi razpisa imenuje predsednik/nica republike, ne vlada. Pika. Od kje si je Golob vzel pravico, da je mimo volje in vednosti predsednice republike zbral kandidatko za guvernerko NB Slovenije, kandidatko, ki je ustrezala volji vladne koalicije? Če kandidat, za katerokoli funkcijo ustreza določeni stranki, zanesljivo ne ustreza volivcem. Pika.”

PS: SPOŠTOVANI PRIJATELJI.
SAJ VEM, DA NIMAM NOBENE MOŽNOSTI SPREMENITI STVARI. AMPAK BITI TIHO TUDI NE SMEMO.

10. 12. 2024, Andrej Bolčina

Slovenija že četrt stoletja razvojno vse bolj zaostaja za primerljivimi državami;
Slaba politična elita že več kot dvajset let državo slabo upravlja;
Prepad med politično oligarhijo in ljudstvom postaja vse večji;
Volilni sistem je pravzrok(!);
S pasivnostjo in obstrukcijo volitev državljani delamo veliko napako;
Skrajni čas je, da spremenimo volilni sistem in na demokratičnih volitvah izvolimo ugledno in kompetentno vodstvo.

PODPRITE JAVNI POZIV VLADI, POLITIČNIM STRANKAM IN DRŽAVNEMU ZBORU, DA URESNIČIJO REFERENDUMSKO OBVEZO
 TUKAJ!

Spoštovani sodržavljani
Verjetno ste tudi vi zaskrbljeni ob podatkih, kako Slovenija v zadnjem četrt stoletja v svojem razvoju vse bolj zaostaja za primerljivimi državami, kot so Češka, Estonija, Slovaška, Litva, Portugalska, itd. (Mimogrede: podatke o našem zaostajanju lahko dobite zbrane v gradivu za Okroglo mizo na SAZU, ki bo potekala v torek, 3. decembra; pripravil jih je dr. Peter Glavič s sodelavci – /tukaj/).
Tako dolgo obdobje vztrajnega zaostajanja kaže, da to ni problem ene vlade ali enega sklica DZ, temveč vodi v spoznanje, da je nekaj hudo narobe s samim sistemom izbora vodilnih struktur. Očitno je, da poslanci in vlade v tem obdobju niso bili sposobni ustrezno odgovoriti na spremenjeno politično okolje, predvsem ne na vključitev Slovenije in primerljivih držav v EU.
Zaradi te svoje razvojne neuspešnosti se je politična elita vse bolj zapirala, kar se je manifestiralo v zmanjševanju zaupanja državljanov v državne institucije (parlament, vlada) in politične stranke. Toda to nezaupanje ljudstva političnih strank očitno ni posebej prizadelo. Nasprotno, z »ustreznimi popravki« volilnega sistema, iz katerega je v celoti izključena Civilna družba, so si vodilne stranke zagotovile možnost, da si na vsakih volitvah vnaprej zagotovijo izvolitev svojih ožjih vodstev, kljub njihovi očitni nesposobnosti, da bi zagotovili Sloveniji potreben razvoj. Prepad med politično oligarhijo in ljudstvom postaja vse večji in tega ne morejo zabrisati niti nekatere institucije, ki trdijo, da so predstavniki ljudstva, dejansko pa delujejo v interesu posameznih strank, ki jih tudi plačujejo.
Državljani pri tem delamo veliko napako, saj na ta fiasko politične elite odgovarjamo s pasivnostjo in obstrukcijo volitev. To seveda problemov, v katerih smo se znašli, ne rešuje. Nasprotno, skrajni čas je, da spremenimo volilni sistem, da ga odpremo nasproti državljanom, da omogočimo kandidiranje in izvolitev kompetentnim strokovnjakom, ki bodo imeli vizijo razvoja in potrebno znanje, da jo uresničujejo. Takih neodvisnih strokovnjakov današnje stranke ne želijo in jih tudi ne kandidirajo.
V SINTEZI-KCD in Nacionalnem svetu za spremembo volilnega sistema (NSVS) smo predlog demokratizacije volilnega sistema pripravili kot izhodišče za javno strokovno razpravo. Dosegli smo, da je DZ sprejel odločitev o referendumu, na katerem smo državljani z veliko večino potrdili zahteve po spremembi. Toda zdaj politične stranke očitno ne želijo izpolniti moralne zaveze in če tega državljani ne bomo odločno zahtevali, se ne bo zgodilo nič.
Zato vas vabimo in pozivamo, da se kot državljani ustrezno organiziramo. Pošiljamo vam Javni poziv vladi, da takoj prične s postopkom priprave sprememb. Predlagamo, da ta POZIV podprete s svojim podpisom – TUKAJ!. Hkrati vas pozivamo, da skupaj razmislimo, kako oblikovati nekakšno »ljudsko fronto«, ki edina lahko prisili politične stranke v demokratizacijo volilnega sistema. (kontakt: sinteza@t-2.net)
Programski svet Sinteze in Nacionalni svet za volilni sistem

… na družbenih omrežjih

USTAVITEV TRETJE SVETOVNE VOJNE – povzetek
Donald Trump in Robert F. Kennedy Jr. sta izdala javni poziv k takojšnji deeskalaciji konflikta med Rusijo in Ukrajino ter zahtevala mir in prekinitev ognja. Opozarjata, da trenutni konflikt predstavlja resno grožnjo svetovnemu miru in bi lahko pripeljal do jedrskega armagedona (katastrofičnega konca sveta), ki bi v manj kot uri uničil večji del človeštva.
Trump trdi, da je svet danes bližje tretji svetovni vojni kot kadarkoli prej, kar pripisuje politiki predsednika Joeja Bidna. Poudarja, da bi globalni jedrski spopad pomenil nepredstavljivo uničenje, ki se mu je mogoče izogniti le s takojšnjimi ukrepi in novim vodstvom.
Ključni poudarki Trumpove izjave:
• Takojšnja prekinitev sovražnosti: Vse vojaške operacije med Rusijo in Ukrajino je treba ustaviti, da se zmanjša tveganje za širitev konflikta.
• Prenova sistema: Trump poziva k razgradnji t.i. globalističnega neokonzervativnega establišmenta, ki po njegovem mnenju spodbuja neskončne vojne pod pretvezo boja za svobodo in demokracijo.
• Obnova ZDA: Kritizira notranjo politiko, ki vodi v propad jedrske družine, pravne države in nacionalne varnosti, ter poziva k ukrepom za zaščito ameriških meja in interesov.
• NATO in globalne prioritete: Trump predlaga temeljito reformo NATO, da bi ta organizacija bolje služila interesom ZDA, ter zavrača trditev, da je Rusija največja grožnja zahodni civilizaciji.
Zaključek
Trump se zavzema za očiščenje ameriškega političnega in vojaškega vrha vplivov t.i. vojnih hujskačev in lobistov, ki po njegovem delujejo v interesu globalistov. Njegov cilj je vzpostaviti mir na svetu ter obnoviti ameriško moč in suverenost. “Jaz sem edini, ki lahko opravi to nalogo,” zaključuje Trump.
Izjava izpostavlja močno nasprotovanje trenutnemu političnemu vodstvu in globalističnim interesom, hkrati pa napoveduje obsežne reforme v primeru njegove vrnitve na predsedniško funkcijo.

