Tomaž Mastnak je 24.6.20 pod gornjim naslovom v Dnevniku objavil zanimiv in aktualen komentar. Aktualen zato, ker je fašizem politični sistem, ki si ga večina ne želi, a se nam po vse bolj pogostih znamenjih obeta, če se mu ne bomo dovolj odločno zoperstavili. V tem bomo uspešnejši, če fašizem dobro prepoznamo. Mastnak nam ga v svojem komentarju razgrinja z vidikov, ki so aktualni v ZDA, v našem okolju pa so njegove pojavne oblike lahko tudi drugačne. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako ga sam dojemam, pa tudi o razlogih, zaradi katerih nas ta problematična politična ureditev ogroža.
Prejšnje, to je dvajseto stoletje, so močno zaznamovali konflikti med tremi velikimi politično ekonomskimi sistemi, to so bili fašizem, socializem sovjetskega tipa in kapitalizem. Razlikovali so se predvsem po dveh prvinah, to je po načinu upravljanja države, in drugič po vlogi, ki jo je v družbi imela privatna lastnina (kapital). Fašizem in komunizem sta uveljavila enostrankarski politični sistem in sta državo upravljala totalitarno, države kapitalizma pa se je upravljajo po modelu parlamentarne, to je večstrankarske demokracije. Po drugem od omenjenih kriterijev, to je pri privatni lastnini, pa so bile razlike med tremi sistemi take: socializem privatne lastnine ni dopuščal in tudi ne tržnega gospodarstva; fašizem je privatno lastnino poznal, a je njen vpliv na upravljanje države politično omejeval; v kapitalizmu je bila privatna lastnina bistvena prvina njegove ureditve, a je država njeno družbeno moč močno omejevala, z visokimi davki pa tudi drugimi mehanizmi (močan javni sektor, državo lastništvo podjetij, dobro delujoča parlamentarna demokracija, močna pravna država, pravice zaposlenih do soupravljanja podjetij,..).
Od treh obravnavanih sistemov je bil najbolj problematičen fašizem zaradi svoje nestrpnosti in nasilja do drugačnih, še predvsem pa zaradi njegove agresivnosti do drugih držav. Slednja se je kruto udejanjila v drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem sprožil in bil v njej tudi poražen. Zaradi krutosti, ki jo je v vojni izvajal (pa ne zgolj zato) večina ljudi danes fašizem dosledno zavrača kot še sprejemljivo družbeno ureditev; izjema so glede tega najpogosteje osebe, ki so značajsko naklonjene nasilju nad drugačnimi, saj jim fašizem to vrsto potreb odlično zadovoljuje.
Tudi socializma kot sistema danes skoraj ne poznamo več. Ta je bil opuščen pred tremi desetletji predvsem zato, ker po ekonomski učinkovitosti ni bil sposoben tekmovati s kapitalizmom, zaradi nedemokratičnosti pa ga tudi prebivalstvo ni dovolj podpiralo. Njegovo konkurenčnost je najbolj omejevalo to, da gospodarstva ni tržno organiziral. Pravkar navedeno velja za socializem sovjetskega tipa, ne pa tudi za samoupravni socializem, ki ga je poznala Jugoslavija. Ta je namreč razvila obliko tržnega gospodarstva, ki je bilo posebno po tem, da so lastniške funkcije v podjetjih izvajali zaposleni, avtoritarnost sicer ohranjenega enostrankarskega sistema pa je uspela z nekaterimi inovacijami (delegatski sistem političnega upravljanja) pomembno omehčati. Samoupravni socializem je obetal, da bo kapitalizmu lahko uspešno konkuriral, a se ga je pred tremi desetletji ob razpadu Jugoslavije tudi opustilo.
Od treh obravnavanih sistemov je torej preživel le kapitalizem. Pred ostalima je imel pomembne prednosti: državo je demokratično in učinkovito upravljal, bil je ekonomsko učinkovit in za večino socialno sprejemljiv. Žal pa danes ni več tak. Danes poznamo namreč več njegovih tipov, od katerih izstopata predvsem dva, to sta neoliberalni in kitajski kapitalizem. Neoliberalni kapitalizem se od prejšnjega razlikuje predvsem po tem, da se je v njem opustilo velik del rešitev, s katerimi se je omejevalo družbeno moč privatne lastnine oziroma kapitala.(Primer: najvišja davčna stopnja na dohodek je bila leta 1961v ZDA 91%, danes pa je 37%). Zaradi tega se je v škodo demokracije bistveno okrepil vpliv kapitala na upravljanje države, poledice pa so predvsem dvojne: močno je oslabela demokratičnost in učinkovitost upravljanja neoliberalne države, družba pa je za večino nesprejemljivo socialno razslojena. Zgodilo pa se je še nekaj, zaradi česar je prizadet tudi kapital: kot posledica slabega upravljanja neoliberalne države je resno prizadeta konkurenčnost njenega gospodarstva. Pravkar našteto govori v prid oceni, da doživlja neoliberalizem resno krizo sistemske narave. Zaznavamo jo tudi v Sloveniji, najbolj pa se odraža v slabem upravljanju države, kar ljudem močno poslabšuje kakovost življenja.
Zgoraj navedeno pa ne velja za kitajski kapitalizem. Ta se je razvil iz prejšnjega socializma, in sicer tako, da je ohranil enostrankarski politični sistem, uvedel pa je na privatni lastnini zasnovano tržno gospodarstvo. Sistem se dokazuje z ekonomsko učinkovitostjo in po konkurenčnosti vse bolj prekaša neoliberalni kapitalizem. Čeprav ni demokratičen in ustvarja velike socialne razlike, ga večina prebivalstva očitno dobro sprejema in podpira, vsaj za sedaj.
Za obvladovanje krize, v katero je zašel neoliberalizem, se nudita predvsem dve možnosti. Ena, za kapital še sprejemljiva, je ta, da se – tudi po zgledu Kitajske – pri upravljanju države oslabljeno demokracijo nadomesti z avtoritarnim vodenjem. S tako rešitvijo se v formalno še vedno demokratični državi aktivirata dve ključni prvini (nedemokratično upravljanje države in na privatni lastnini temelječe tržno gospodarstvo), na katerih je bil zasnovan fašizem. Gre za novo zvrst fašizma, ki se od prvotnega razlikuje predvsem po tem, da ohranja formalno demokracijo. Tudi fizično ni tako nasilen in agresiven, kot je bil njegov prednik, ima pa vse potrebne nastavke, da to lahko hitro postane. Proces porajanja te vrste fašizma lahko že nekaj časa spremljamo v nekaterih evropskih državah, pod sedanjo vlado pa se nam to pospešeno dogaja tudi doma, v Sloveniji.
Predvsem z izjemo tistih, ki so značajsko naklonjeni nasilju nad drugačnimi, večina našega prebivalstva z zaskrbljenostjo spremlja spremembe v političnem upravljanju, ki jih uvaja sedanja vlada, in to se v protestih ob petkih na viden način tudi odraža. Lahko smo zadovoljni, da je tako, saj nam to izboljšuje možnosti, da z neoliberalizmom povzročeno krizo upravljanja države namesto s fašizacijo saniramo po drugi poti, to je s temeljito prenovo demokracije. V sistemu političnega upravljanja je zato potrebno več stvari spremeniti, še predvsem naslednje: 1.bistveno je potrebno okrepiti vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2.sedanji model oblikovanja vlade, ki politiko in s tem tudi družbo močno razdvaja, je potrebno nadomestiti z modelom, ki deluje povezovalno; 3.radikalno je potrebno omejiti pristojnosti vladajoče politike pri kadrovanju v javnem sektorju in državni upravi.
Od naštetih sprememb naj bi eno, to je spremembo volilnega sistema, na zahtevo ustavnega sodišča izvedli še letos. Če bomo to storili na način, kot nam za sedaj predlagajo politične stranke, bo to tako skromen prispevek k sanaciji krize naše demokracije, da z njim nevarnosti »fašizacije« ne bomo zmanjšali. Prenove demokracije se je torej potrebno lotiti veliko resneje in bolj temeljito.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 30.6.2020

