Pred kratkim je Banka Slovenije (BS) sprejela ukrep, s katerim je poslovne banke omejila pri kreditiranju revnejših slojev prebivalstva. Številni, med njimi tudi poslovne banke, so se nanj odklonilno odzvali, njegovi negativni učinki pa naj bi se najbolj odrazili v naslednjem:

1. Zmanjšalo naj bi se domače tržno povpraševanje, to pa bo prizadelo zaposlenost in gospodarsko rast; po ocenah Umar-ja naj bi bila slednja zaradi posega BS v prihodnjem letu za 0,3% nižja, kot se jo sicer pričakuje. Šlo naj bi torej za ukrep, ki je še posebno vprašljiv v času, ko se gospodarstvo že ohlaja in se nam vse bolj nakazuje resnejša recesija.
2. Revnejšim slojem prebivalstva je ukrep zmanjšal njihovo investicijsko sposobnost, kar jim bo med drugim otežilo pridobivanje lastnih stanovanj. Zato pa naj bi bile naložbe v stanovanja toliko bolj privlačne za bogatejše sloje. Ukrep naj bi torej deloval tako, da bodo bogati tudi v povezavi z nepremičninami lahko še bolj bogateli, revni pa bodo še siromašnejši.

BS seveda pojasnjuje pričakovano delovanje obravnavanega ukrepa drugače. Po njenem bo krepil finančno stabilnost poslovnih bank in s tem omejil možnosti, da nas ponovno prizadene resnejša finančna kriza, kot se nam je to zgodilo pred desetimi leti. Ta argument pa ni ravno prepričljiv, vsaj iz dveh razlogov. Enkrat zato, ker so bile po dosedanjih izkušnjah bančne krize praviloma posledica preobilnega in nerazsodnega kreditiranja bogatih in ne revnih, drugič pa zato, ker je BS v tem primeru prezrla, da bo obravnavani ukrep splošno krizne razmere krepil in ne lajšal.

Na ukrep BS se je javno odzval tudi predsednik vlade in ga ocenil kot neprimernega. Ta njegov odziv med drugim nakazuje, da je BS v tem primeru močno posegla na področje, ki ga ima prednostno na skrbi vlada (gospodarska rast, socialna politika) in se v zvezi z njim  ni posvetovala in uskladila z vlado. To pa je resna napaka, še ena od vse bolj številnih, ki podpirajo že kar splošno mnenje, da Slovenci svoje države ne upravljamo dobro.

Obravnavani ukrep BS je slej ko prej spodrsljaj, po mojem še predvsem zato, ker je bil sprejet brez predhodnega posvetovanja z vlado. Ko sem razmišljal o razlogih, zakaj lahko prihaja do takih ravnanj, sem jih prepoznal v sistemu upravljanja BS. Ta ima sicer običajno kolektivno vodstvo, ki ga sestavljajo guverner in štirje, njemu podrejeni viceguvernerji. To vodstvo ima tudi »nadzorni« organ, to je Svet BS. In kdo sestavlja ta Svet?. Vodi ga sam guverner, njegovi člani pa so njemu podrejeni iz vodstva banke.  Pri upravljanju BS smo torej uveljavili rešitev, po kateri njen prvi človek nadzira samega sebe. Taka ureditev je močno problematična: med temeljne pogoje, da družbeno pomemben sistem učinkovito deluje, spada namreč prav to, da vodstvo takega sistema nadzira od njega neodvisen organ.

Ob tej priliki naj spomnim še na eno zadevo, povezano z BS. V letih 2013/14 smo v Sloveniji izvajali obsežno bančno sanacijo, ki jo lahko uvrščamo med največje polomije, ki jih je doslej doživela naša mlada država. Izvedli smo jo namreč tako, da smo z njo državi brez potrebe povzročili veliko materialno škodo in sočasno resno oslabili svojo državnost, koristi od tega pa je imel le tuji, predvsem finančni kapital. Osrednjo vlogo pri tem izjemnem podvigu je imel takratni guverner BS Jazbec. Ko pa so v javnost pričele prihajati informacije o škodljivosti njegovega ravnanja, je Jazbec sprejel še eno, omembe vredno odločitev: predčasno je odstopil kot guverner BS, se zaposlil v tujini in si za nagrado izplačal še bogato odpravnino. Tako se res lahko ravna le v primeru, če se uporabo družbene moči ne nadzira, kot je to v primeru BS.