Donald Trump: O TRETJI SVETOVNI VOJNI

Seveda ste opazili, da se je predvolilna kampanja že začela. Trenutne politične stranke so se nanjo temeljito pripravile, saj si prizadevajo za vsako ceno ohraniti svoje privilegije, ki izhajajo iz sedanjega volilnega sistema. S tem želijo ohraniti strankokracijo, ki državljanom preprečuje aktivno sodelovanje v kandidacijskih postopkih in vpliv na izvolitev poslancev. Pri tem se sprenevedajo, kot da niso zaznali jasnega sporočila volivcev, ki so na referendumu 9. junija 2024 z veliko večino glasovali za demokratizacijo volilnega sistema in si s tem zagotovili večji vpliv na izbor poslancev.

V SINTEZI-KCD in Nacionalnem svetu za demokratizacijo volilnega sistema smo zato sprejeli odločitev, da ponovno pozovemo vse parlamentarne stranke – tako koalicijske kot opozicijske – k spoštovanju te referendumske obveze.

To vprašanje zadeva tudi nas, državljanke in državljane. Jasno povejmo političnemu vodstvu, da je dovolj izigravanja in slabega upravljanja naše države. S sopodpisom priloženega POZIVA aktivno podprimo zahtevo po demokratizaciji volilnega sistema.

Svoj podpis, ki izraža strinjanje s POZIVOM, lahko oddate – TUKAJ-!.

Tekst POZIVA lahko odprete tudi tukaj: “Poziv-Javno pismo“

Tekst POZIVA lahko odprete tudi tukaj: “Poziv-Javno pismo“

Evropa je v resni razvojni krizi. Povzročila jo je njena politika, to je neprimerno upravljanje tako posameznih držav, še predvsem pa njihove povezave, to je EU.

Večina evropskih držav je članic vojaške organizacije (NATO), ki jo obvladujejo ZDA do te mere, da jo uporabljajo kot orodje za zadovoljevanje svojih političnih in ekonomskih interesov.

Dogajanja, povezana z vojno v Ukrajini, so EU ekonomsko izjemno prizadela, njena oslabela konkurenčnost pa bo tudi v prihodnje najbolj koristila prav ZDA. 

———-
Članek z gornjim naslovom je izvorno objavil angleški časnik Economist, v slovenskem prevodu pa smo ga v Delu brali 6.11.2024. Izhodišče članka je ocena, da je ameriško gospodarstvo razvojno veliko uspešnejše od evropskega, njegova avtorja (S. Rabinovich in H.Cukr) pa sta to mnenje z argumenti tudi podprla. V članku namreč navajata več dejavnikov, ki naj bi učinkovito podpirali ameriški razvoj, medtem ko so ti v evropskem gospodarstvu manj zaznavni. Med pomembnejšimi naj bi bili naslednji: velikost države, učinkovit trg dela, dobro razvit trg kapitala, močna in tehnološko razvojno uspešna podjetja, bogata proizvodnja nafte in plina, učinkovita vladna politika in administracija, dolar kot svetovna rezervna valuta.
Ko primerjamo razvojno uspešnost ZDA in EU ne gre prezreti dejavnika, ki se ga v razvojnem smislu sicer ne obravnava, to je Nato. Večina evropskih držav je članica te vojaške organizacije, obvladujejo pa jo ZDA do te mere, da jo uporabljajo kot orodje za zadovoljevanje svojih političnih in ekonomskih interesov. To nedvoumno potrjujejo dogajanja zadnjih let, povezana z Ukrajinsko vojno. Dovolj argumentov je znanih , ki govorijo v prid mnenju, da so to vojno izzvale ZDA in so jo sposobne tudi hitro končati, kot zatrjuje novo izvoljeni ameriški predsednik. Pri tem zavrženem početju jim je Nato odločilno pomagal. EU namreč predvsem po njegovi zaslugi v sporu z Rusijo brez zadržkov podpira ZDA, čeprav s tem predvsem svojemu gospodarstvu močno škodi, ameriškemu pa koristi. Nekaj več konkretnega o tem je še v naslednjih vrsticah.
Rusija je energetsko zelo bogata in pred letom 2022 je EU pod ugodnimi pogoji oskrbovala predvsem z zemeljskim plinom. Danes te oskrbe zaradi vojne v Ukrajini ni več, v znatnem delu pa jo je nadomestila ameriška oskrba, ki pa je bistveno dražja. Zaradi te spremembe je konkurenčnost evropskega gospodarstva resno prizadeta, ZDA pa so z njo pridobile ugoden trg za prodajo svojih presežkov plina.
Drugo področje, ki v povezavi z vojno v Ukrajini bogati ZDA in škodi EU, je oboroževanje. Z orožjem Zahod v velikih količinah oskrbuje Ukrajino, pretežno ga proizvedejo ZDA, v znatni meri pa financira EU. Tudi ta dejavnik je pomemben za razumevanje, zakaj evropsko gospodarstvo v primerjavi z ameriškim vse bolj slabi.
Še eno zadevo , ki slabi EU, je vredno ometi. Rusija in Kitajska sta bili pred letom 2022 pomembni tržišči evropskega gospodarstva. Rusija danes to ni več, poslovno sodelovanje s Kitajsko in drugimi z njo ožje povezanimi državami (Brics) pa bo vse bolj oteževalo to, da se EU predvsem politično zadnja leta povsem podreja interesom ZDA.
Dogajanja, povezana z vojno v Ukrajini, so torej EU ekonomsko izjemno prizadela, njena oslabela konkurenčnost pa bo tudi v prihodnje najbolj koristila prav ZDA. Do te za EU zelo neugodne spremembe bi ne bilo prišlo, če je njena politika ne bi podpirala in aktivno sodelovala pri njenem uresničevanju. Slednja za to svoje ravnanje ponuja en sam argument in sicer to, da se je EU le tako lahko zavarovala pred grožnjo, ki naj bi jo za njo in zahodno demokracijo predstavljala agresivnost Rusije. Argument je sicer politično nedvomno uporaben, ga pa realne razmere z ničemer ne podpirajo. Evropska politika, povezana z vojno v Ukrajini, je namreč slej ko prej predvsem odraz uresničevanja ene osrednjih usmeritev neoliberalizma, to je podrejanja koristi večine (evropskega prebivalstva) interesom kapitala, v obravnavanem primeru predvsem ameriškega. Seveda je ta politika za svojo poslušnost primerno nagrajena, formalno pa deluje tudi poudarjeno demokratično, kar ji obeta, da ji za njeno škodljivo početje ne bo potrebno polagati računov.
Naj zaključim z naslednjim. Evropa je v resni razvojni krizi. Povzročila jo je njena politika, to je neprimerno upravljanje tako posameznih držav, še predvsem pa njihove povezave, to je EU. Krize ne bo možno zadovoljivo obvladati brez temeljitih sprememb v upravljanju, ki se naj odrazijo v učinkovitem vodenju in nadzoru vodenja, operativno pa še predvsem v opustitvi neoliberalnih usmeritev in vrednot. Ta preobrazba politike bo zelo zahtevna, za njen celovit uspeh pa bo koristno, da se jo prednostno izvede na ravni EU.
Andrej Cetinski

