10.000 kolesarjev

Emil Milan Pintar – brez dlake na jeziku!

VLADA, DA TE KAP, A NI PROBLEM IDEOLOGIJA!?

OSTANEJO RES SAMO ŠE TEORIJE ZAROTE?

NACIONALNI SVET ZA OBNOVO DEMOKRACIJE

VEM, DA VEŠ, DA VEM, … DA VEŠ

Povezava na blog

Novinar, ki zagreši laž, podtika in žali, mora prav tako odstopiti kot politični funkcionar.

Državljan republike Slovenije dr. Andrej Grebenc, raziskovalec na ameriški univerzi v zvezni državi Connecticut, je predsednika republike Boruta Pahorja v odprtem pismu pozval k organizaciji javne razprave o težavah slovenskih medijev. (Opomba uredništva: Prispevek izraža stališča avtorja in vsebina ne predstavlja stališč Sinteze.)

Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, z zaskrbljenostjo državljana Republike Slovenije spremljam dogajanje na medijski sceni v Sloveniji. Čeprav trenutno živim v tujini, mi sodobna tehnologija, stik z delom moje širše družine in stik z drugimi omogoča spremljanje slovenskih medijev in dogajanja v Sloveniji.
Na vas se obračam, ker si v svojih dveh mandatih prizadevate za medsebojno spoštovanje in enotnost Slovencev in ker lahko s svojim ugledom in položajem vaše institucije prispevate k dezinfekciji zastrupljanja medijske scene s strani nekaterih novinarjev in politikov ter tako prispevate k ustvarjanju družbenega konsenza o medijih.
Očitno na medijski sceni nastaja bojazen, če ne celo strah, pred morebitnimi spremembami, povezanimi z novo vlado in njenim predsednikom. Zaskrbljeno spremljam medijske toksične izbruhe, ki se sprevračajo v očitna sovraštva. V javnosti nastajajo nezdravi odnosi tudi zaradi načina poročanja medijev, kar spodbuja povečano politično polarizacijo in ne sprejemanje legalnih in legitimnih političnih sprememb s strani dela slovenske družbe, zlasti nekaterih ekstremistov.
S prispevki slednjih se ustvarja lažni občutek, da njihovo mnenje podpira večina slovenskih državljanov. Kot razumem, so nekatere poteze nove vlade razjarile del javnosti. K temu je precej pripomoglo nepopolno in včasih pristransko poročanje nekaterih medijev. Tako na primer nekateri mediji niso takoj poročali, da je minister za zunanje zadeve poslal poročilo o stanju v Sloveniji na prošnjo evropskega komisarja.
Namesto da bi minister sporočil, katere ukrepe bo Slovenija sprejela za izboljšanje, je v spremnem pismu napisal kratko zgodovino družbenega stanja zadnjih let. Kot ste gospod predsednik tudi sami ocenili, ministrov dopis ni bil ustrezen, čeprav ni bil neresničen. Na drugi strani pa slovenski novinar piše neresnico tujim medijem o tem, da sedanja vlada grozi novinarjem. In nekritičen marginalni tuj medij mu zato da celo nagrado!
Domača nestrinjanja moramo Slovenci reševati doma. Zato se z objavo neresnice slovenskega novinarja v angleškem in nemškem tisku noben pokončen Slovenec ne more strinjati, prav tako kot ne s tožarjenjem največje slovenske politične stranke, ki je pred nekaj leti naredila podoben korak. Posamezni novinarji, nekatera njihova poklicna združenja in skupine novinarjev neupravičeno bijejo plat zvona. Komu od novinarjev je nova slovenska vlada ali njen predsednik prepovedala ali cenzurirala prispevek? Noben tak primer mi ni znan.
Kritizirati novinarje ali medijske hiše ni nobena grožnja. Ostaja občutek, da se nekateri novinarji in mediji v 30 letih samostojne Slovenije niso naučili pluralnosti mišljenja in sprejemanja različnosti. V prejšnjem socialističnem novinarstvu so bili navajeni, da se do njih ni dovoljeno kritično opredeljevati. Tako stanje je skrb vzbujajoče, ker kritike ne prenesejo nekateri novinarji mlade generacije, rojeni v demokratični Sloveniji. Vprašati se moramo globlje: kdo na fakultetah formira mlade novinarje, da so nekateri med njimi polni sovraštva do drugače mislečih? Kje so mladi slovenski Čolniki, Gustinčiči …