To, kar navajam v gornjih vrsticah, je potrebno razumeti kot še eno opozorilo, kako močno se prizadene državo in večino njenega prebivalstva, če se je ne upravlja skladno z načeli, ki jih je pri tej izjemno občutljivi aktivnosti potrebno dosledno spoštovati (usposobljenost, poštenost,  učinkovit nadzor vodstva). Seveda s tem nima težave le  BS, pač pa velja isto tudi za druge ustanove in podjetja, katerih upravljanje ima na skrbi država. Slej ko prej je to eden osrednjih razlogov, zaradi katerega Slovenija razvojno še zdaleč ne napreduje tako, kot bi objektivno lahko. Žal pa naša politika te povsem neprimerne ureditve ni pripravljena spremeniti, kar ta čas dokazuje tudi z nasprotovanjem, da bi volivcem priznala večji, v ustavi zapisani vpliv na to, kdo jih naj zastopa v parlamentu. Zakaj to vztrajanje pri sedanjem modelu upravljanja države, ni težko razumeti, saj ta daje za etiko neobčutljivim osebam obilo priložnosti za zadovoljevanje osebnih interesov.

Andrej Cetinski, Sinteza, 14.11.2019

Kako so Butalci gradili most čez Glinščico.

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi…

MARKO RADMILOVIČ: ZAPISI IZ MOČVIRJA

Modri rek pravi, da riba smrdi pri glavi. Vodstvo države (glavo) izberemo na volitvah. Nekaj mora biti zelo narobe z volilnim sistemom, ki rodi tako neuspešno državno vodstvo.

Branje članka Boruta Mekine kako v Avstriji, Nemčiji, na Danskem, Švedskem … stanovanjska posojila podeljuje država, bo še zadnjim brezbrižnežem dvignilo temperaturo do vrelišča. Kaj pa civilna družba?

Težava očitno ni le Banka Slovenije, ampak država, ki že leta zanemarja, ne le stanovanjsko področje, temveč aktivno, odgovorno, skrbno upravljanje države.

V Sloveniji je stanovanjsko posojilo trikrat dražje kot v Avstriji: »Vzemimo za primer štiričlansko družino z dvema mladoletnima otrokoma, v kateri želi oče dobiti stanovanjsko posojilo za 20 let. Če bi v Sloveniji zaslužil povprečno plačo, torej 1119 evrov neto, bi si lahko na podlagi veljavnih pravil Banke Slovenije privoščil najvišji znesek mesečnega odplačila 167 evrov. Po podatkih Banke Slovenije fiksna obrestna mera za 20-letna posojila zdaj znaša od 2,5 do 3,5 odstotka. Če predpostavimo, da bi pri banki dobil posojilo s triodstotno fiksno obrestno mero, bi mu lahko banka izplačala največ 30 tisoč evrov posojila. V 20 letih bi stroški posojila znašali 9931 evrov.

Na avstrijskem Koroškem bi bil tak posojilojemalec upravičen do 78 tisoč evrov državnega posojila za nepremičnino, ki ne bi smela presegati 90 kvadratnih metrov uporabne površine. Če predpostavimo, da bi tak posojilojemalec zaprosil le za 30 tisoč evrov posojila, bi ga 18 tisoč evrov za 20 let prejel po 0,7-odstotni fiksni obrestni meri. Ta del bi ga stal 1294 evrov. Dvanajst tisoč evrov posojila bi moral vzeti pri komercialni banki, kjer je zdaj v Avstriji fiksna obrestna mera od 1,5 do 2,5 odstotka. Če bi dobil dvoodstotno obrestno mero, bi ga tako posojilo stalo 2569 evrov. Vendar bi mu v tem primeru država vrnila približno pet odstotkov posojila v prvih desetih letih in štiri odstotke v naslednjih desetih letih. Skupaj 540 evrov.

V Avstriji bi torej posojilojemalec imel s posojilom 3323 evrov stroškov, v Sloveniji pa trikrat več, 9931 evrov.«

Celoten članek

Boris Šuligoj najprej ugotovi, da so še vsako državo nekoč ukinili. Nakar zastavi vprašanje: Kako likvidirati Slovenijo (in EU) in odgovarja: Najprej uvedemo demokracijo. Potem ukinemo banke. Prodamo še vsa večja podjetja. Prodamo televizije… In sklene: Če lahko razbiješ EU, lahko toliko hitreje sesuješ Slovenijo.

“Ko se Slovenci med seboj kregajo o partizanih in predorih, morajo ta čas namesto njih delati in se rediti drugi. Ljubezenske afere stare otoške dame (Brexit) bi bile za Slovence deveta briga, če ne bi tako nazorno razkrivale dejanske kreposti priletne demokracije. Če se komedija lahko dogaja v državi, ki je včasih kraljevala svetu in celo z imenom opozarjala, kako pomembno je, da je kraljestvo združeno, pomislite, kako lahek plen je šele majhna slovenska kokoš, za katero vemo, da jo pasejo »dunajski hlapci«.”

