Demokracija v Sloveniji postaja ogrožena, kot v času po osamosvojitvi še ni bila. Kot EU je prav, da se tudi Slovenija postavi za svojo lastno ustavo.

Katarina Barley meni, da bi Bruselj glede medijskega problema Poljske, Madžarske in Slovenije moral pokazati več poguma.
Podpredsednico evropske komisije za vrednote in transparentnost Věro Jourovo skrbijo nadaljnji poskusi spodkopavanja stabilnega financiranja in neodvisnosti STA ter pogosti verbalni napadi na novinarje.

dr. Janez Markeš:
Med slovenskim državnikom Francetom Bučarjem in nekdanjo nemško pravosodno ministrico Katarino Barley bi lahko videli podobnosti. Oba sta se na evropski parlament naslovila s tezo, da je treba odreči denarna sredstva državi, ki krati temeljne demokratične norme. Bučar je leta 1988 kritiko izrekel proti Jugoslaviji, Barleyjeva te dni proti Sloveniji.
Da bi si nazaj priborila donedavna že samoumevne standarde demokracije in svobode neodvisnega govora, pa bo morala kaj narediti tudi slovenska državljanska javnost sama. Predsednik vlade Janez Janša Slovenije namreč navznoter in navzven ni le osramotil, zdaj je ogrozil tudi že njene vitalne demokratične interese in poškodoval temeljne vrednote slovenske demokracije.
Korporativizem velikega komisariata za tisk
Katarina Barley, ki je evropska poslanka, je za avstrijski Die Presse povedala, da bi Bruselj glede medijskega problema Poljske, Madžarske in Slovenije moral pokazati več poguma. Slovenija je padla v neizmerno in še do nedavnega nepredstavljivo mednarodno sramoto. Pozornost poslanke je poleg splošne Janševe musolinizacije medijskega prostora prav posebej pritegnil problem STA, torej nacionalne, državne tiskovne agencije.
Njegova agenda kaže podobnosti z Mussolinijevo v tridesetih letih prejšnjega stoletja: iz STA napraviti veliki komisariat za tisk, ki se uradno ne bo vtikal v svobodo besede in izražanja. Toda kot je povedal njegov ideolog in snovalec ekonomskega in političnega korporativizma Alfredo Rocco, se ne bo dovolila nobena medijska dejavnost zoper nacionalni interes, zoper zvestobo domovini in zoper vodja gibanja. In Mussolini je svojo politično kariero, prav podobno kot Janša in Orbán, začel kot skrajni levičar (kot trockist), kot zagovornik načela nenehne revolucije.
Janša, kot brez sramu razkrivajo njemu naklonjene »oglasne deske«, portali za diskvalifikacijo, si je, kot kaže, zamislil, da bi po tem vzorcu privatiziral STA. Da bi to dosegel, se je osredotočil na strokovno in osebno diskvalifikacijo direktorja Bojana Veselinoviča. Igra po zgledu iz Madžarske poteka čez vzvode moči in denarja.
Musolinizacija medijske demokracije je druga klofuta demokraciji in spet nekaj, kar nalaga polena na ogenj neizmerne nacionalne sramote. V toliko kritiziranem socializmu, ko sta bila Janša in Orbán še zagreta mladinska funkcionarja vsak svoje veje komunističnega podmladka državnih Partij, je domala vsak Madžar na Slovenijo kot najrazvitejšo republiko Jugoslavije gledal s spoštovanjem in zavistjo. Zdaj Janša, kot domnevno osrednji lik diskontinuitete, osamosvojitev Slovenije od »komunistične« Jugoslavije utemeljuje s servilno podložnostjo Madžarski in Viktorju Orbánu.
Težko bi spet našli večjo žalitev za tiste svobodomiselne ter intelektualno neodvisne Slovence, ki so vse od pomladi narodov do današnjega dne mislili lastno nacionalno državnost v smeri postajanja umne države. Tu je zanje vrag vzel šalo.