Da ne bo pomote: vloga medijev je, da poročajo resnico, celovito resnico in nič drugega kot resnico. Vsem, ki jih mediji kakorkoli omenjajo, morajo ti isti mediji dati pravico, da v enakem formatu pojasnijo svoj pogled. Mediji, novinarji, politiki in drugi, ki javno nastopajo, se morajo znati tudi opravičiti za neresnice, polresnice in neprimerno izražanje. Neupoštevanje tega pravila je deloma sicer sankcionirano, se pa večinoma ne izvaja ali izvaja pristransko. Dostojna kritika, odpiranje aktualnih družbenih tem in njihovo problematiziranje so potrebni.
Zato je trenutno potreben diskurz in celovita obravnava nabave zaščitne opreme v boju proti koronavirusu. Mediji in novinarji pa niso nedotakljivi bogovi. Prav tako kot politiki, javni delavci in drugi državljani so in morajo tudi medijske hiše in novinarji biti podvrženi kritiki javnosti in biti zanjo dovzetni. Gospod predsednik, prosim vas, da se zavzamete za to, da bodo družbene zahteve do novinarjev enake kot za politike. Novinar, ki zagreši laž, podtika in žali, mora prav tako odstopiti kot politični funkcionar, naj počne kaj drugega.
Posebno pozornost je posvetiti javnim medijem. Nacionalna televizijska hiša mora nujno biti nevtralna. Zato mora njena uprava poskrbeti, da napisi vrste “smrt Janši” in “smrt janšizmu” izginejo iz njenih prostorov ter dogodkov, ki jih organizira hiša ali njeni posamezniki. To mora sicer veljati za vse medije in kakršnokoli javno komunikacijo. Podobno je tudi nedopustno novinarje etiketirati z neprimernimi izrazi, kot na primer “presstitutke”, pa čeprav se predsednik največje slovenske politične stranke z novinarji ne strinja.
Nacionalna televizijska hiša ima sicer nekatere nastavke, ki bi lahko vodili do njene politične uravnoteženosti. Treba je priznati, da obstajajo oddaje v ozadje potisnjene politične provenience, je pa na žalost, njihovo število precej omejeno. Javne medijske hiše bi morale ščititi tudi to skupino, prav tako kot ščitijo druge! Podobno velja za intervjuje in dogodke. Potrebni so ukrepi za politično uravnoteženost, treba pa je paziti, da se tehtnica ne prevesi na drugo politično stran. Konstruktivna, dostojna in resnicoljubna kritična medijska obravnava vsakokratne pozicije in opozicije je potrebna in koristna in se mora lotevati vseh družbeno pomembnih tem.
Odkrivanje nepravilnosti, zlorab, socialnih nepravičnosti in krivic je gotovo naloga javnih in zasebnih medijev. Do zdaj se nekaterih družbeno pomembnih tem nacionalna TV-hiša ni hotela niti lotiti, ker to ni ustrezalo prevladujoči politični opciji. Za zagotovitev celovitosti medijskega pokritja je treba zagotoviti vsaj dvojna neodvisna in enako financirana uredništva, sprejmejo pa naj se še drugi daljnosežnejši ukrepi uravnoteženja. Še beseda o etiki medijske komunikacije.
Žaljenje in grožnje so nedopustne in ne sodijo v javni medijski prostor. Če pa že pride do njih, morajo biti družbeno zavrnjene, kadar gre za kazniva dejanja, pa je potreben tudi pravni epilog. Problem pristranskosti dela tožilstev in drugih delov sodstva pa sodi že v drugo zgodbo.
Spoštovani gospod predsednik, glede na vaš osebni ugled in ugled vaše institucije vas pozivam, da organizirate javno razpravo o problemih medijev z jasnimi sklepi. Povabite direktorje javnih in zasebnih medijskih hiš in predsednike novinarskih organizacij na strokoven posvet za zaprtimi vrati.
Skrbno prisluhnite medijski manjšini, da se ji zagotovijo enake možnosti kot mainstream medijem. Obenem vas prosim, da drugače kot pri javni razpravi Slovenija 2030 – Evropska razsežnost slovenske prihodnosti zagotovite, da bodo sklepi javno objavljeni in se bodo uresničili, kolikor je to v vaši moči.
Vljudno prosim za vaš vsebinski odgovor.