Kako likvidirati državo (in EU)

Volilni sistem ni le stvar političnih strank, temveč mora biti dogovor med POLITIČNIMI SUBJEKTI in DRŽAVLJANI / VOLIVCI.

Kukavičje jajce v gnezdu demokracije

Pet ustavnih pravnikov je napisalo ekspertizo o skladnosti volilnega sistema z ustavo.

dr. Miran Mihelčič, Objavljeno tudi v SP Dela, 26.10.2019 

Pet ustavnih pravnikov, med njimi dr. Ciril Ribičič, je v prvem delu letošnjega leta na predlog predsednika republike napisalo ekspertizo o skladnosti volilnega sistema z ustavo. V intervjuju, objavljenem v Sobotni prilogi dela 12. oktobra, pa je dr. Ribičič med drugim omenil, da je bila peterica zagovornik bolj poglobljene reforme volilnega sistema za razliko od dveh rešitev, ki ju ponujajo minimalistične spremembe, za katerimi formalno »stoji« ministrstvo za javno upravo (MJU).

Kot eden izmed soavtorjev predloga kombiniranega volilnega sistema – pripravljenega leta 2014 v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in podprtega s 5700 podpisi volivcev – cenim omenjeno stremljenje ustavnih pravnikov, do njihovega predloga sprememb volilnega sistema pa sem po dolgoletnih izkušnjah s to problematiko vseeno kritičen. Zavedam pa se, da je politika – in določitev volilnega sistema je ena njenih najpomembnejših sestavin – umetnost možnega in izvedena iz soočanja interesov tistih, ki so pripuščeni k temu soočanju.

Seveda si je treba včasih tako pripustitev tudi priboriti oziroma ustvariti vzdušje, v katerem se o nekem pomembnem družbenem vprašanju lahko izrečejo vsi prizadeti oziroma vsaj zainteresirani. V spominu imam udarno pisanje dr. Petra Jambreka iz leta 1987 o vsebini predlaganih sprememb ustave SFRJ, ki je s pomočjo takrat zelo aktivnih javnih občil to tematiko z vso silovitostjo potisnilo v žarišče javnega prostora in posledično po sprejemu ustavnih dopolnil k ustavi SRS dne 27. septembra 1989 privedlo do demokratične ustave RS in volitev v letu 1990. Dr. Tone Jerovšek je na letošnji proslavi ob obeležitvi 30. obletnice sprejema teh dopolnil pri predsedniku republike spomnil predsednika državnega zbora (DZ) mag. Dejana Židana, da so bili zakonski predpisi, povezani z uveljavitvijo demokratične volilne zakonodaje, sprejeti s sodelovanjem vseh zainteresiranih v vsega treh mesecih po sprejemu dopolnil, in to v bistveno zahtevnejših političnih razmerah, kot jih imamo sedaj.

Objavljeni intervju z dr. Ribičičem naj bi bil zato vzvod, da poslanci kot temeljni nosilci naloge za spremembo volilne zakonodaje razmislijo o potrebi pozorno prisluhniti tudi stališčem, ki jih ima v zvezi s to spremembo civilna družba. Vsaj njeni »volilno osveščeni« deli se zavedajo pomena pričakovanih sprememb, ki bodo ta del zakonodaje utegnile »zacementirati« za neko daljše obdobje, pa zato aktivno iščejo poti in prostor, da izpostavijo in uveljavijo ideale demokracije na področju volilne zakonodaje.

V nasprotju s težnjo strank, da ohranijo monopol nad volilno zakonodajo, smo v civilni družbi mnenja, da se ideali demokratične družbe na tem področju udejanjajo skozi načela, po katerih imajo (tudi strankarsko neorganizirani) državljani: dejansko, ne le navidezno možnost kandidirati (tudi izven strankarskih list) in biti po uravnoteženi volilni kampanji izvoljeni v DZ; ustrezno predstavljeno ponujeno izbiro (razpolagali naj bi z zadostnimi informacijami o kandidatih, smiselno naj bo vgrajeno domicilno načelo, glasovnica mora biti pregledna); možnost nevezane večstranske ter po izidih prvega kroga glasovanja kvalificirane zožene izbire med kandidati v naslednjem krogu glasovanja; večji vpliv na izid volitev (volivec naj ima vsaj dva glasova, celo tri, če pride do glasovanja v drugem krogu); možnost učinkovitega nadzora nad poslanci (izvolitev konkretnega poslanca volilnega okraja, možnost odpoklica poslanca s ponovnimi volitvami).