Nihče, niti histerični pisci tvitov niti plačani samozvani novinarji me ne bodo prisilili, da bom ostal tiho!

Predsednik Uefe Aleksander Čeferin v posebni oddaji na televiziji Slovenija.

Kako vidi Slovenijo iz Švice:
“Naša država je čudovita, to je država, kjer jaz želim živeti, hkrati je tudi država, kjer vidim eno veliko razdeljenost, kjer vidim imaginarne delitev na podlagi ideologije, ki je že davno pase. To je del, ki me malo žalosti. Vidim državo, ki ima čudovito naravo in nadarjene, pametne ljudi, ki so lahko uspešni kjerkoli na svetu.”

Glede domnevnega vabila v politiko s strani nekdanjega predsednika Milana Kučana:
“To mene osebno ne more prizadeti, bolj bi bil razočaran, če bi me tovrstni ljudje hvalili. Me pa razočara, da je netenje sovraštva postalo ene vrste nacionalni šport. Da se s tem ukvarjajo politiki in nekateri resda marginalni mediji, a vseeno so neke vrste mediji. Na žalost me predsednik Kučan ni poklical, bi se pa z njim z veseljem pogovarjal, saj je pameten človek in ga spoštujem, a me ni poklical niti drugače nagovarjal k političnemu udejstvovanju. Mene neposredno politično udejstvovanje ne zanima. Bom pa vedno povedal svoje mnenje, nihče, niti histerični pisci tvitov niti plačani samozvani novinarji me ne bodo prisilili, da bom ostal tiho in da ne bi povedal svojega mnenja o državi, ki jo imam rad in si je nima nihče pravice lastiti. Nihče nima pravice reči, država sem jaz, nihče nima pravice reči, samo moje mnenje bo obveljalo, nihče nima pravice reči, vsak tisti, ki se z mano ne strinja, ga je treba uničiti. Proti temu se bom boril,”