Številni sodelavci so nas zadnje mesece pozivali, naj tudi SINTEZA-KCD javno predstavi svoje stališče do ukrajinske vojne in Izraelskega genocida nad palestinskim ljudstvom.
Naše stališče je naslednje:
Slovenska vlada je, očitno tudi pod zunanjimi pritiski, sprejela uradno ameriško stališče do obeh vojn, ukrajinske in izraelske, in se s tem dokončno uvrstila med agresorje in njihove epigone.
Vojna v Ukrajini
V SINTEZI-KCD obe vojni razumemo kot imperialistični. Ukrajinska, ki se je začela kot uničujoč pritisk ukrajinske vlade na rusko manjšino, je imela očiten cilj: Rusijo zaplesti v vojno, jo prikazati kot Evropi neposredno nevarnega agresorja, jo zunanje politično osamiti, z gospodarskimi sankcijami ekonomsko zlomiti in izstradati, notranje-politično destabilizirati in jo prepustiti plenjenju transnacionalnega Kapitala. Pri tem se je zavedala, da z uničenjem razvojno potentne povezave tehnološko razvite EU z rudarsko in energetsko bogato Rusijo, uničuje tudi gospodarsko konkurenčnost Evrope. Razprava o tem, ali je to razumela kot kolateralno škodo ali kot kolateralno korist (stranski cilj), je brezplodna. Očitno pa je , da so si nekatere evropske države to škodo delno poplačale: Nemčija je iz razseljene Ukrajine dobila dva milijona pretežno dobro kvalificiranih delavcev, Poljska milijon. Slovenija pravico, da brezplačno zdravi invalide.
Zdaj se ta vojna se polagoma izteka, saj postaja vse bolj nepotrebna in nesmiselna. Večina ameriških ciljev, gledano kratkoročno, je doseženih: ZDA so uspele Ukrajino »neokolonizirati« (podobno kot slovenski bančni sistem v prejšnjem desetletju) ter jo politično disciplinirati s posojili in koncesijami. Na drugi strani pa je, gledano dolgoročno, nesporen zmagovalec tudi Rusija. Zahod je spoznal, da Rusije na ta način ni mogoče ne mednarodno politično izolirati (vzpon BRICSA), ne gospodarsko izstradati, ne vojaško poraziti brez uporabe atomskega orožje. Tega se vse bolj zaveda tudi NATO, oboroženo krilo ameriškega imperializma. Zato ta vojna postaja polagoma vsem odveč in se bo v naslednjem letu verjetno tudi končala.
Izraelski genocid Palestinskega ljudstva
Še mnogo bolj kot ukrajinska vojna pa je krvav Izraelski genocid palestinskega ljudstva, ki je imel od vsega začetka za cilj širitev Izraela na ozemlje Palestine in Libanona. Tudi Izrael je za vsaj navidezno mednarodno opravičilo uvodoma potreboval ustrezen »zločin« Palestincev. Več kot verjetno je, da sta Mosad in Cia zavestno dopustila ali celo usmerjala Hamasov krvavi vpad v Izrael. Verjeti, da se je ta lahko zgodil kot presenečenje za Mosad, ki pozna celo telefonske številke in domače naslove vseh Hamasovih funkcionarjev, in razpolaga z najbolj razvitim sistemom prisluškovanja, je naravnost absurdno.
Izraelska »pravica do obrambe« se je že v prvih mesecih vojne razkrila kot pravica do maščevanja in osvajanja palestinskega ozemlja. Vojna, ki jo vodi verski fanatik Netanjahu (v civilu navaden kriminalec, kot trdi izraelsko sodstvo), je že zdavnaj prenehala biti vojna. Načrtno uničevanje Gaze je od vsega začetka usmerjeno v genocid, v pokol (večine) palestinskega ljudstva, v tem masakru nedolžnih ljudi pa je vse več psihopatskih obeležij. Po nekaterih informacijah so prizori raztreščenih otrok tako grozljivi, da jih tudi indoktrinirana izraelska vojska ne prenese brez dnevne doze mamil.
Preostanku Palestincev pa je očitno namenjen nekakšen rezervat, ki bo smel v posmeh celemu svetu nositi ime palestinske države (ta scenarij seveda močno spominja na ameriško »dokončno rešitev« vojne z indijanskimi ljudstvi). Tako se, korak za korakom, z uničenjem okoliških narodov in z zasedbo njihovih ozemelj, uresničuje znani cionistični načrt: ustvariti Veliki Izrael, novo domovino za izvoljeno ljudstvo. Deja vu.
Na napačni strani zgodovine
Ne želimo razpravljati o tem, ali bi se Slovenija mogla upreti temu uvrščanju med agresorje in njihove epigone ali pa bil to naš političen samomor. Nimamo dovolj informacij, predvsem o tem ne, kdo in kako je pritiskal na Slovenijo: vlada tega ne sme in ne želi razkriti. Toliko o demokraciji.
Povsem jasno pa je, da je slovenska zunanja politika to, kar je počela v oblikovanju svojih stališč do teh vojn, počela klečeplazno, z laganjem lastnemu ljudstvu, s cenzuro medijev, z aplavdiranjem gospodarjem umazanih vojn.
Ni se znala vsaj državniško zadržati ali dostojanstveno distancirati. Ni znala sprejeti in razumeti dejstev, da je v teh dveh vojnah profitni gon Kapitala še enkrat pripeljal svet na rob »končne rešitve« v obliki atomske vojne. Da je človekov gen nasilja le še enkrat več premagal človečnost in kulturo in vse tisto, kar nam daje kot človeku in človeštvu pravico živeti in obstajati kot vrsta.

Reakcija in komentar g. Antona Rupnika (25.10.2024).
Spoštovani Emil Milan Pintar:
Pozorno sem prebral Tvoj pamflet. Da, to je edina beseda za (očitno) samozvano vsiljene besede besnosti. Zoper koga? Zoper Zahod. In samo.
Kot da ni bil Putin tisti, ki je ukazal »specialno vojaško operacijo« proti Ukrajini. Tisti, ki ni sposoben tega vselej in na začetku (vsaj) ugotoviti, je lahko trobilo samo enega ideološko- političnega gospodarja. Putina. Mednarodno sodno objavljenega zločinca.
Tvoj besni izpad – mnogo strašnega, kar se dogaja okoli Gaze, je sicer tu resnično za obsodbo – zoper natovske in ameriške in eujevske… klečeplazce, kot jim praviš, ni vredno Tvojega sicer spoštovanega imena.
S tem pa si hudo kompromitiral plemenito politično aktivnost za demokratizacijo volilnega sistema. Torej firmo Sinteza.
Ne, s tako zaletavimi ljudmi ne želim imeti več stika.
Odpovedujem tudi stike s sintezo.
Anton Rupnik