Žal ne v uradni različici predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah v državni zbor (DZ) z dne 10. junija 2019 (MJU) ne v sicer nedvomno boljšem predlogu ustavnih pravnikov ni niti koraka v smeri zmanjševanja prevelikih ovir, določenih za sodelovanje neodvisnih kandidatov v volilni tekmi. Ob tem naj spomnim, da so slovenska občila letos sicer kar na vidnih mestih kritično omenjala dogodke v Rusiji, povezane z delovanjem moskovskih oblasti, ki so v tem poletju preprečile množično kandidiranje neodvisnih kandidatov na volitvah za moskovski mestni svet.

Ob prihodu na že omenjeno proslavo ob 30. letnici sprejema ustavnih dopolnil sem se na kratko zapletel v pogovor s cenjeno nekdanjo poslanko, ki je moje zavzemanje za več demokracije v naši volilni zakonodaji nekoliko v šali komentirala z besedami »preveč demokracije škodi«. Najbrž bi ji kazalo pritrditi, če bi k besedi »demokracija« dodala še besedo »nenadzorovane«. To so po stoletjih nenadzorovane parlamentarne demokracije spoznali tudi v Veliki Britaniji in z zakonom iz leta 2015 omogočili odpoklic poslanca (angleško recall petition) ter ga v volilnem okrožju Brecon in Radnorshire letos tudi uspešno izvedli.

V isti državi smo bili letos hkrati priča tudi poskusu Johnsonovega zaprtja parlamenta, kar je Janez Markeš v Delu 31. avgusta komentiral z besedami, da »bi morali v primeru suspendiranja parlamentarne demokracije (…) s pozicije izvršne moči zvoniti alarmni zvonci po vsem svetu«.

Sam bi bil novinarski srenji v Sloveniji hvaležen, če bi ob uradno ponujenih spremembah volilne zakonodaje v Sloveniji, ki so zame kukavičje jajce v gnezdu demokracije, kritiko nedemokratičnega dogajanja glede udejanjanja oblasti ljudstva v Rusiji in Veliki Britaniji osvetlili tudi na primeru spreminjanja volilne zakonodaje v Sloveniji.

Podrobnejša obrazložitev ostalih treh načel za idealno demokracijo je bolj ali manj podana s stavkom »moč ljudem, ne strankam«, s katerim se zaključuje intervju z dr. Ribičičem. Pot iz zdaj prevladujoče strankokracije v tako demokracijo pa lahko državljani tlakujemo le s širšo družbeno akcijo vseh, ki jim ni vseeno, kdo in kako nas zastopa v DZ.

Vojko Flegar je v Dnevnikovem Objektivu z dne 12.10.2019 objavil zanimiv prispevek o zadregah, s katerimi se ta čas srečuje kapitalizem. Ta je namreč danes pomembno drugačen, kot je bil po drugi  svetovni vojni in celo v ZDA je slišati vse več glasov, da ga je potrebno resertirati, prenoviti. Flegar v tej zvezi omenja zanimivo izjavo kluba 200-tih vodij največjih ameriških korporacij iz avgusta meseca, s katero so se ti zavezali, da v svojih podjetjih v prihodnje ne bodo skrbeli zgolj za dobiček, pač pa bodo bolj upoštevali tudi interese zaposlenih in koristi širše družbe. Vsaj formalno se torej odrekajo temeljni usmeritvi neoliberalnega kapitalizma, ki mu je pred štirimi desetletji z radikalnim znižanjem davkov za najbogatejše  dal zagon ameriški predsednik Reagan in smo ga uspešno osvojili tudi v naši državi. Neoliberalni kapitalizem je kot sistem očitno v krizi, njeno zdravljenje pa bo izjemno zahtevno. Pa vendar, če želimo biti pri zdravljenju bolezni uspešni, moramo najprej prepoznati njene vzroke. Drugače povedano: če je bil kapitalizem po drugi svetovni vojni ekonomsko učinkovit in za večino sprejemljiv, današnji neoliberalni pa to ni več, se je potrebno vprašati, kateri dejavniki so predvsem povzročili to veliko spremembo. Gre za aktualen problem, ki nas bo vse bol zaposloval. Kako ga sam dojemam, bom poslušal predstaviti v naslednjih vrsticah.