Nedavno nas je predsednik vlade presenetil s prošnjo za poravnavo, ki jo je naslovil na EK (ECB). Po njej naj bi EK (ECB) odstopila od pregona tako imenovanega vdora policije v računalnike Banke Slovenije. To je vsaj nenavadno ravnanje. Če kdo, bi, morala za poravnavo prositi ECB.
Že pred leti sem med drugimi (nisem bil edini) tudi v PP predlagal, da Slovenija toži ECB in Evropsko komisijo zaradi škode, ki sta jo povzročili ob sanaciji bank v letu 2013 skupaj s takratnim guvernerjem BS Jazbecem in v sodelovanju s takratnim ministrstvom za finance ter slovenskimi oblastmi. Takratni sklic parlamenta je po tekočem traku prejemal in v zakonih uveljavljal navodila, ki so jih kar po elektronski pošti pošiljali nižji uradniki Evropske komisije. Ne gre spregledati, da sta ECB in EK takrat prisilili Slovenijo, da bančno luknjo ocenjujejo tuji ocenjevalci in da tuji ocenjevalci ocenjujejo tudi zastavljeno premoženje. Kako je šlo, je dobro znano. Med drugim sta dva tuja ocenjevalca bančne luknje, res z različnima metodama, prišla do razlike v višini 1.6 milijarde evrov. A nihče posebno pa ne Banka Slovenije ni vprašal, od kod tolikšna razlika; enostavno so sprejeli višjo oceno. Tudi ocenjevanje vrednosti zastavljenih nepremičnin so tuji ocenjevalci ocenili tako, da so se peljali mimo stavb podjetij in jih ocenili s pogledom. Tako smo prišli do številke, ki je daleč presegla vse dotedanje škode v slovenskem gospodarstvu, ki jih ni bilo malo. Posledica »sanacije« je bila tudi razprodaja slovenskih bank. Kaže, da za to ne bo nihče odgovarjal. Guverner Jazbec je bil celo nagrajen z odpravnino in službo v ECB, kjer naj bi skrbel za varnost evropskega bančnega sistema. To, da zdaj naša vlada prosi ECB za poravnavo, ker naj bi slovenska policija pregledovala kriminalne posle, pa je skrajna neumnost, ki ga je sposobna samo država, ki je dejansko nekakšna kolonija. To, gospodarsko gledano, tudi smo, saj smo prodali skoraj vse, kar je bilo vrednega. A prošnja za poravnavo je tudi simbolna gesta, ki si jo velja zapomniti.
Jože Mencinger, Sinteza, 25.6.2020

Hvala gospod Andrej Bolčina:
ISKRENO, NATANČNO, POKONČNO.
Vsem naslovnikom pa:
ZAMISLITE SE IN UKREPAJTE DOSTOJNO(!).