Odgovor g. E.M. Pintarja (28.5.2024):
Spoštovani Anton Rupnik,
Iskreno upam, da je Tvoj napad besa minil in si za trezen pogovor o argumentih, čeprav polemika verjetno nima pravega smisla; najina stališča so, kot razumem, povsem različna in celo nasprotujoča. Vendar pa je nekaj pojasnil mogoče vendarle potrebnih.
Prvič, ne gre za nikakršen izbruh besa pri meni in predvsem ne zgolj za moja stališča. Številni sodelavci so nam predlagali, da se k tem vprašanjem oglasi tudi SINTEZA-KCD in meni je pripadla naloga, da po obširnejši razpravi o teh vprašanjih na zadnji seji osnutek takih stališč tudi zapišem. Nekateri člani so osnutek v prvi verziji tudi že videli in nanj dali svoje pripombe, vsi pa ga podpirajo. Te sem v celoti upošteval in nastal je tekst, ki Te je tako razjezil. V razpravi bo na naslednji seji v torek.
In vendar še nekaj besed o vsebini. Konflikt v Ukrajini spremljam od samega začetka, poznam vsebino Sporazuma v Minsku in njegovo usodo, poznam Ukrajinski Zakon o zgodovinskih narodih Ukrajine, o svojih stališčih sem dvakrat pisal gospe Fajonovi, aktivno sem sodeloval v dolgi polemiki o teh vprašanjih, ki jo je sprožil Aurelio Juri in v kateri je sodelovalo veliko slovenskih intelektualcev, itd. Skratka, stališča, ki sem jih zapisal, niso izraz nekega trenutnega besa ali izpada, temveč rezultat razmeroma dobrega poznavanja dogodkov. Zame se je vojna v Ukrajini začela leta 2014, s topovskim obstreljevanjem naselij ruske manjšine. Vsaka normalna država, ki bi se čutila za to sposobno, bi svojo manjšino poskusila zaščititi. Tudi Rusija, ki je to dolgo poskušala po diplomatski poti (sporazum v Minsku), po skrajno nesramnem obnašanju zahodnih držav je bila »vojaška intervencija« logično nadaljevanje.
Kar zadeva dogajanja v Gazi: NIHČE NIMA PRAVICE POČENJATI GROZODEJSTEV, kot jih počenjajo Izraelci v Palestini. To je preprosto nečloveško, zverinsko, in nobenega opravičila ni za te vojne zločine. To ni pravica do obrambe, tudi do maščevanja ne, to je genocid, ki bo za dolga desetletja razčlovečil (in militariziral) tudi izraelsko družbo. Glede tega ni mogoča nobena polemika.
Praviš, da sem kompromitiral naša prizadevanja za demokratizacijo volilnega sistema in SINTEZO-KCD. Sam mislim obratno: ne moreš se zavzemati za demokracijo, hkrati pa pristajati na argumente moči in skrajno nečloveško, morilsko obnašanje močnejšega (ZDA, Izraela). Kje bi bil naš etos, naša pokončna drža, če bi stisnili rep in se skrili pred vsako grožnjo nasilnikov, domačih ali tujih?!
Kdor tega ne vidi, sam potrebuje pomoč.
Emil Milan Pintar

Komentar g. Igorja Koršiča (4.11.2024):
ŽIVELO ENOUMJE! HVALA CENZURA! DOBRODOŠLA KRIZA! NAJ ŽIVI SVETOVNA VOJNA!
Hvala bogu smo se otresli starosvetne sentimentalnosti nekakšnih Napoleonov in Metternichov. Prvi kljub polomu pred Moskvo ni gojil sovraštva in vzvišenega prezira do Rusov. Drugi je vključil poraženo Francijo v varnostno arhitekturo Evrope. Ostanek nekega domnevnega viteštva. S “Srbe na vrbe” se je že zdavnaj tudi pri nas začela doba ljudske neposrednosti in pristnosti. Napredek omike pač! Nočemo neke azijatske Evrope od Atlantika do Vladivostoka o čemer so sanjarili De Gaulle, Brant, Gorbačov in Genscher. Ne rabimo ruskih surovin, smrdljivega, (Ursula von de Leyen) plina in nafte! Ne rabimo ruskih medijev! Nočemo ruske kulture! Hočemo inflacijo in gospodarsko krizo in zastoj! Hočemo dražji plin iz ZDA! Hočemo pravično, po potrebi svetovno vojno. Potrpeli bomo, tudi če bomo malo lačni in prezebli. Za vrednote je treba tudi kaj žrtvovati.
Naj gredo Rusi k svojim Aziatom: Kitajcem in Indijcem in podobnim. Mi smo Evropa! Evropa, svetilnik vrednot!. Evropa kot polotok azijsko evropskega kontinenta. Res majhna! A čist
*(Zaključek sestavka Živelo enoumje, dol s skeptiki! Napisano 2. aprila 2022, objavljeno v Vrabcu Anarhistu, maja 2022)