Najprej nekaj splošnih opredelitev o kapitalizmu. Relevantne so predvsem naslednje njegove značilnosti: a)gospodarstvo je tržno; b) podjetja, upravljajo njihovi, največkrat privatni lastniki; c)ključni dejavnik uspešnosti gospodarstva je država. Slednja podpira gospodarstvo predvsem s temi aktivnostmi: vzdrževanje pravne države, skrb za splošno gospodarsko okolje (infrastruktura, izobraževanje, denarni sistem…), regulacija in razvojno usmerjanje gospodarstva, preprečevanje za večino nesprejemljivi socialnih razlik. Kako uspešno izvaja država naštete aktivnosti, je predvsem odvisno od njenega upravljanja. Drugače povedano: ključni dejavnik, ki kapitalizmu zagotavlja učinkovitost in družbeno sprejemljivost, je upravljanje  države; če je to učinkovito, pošteno in daje koristim večine prednost pred interesi kapitala, je kapitalizem splošno učinkovit in sprejemljiv, sicer pa deluje bolj ali manj problematično.

Kapitalizem, kakršnega smo poznali v ZDA in v Evropi prva desetletja po 2. svetovni vojni, je bil nedvomno ekonomsko uspešen in za večino sprejemljiv. Države se je torej takrat dobro upravljalo, kar pomeni, da je tudi parlamentarna demokracija, na kateri je bilo to upravljanje zasnovano, dobro delovala. V 80 letih prejšnjega stoletja pa je v ZDA pri upravljanju države prevladala nova, neoliberalna usmeritev, ki se je v praksi predvsem tako odrazila, da se je država odrekla eni od svojih temeljnih, zgoraj navedenih aktivnosti, da namreč preprečuje nesprejemljive socialne razlike in je tako na široko odprla pot vladavini kapitala. Preusmeritev je takratna Reaganova vlada učinkovito udejanjila tako, da je najvišjo davčno stopnjo na dohodke, ki je v 60-tih letih prejšnjega stoletja znašala v ZDA 90%, znižala na 35%. Ta sprememba, po kateri so se postopoma zgledovale tudi druge države,  je pomembno vplivala na upravljanje držav, razmerja v družbi in značaj kapitalizma. Razvili smo nov, neoliberalni tip kapitalizma, ki se od prejšnjega razlikuje predvsem v naslednjem:

1. Temeljne, predvsem pri upravljanju držav  prevladujoče družbene vrednote (poštenost, resnica, solidarnost,…) danes vse bolj spodrivajo neoliberalne »vrednote«, to so pohlep, laž in tudi druga neetična ravnanja.
2. Parlamentarna demokracija sicer formalno še vedno deluje, po vsebini pa je močno onemogla, saj si je predvsem veliki finančni kapital uspel državo v veliki meri podrediti in slednja tako danes prednostno podpira njegove interese.
3. Neoliberalni kapitalizem je zaradi slabega upravljanja države ekonomsko vse manj učinkovit in ni več sposoben tekmovati s kapitalizmom kitajskega tipa.
4. Socialne razlike so danes tako velike, da so postale eden osrednjih dejavnikov, ki preprečuje normalizacijo družbenih razmerij in ustvarja dobre okolje za uveljavljanje drugačnih, nedemokratičnih oblik upravljanja države.
5. Slabo upravljanje držav in podrejanje ravnanja podjetij zahtevam po čim večjem dobičku povzroča uničevanje naravnega okolja, ki utegne resno ogroziti prihodnost človeštva.

Neoliberalni kapitalizem ni uspel povsod v enaki meri  spodriniti prejšnji, »socialni« kapitalizem. Najbolj uspešen je v državi, kjer se je rodil, to je v ZDA. Manj slabega povzroča v Evropi, kar velja predvsem za njen severni, protestantski del. Zelo ugodne okolje za uveljavljanje so mu v Evropi ponudile nekdanje socialistične države. Slednje velja tudi za Slovenijo, kjer je škoda, ki jo povzročata slabo upravljanje države in njeno skoraj kolonialno podrejanje interesom tujega kapitala, še posebno velika. Ne gre prezreti, da se tudi našo širšo domovino, to je Evropsko unijo, upravlja na način, ki sledi  praksam neoliberalizma; na  to prav ta čas opozarjajo tudi težave, ki jih ima zaradi »koruptivnih ravnanj« pri sestavljanju nove evropske vlade njena predsednica.