Politična stranka je biznis. Slovenija je majhna državica. Stranko lahko ustanovi že malce večja družina z razvejano socialno mrežo prijateljev. 200 podpisov je potrebnih in že poimenujete novo stranko s svojim imenom in priimkom ter pridevkom »lista«,« moder« ipd. Če pridete do tu ste že uspeli. Postanete izven parlamentarna stranka in država do vas v imenu demokracije razveže mošnjiček. Pridobili ste si vstopnico in pomembnost.
1,6 milijonov volivcev imamo v RS, a na volišča jih prihaja le približno polovica. Za vstop v parlament – in s tem do odločanja v našem imenu – zadostuje 4% ali 32.000 glasov. Držite pesti, da marsikateri volivec pride na volišče brez očal ali pa sploh ne ve kaj tam počne in ne pozna ne vas, ne drugih imen z volilne liste. Če imate polno in blago zveneče ime, ki gre v ušesa in ste vsaj povprečnega videza, imate že kar precej možnosti, da pridete v parlament.
Filmi režiserja Coste Gavrasa in Pričevalci na RTV SLO 1 nam odstirajo pogled, kako se je imenovalo funkcionarje v zmagovitih povojnih revolucionarnih režimih. Mladega revolucionarja pokliče strankarski komite in ga postavi na mesto ministra za področje o katerem se mu niti ne sanja, z napotilom: »Znajdi se!« Natanko takšen način kadrovanja imajo politične stranke še danes.
Živimo v poosebljeni strankokraciji katere namen je prigrabiti čim večji kos ostanka državne pogače zase oz. za svojo stranko, ki se skorajda praviloma ponaša z vašim imenom. V državi premoremo le še malo premoženja, a ritualni obredi političnih strank ostajajo enaki.
Mesto premierja vedno pripada predsedniku zmagovite politične stranke. Predsedniki koalicijskih strank morajo biti ministri, da ne bi nagajali in metali polen pod noge. Da imajo mir pri plenjenju svojega ministrskega fevda morajo marsikaj postoriti skupaj na ravni vlade npr; iz procesa odločanja umakniti strokovnjake posameznih področjih, ki vedo, kako bi morali procesi potekati ; imenovati več komisij na ministrstvih in formirati medresorske komisije z lojalnimi političnimi kadri; med komisijami zabrisati vse meje pristojnosti in odgovornosti; najeti zunanjo svetovalno ali revizorsko podjetje, ki za plačilo vedno izdela strokovno mnenje, ki je všeč naročniku – plačniku.
Ko je to postorjeno se legalna gostija plenjenja lahko prične. No, včasih je potrebno prej še sprejeti kakšen zakon v DZ, kar ne predstavlja nobene ovire. Tako je bilo leta 2013 po bankah, tako je danes pri nabavi mask in ventilatorjev.
Če preletimo, kdo vse je bil premier v RS vidimo, da je paleta široka; od zgodovinarja in geografa do dr. in mag. ekonomije, politologa, dr. prava, igralca in obramboslovca. Še bolj zanimiv je pregled zasedbe ministrskih mest, ki jih je kar precej. Tu prednjačijo predavatelji fakultet, ki se sprehajajo med profesuro in ministrskim položajem tako, kot potniki na podzemni železnici. Ko postane vroče odstopijo in se vrnejo k svojemu mandarinskemu delu na fakulteti, ki je v domeni njihove rezervacije. Kljub včasih zelo čudnim ukrepom cena dr.-ex-ministra po vrnitvi z ministrskega položaja na fakulteto samo še zraste.
Pri imenovanju fakultetnih kadrov na ministrske položaje delajo vsi napačne ocene o sposobnostih imenovanih. Predavati študentom, poznati teorijo in risati diagrame na podlagi podatkov izvršenih dejstev je nekaj povsem drugega, kot operativno izvajanje in vodenje ministrstva, ko skoraj nobena naloga ali nastala situacija ni zapisana v učbenikih. Posledično živimo v neuspešni državi.
Imamo pravna orodja proti tistim, ki oškodujejo državo in državljane, a jih zavestno ne uporabljamo. Če pa že uporabimo pravno sredstvo, je njegova izbira garant za neuspeh. Zakaj?
Kazenski zakonik zahteva od tožnika, da povzročitelju oškodovanja dokaže naklep in prejeto korist, kar je skorajda nemogoče.
V civilno odškodninski tožbi OZ in ZGD zahtevata le dokaz o višini povzročene škode in kdo je povzročitelj, ki je dolžan škodo povrniti.
Malokdaj se v državni upravi ali javnih gospodarskih družbah odločajo za tožbo proti tistim, ki so državi ali gospodarski družbi povzročili škodo. V primeru korektne in dosledne raziskave bi tožniki našli same sebe v luči plenilca ali vlogi strokovnjaka, ki ne ve in molči. Zato sledi namerna raba neprimernega pravnega sredstva. Vložena tožba po KZ je sodno zavržena ali zastara. Volk cel in koza še malce bolj obžrta.
Problem, ki ga imamo v Sloveniji je vse bolj očitna neverodostojnost vseh političnih strank. Ko premier, kot predsednik neke stranke, sprejema škodljive odločitve, to kompromitira celotno stranko. Ko se ista zgodba brez posledic ponovi nasprotni politični opciji povprečni državljani nehamo hoditi na volišča.
Kaj bi bilo potrebno storiti, da se zaupanje državljanov obrne v pozitivno smer?
Noben predsednik politične stranke ne bi smel postati premier ali minister. To še posebno velja za majhne države, ki jih politično obvladuje strankokracija. Mesto premierja in ministrov je strokovno. Zaradi takega določila stranke ne bi več vztrajale pri tako velikem številu ministrov in ministrstev, kot jih imamo zdaj.
Stranka, ki zmaga na volitvah imenuje premierja, ta pa ekipo ministrov, ki jih sam tudi odstavlja. DZ tako pridobi na moči in suverenosti nasproti izvršni veji, ki jo predstavlja vlada. Pametna stranka imenuje strokovnega premierja iz gospodarskega sektorja, ki prispeva največ k BDP države. Takšno osebo je potrebno plačati najmanj s trikratnikom njegove plače, ki jo je imel v gospodarstvu, ter mu po prenehanju funkcije zagotoviti življenjske pogoje, zaradi katerih mu ni potrebno iskati druge službe. Isto velja za ministrski zbor, ki lahko šteje od 6-8 ministrov.
Politične stranke premierja in ministre nadzorujejo glede spoštovanja zakonodaje in uspešnosti države. V primeru, da kateri od njih oškoduje državo verjamem, da so politične stranke dovolj močne, da bodo proti taki osebi izpeljale odškodninsko oz. kazensko tožbo. Tudi v primeru nepravilnosti ministra ali premierja nobena od političnih strank ne bo izpadla, kot koruptivna ali sokriva za dejanja oškodovanja.
Če vprašate, kaj v takem sistemu počno politične stranke je odgovor: » Veliko v korist državljanov in države.« Npr. UTD je politična odločitev, izbira kakšno energetsko oskrbo bomo razvijali v Sloveniji, ali bomo vzpostaviti novo domačo bančno industrijo, letalstvo, prehrambno industrijo itd…To so politične odločitve.
Najpomembneje je, da nas državljane politične stranke prepričajo, da delujejo enotno za dobrobit Slovenije in so verodostojne, ne pa da so vazali tujega kapitala ter v svoji šibkosti in nesposobnosti ropajo domače investitorje in lastno državo, kot se to od leta 1991 dalje permanentno dogaja
Predlagani sistem deluje v Švici in je zelo uspešen. KZ jim ni potrebno uveljavljati, ker premier in ministri delajo visoko strokovno v korist vseh državljanov in države. S tem dajejo zgled vsem zaposlenim v javni upravi.
Pri nas imamo sistem, ki centralizira in združuje politično odločanje skupaj z izvršilno funkcijo v roke strankokracije t.j. posameznih liderjev strank, brez kakršnega koli nadzora državljanov- volivcev.
Zato dajem glas:
1)Za spremembo družbenega sistema. 2)Za ločitev državljanske politične volje, ki se preko političnih strank odloča v DZ od strokovnih nalog vodenja vlade, ki ima izvršilno funkcijo. 3)Za ustavno prepoved imenovanja vodilnih funkcionarjev političnih strank na izvršilno strokovno mesto v vladi t. j.; ministrskega predsednika, ministra ali sekretarja v vlade.
V prispevku so objavljena osebna stališča avtorja, Borisa Jazbeca – prejeto: 2.6.2020