Pomoč v Sloveniji je v primerjavi z drugimi državami počasna in celo neučinkovita.

Ne mine dan, da se slovenska vlada ne bi pohvalila s hitro in učinkovito pomočjo slovenskemu gospodarstvu. A kot pravi Ana Stanič, je bila ta pomoč v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami počasna in celo neučinkovita. Zakaj? Ana Stanič je ena najboljših slovenskih strokovnjakinj za evropsko in mednarodno pravo. Pred kakšnimi dvajsetimi leti je v Londonu odprla odvetniško pisarno, specializirano za področja energetike, mednarodnega prava in reševanja sporov, v zadnjem obdobju pa svetuje vladam, ki morajo svoje protikoronske ukrepe priglašati evropski komisiji ali podjetjem, ki se pripravljajo na tožbe, ker naj bi bili njihovi konkurenti med koronakrizo deležni neupravičene pomoči. Tako ima svojevrsten pregled nad potezami držav EU, ki v zadnjih dveh mesecih pomagajo svojim podjetjem.

.

Ana Stanič, strokovnjakinja za pravo EU v intervjuju z Borutom Mekina, Mladina.

pdf

Ljudje!!! Gre se za to, da so spoštovane, pametne, inteligentne, napredne, uspešne… ženske zmerjane s prostitutko?!? Vi pa nič?!?

Pozdravljeni.
Oglašam se z Norveške, kjer živim zadnjih 11 let.
Ponavadi se držim bolj zase, tako privat, še bolj pa na socialnih medijih.
Vse, kar berem zadnje dni, pa me je spodbudilo k temu pisanju.
Maske, ventilatorji in ženske.
Ne bom se spuščala v nabavo in ne-nabavno mask in ventilatorjev. O tem je beseda tekla zadnje dni, in prav je tako. Nadaljujte, rojaki.
Spustila se bom v ŽENSKE.
Predsednik vlade (pa tudi ko to vmes ni bil) si brez vsakih pomislekov privošči naslavljati slovenske novinarke s prostitutkami.
In bojda ga vrhovno sodišče oprosti, češ da je to politična svoboda govora.
NE, NI! TO JE SKRAJNO NEDOPUSTNA KOMUNIKACIJA!
Kje ste, Slovenci kremeniti, da stopite na stran in v bran vsem tem pogumnim gospem, ki jih je doletelo to skrajno nedopustno blatenje?!? To so ženske, ki se bijejo v prvi vrsti, halooo!!!!
Ob tem se mi poraja vprašanje, kje za vraga je naš vrli predsednik… Medtem, ko pošilja poslanice naokrog po Evropi in se smeši (smeši pa tudi nas), ga niti najmanj ne gane, da od njega požegnan predsednik vlade laže, krade in žali svoj narod, predvsem pa ŽENSKE.
Borut Pahor, vi pa nič?!?
Kje ste, slovenski možje, da stopite v bran tem vrlim gospem?
Kje ste, Slovenke, da se postavite za te gospe in posledično zase?
Kje ste, gospod predsednik, da obsodite takšno skrajno nedopustno početje?? Prosim vas, dvignite eno obrv, vsaj na pol in se postavite na stran svojih ljudi. Prosim vas, obsodite to početje!
Novembra lani ste bili na obisku tu pri nas na severu.
Gospod predsednik. Ne veste, kako veličasten mož vas je gostil.
Norveški kralj se vedno postavi v bran svojega ljudstva. In ne dopušča poniževanj, kakršnih koli že. Še najmanj pa do žensk. In ostalih šibkejših (ja, žal smo ženske še vedno šibkejša skupina). Pika.
Ljudje!!!
Gre se za to, da so spoštovane, pametne, inteligentne, napredne, uspesne… ženske zmerjane s prostitutko?!? Vi pa nič?!?
Predsednik sedi tam nekje in se zabava po svoje.
Predsednik vlade krade, laže in grozi.
In vse to se je dogaja v drugi Švici. Kot nam jo je obljubljal domoljub Peterle.
Žalostno…..
Rada vas imam!
Anka Simensen, Norveška
Lep dan.