Neoliberalni kapitalizem je torej izjemno problematičen tip kapitalizma. ki je potreben temeljite prenove. Poleg njega pa je danes v svetu aktualen še en tip kapitalizma, ki ga razvija Kitajska. Ta je v nasprotju z neoliberalnim  izjemno ekonomsko učinkovit.  In kako pojasniti njegovo vitalnost? Odgovor najdemo v gornjem delu tega zapisa, in ta je, da Kitajci svojo državo očitno zelo učinkovito upravljajo v korist večine, medtem ko je neoliberalizem v tem vse šibkejši. Kitajski model upravljanja države je avtokratski in pozna zgolj eno, komunistično stranko, upravljanje držav z neoliberalnim kapitalizmom pa je zasnovano na večstrankarski, parlamentarni demokraciji. Slednjo si je kapital v zadnjih desetletjih s korupcijo in podobnimi prijemi do te mere podredil, da deluje vse bolj le v njegovo korist in ne v interesu večine. Kriza neoliberalnega kapitalizma je torej predvsem pogojena s krizo parlamentarne demokracije.

Za zdravljenje demokracije se nudita vsaj dve poti. Ena je ta, da se jo nadomesti z avtoritarnim vodenjem države, kar se v Evropi v nekaterih državah že dogaja (Rusija, Madžarska,……), pri čemer pa se formalno ohranja parlamentarno demokracijo. Ta pot ni prav obetavna, saj si od nje tudi zaradi kulturnih razlik ne moremo obetati podobnih rezultatov, kot jih beležijo Kitajci. Prednost naj bi zato imela druga možnost, to je sistemska prenova parlamentarne demokracije. Kot prvi korak v tej prenovi bi bilo potrebno pripraviti prepričljivo analizo slabosti sedanjih sistemskih rešitev, na katerih je zgrajena parlamentarna demokracija; pred sto leti so bile namreč številne od njih neoporečne, v zadnjih desetletjih pa so se do te mere izrodile, da zadovoljujejo le še potrebe kapitala in torej demokracijo po vsebini dobesedno onesposabljajo. Njihove slabosti lahko dokaj dobro prepoznamo, če primerjamo naš, slovenski model upravljanja države (volilni sistem, oblikovanje vlade, vloga neposredne demokracije – referendumi) z modelom , ki ga uporabljajo v Švici; v tej državi namreč demokracija še vedno dobro deluje in zato jim tudi kapitalizem ne povzroča večjih problemov, vsaj ne doma.

Za zaključek si še kratko oglejmo enega od scenarijev, po katerem bi lahko zadovoljivo sanirali obolelo demokracijo in s tem tudi kapitalizem. Njegova osrednja vsebina naj bi bila v naslednjem: a)po izkušnjah Švice prenoviti model parlamentarne demokracije; b)država naj začne podobno kot kapitalizem pred nekaj desetletji pospešeno omejevati za večino nesprejemljive socialne razlike (zelo progresivni davki na visoke dohodke, preprečevanje davčnih oaz, rigorozno preprečevanje korupcije,..). Žal pa so možnosti za izvedbo tega ali podobnega scenarija za sedaj zelo omejene, saj bi mu vladajoče politike učinkovito nasprotovale, volivci pa nimamo potrebne demokratične moči, da bi spremembe izsilili. Na ta problem, ki ga ne gre podcenjevati, nas opozarja tudi potek dopolnjevanja volilnega sistema, ki smo mu pri nas pravkar priča; politične stranke namreč solidarno nasprotujejo vsakršni rešitvi v volilni zakonodaji, ki bi lahko resneje omejila strankokracijo, to je vladavino političnih strank, v kar se je po vsebini izrodila demokracija. Razlogov za optimizem, da nam bo kmalu uspelo preusmeriti sedanje katastrofično delovanje kapitalizma, torej ni prev veliko. Pa vendar: upanja ne gre opustiti.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 19.10.2019

Peterica strokovnjakov ustavnega prava in odličnih poznavalcev volilnih sistemov, ki so po naročilu predsednika države Boruta Pahorja pripravili ekspertizo glede sprememb volilnega sistema pravi eno, a stranke vztrajajo pri svojih principih, ki nas preko »strankokracije« vodijo v »izrojeno demokracijo«.

Posledica tega je tudi, da Slovenija ne premore ELITE, ki bi ji državljani zaupali. Ne drži, da v Sloveniji ni sposobnih in moralnih ljudi. Potencialni državnik ne pade z neba. Naravna pot je volilni sistem, a žal je zdaj zaprt. Volivci nimamo prav nobene možnosti iskati državnike, politikanti to preprečujejo.

Vodja omenjene ekspertne skupine pove zelo jasno »Bistveno je omejiti vlogo političnih strank«.