Pismo dostavljeno 5. junija 2020

V SINTEZI-KCD ocenjujemo, da se gospodarsko-politična situacija v Sloveniji hitro poslabšuje. Število podjetij, ki so v velikih težavah, narašča, povečuje se število brezposelnih in državljanov na robu revščine, hitro pada zaupanje državljanov v politične stranke in institucije države. Javno nezadovoljstvo, ki ga izraža vse več ljudi, narašča, pri tem pa je tudi vse več znakov, da bo na te proteste sedanja vlada odgovorila s pravnim nasiljem, kot ga v samostojni Sloveniji ne pomnimo. To bi (bo) situacijo samo poslabšalo in pričakovati moramo, da bo pravnemu sledilo fizično nasilje in politična nestabilnost.
Prepričani smo, da je eden glavnih razlogov za naraščajočo gospodarsko in politično nestabilnost nekompetenten DZ, ki je produkt neustreznega volilnega sistema. To postaja toliko očitneje, od kar v DZ deluje nekakšna interna »borza nenačelnih prestopov«. V teh razmerah ocenjujemo, da je mešetarjenje strank za zgolj kozmetične popravke tega sistema zgodovinska napaka, ki bo nastopajočo krizo samo poglobila in podaljšala. Če kdaj, potem zdaj, še pred naslednjimi volitvami, nujno potrebujemo temeljito demokratično prenovo volilnega sistema, ki bo ponovno odprla vrata kompetentnim strokovnjakom z državniško integriteto. Očitno je namreč, da je sedanja politična nomenklatura, tako leva kot desna, izčrpana, brez razvojnih vizij in elana. V njej se že desetletja ni uveljavil noben državnik. Seveda pa politične stranke (deloma pa tudi poslanci) temu nasprotujejo, saj bi to omejilo njihove možnosti manipuliranja z volivci.
Mešetarjenje in kupčkanje političnih strank glede spremembe volilne zakonodaje lahko preseže samo Vaša odločna akcija in avtoriteta. S tako pobudo se na Vas obračamo že četrtič v zadnjih mesecih. Zakaj? Ker smo tudi v SINTEZI-KCD, tako kot vse večja večina državljanov Slovenije, prepričani, da je to naloga Predsednika države. Če Predsednik v taki situaciji vsesplošnega nezaupanja v politične stranke njihovega sprenevedanje ne preseka, če misli, da to ni potrebno ali da tega ne zmore, potem svoje zgodovinske naloge in obveznosti ni opravil.
Ankete kažejo, da je preko 80 % vprašanih državljanov prepričanih, da je volilni sistem slab in neustrezen. Tega glasu državljanov politične stranke nočejo slišati. Na katero stran se boste postavili Vi, g. Predsednik? Na stran svojih državljanov ali na stran diktature političnih strank, torej strankokracije? In kaj ostane državljanom, ki jim je politika ukinila možnost referenduma, se polastila medijev in zlorablja pravni sistem in organe pregona zoper osnovne pravice državljanov, njihovega legitimnega mnenja pa ne želi ne slišati ne upoštevati? Protesti in državljanska nepokorščina. Ali še kaj več?
Zadnjo rešitev vidimo v takojšnji ustanovitvi »Nacionalnega sveta za demokratizacijo«, katerega jedro bi sestavljali strokovnjaki in drugi predstavniki civilne družbe, ne predstavniki političnih strank. Samo takemu gremiju lahko zaupamo, da bo pripravil predlog nove volilne zakonodaje, ki bo presegala parcialne in pritlehne interese obstoječih političnih strank po vladanju, po oblasti zaradi oblasti same. Še najbolje pa bi bilo, da bi mu tako delo omogočili z vzpostavitvijo začasne »tehnične vlade«. Slovenci potrebujemo in zaslužimo odgovorno upravljanje države in skupnega; tega od sedanje vlade zaradi njene primarne usmerjenosti na ideologijo in »zgodovinsko maščevanje« ne moremo pričakovati, zamenjava te z neko enako nekompetentno drugo vlado pa tudi ničesar ne rešuje. Demokratska prenova volilne zakonodaje je zato nujna, saj načrtovani kozmetični popravki sedanje prav gotovo ne bodo ne zagotovili ne omogočili uspešnega razvoja Slovenije.
Spoštovani g. Predsednik, nujno Vas prosimo za (krajši) sestanek, na katerem bi Vam lahko podrobneje predstavili idejo Nacionalnega sveta in argumente zanjo. Za razumevanje se Vam vnaprej zahvaljujemo in pričakujemo Vaš skorajšnji odgovor.

Franček Drenovec je več kot trideset let delal v Banki Slovenije. Sam pravi, da je imel privilegij spremljati neoliberalno osvajanje Slovenije s same prve frontne črte. Del te zanimive izkušnje in zapažanj je tudi zapisal.
Nekaj komentarjev članov Programskega sveta:
»Gradivo je neprecenljive vrednosti…«
»Odličen tekst odličnega strokovnjaka…«
»…njegova strokovnost, izkušnje in resnicoljubnost, pokažejo vso bedo države v kateri živimo. Če razumeš, te dobesedno sesuje, a tudi kliče po delovanju…«
»…izvrstna analiza (slovenskega) finančnega neoliberalizma…«
»Vau, hud, hud tekst… Neskončna škoda bi bila, da ostane v predalu…«
»Hvala za prispevek. Ker sem bil tudi sam član Sveta BS, bi ga na nekaj mestih še dopolnil. Ne razumem pa Frančka, zakaj prispevek ni za objavo … V njem je splošni publiki veliko neznanega, vendar je vse, kar piše dejansko res in vredno spomina, posebno v časih kakršne imamo.«
Po dolgem razmisleku, je Franček dal soglasje k objavi tega izjemno dragocenega gradiva.