Trideset let je minilo, od kar je preminula partija komunistov, pa so z njo še vedno težave.

Zadnje čase so te težave celo tako resne, da je sedanja vlada smatrala za potrebno, da o njih obvesti evropske oblasti v Bruslju; še posebno je namreč zaskrbljena, ker nam menda nekdanji komunisti obvladujejo javna občila, očitno predvsem RTV ter Delo in Dnevnik. Vsi bivši komunisti seveda niso enako škodljivi in morda tudi zato, da bi bralci bolje razumeli, katera njihova zvrst si zasluži posebno pozornost, je Dnevnikov Objektiv dne 30.4.2020 o tem objavil aktualen članek z gornjim naslovom. Njegov avtor Mirko Cigler je v njem nekdanje člane partije najprej razvrstil v dve velike skupini, to je v oportuniste ter v člane, ki so se partiji pridružili v prepričanju, da bodo tako lahko več pripomogli k uresničitvi njenih ciljev. To drugo skupino pa je še naprej delil v štiri podskupine, v liberalno usmerjene, radikalno usmerjene , reformiste ter v ortodoksne komuniste. Ta delitev se zdi razumna, je pa vendarle nekoliko zapletena, mene osebno pa tudi po vsebini ne zadovoljuje povsem. Zato bom v naslednjih vrsticah prikazal nekoliko drugačno delitev, ki bolje ustreza mojemu razumevanju nekdanje partijske strukture.
Tudi sam menim, da je bilo med partijci največ oportunistov, to je oseb, ki so se stranki pridružili, ker so si od tega obetali koristi, največkrat pri zaposlovanju. V tistih časih se je namreč splošno pričakovalo, da so ljudje na vodstvenih mestih v državni upravi in v gospodarstvu včlanjeni v takrat edino dovoljeno politično stranko. V tem bivša partija ni bila drugačna od sedanjih političnih strank, saj tudi te, ko se dokopljejo do oblasti, brez večjih zadržkov svojim članom zagotovijo primerna delovna mesta tako v javnem sektorju kot v državnih podjetjih; pri tem neredko ravnajo celo po načelu, da ni pomembno, kaj kandidat zna, pač pa je pomembno, da je njihov. Sedanja vlada je glede tega izpričala še posebno operativnost, a vseh kadrovskih zamenjav, ki jih ima v načrtu, za sedaj verjetno še ni uspela izvesti.
Druga skupina partijcev so bili po mnenju M. Ciglerja člani, ki so se stranki pridružili, ker so verovali v njene cilje. Temu mnenju se tudi sam pridružujem, vendar z omejitvijo, da teh članov ni bilo prav veliko. Več od njih je bilo namreč po mojem v partiji ljudi, ki jih Cigler kot posebno skupino ne izpostavlja in je zanje značilno, da so po značaju naklonjeni avtoritarnemu vodenju in nasilju, te svoje interese pa so takrat v edini oblastni stranki lahko primerno zadovoljevali. Te člane partije je smiselno obravnavati kot posebno, to je tretjo skupino, ki je posebno v prvih povojnih letih odločilno vplivala na ravnanja takratnih oblasti.
Osebe, ki so značajsko naklonjene avtoritarnosti in nasilju, torej po moji delitvi tretja zvrst partijcev, imajo osrednjo vlogo v vseh avtoritarnih političnih strankah. V prejšnjem stoletju so to dokazovali fašisti, nacisti ter komunisti in tako gledano so res bili »isti…isti…«. Ne gre pa prezreti, da je prav »tretji tip« partijcev v Jugoslaviji na moči vse bolj izgubljal, ko je država pričela dosledneje uveljavljati na samoupravljanju temelječe tržno gospodarstvo. Nekatere od njih so prav zaradi prevelike gorečnosti celo izključili iz partije, kar se da danes politično dobro unovčiti.