Beri celoten intervju

Dr. Matjaž Zwitter v Delu piše: Spoštovani gospod minister, berem in poslušam, kako vas mučijo s slabo premišljenimi predlogi o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi sam sem prepričan, da je slovenski sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja anomalija, ki jo je potrebno odpraviti, vendar ne na način, kot ga predlaga Levica. Če boste sledili njihovemu predlogu, se noben od sedanjih perečih problemov v zdravstvu ne bo zmanjšal: čakalne dobe bodo ostale enake ali celo daljše, celokupnega denarja za zdravstvo bo najbrž manj, v prehodnem obdobju pa lahko pričakujemo še posebej velike finančne težave, ko bodo ljudje opustili plačevanje dopolnilnega zavarovanja, nov sistem pa še ne bo postavljen. Beri dalje: Odprto pismo ministru za zdravje

Dr. Dušan Keber mu odgovarja: Matjaž Zwitter je zelo samozavesten v svoji kritiki predloga Levice o prenosu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) v obvezno. … Kljub marsikaterim resnicam, ki prepletajo njegovo besedilo, je njegovo ključno priporočilo tako zelo zgrešeno, da ga je potrebno javno zavrniti … Opuščanje DZZ ima en sam cilj: doseči za vse državljane pravičnejšo razdelitev finančnega bremena za zdravstveno varstvo! Beri dalje: Odgovor dr. Kebra

Ali Žerdin in Janez Markeš komentirata o Brexitu brez dogovora in o obrambi parlamentarizma.

Britanski parlament je pokazal, da hoče imeti pravico do svoje procedure. Poslanska digniteta se ne veže na vladne interese, v Sloveniji pa se stoodstotno.

Slovenski parlament ne brani parlamentarizma. Poslanci se sploh ne zavedajo kaj pomeni biti poslanec. Namreč, poslanec sploh ni zavezan stranki, temveč volivcem in ustavi. Vloge strank je treba zmanjšati zato, da se bo demokratični potencial bolj razvijal.

V obdobju debelih krav bi morali vlagati v izboljševanje sistema, na primer v kakovost volilnega sistema.  

Petnajst minutni posnetek

Prenovo javnega sistema zdravstvenega varstva (SZV) so nam pred volitvami vsi obljubljali kot prioritetno nalogo. Skrajni čas je torej za začetek, a kako začeti? Seveda ne s spreminjanjem pravnih predpisov, saj se z njimi prenova konča in ne začenja. Doseči moramo najprej široko in nesporno družbeno in politično soglasje o »pravih« spremembah v zdravstvu. Za to pa je potrebno odlično poznavanje področja, pravi cilji in premišljena postopnost njihovega doseganja ter učinkovit nadzor. Eksperimentiranje z vsem narodom pa ni dovoljeno.