PRISPEVEK K POJASNJEVANJU SLOVENSKEGA NEOLIBERALIZMA

KOLUMNA ALENKE PUHAR – LJUBITELJI LENINIZMA 

»V polemiki med gospo A. Puharjevo in g. Kavčičem sem prizadet, ko berem, kako se nekateri žogajo z našo lastno zgodovino«, zapiše Emil Milan Pintar in nadaljuje:

Z zanimanjem spremljam polemiko med A. Puharjevo in J. Kavčičem. Ne želim biti razsodnik v tem sporu, predvsem zato ne, ker sem vse bolj prepričan, da je že od vsega začetka popolnoma zgrešen.
V svojem prispevku bi želel opozoriti le na dve veliki napaki, ki povsem diskreditirata tako izhodiščne ideje gospe Puharjeve kot vso njeno nadaljnjo polemiko.
Prva od teh napak je njen zgodovinski redukcionizem, ko govori o leninizmu. Razumeti leninizem kot stalinizem in tega povezovati nazaj s komunizmom ali celo marksizmom, je približno tako, kot bi krščanstvo reducirali na španske genocide južnoameriških Indijancev, roparske pohode, imenovane križarske vojne in ku-klux-klan. Ali muslimanstvo na zločine Isisa.
Komunizem kot politična teorija marksizma je bil, zgodovinsko gledano, političen odgovor na podivjani kapitalizem. Je bistveno prispeval k razvoju ideje meščanske social-demokracije in modela parlamentarne večstrankarske demokracije. Pravzaprav ne on sam, temveč strah pred njim. Ne pred komunizmom stalinističnega tipa, ta se je razvil kasneje, temveč pred idejami, ki leže v njegovi osnovi: podržavljanjem (točneje: podružbljenjem) proizvajalnih sil in »diktaturo proletariata«.
Govoriti o komunizmu brez zavedanja te njegove zgodovinske vloge pomeni, da ne razumemo, da je komunizem nastal kot pozitiven pol razvoja podivjanega kapitala v fašizem. V tem smislu tudi danes ni mrtev; živ in aktualen je toliko, kot je so vztrajni poskusi kapitalizma, da se razvije v fašizem. Sanders je v ZDA aktualen toliko bolj, kolikor bolj postaja aktualna politika Trumpa fašistična. Očitati nekaterim novinarjem danes pri nas »komunistično navezanost« pomeni eo ipso spoznanje (priznanje), da se tudi pri nas vse hitreje obnavljajo fašistične ideje – od Primčeve zgodbe, kako gradi »butaro« (»fasio«), do Janševe ksenofobije in Hojsovih poskusov vzpostavitve »velikega brata« ali preganjanja protestnikov zaradi pisanja s kredo po asfaltu. To JE fašizem in naš prosvetljeni zunanji minister ga je s svojim napadom na medije javno priznal.
Druga velika napaka pa je Alenkino neuspešno prikrivano sovraštvo, ki veje iz vsake njene misli o slovenski polpretekli zgodovini ali npr. o Kardelju. Kardelj je zapustil v slovenski politični teorijo globoko brazdo, kljub njegovemu neposrečenemu poskusu, da razvije nekakšno »neposredno demokracijo« brez klasičnih političnih strank. Prepričan sem, da se bodo k tej njegovi misli teoretiki političnih sistemov še vračali, toliko bolj, kolikor bolj nas bo dušila strankokracija, ta »anonimna kolektivna partijska diktatura«, ki se danes v Sloveniji vse bolj uveljavlja kot teoretska podlaga zgrešenega in razvojno neuspešnega političnega sistema. Janšizem je samo njegova dnevna forma, prav lepo pa je udomljena tudi na »levici«.
Kdor tega ne razume, pomeni, da na vse skupaj gleda z žabje perspektive, da je sam premajhen, da bi razumel filozofske podlage Kardeljevih utopičnih (?) poskusov na eni strani in naše strankokracije na drugi. Pri tem naj poudarim, da meni osebno kakšne posebne ljubezni do Kardelja ne morete očitati, saj je prav moje nestrinjanje z njim bila ena od podlag moje izključitve iz ZKS v začetku 70-tih let: obtožen sem bil namreč »social-demokratizma«, ki ga še danes odkrito priznavam.
Vendar to ni in ne more biti podlaga za nekakšno »zgodovinsko sovraštvo«. Nasprotno, prepričan sem, da je skrajni čas, da polpreteklo zgodovino nehamo sovražiti, jo neprestano »popravljati«, ponarejati, jo klicati na pomoč kot podlago za svoje sedanje politične neumnosti, ideološke delitve, celo »zgodovinsko maščevanje« – vse tisto, s čemer je obremenjen dobršen del Janševe ekipe.
Zgodovino naroda je treba sprejeti takšno, kot pač je. V njej moramo prepoznati poskuse takratnih ljudi, zlasti teoretikov, kot je bil Kardelj, in politikov tistega časa, da v skladu s svojim dometom in prepričanjem odgovorijo na izzive svojega časa (ne našega!), ne glede na to, ali so nam danes všeč ali ne. Kritika zgodovine iz foteljev sedanjosti je pravzaprav umazano delo in ničeva samohvala.
Dokler na našo pol-preteklo zgodovino ne moremo gledati kot na (pomemben) del svoje zgodovine, nismo narod. Smo plemenska horda, nesposobna upravljati lastno državo. Res pa je, da moramo to zgodovino in vse akterje v njej še de-mistificirati. O Kardelju moramo govoriti kot o teoretiku in državniku, ne kot o nekakšni korifeji nekakšnega jugo-komunizma.
In če tega ne zmorete, raje ne netite novih prepirov, ker v njih samo razkrivate, komu, katerim idejam danes služite.
Emil Milan Pintar