Za osebe tretje skupine, kakor jo zgoraj opredeljujem, je torej manj pomembno, če je stranka levo ali desno usmerjena; ključno je, da je avtoritarno usmerjena in ima politično definiranega sovražnika, nad katerim se lahko izvaja nasilje. Zato ne preseneča, da so nekdanji mlajši partijci te skupine, ki so še vedno politično aktivni, sedaj praviloma člani naše najbolj desne stranke. Ta seveda ne more brez sovražnika, ki naj bi ogrožal njeno poslanstvo in to vlogo je namenila nekdanjim vplivnim partijcem iz prej omenjene druge skupine, za katere se je v samostojni Sloveniji pokazalo, da so »konvertirali« in so prepričljivo zavezani demokratičnim vrednotam.
Neoliberalizem je potreboval le nekaj desetletjih, da je v številnih državah parlamentarno demokracijo do te mere oslabil, da ni več sposobna države učinkovito upravljati. To velja žal tudi za Slovenijo, manj pa na primer za države, kjer prevladuje protestantska etika. Oslabljeno demokracijo nam je dodatno prizadel še korona virus in tako smo se znašli v razmerah, ki so zelo ugodne za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja. Te bodo znali najbolje izkoristiti osebe z značilnostmi, ki smo jih preje uvrstili v tretjo skupino partijcev. Ohranitev in temeljita prenova demokracije, da bo lahko zopet učinkovito varovala interese večine, bi zato morala postati prednostna politična naloga vseh pošteno mislečih ljudi.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.5.2020

Gibanje za javno in neodvisno RTV SLO aktivno spremlja delovanje in položaj RTV SLO v naši državi.
Pred vrati je glasovanje oziroma izbor osmih (8) članov Programskega Sveta RTV SLO iz vrst civilne družbe, ki je ključno za bodočo upravljavsko in vsebinsko usmerjenost RTV SLO, predvsem pa za njegovo neodvisnost.
Občasno se pojavljajo poskusi, da bi se javno radiotelevizijo podrejalo, »uravnoteževalo« ali celo utišalo.
Gibanje za javno in neodvisno RTV SLO se obrača na javnost, ki še ni zaslepljena s posameznimi ideologijami, temveč razume vlogo in pomen javne radiotelevizije, kot enega od garantov za demokratično obveščenost z vprašanjem:
KAKŠEN MEDIJSKI PROSTOR SI ŽELITE?

Proti izkoriščanju izrednega stanja za podrejanje RTV SLO

Prav presenetljivo je, kako se Slovenci ukvarjamo z velikimi ideološkimi vprašanji, pri katerih smo pripravljeni v nedogled vztrajno in neuspešno prepričevati, dokazovati, zmerjati in žalite vernike nasprotnih veronaukov, medtem pa mirno sprejemamo dokazane primere zlorab, zaradi katerih vsi živimo veliko slabše, kot si zaslužimo in se mirno sprijaznimo, da je to pač tako, saj ima vsaka vlada svoj »faktor« in se je zato povsem nesmiselno ukvarjati s problemi, ki jih zaradi narave stvari menda ni mogoče rešiti.