Pred kratkim je švedska centralna banka svojo letošnjo nagrado za ekonomijo dodelila trem ameriškim raziskovalcem za njihove dosežke pri odkrivanju dejavnikov, zaradi katerih so nekatere države razvojno zelo uspešne , druge pa manj ali celo povsem neuspešno. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imele družbene inštitucije, pri čemer naj bi »vključujoče inštitucije« razvoj podpirale, »ekstraktivne» pa naj bi ga zavirale. Na njihove razlage se je v Dnevniku 25.10. s kolumno odzval Jože P. Damijan, ki argumentirano dokazuje, da je problematika razvojne učinkovitosti držav veliko bolj kompleksna, kot jo razlagajo omenjeni nagrajenci. Kolumno je temu primerno tudi zaključil z naslednjim, citiram:« Favoriziranje določenega tipa inštitucij torej lahko prinese »Nobelovo nagrado«, ne more pa zares pojasniti razvoja« tukaj!.
S problematiko razvojne uspešnosti države se tudi sam ukvarjam in tako naj ne bo odveč, če bralcu predstavim, kakšna so moja spoznanja o tem, kaj naredi državo razvojno uspešno. Ključno vlogo imata po mojem pri tem dva dejavnika, eden je tržno gospodarstvo, drugi pa upravljanje države. Naj ju pobliže predstavim.
Najprej kratko o tržnem gospodarstvu. V prejšnjem stoletju je nemajhen del sveta (Sovjetska zveza, Kitajska, Vzhodna Evropa vključno z Jugoslavijo) razvijala družbeni sistem, poznan kot socializem. Njegovo upravljanje je avtoritarno obvladovala stranka komunistov, druga njegova značilnost pa je bila, da je zavračal tržno gospodarstvo. Za večino prebivalstva sistem ni bil privlačen, predvsem pa je bil ekonomsko neučinkovit. Ko se je Jugoslavija po letu 1948 razšla s Sovjetsko zvezo, ni opustila enopartijskega političnega sistema, je pa po nekaj letih pričela uvajati tržno gospodarstvo, ne da bi dopustila tudi privatno lastnino podjetij; podjetja so še vedno ostala družbena (državna) last, upravljali pa so jo (jih) njihovi zaposleni. Ta družbeni sistem je bi poznan kot samoupravni socializem in je bil ekonomsko bistveno bolj učinkovit od svojega predhodnika. Po letu 1991, ko je Jugoslavija razpadla, je bilo samoupravljanje opuščeno, vsaj za redke med nami pa je predstavljalo dragoceno izkušnjo, ki je poleg drugega potrdila, da je tržno gospodarstvo eden ključnih dejavnikov razvojne uspešnosti države. Samoupravno izkušnjo Jugoslavije je znala najbolje izkoristiti Kitajska, ki je tudi po razpadu sovjetskega sistema ohranila enopartijski politični sistem in uvedla tržno gospodarstvo, za razliko od samoupravljanja pa tudi privatno lastnino proizvodnih sredstev. O tem, da je tržno gospodarstvo neobhoden pogoj za razvojno uspešnost države, tako danes le malokdo dvomi in ga tudi vse države prakticirajo.
Med razlogi za razlike v razvojni uspešnosti držav je po mojem razumevanju primerno osrednjo vlogo priznati upravljanju države. To je učinkovito, če zadovoljuje naslednje tri kriterije: je neposredno (organizacijsko in kadrovsko) učinkovito, etično je neoporečno, zadovoljuje interese večine prebivalstva. Razlike v izpolnjevanju teh treh kriterijev naj bi torej odločilno vplivale, da so nekatere države bolj druge pa razvojno manj uspešne. Nekaj več je o tem povedanega v naslednjih vrsticah.
Najprej o neposredni učinkovitosti upravljanja države. Predvsem je koristno upravljanje organizacijsko deliti v dve aktivnosti, to sta vodenje ter nadzor vodenja. Vodenje naj se zaupa etično nespornim osebam, ki imajo ustrezne vodstvene izkušnje, nadzor vodenja (ta naj vključuje tudi imenovanje vodstva, to je vlade) pa naj se poveri parlamentu, katerega člani zastopajo interese večine prebivalstva. Te temeljne usmeritve se v današnjih demokracijah slabo spoštuje (izjema je Švica) in to je eden osrednjih razlogov za razvojne težave, ki jih imajo številne države. Oglejmo si, kako ravna glede tega naša politična ureditev.
Naj začnem z vodenjem vlade. To izjemno zahtevno delo praviloma zaupamo vodji politične stranke, ki je bila na volitvah deležna največje podpore. Ta oblikuje zavezništvo političnih strank, to je koalicijo, v kateri praviloma sodeluje vsaj 50% članov parlamenta, preostali parlamentarci pa delujejo kot opozicija. Koalicija oblikuje vlado in jo potem tudi nekritično podpira, opozicija pa taki vladi delo praviloma otežuje. Za upravljanje, ki je rezultat take politične ureditve, je značilno naslednje: a)vlado praviloma vodi oseba brez ustreznih vodstvenih izkušenj in je neredko tudi etično vprašljiva; b)delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo onemogoča kvaliteten parlamentarni nadzor vlade, kar je eden osrednjih pogojev učinkovitega upravljanja; c) politična ureditev naj bi politične stranke zavezovala k sodelovanju in usklajevanju njihovih usmeritev, dejansko pa jih predvsem močno razdvaja. Vse našteto upravljanje izjemno otežuje, posledica pa je oslabljena razvojna uspešnost države. Tako ni le v Sloveniji, pač pa v večini držav, ki sebe proglašajo za demokratične.
Uspešnost upravljanja države zavisi tudi od splošnih razmer v družbi (posredni dejavniki), od katerih je izjemno pomembna etika. Ko je upravljanje etično, se to odraža v nizki koruptivnosti in dobro delujoči pravni državi, oboje pa razvojno uspešnost države močno podpira. Žal ugotavljamo, da etika v demokratičnem upravljanju vse bolj slabi, za kar je predvsem zaslužen neoliberalizem, to je prevladujoča politična usmeritev zadnjih desetletij, ki se predvsem zavzema za močan trg in šibko državo z nizkimi davki, od vrednot pa je najbolj naklonjena bogatenju.
Še en dejavnik posredne uspešnosti upravljanja države je primerno izpostaviti, to je njegova ciljna usmerjenost: demokratično upravljanje naj bi prednostno zadovoljevalo interese večine prebivalstva. To usmeritev zelo dobro podpira decentralizacija politične oblasti, ki bi jo v naših razmerah lahko primerno izvedli z regionalizacijo države. Žal ji politika ni naklonjena in tako o ustanavljanju regij že leta govorimo, ne da bi kaj konkretnega tudi storili. Izrazito pa upravljanju države v korist večine nasprotuje neoliberalizem in je pri uresničevanju te usmeritve zelo uspešen. To se prepričljivo odraža tudi v naslednjih podatkih o najvišjih davčnih stopnjah v ZDA v preteklih desetletjih: 1961 – 91%, 1980 – 70%, 2020 – 37%. Podobno so davčne stopnje zniževale tudi ostale države, kar je krepilo vpliv kapitala na njihovo upravljanje in dodatno slabilo upravljavsko učinkovitost demokracije. Slednja si tako danes tudi v naši državi zasluži oznako »strankokracija«, to je vladavina političnih strank, ki splošne družbene koristi vse bolj podreja interesom kapitala in seveda tudi strankarskim.
Ker je demokracija upravljavsko vse manj učinkovita, na privlačnosti pridobivajo avtoritarne oblike vladanja, ki predvsem v Aziji beležijo nekaj lepih uspehov. Ta razvojni trend se bo pospešeno nadaljeval, v kolikor formalno še vedno demokratične države ne bodo zmogle volje in moči, da pozdravijo obolelo demokracijo in jo usposobijo za učinkovito upravljanje držav. Močna spodbuda za to prihaja tudi iz Kitajske, ki je razvojno že uspešnejša od Zahoda, očitno predvsem zato, ker slednjega s svojim avtokratskim režimom že prekaša v učinkovitosti upravljanja države. O tem, na čem naj bi bilo slednje zasnovano, vsaj meni strokovne razlage niso poznane, ni pa izključeno, da temeljijo predvsem na naslednjih treh elementih: tržno gospodarstvo, v korist večine delujoči enopartijski režim, na konfucionizmu zasnovana etika.
Andrej Cetinski

Prispevek dr. Uroša Lipuščka je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 19.10.2024.