V Sloveniji je demokracija izrazito oslabljena, upravljanje države pa vse manj učinkovito. Sanacija tega stanja bi morala biti prednostni cilj vseh dobro mislečih državljanov. Kaj je treba izvesti, se dokaj dobro ve. Potrebne so predvsem tri sistemske spremembe: – po nemškem vzoru prenoviti volilni sistem; – po švicarskem vzoru uzakoniti model oblikovanja vlade; – po vzoru skandinavskih držav omejiti politiko pri kadrovanju v javnem sektorju in v podjetjih v državni lasti.

Kako to izvesti je zahtevnejši del, saj so za aktualno politiko te ali podobne spremembe nesprejemljive. Izvedlo se jih bo lahko le tako, da se zanje odločno zavzame dobro organizirana civilna družba.

V spodnjem zapisu g. Cetinski dilemo nazorno predstavi.

Komentar z gornjim naslovom je pripravil Tej Gonza, Dnevnikov Objektiv pa ga je objavil v soboto 30.maja 2020. Avtor obravnava v njem predvsem vlogo, ki jo ima neoliberalizem v sodobni državi. Slednje zadeva tudi našo državo in ker gre za aktualen problem, ga želim v naslednjih vrsticah osvetliti še z nekaterih vidikov.
Najprej o tem, kaj naj bi bilo značilno za neoliberalno državo. Po mojem razumevanju predvsem dvoje; enkrat to, da neoliberalna država splošne koristi družbe nedopustno podreja interesom kapitala, drugič pa to, da se jo slabo upravlja, zaradi česar je večina njenega prebivalstva dodatno prizadeta. Neoliberalna država sicer ohranja formalno parlamentarno demokracijo, vendar ta po vsebini ne deluje dobro. Vzrokov za to je več. Ključen je ta, da pri upravljanju države vse bolj prevladujejo neoliberalne vrednote (pohlep, nepoštenost, laž, klientelizem, korupcija, zavračanje solidarnosti,..), njihov vpliv pa se odraža v neučinkovitosti modela upravljanja države, ki ga sicer uporablja večina držav s parlamentarno demokracijo. Ta model pozna tri veje oblasti: zakonodajno (parlament), izvršno (vlada) in sodno, o njihovih neoliberalnih značilnostih, tudi pri nas, pa naslednje:

Neoliberalizem ni v enaki meri prizadel vseh držav s parlamentarno demokracijo. Od evropskih držav so manj prizadete predvsem skandinavske države, bolj pa države evropskega juga, torej tudi Slovenija. Te razlike pa niso klimatsko pogojene, pač pa so bolj posledica razlik v prevladujoči družbeni etiki: neoliberalna in protestantska etika sta si namreč zelo narazen in zato  neoliberalizem v protestantskih državah slabše uspeva. Tudi Nemčija je slej ko prej prav zato z neoliberalizmom manj okužena kot naša država, za kar ima nedvomno zasluge tudi njena dolgoletna predsednica vlade – hčerka protestantskega pastorja.

Neoliberalna država deluje, kot rečeno, prednostno v korist kapitala, njena skromna upravljavska učinkovitost pa državi zmanjšuje mednarodno konkurenčnost. To seveda kapitalu ne ustreza. Se mu pa kot izhod iz te zadrege nudi zadovoljiva rešitev: upravljavsko neučinkovito demokracijo nadomestiti z bolj učinkovitim avtoritarnim vodenjem države. V nekaterih od evropskih držav se te spremembe že dogajajo, še več pa se jih obeta povsod tam, kjer ne bodo uspeli pravočasno sanirati z neoliberalizmom okužene demokracije.

Gornje velja tudi za Slovenijo, saj je naša demokracija izrazito oslabljena in upravljavsko vse manj učinkovita. Njena sanacija bi zato morala biti prednostni cilj vseh dobro mislečih državljanov. Kako jo izvesti, se dokaj dobro ve. Potrebne so namreč predvsem tri sistemske spremembe: po nemškem vzoru prenoviti volilni sistem; po švicarskem vzoru uzakoniti model oblikovanja vlade (tehnična vlada, podprta z veliko koalicijo); po vzoru skandinavskih držav omejiti politiko pri ključnem kadrovanju v javnem sektorju in v podjetjih v državni lasti. Za aktualno politiko so te ali podobne spremembe seveda nesprejemljive in izvedlo se jih bo lahko le tako, da se zanje odločno zavzame dobro organizirana civilna družba.

Andrej Cetinski, Sinteza, 1.6.2020

– satira –
V politiki velja osnovno pravilo, da, če sešteješ ena in ena, dobiš tri – ali nič. To enostavno pravilo velja tudi za višjeredne operacije, ko moraš nekatere stvari seštevati pod črto največjega skupnega imenovalca ali v oklepajih.