Javnost ta »faktor« sicer opaža in nanj tudi opozarja, a se vprašanja o zlorabah oblasti za pretakanje javnega denarja v malhe pajdaških kapitalistov, skorumpiranih birokratov, nesposobnih in pokvarjenih politikov redno nekako razvodenijo in se obravnavajo kot nepomembna vprašanja. Vzorec reakcije na škandalozna razkritja zlorab je vedno enak. Ta vprašanja naj razrešujejo pristojni organi pregona in pravosodje, pri čemer je dejstvo da ti organi svoje funkcije ne opravijo zadostno, zaradi česar se zlorabe stopnjujejo in se širijo enako intenzivno, kot nadvse kužni virus COVID – 19.

Dokler ne bomo doumeli in ukrepali zoper faktorje zlorab in neumnosti, bomo živeli zgolj v opazovanju le-teh. To je tako, kot z epidemijo. Dokler ne bomo zatrli COVIDA – 19, toliko časa ga bomo morali prenašati in trpeti njegovo izčrpavanje slovenskega prebivalstva.

Stanko Štrajn: Politika in manekenke – Vsaka ima svoj faktor

zgoraj “faktor” spodaj »fakti«

.

»V času pandemije lahko nekateri ukrepi močno spominjajo na avtoritarizem. Prepoved velikih javnih srečevanj, na primer, je tako klasičen ukrep avtoritarnih režimov, kot tudi vsake razumne strategije za nadzor širjenja virusa.
Sama po sebi se odpira priložnost, da avtokrati izkoristijo situacijo, pri čemer je pandemija priročno kritje za izvajanje politik, ki bi sicer povzročila veliko več odpora doma in na mednarodni ravni. Medtem ko je prebivalstvo doma in so mediji nepozorni, je čas in prostor za politične premike, ki bi sicer bili nemogoči.
V Sloveniji nova desna vlada preizkuša to teorijo do skrajnosti.«

Tako začne obširnejši opis trenutne situacije v Sloveniji Matthew Porges na blogu London Review of Books

Delovni skupini za pripravo drugega likvidnostnega paketa

Klara Stanič, članica Programskega sveta Sinteze na osnovi izjemno bogatih poslovnih izkušenj piše Delovni skupini vlade RS za pripravo drugega paketa ukrepov, v katero smer morajo ukrepi delovati.

.

.

Spoštovani!
Na vas se obračam s predlogi za katere menim, da so vam lahko v pomoč pri pripravi paketa za pomoč podjetjem, ki so se znašla v likvidnostnem krču zaradi ukrepov slovenske in tudi tujih vlad v številnih državah zaradi pandemije COVID19. Podjetja potrebujejo učinkovite ukrepe, ki jim bodo čim hitreje in enostavneje pomagala pri premagovanju težav.
Osebno se že od 2005 ukvarjam s finančnim risk managementom – zavarovanjem terjatev, analizami poslovanja podjetji in posredno upravljanjem likvidnostnih tokov. Bila sem direktorica Coface Slovenije, 2004-2013, kar pomeni da sem tekom prejšnje finančne krize bila zelo vpeta v vprašanja (ne)likvidnost in (in)solventnost slovenskih (in tujih) podjetji.
V preteklih tednih in dneh sem bila v intenzivnih pogovorih s podjetji, predvsem z izvozniki ter tudi dobavitelji slovenskem HoReCa sektorju.