Zahajanje globalnega zahoda, vzhod svetovnega juga

Svetovni globalni red, ki so ga ob koncu druge svetovne vojne v okviru OZN vzpostavile zmagovite države, kot najbolj nazorno potrjujeta vojna v Ukrajini in širjenje izraelske genocidne agresije na Bližnjem vzhodu, hitro in nepreklicno razpada. Začela se je nova faza zgodovine, s katere se končuje globalna prevlada ZDA oziroma zahoda.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 in bloka socialističnih držav se je zdelo, da bodo ZDA postale hegemon brez konkurence. Znani ameriški politolog Francis Fukuyama je takrat postavil celo tezo o koncu zgodovine, ki je bila v nasprotju z dialektiko zgodovinskega razvoja. Ameriški »enopolarni ustroj« se je izkazal za zelo kratkotrajnega. Geopolitična prevlada ZDA in zahoda se je namreč po nekaj letih končala s hitrim vzponom Kitajske, okrevanjem Rusije po razpadu Sovjetske zveze, pospešenim razvojem Indije in še nekaterih drugih držav svetovnega juga, ki so se združile v skupino držav, znanih pod kratico Brics (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika). Skupina deluje od leta 2006.
Stopili smo v novo, večpolarno obdobje sveta. Odnos med državami, ki zagovarjajo ustaljeni red, in tistimi, ki terjajo radikalne spremembe, postaja temeljno vprašanje današnjega sveta. Morebiten neuspeh dogovora o novem globalnem sistemu bi lahko vodil v največjo katastrofo v zgodovini človeštva. Prvikrat doslej namreč obstaja možnost, da bi razpad vladajočega globalnega imperija poskušali preprečiti z uporabo jedrskega orožja.
Z dilemo vojne in miru se človeštvo sicer sooča vso zgodovino. Angleški zgodovinar Norman Angell je v delu The Great Illusion leta 1913, na primer, trdil, da vojne, tudi zmagovite, niso več opravičljive, saj zasedanje tujih ozemelj ekonomsko ni več utemeljeno, zato bodo vojne postale preteklost. Prva svetovna vojna, ki je bila v veliki meri posledica hitre gospodarske rasti v Evropi, druga pa gospodarske stagnacije, sta demantirali omenjeno tezo. Vprašanje je, ali bosta sedanje relativno upadanje gospodarske moči zahoda in hitra rast držav svetovnega juga vodila v nove globalne pretrese. Dejstvo je namreč, da se ZDA kot še vedno najmočnejša globalna gospodarska, finančna, tehnološka in vojaška sila skupaj z drugimi zahodnimi državami, kamor sodi tudi EU, niso pripravljene odpovedati hegemonističnemu položaju.
G7 vs. Brics
Ob koncu druge svetovne vojne so ZDA ustvarjale skoraj polovico svetovnega bruto proizvoda (BDP), danes pa pol manj. Po drugi strani pa države skupine Brics ustvarjajo večji bruto proizvod kot skupina sedmih industrijsko najbolj razvitih držav (G7). Najnovejši vrh držav Brics, ki bo od 22. do 24. oktobra potekal v Kazanu v Rusiji, bo zelo pomemben, saj bodo odločali o nadaljnji širitvi te skupine. Interes za članstvo je izrazilo okoli 40 držav. Na zadnjem zasedanju so v to skupino sprejeli Egipt, Etiopijo, Iran in Združene arabske emirate. V dejavnostih te skupine sodeluje tudi Savdska Arabija, ki je bila doslej pod ameriškim vojaškim in političnim dežnikom, vendar se tej skupini formalno ni pridružila. Vseh deset držav Brics ustvarja 35,6 odstotka svetovnega BDP, kar je po pariteti kupne moči več, kot ustvari skupina najbolj razvitih držav G7, ki ustvarja 30,3 odstotka. Na države Brics odpade 45 odstotkov svetovnega prebivalstva, na države G7 pa manj kot deset.
Mednarodne finančne organizacije so kljub naraščajoči moči držav svetovnega juga ohranile sistem upravljanja, ki je bil uveljavljen ob koncu druge svetovne vojne, s čimer so ZDA in druge zahodne države ohranile monopol pri odločanju. Kitajska kot druga svetovna gospodarska in finančna sila ima na primer v Mednarodnem denarnem skladu podobno število posebnih pravic črpanja kot srednje velike zahodne države. Poleg tega ostaja v veljavi staro pravilo, da Mednarodni denarni sklad vodi eden od evropskih bančnikov, Svetovno banko pa Američan …
Lastnina ni več sveta
Boj za demokratizacijo v mednarodnem finančnem sistemu so pred mnogimi leti začele neuvrščene države, vendar niso imele ustrezne gospodarske in politične moči, da bi dosegle spremembe sistema, ki favorizira razvite države. Vzpon držav Brics je omogočila predvsem Kitajska s hitro rastjo, z globalnim projektom več kot tisoč milijard dolarjev vrednega projekta nove svilne ceste in ustanovitvijo dveh razvojnih bank, ki sta začeli odobravati posojila članicam pod bistveno bolj ugodnimi pogoji kot zahodne banke in mednarodne finančne ustanove.
Posebej velika spodbuda za skupno akcijo je bila nacionalizacija okoli 300 milijard dolarjev ruskih deviznih rezerv v zahodnih, predvsem evropskih bankah, zaradi ruskega napada na Ukrajino. Ta ukrep je bil za države globalnega juga opozorilo, da lastnina v kapitalističnih državah ni več sveta in da njihove devizne rezerve, naložene na zahodu, niso več varne pred političnimi tveganji. Britanska vlada je na primer zaplenila devizne rezerve Venezuele, naložene v britanskih bankah, ZDA pa so Afganistanu zaplenile za šest milijard dolarjev finančnih sredstev, naloženih v ameriških bankah. Potem ko so ZDA izključile Rusijo iz sistema medbančnih poravnav Swift, so tako kitajski kot ruski bančniki začeli pripravljati svoj sistem medbančnih poravnav. V tem trenutku delujejo trije takšni sistemi: kitajski, ruski in indijski. Pripravljajo pa tudi projekt skupne valute držav Brics, s katerim bodo obšle monopol ameriškega dolarja.
Konec dolarskega monopola
Nova valuta držav Brics, ki naj bi začela delovati čez nekaj let, bo podprta z valutami vseh držav članic glede na njihov BDP, poleg tega pa naj bi bila podprta tudi z zlatom. Po nekaterih napovedih naj bi bilo okoli 40 odstotkov deviznih rezerv v zlatu. Kitajska in Rusija sta iz svoje trgovinske izmenjave skoraj v celoti izključili ameriški dolar, podobne ukrepe pa napovedujejo tudi druge države. Celo Savdska Arabija je napovedala, da bo začela postopoma nafto prodajati za lokalne valute. Kitajska na primer savdsko nafto že plačuje v juanih. Glede na to, da monopol ameriškega dolarja v veliki meri temelji na tako imenovanem petrodolarju, bi preusmeritev trgovanja na lokalne valute zatresla ameriški dolar kot svetovno rezervno valuto, zato republikanski predsedniški kandidat Trump ni naključno zagrozil državam, ki bodo začele opuščati dolar, s prepovedjo trgovanja z ZDA. Dolar je namreč poleg orožja največji ameriški strateški adut.
Kljub začetku dedolarizacije je dolar še vedno vodilna svetovna rezervna valuta. To mesto bo kljub postopnemu upadanju ohranil še precej let. Tudi dejstvo, da imajo ZDA astronomski zunanji dolg, ki presega 35 tisoč milijard dolarjev, po mnenju bivšega guvernerja ameriške centralne banke Greenspana ne bo usodno vplivalo na ameriško in svetovno ekonomijo. ZDA namreč lahko v skrajnem primeru z obsežnim tiskanjem denarja, ki bi povzročilo visoko inflacijo, razvrednotijo astronomski ameriški dolg, ki ga bo na koncu plačal ves svet. Zaradi tega je nujna korenita sprememba mednarodnega finančnega sistema.
Kitajska ne bo vazal