V prispevku ponujamo možen začetek razpravljanja in odločanja o spremembah zgradbe in delovanja SZV ter o ključnih področjih, na katerih so spremembe najbolj potrebne.
Najprej pa moramo razrešiti temeljno razvojno dilemo zdravstva v Sloveniji. Politične stranke v sedanji vladni koaliciji se zavzemajo (ali so se) za ohranitev javnega zdravstva. Vendar lahko že nekaj časa opazujemo, kako se spontano, počasi in zanesljivo širi »ilegalna« mreža zasebnih ambulant in zasebne zdravstvene dejavnosti. Morda tudi s tiho privolitvijo aktualne oblasti. Zato predlagamo, da se začne reforma zdravstva z zelo jasno razrešitvijo temeljne razvojne dileme: – ali ohraniti nepridobitno solidarno javno zdravstvo s potrebnimi prilagoditvami sedanjim in pričakovanim družbenim razmeram, – ali preobraziti javno zdravstvo v »gospodarsko dejavnost na osnovi liberalizma in konkurenčnega trga zdravstvenih storitev«. Upajmo, da se bodo politiki odločili za ohranitev javnega zdravstva.
V nadaljevanju navajamo, po našem mnenju, ključna področja spreminjanja SZV.
1) Krepiti in varovati zdravje posameznika in skupnosti (zdravstvena preventiva). Pravilno razumevanje »pravice do zdravja« (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, OZN, 1948). Gre za pravico do statusne enakosti (npr. zavarovanih oseb v OZZ), ne za distributivno materialno enakost. Poglavitni dejavnik zdravja je zavestna odločitev posameznika za uravnoteženost med zdravim prehranjevanjem in ustrezno fizično aktivnostjo. Zato mora biti skrb in odgovornost za lastno zdravje del odgovornosti za lastno življenjsko usodo (Svobodno življenje je odgovorno življenje!). Zdravstveno (in športno) vzgojo ter osnove samozdravljenja naj bi vključili v učne programe vseh šol na vseh stopnjah. Ali je družbeno sprejemljivo »kaznovanje« (nematerialno, materialno) bolnikov za poškodbe zdravja, ki so nesporno posledica zavestne izbire nezdravega življenjskega sloga (tobak, alkohol, mamila,…)?
2) Kritično pregledati obseg in sestavo pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja (»košarico« pravic OZZ) po skupinah pravic (zdravstvene storitve, zdravila in medicinski pripomočki, nezdravstvene storitve, denarne dajatve). Košarico določa konkretna država po načelu partikularnosti države glede na razvitost in moč narodnega gospodarstva in raven družbene solidarnosti v javnih sistemih socialne varnosti. S kritičnim pregledom naj bi pravice ohranili, omejili ali izločili. Omeniti velja, da so v sodobnih dolgoživih družbah zdravstvene potrebe navzgor vse bolj neomejene, zdravstvo pa finančno nenasitno. Zato je že pri spreminjanju košarice potrebno opraviti prvo usklajevanje (koordinacijo) med obsegom in strukturo pravic v košarici OZZ ter dopustnimi (načrtovanimi) javnimi sredstvi za zdravstvo.
3) Zagotoviti geografsko enakomerno in natančno strokovno-medicinsko porazdelitev izvajalcev v mreži javne zdravstvene službe. Ta naj bolnikom zagotavlja optimalno fizično dostopnost ter nediskriminatorno dostopnost do zdravstvene obravnave na javni račun. Mrežo na vseh treh ravneh (primarni, sekundarni, terciarni) postavlja, zanjo skrbi in odgovarja država. Mreža na primarni ravni (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnost) je že nekaj časa zanemarjena, deficitarna in podcenjena, čeprav »mora imeti v zdravstvu prioriteto, saj je temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996). Po porazdelitvi človeških in materialnih zmogljivosti v mreži ter znani finančni vrednosti proizvodnih tvorcev v njej (delo, delovne priprave, material) v delovanju, je potrebna tudi druga uskladitev (koordinacija) med vrednostjo agregatne ponudbe (S) izvajalcev javnih zdravstvenih programov ter vrednostjo agregatnega povpraševanja (D) »kupca« javnih zdravstvenih dobrin (pri nas je to Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije).
4) Doseči dolgoročno javnofinančno zdržnost OZZ. Najprej je treba uravnotežiti finančne obveznosti zavezancev za prispevke – osnove zanje, s prispevnimi stopnjami pa jih čim bolj enakomerno (»pravično«) obremeniti po načelu vertikalne solidarnosti. Pomembno je, da so prispevki brezpogojno plačani, neposredno prek zavezancev ali posredno prek različnih subsidiarnih plačnikov. V zavarovanju pač velja, da brez plačane premije (v našem primeru prispevka) ni pravice iz zavarovanja. Omenimo naj tudi, da je v državah, ki imajo javne SZV, javna zdravstvena poraba omejena, saj njena višina ne sme ogrožati normalnega delovanja in razvoja drugi področij javnega sektorja. Hitro naraščanje zdravstvenih potreb v razvitih družbah bo tudi zato terjalo v prihodnosti vse večjo udeležbo zasebnih sredstev bolnikov za lastne zdravstvene potrebe (neposredno ali prek pravih PZZ, ne prek našega »dopolnilnega«). Z naraščanjem finančnih prejemkov (plače, pokojnine,…) bo to mogoče. Počasi se bo v zdravstvu moralo omehčati trdoživo »zastonjkarstvo« tudi pri nas. Verjetno bo zaradi tega tudi manj nepotrebnih obiskov pri zdravnikih in morda tudi krajše čakalne vrste.
5) Poskrbeti za visoko strokovnost javnega zdravstvenega menedžmenta. Očitne so vse večje težave zdravstvene politike s kakovostnim upravljanjem javnega SZV. Gre za področja organiziranosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti, delitev dela med njimi in stalne finančne izgube v poslovnih obdobjih na vseh treh ravneh v mreži javne zdravstvene službe. Težave so tudi v vodenju (usmerjanju, usklajevanju) delovnih procesov v konkretnih javnih zdravstvenih organizacij, kjer se težko odločamo, ali naj jih vodi dober zdravnik ali dober menedžer. Vendar bo dober menedžer pri vodenju javnega zdravstvenega zavoda znal izkoristiti tudi analogijo s podjetniškim vodenjem.
dr. Marjan Česen, Sinteza, 21.9.2019