Veseli me, da vas lahko obvestim, da po prejetih informacijah velika večina proizvodnih podjetij obratuje, nekatera z enakim ali celo povečanim obsegom naročil.
Seveda le to ne velja za mikro in mala storitvena podjetja, podjetja ki ponujajo potniški promet, skoraj celoten gostinsko-turističen sektor (izjeme so dostave na dom) kot tudi podjetja v avtomobilskem sektorju, ki zaradi dobaviteljskega krča (pomanjkanje repro materialov, nezmožnosti prihoda delavcev ipd) oziroma zaradi ukrepov vlad v drugih državah in zaprtja na strani kupcev, poslujejo v zmanjšanem obsegu.
Mnenja sem, da je tem podjetjem potrebna nujna likvidnostna injekcija (namenska sredstva) – predvsem zaradi poplačila njihovih dobaviteljev, iz Slovenije in tujine, in da je le ta potrebna ŠE pred koncem meseca aprila. (Več o tem pod »asignacija obveznosti«)
Dodatno je nujno potrebno pomagati podjetjem, ki so domači dobavitelji (tj. uvoznikom in proizvajalcem), ki imajo izpad iz dohodka od javnih naročil (vrtci, šole, i dr) saj so mnogi istočasno utrpeli tudi zaradi izpada na HoReCa segmentu! Menim, da bi jim šole lahko izplačale vsaj 75% mesečne realizacije, saj ta denar imajo v svojih proračunih. Glede pomoči gostincem in hotelom je predsednik sekcije za gostinstvo in turizem pri OZS zapisal, da je potrebna pomoč v višini vsaj 10% letnega prometa, torej 270 mio, če sledimo avstrijskem zgled.

Glede nekaterih dodatnih ukrepov o katerih sem brala predlagam:

Večstranski obvezni pobot preko AJPESa, kar predstavlja knjigovodsko zapiranje pozicij, podjetjem ne povečuje likvidnosti, in vsekakor ne pomaga likvidnosti slovenskih izvoznikov.

Namesto odkupa terjatev predlagam razmislek o asignaciji obveznosti
Za podjetja, ki imajo zaradi zaprtja težave z likvidnostjo (npr. hoteli, trgovine neživilskega sektorja, gostinski objekti in druga podobna podjetja) – obenem pa imajo obveznosti do slovenskih in tujih dobaviteljev, bi država z namenskimi sredstvi z asignacijami plačala njihove obveznosti. S tem bi razbremenili likvidnostni krč številnih slovenskih podjetji.
Ti bi denar prejeli direktno npr. od banke SID oz. druge banke, z namenom zagotoviti likvidnost in izogibanje v prvi posledici: zamudam s plačili, izvršbam, tožbam itn.; v drugi posledici: zniževanja bonitetnih ocen (na ravni posameznih podjetij in tudi na ravni celotnega gospodarstva države!) in s tem povezane dodatne ohromitve likvidnosti (nezmožnost poslovanja (nakupovanja) na odprto); in v tretji posledici: nastopa insolventnosti podjetij in domino učinka.

Asignacija bi za dolžniško podjetje predstavljala kredit z ročnostjo dveh ali več let odvisno od EBIDTA. V shemo upravičenosti bi sodili računi podjetij, ki so direktno ali indirektno prizadeti z ukrepi(slednja bodo le to dokazovala) in so bili izstavljeni v obdobju od npr sredine februarja do npr 13.3.2020 (ali kakšen dan kasneje), ko večina podjetij ni več naročala oziroma jim dobavitelji niso dobavljali oz fakturirali.

Za izpeljavo množičnih asignacij se bi lahko reaktiviral Prvi Faktor (v likvidaciji) in bi ga država uporabila kot »orodje« za prenos sredstev do upnikov; druga možnost je, da se pozovejo podjetja, ki se sicer komercialno ukvarjajo z odkupom terjatev (faktoring podjetja oz banke), saj je za tovrstni posel potreben sofisticiran software in operativno znanje.