Naj pojasnim to na primerih. Ko je g. Marjan Šarec po letu dni medlega vladanja seštel predsednike SD, SMC in Desusa, je namesto štiri – dobil nič. Ali drugi primer: ko bo jeseni ga. Pivčeva seštela težo poslancev svoje stranke pod črto SDS, bo prav tako dobila nič. Pričakujemo torej lahko, da jo čaka podobna karma, kot je doletela g. Šarca.
G. Počivalšku se je to že zgodilo: dobro vodena Tarča je povsem izničila njegove delnice. Pozicijo bi lahko ponovno okrepil, če bi sprejel ponujeno opcijo in prestopil v SDS. Vendar tega ne more storiti, ker bi to pomenilo konec SMC, vlada g. Janše pa bi postala manjšinska, česar si ta seveda ne želi. Zato je ta ponudba zgolj opcijska, ki pa odpira še ena stranska vrata za operacijo pod črto: prestop celotne SMC v SDS. Temu se sicer reče v politiki »uspešna združitev«, ki praviloma pomeni konec pridružene stranke. Kar v tem primeru sicer ne bi pomenilo veliko, ker stranka SMC obstoji samo še virtualno, kot seštevek glasov njihovih poslancev v DZ. Tu smo torej priče zanimivega fenomena, ki celo v politiki ni prav pogost: da imamo v DZ stranko, ki je ni.
In zdaj k bistvu stvari. V Sobotni prilogi »Dela« je g. Ali Žerdin objavil zelo dober članek, ki ostaja mnogim nerazumljiv, ker je večino povedanega med vrsticami. Ključ do razumevanja tega »med vrsticami povedanega« pa je članek, točneje, celostranski intervju z g. Stojanom Petričem v torkovem »Delu«. Tudi tega je treba brati med vrsticami, ključ za njegovo razumevanje pa je na drugi strani »Dela«, v pomenljivem naslovu drugega članka: »Slovenci bi v politiki spet radi videli nov obraz«. In zdaj seštejte ena in ena: g. Žerdin je razkril novo socialno dinamiko v političnem dogajanju pod črto sedanje vlade in napovedal uspešno povezovanje iskalcev alternativ, g. Petrič pa se je z zgolj rahlo zadrego samo-promocijsko razkril kot potencialni kandidat za alternativnega mandatarja SEDANJI ZBLOJENI Janševi vladi. In smo dobili tri!
Seveda, če rezultat ne bo spet – nič. V našem sedanjem političnem sistemu, strankokraciji, so vlade lahko samo koalicijske, ne glede, ali so večinske ali manjšinske. G. Petriča, ki ima za samo-promocijo na razpolago lasten časopis, »Delo«, čaka zato skoraj nemogoča seštevanka: seštevati bi se moral s strankami, ki so ravnokar zaradi svojih egoističnih refleksov zapravile Šarčevo (in svojo) vlado: z SD, SMC in Desusom. Bi bile te stranke v »drugem zakonu« razsodnejše? Izkušnje z Desusom kažejo, da ne. Lahko bi sicer poskušal kombinirati z NSI, kolikor jo bo ostalo po njeni drugi avanturi z Janšo (prvo je komaj preživela!), toda tudi g. Tonin kot minister Janševe vlade ne kaže podobe odraslega politika in verodostojnega partnerja.
Vse to g. Petrič ve in mi, volivci, vemo, da ve in da ve celo, da mi vemo, da ve. Zato bo verjetno poskušal odpreti drugačno pot svojega političnega seštevanja: namesto klasične politične aritmetike seštevanja političnega vpliva potencialnih koalicijskih strank bo uporabil sferno trigonometrijo, kjer je seštevek kotov v koalicijskem trikotniku 270 in ne 180 stopinj. To pomeni, da bo poskusil oblikovati koalicijo brez političnih strank, torej (začasno) TEHNIČNO VLADO. Toda tudi tako vlado bi morali potrditi sedanji poslanci in vsi zdaj že vemo (tudi on ve, itd.), kakšni so in kakšna je cena vsakega od njih.
Toda kljub temu ali prav zato se račun mogoče celo lahko izide. Prav v tem sklicu DZ so poslanci odprli borzo nenačelnih prestopov. Očitno je, da je v vsaki stranki vrsta poslancev, ki jih z lastno stranko ne veže tako globoka ljubezen ali pripadnost, da je ne bi moglo razkleniti že malo obetavnejše »nespodobno povabilo« druge stranke. Ali pa so preprosto siti tutorstva svojih strankarskih šefov. Ali pa imajo občutek, da so na barki, ki tone.
V resnici pa prav zaradi njih tonemo mi vsi. Prav zaradi njihove nenačelne koalicije z g. Janšo imamo vlado, ki nas pelje »v maloro«. Prav zaradi njih danes prihaja do mrzličnega iskanja alternative, čeprav je jasno, da v mediokriteti sedanje strankokracije prave rešitve ni. Ta se skriva v drugačnem sistemu volitev, ki bi dale drugačne rezultate. Zato je tudi malo verjetno, da bi se izšla seštevanka g. Petriča, kljub njegovi medijski ofenzivi.
Toda mediji delajo čudeže. Počakajmo in se čudimo.

Emil Milan Pintar