Kitajska, ki je v zadnjih štiridesetih letih v okviru sedanjega mednarodnega monetarnega in gospodarskega ustroj dosegla nesluten razvoj, sprva ni načrtovala ustanavljanja novega globalnega finančnega sistema, ampak predvsem njegove popravke in demokratizacijo. Eden od vzrokov za to je bilo tudi dejstvo, da je Kitajska v nekem trenutku razpolagala kar s 1200 milijardami dolarjev ameriških državnih obveznic. Ne dovolj premišljena obsežna prodaja teh obveznic bi lahko povzročila hudo mednarodno gospodarsko krizo, ki bi zelo prizadela tudi kitajsko gospodarstvo.
Potem ko so ZDA Kitajsko uvrstile med strateške nasprotnike in začele s sankcijami na vse mogoče načine zavirati njen gospodarski razvoj, so se v Pekingu pridružili ruskemu načrtu za uvedbo novega alternativnega mednarodnega sistema. Kitajski predsednik Xi Jinping je na lanskem zasedanju te skupine dejal, da ne bodo vazali in da morajo mednarodna pravila napisati vse države na osnovi ustanovne listine OZN, ne pa da jih narekujejo tisti z največjimi mišicami. Omenjena opazka je letela na (ameriški) sistem, ki temelji na pravilih, ki jih postavljajo v Washingtonu in v veliki meri odstopajo od sprejetih pravil mednarodnega prava. V končni posledici so omenjena pravila, ki veljajo predvsem za zaveznike, Izraelu omogočila, da izvaja svojo genocidno politiko.
Skupina držav Brics ni povsem homogena, kar zavira njeno večjo učinkovitost, saj v njenem okviru delujeta dve skupini držav, ki nimata povsem identičnih pogledov. Ne eni strani sta Kitajska, ki je spiritus agens, in Rusija, na drugi strani pa Indija in Brazilija, ki vsaka iz svojih geostrateških razlogov nista posebej naklonjeni oblikovanju novega globalnega finančnega in gospodarskega sistema, vendar sta se kljub pomislekom pridružili večini. Indija, ki ima tudi zaradi mejnega spora s Kitajsko z ZDA sklenjeno strateško partnerstvo, sedi na dveh stolih, kar ovira bolj usklajeno delovanje držav Brics, Brazilija pa je pod hudim pritiskom ZDA.
Na zahodu, predvsem v Washingtonu, ocenjujejo, da bo skupina držav Brics na dolgi rok težko obdržala enotnost, zlasti če se ji bo pridružilo najmanj 40 novih držav. Zanimivo je, da je interes za članstvo pokazala tudi Turčija, ki je sicer članica Nata, kar odpira vrsto pomembnih vprašanj. V EU, ki državam Brics ni naklonjena, so Ankari že sporočili, da v tem primeru ne more več računati na članstvo v EU, kot da bi kdaj doslej imeli resen namen Turčijo sprejeti v EU. Podobno negativno ocenjujejo delovanje te skupine držav tudi v ZDA. Ameriški državni sekretar Antony Blinken na primer v svojem neformalnem političnem testamentu, ki ga je objavil v zadnji izdaji revije Foreign Affairs, držav Brics sploh ni omenil. Ne glede na to zanimanje za Brics še naprej narašča.
Azijska prihodnost
Center tega novega združevanja je v Aziji, ki bi lahko postala naslednji sod smodnika, ker vsebuje vse ključne elemente za nov globalni konflikt – prisotnost različnih interesov najmanj treh jedrskih velesil, ZDA, Kitajske in Rusije, nastajanje »azijskega Nata«, ki bo zaščitil ameriške strateške interese, vojaško modernizacijo, razvoj najmodernejših tehnologij, nacionalizem, odsotnost sistema azijske kolektivne varnosti in nerešena mejna oziroma ozemeljska vprašanja. ZDA, ki se očitno pripravljajo na to, da bodo Ukrajino, do katere nimajo posebnih strateško pomembnih interesov, prepustile Evropi, bodo postale ključni igralec v morebitnih novih vojnah v Aziji. Ameriški pogled je seveda usmerjen v Kitajsko, edino silo, ki lahko ogrozi ameriški imperij in njegove vazale.
Če bo Trump zmagal na predsedniških volitvah, bo poskušal čim hitreje končati vojno v Ukrajini in Rusijo odtrgati od Kitajske, ki bi bila v tem primeru strateško zelo oslabljena. V Washingtonu počasi spoznavajo, da je bila neokonservativna politika zaostrovanja odnosov z Rusijo, ki je pripeljala do trdne osi Peking-Moskva, z ameriškega stališča največja možna strateška napaka. Politika divide et impera do Rusije in Kitajske ni več mogoča.
Prihodnost sveta se bo v novih strateških razmerjih med velikimi silami odločala v Aziji. Tu živi 60 odstotkov svetovnega prebivalstva, tu so tri od petih največjih nacionalnih gospodarstev, tu ustvarjajo več kot 40 odstotkov svetovnega BDP in približno dve tretjini svetovne gospodarske rasti, tu je polovica vseh vojakov, tu deluje šest od desetih največjih armad, pet od devetih držav z jedrskim orožjem in šest od desetih največjih onesnaževalcev okolja.
S temi problemi se ukvarja tudi šanghajska organizacija za sodelovanje, ki je politični sopotnik skupine Brics. Organizacija, ki sta jo pred triindvajsetimi leti ustanovili Kitajska in Rusija, je osredotočena predvsem na vprašanja varnosti. Če reforma OZN ne bo uspešna, nekateri komentatorji ne izključujejo možnosti, da bi lahko postala nukleus nove alternativne mednarodne organizacije, podobne OZN. Zelo vprašljivo je namreč, ali je temeljita reorganizacija svetovne organizacije, tako da ne bo (p)ostala plen zahodnih elit, ki načrtujejo globalni avtoritarni sistem, sploh možna. Ali se bo zahod brez vojne sprijaznil s tem, da bo izgubil svetovno hegemonijo, bo Evropa privolila v to, da bo v varnostnem svetu izgubila eno mesto, bo mogoč dogovor, da bi bilo možno vsaj v določenih ključnih vprašanjih veto preglasovati s super večino glasov itd.
Evropa, nepomembna sila
Azija se sooča tudi z vprašanjem širjenja vojaških zvez, s čimer poskušajo ZDA obdati Kitajsko. Vojaški bloki vsaj v evropskem prostoru ne zagotavljajo več varnosti, ampak predvsem grožnjo. Brez nasilnega širjenja Nata na območje nekdanje SZ se danes ne bi soočali z vojno v Ukrajini. Glede na to, da se Nato širi tudi v Azijo, je povsem jasno, da vladajoče zahodne politične elite teh dejstev ne sprejemajo. Diplomacijo so zamenjale rakete in bombe, svobodo medijev pa vse manj prikrita cenzura, ki preprečuje odkrito razpravo o teh vprašanjih. Politiki in generali, tako kot v času prve svetovne vojne, očitno ne razumejo spremenjenega položaja, ki ga prinaša uporaba novih orožij.
V Washingtonu odkrito razpravljajo o možnosti vojne med ZDA in Kitajsko, čeprav bi taka vojna lahko pomenila konec naše civilizacije. Mir je postal pogoj za obstanek človeštva. Še več orožja bo rodilo samo še več nasilja, na vseh straneh. Naraščajoči vpliv držav svetovnega juga in zoperstavljanje zahodnih držav pod vodstvom ZDA, da se odrečejo globalni hegemoniji, vodita v duopolni globalni svet oziroma v novo hladno vojno. Doktrini zmanjševanja tveganj in razdruževanja zahoda od Kitajske (derisking in decoupling), ki ju razglašajo tako v Washingtonu kot v Bruslju, vodita prav v to smer. Prvič po več sto letih nadvlade Evropi grozi, da bo postala nepomembna sila, česar se predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in njena kompanija očitno ne zavedajo. Namesto za sodelovanje v okviru enotnega evroazijskega kontinenta se evropske elite pod vplivom ZDA zavzemajo za nadaljevanje globalne hegemonije. Posledice bodo hude. ●
Dr. Uroš Lipušček je dolgoletni zunanjepolitični komentator.