Glede odkupa terjatev za ostala podjetja, posebno velja izpostaviti izvoznike, ki v veliki večini »normalno« poslujejo, je potrebno razmisliti o časovni primernosti predlagane sheme za odkup terjatev. Namreč precej izvoznikov ima (domače in tuje) terjatve zavarovane pri kreditnih zavarovalnicah oz. se že poslužujejo komercialnega faktoringa. Obenem imajo (relativno) dolge plačilne roke, ki se za zdaj spoštujejo. Trenutno zapadajo fakture iz januarja, februarja … ali celo decembra 2019, ter je potreben razmislek o morebitni pomoči izvoznikom za obdobje čez 2-4 mesece, ko bo bolj razviden dejanski vpliv COVID ukrepov na likvidnost in solventnost njihovih kupcev.

V tem kontekstu želim izraziti pomislek, ali imata DUTB ali banka SID zadosti operativnih izkušenj za izvajanje ukrepa odkupa terjatev.

Po drugi strani, obstajajo komercialna podjetja in banke, ki storitev odkupa terjatev opravljajo – in se po potrebi omenjeni odkup izpelje prek njih (s sredstvi banke SID, če bi bilo potrebno). Za primer, da bo RS odkupovala terjatve, je potreben posebej tehten premislek o tem, ali bo to regresni ali brezregresni odkup, posebno za primer da terjatve niso zavarovane in dolžniško podjetje postane insolventno. Dodatno, ali bodo v to shemo vključene terjatve tudi do tujih dolžnikov? Nekateri tuji kupci bodo propadli, ampak verjetno večina ne… Postavlja se vprašanje, kdo bo »vračal« odkupljene (nezavarovane) terjatve? Morda je tudi tu potreben razmislek o namenskih sredstvih?

Ideja o garancijah za poslovne terjatve (banke SID ?) za slovenske izvoznike je tudi vprašljiva, saj ni jasno, kdo jih lahko izda (v skladu z OECD in EU pravili), saj do sedaj banka SID tovrstnih kratkoročnih in ne-investicijskih poslov ni zavarovala, posebno ne znotraj EU. Morda lahko pri tem pomaga Coface PKZ, ali celo Zavarovalnica Triglav, ki ima oddelek za tovrstne posle.

Vezano za že obstoječe objavljene ponudbe financiranja s strani banke SID z garancijami MF, ni prav jasno za katera sredstva gre, in ali je govor o »novo-odobrenih sredstvih« v skladu z (morebitnem) COVID19 paketom ali ne, bi rada izpostavila dve zadevi – vprašljiva je dejanska višina sredstev, ki jih bo banka SID lahko plasirala, saj podjetja ki so sedaj na udaru (in imajo par sto zaposlenih!) najverjetneje ne izpolnjujejo zahteve po B- bonitetni oceni; ter da je potrebno omogočiti tovrstno pomoč tudi podjetjem, ki so utrpela izpad prometa zaradi ukrepov v tujih državah tj ne samo slovenskih organov!

Še enkrat bi poudarila, da bodo trenutni likvidnostni ukrepi podjetjem v težavah pomagala »samo« zadihati, in da bo država najverjetneje v 3-6 mesecih morala sprejeti ukrepe zaradi (ne)solventnosti podjetij, ter je potrebno že sedaj zastaviti načrt pomoči podjetjem z zagotovljenim odjemom proizvodov (trgom), a istočasno s slabo bonitetno oceno in visokim številom zaposlenih.

Z upanjem, da vam bodo predlogi v pomoč in da bodo vzeti v obzir pri sestavljanju predlogov za povečanje likvidnosti podjetij, vas lepo pozdravljam in želim vse dobro.

S spoštovanjem, Klara Stanič, Sinteza, 9.4.2020

Predlog Klare Stanič je z odobravanjem objavljen tudi na blogu J. P. Damijana – Reševanje likvidnosti podjetij: Asignacija obveznosti namesto kreditov ali odkupov