Oznaka diktatorja je vsaj za prvi del Titovega vladanja kar umestna.

Pod gornjim naslovom je Delo objavilo intervju z zgodovinarko Marie-Janne Galic, avtorico knjige Tito – večni partizan. V njem predstavlja svoje poglede na partizana in kasnejšega vodilnega politika Tita, ki jim ne gre oporekati. Preseneča pa njeno videnje samoupravnega sistema, ki ga je Jugoslavija razvijala po tem, ko se je po letu 1948 politično razšla s Sovjetsko zvezo, aktivno pa predvsem po letu 1960. Zanj pravi, da ga je politika vehementno popularizirala in oglaševala, a ga je v praksi s številnimi reformami in zakoni transformirala v vse prej kot učinkovit birokratski monstrum. Avtorica pa se čudi temu, citiram, »da je bilo samoupravljanje na Zahodu deležno relativno velikega zanimanja in simpatij, v slogu, da gre res za socializem s človeškim obrazom«.
Samoupravljanje sem tudi sam aktivno podoživljal po letu 1963, pretežno kot eden vodilnih delavcev v večjih podjetjih. Ko sem kasneje imel priložnost prepoznati še značilnosti kapitalizma, sem lahko na podlagi lastnih izkušenj primerjal prednosti in slabosti obeh sistemov in pri tem ugotavljal, da si samoupravljanje ne zasluži podcenjevanja in celo zasmehovanja, kar je danes predvsem v politiki pa tudi v delu stroke prisotno. Zato naj v naslednjih vrsticah kratko predstavim, v čem so njegove značilnosti, kakor jih sam dojemam.
Osrednja značilnost samoupravljanja je v tem, da je bilo z njim v družbi, ki naj bi razvijala socializem, prvič uveljavljeno tržno gospodarstvo, kar se je pokazalo za pomembno prednost v primerjavi z državnim usmerjanjem delovanja podjetij, ki je pred tem prevladovalo. Druga njegova značilnost pa je v upravljanju: v kapitalizmu upravljajo podjetja njegovi lastniki, samoupravljanje, ki je ohranilo družbeno (državno) lastnino proizvodnih sredstev, pa je to pristojnost prepustilo zaposlenim.
Prednostni poslovni cilj samoupravnega podjetja je bilo ustvarjanje dobička (drugače se ga je sicer imenovalo) in v tem se ni razlikovalo od podjetja v kapitalizmu. Bistvena razlika med njima pa je bila pri delitvi dobička: o tej delitvi so v samoupravnem sistemu odločali zaposleni, v kapitalizmu pa je to pristojnost lastnikov podjetja. O tem, katera od teh ureditev je primernejša, se tu ne bom opredeljeval, bom pa nekaj besed namenil oceni učinkovitosti samoupravnega podjetja.
Po mojih izkušnjah bi ne mogel reči, da je bilo samoupravno podjetje razvojno manj uspešno od privatnega. V prid temu mnenju govorijo tudi naslednji podatki o napredku slovenskega gospodarstva v obdobju od leta 1960 do 1980, ki ga je po mojem mnenju smiselno obravnavati kot obdobje dokaj normalnega delovanja samoupravnega sistema. V začetku tega obdobja, to je leta 1960, je znašal BDP (bruto družbeni proizvod) na prebivalca v Sloveniji 39,2 odstotka tistega, kar je v istem letu beležila sosednja Avstrija. do leta 1980 pa je ta podatek porastel za 14, 5 odstotnih točk in je znašal 53,7%. Pri vrednotenju tega napredka je primerno upoštevati tudi naslednje: leta 2005 je slovenski BDP na prebivalca znašal 47,1 % avstrijskega, lani, to je 18 let kasneje, pa je znašal 58,2 %, to je 11,1 odstotnih točk več.
Zgoraj nakazujem, da je bilo po letu 1980 delovanje samoupravnega gospodarstva moteno in to močno. Za naslednje gre. Leta 1974 je Jugoslavija dobila novo ustavo, s katero so bile na republike prenesene tudi pristojnosti zvezne države, ki bi zaradi svoje narave morale ostati strogo centralizirane. To velja tudi za politiko zadolževanja v tujini. Večina republik je to spremembo krepko izrabila (Slovenije ni bilo med njimi), kar se je odrazilo v naslednjih spremembah zunanjega dolga države: leta 1975 je znašal 6,5 milijard dolarjev, leta 1985 pa 22,3 milijarde. Po letu 1980 so se močno povečale tudi obresti za tuje dolgove in so v letu1985 znašale kar15,9 % BDP države. Ta izjemna finančna obremenitev ter zahteve tujih posojilodajalcev, da se jim posojila pospešena vrača, so Jugoslavijo potisnile v izjemne krizne razmere, za katere se še vedno neredko in povsem neupravičeno krivi samoupravljanje.
Da je bilo samoupravljanje v Jugoslaviji dragocena družbena izkušnja, je najbolje prepoznala Kitajska politika in tako je ta država podobno kot Jugoslavija veliko prej uvedla tržno gospodarstvo, ne da bi se odrekla enopartijskemu političnemu sistemu. Slednjega je tudi primerno prenovila in razvila model zelo uspešnega tržnega gospodarstva, ki ga država razvojno aktivno usmerja v korist večine prebivalstva.
V nasprotju s Kitajsko je zahodni neoliberalni kapitalizem vse manj učinkovit, še predvsem zato, ker se mu je demokracija izrodila v strankokracijo, ki države ni sposobna zadovoljivo upravljati in je zaradi tega resno prizadeta tudi konkurenčnost njenega gospodarstva. Demokracijo kot model upravljanja države bo zato potrebno čimprej prenoviti, pri tem pa bi se lahko tudi samoupravne izkušnje naše bivše države koristno uporabilo.
Andrej Cetinski