Bilo je leto 1988, ko je bil France Bučar povabljen v evropski parlament v Strasbourg. Tedaj so tam obravnavali demokracije srednje in vzhodne Evrope in Bučarjevo stališče je bilo podobno, kot je bilo zdaj stališče nemške socialdemokratke Katarine Barley. Svetoval je EU, naj finančno ne pomaga Jugoslaviji, kajti to je edino, kar bo oblast res prizadelo. Nedemokratične režime je namreč mogoče ustaviti le z ekonomskimi prijemi.
Pozabili načela iz osemdesetih let
Bučar in skupina okrog Nove revije pa tudi mnogi drugi kritični intelektualci so prihodnjo Slovenijo videli v ideji moderne države s strogo ločenimi vejami oblasti, spoštovanjem medijske svobode in predvsem temeljnih človekovih pravic.
Pred dobrim tednom je nekdanje snovalce Nove revije neznansko razburil Janšev »čivk«, češ da je »pojav in pomen« madžarske televizije Nova 24 mogoče primerjati z nastankom Nove revije »na začetku slovenske pomladi«. V skrajni ogorčenosti so se odzvali trije glavni in odgovorni uredniki, Spomenka in Tine Hribar ter Boris A. Novak, izrazili prezir do Janševe izjave in zavrnili vsakršno povezavo Nove revije z Novo 24.
Zapisali so nekaj pomembnega in programsko aktualnega, namreč, da je bila Nova revija »disidentsko dejanje državljanskega, intelektualnega in umetniškega odpora zoper razpadajoči totalitarni družbeni sistem«, medtem ko je Nova24TV »pompozno, neumno in nevarno trobilo porajajoče se diktature«. Še več, zapisali so nekaj kar najbolj aktualnega, namreč: »Bolj bi bila na mestu primerjava Nove24TV s Komunistom, glasilom Zveze komunistov v času najgloblje represije. V skladu s stalinističnimi rituali Janša in njegovi opričniki zdaj proslavljajo uspešno opravljeno prvo uradniško ‘petletko’.«
Poanta je na dlani: glede Janše in njegovih političnih metod ni več nesporazuma. Na tisoče ljudi, ki so ga podpirali od leta 1988, ko je bil zaprt v vojaškem zaporu, in so ga podpirali z mislijo na moderno državo in zahtevo po odprti demokraciji, se po toliko letih ne more več slepiti, da je Janša demokratična alternativa in da ni del natanko enakega problema, kot je bila stara Partija v povojni Jugoslaviji in kot je bil Mussolini v predvojni Italiji.
Kar sta storila Orbán in Janša, gre v paradoks. France Bučar je leta 1993 napisal knjigo Prehod čez rdeče morje, ki prikazuje, kako je Sloveniji po nacionalnem programu iz rdečega enoumja galantno uspelo preiti v ustavno demokracijo. Tedaj si večina državljanov ni predstavljala, da bo disidentski »junak« čez toliko let skupaj z Orbánom morje demokracije prehajal vzvratno, iz ustavne demokracije v obnovo Mussolinijevega družbenega modela, ki se je v zgodovino zasidral pod pojmom fašizem. Naslednji pojem, ki ga bodo Janševi mediji utrjevali v javnosti, korporativizem in pripravljanje terena za privatizacijo STA, je uvod v to. Cilj je korporativna ekonomizacija družbenih odnosov v kritiki kapitalizma, vendar tako, da bo ideologija neoliberalizma obstala, da bo, kot kažejo primeri napada na javno zdravstvo, služila kapitalizaciji nacionalne novobogataške elite.
Čas za nesporazume je potekel
V tako postavljenem konceptu so Janši pod nož prišli novinarji, uredniki in sploh mediji, ki so zavezani profesiji in ne njemu ali Viktorju Orbánu. Kar se danes po Janševih besnih napadih na direktorja STA dogaja Bojanu Veselinoviču, ne pomeni le napada nanj osebno, temveč na vsakogar izmed nas, ki smo medijskemu udejstvovanju v gabaritih moderne države in demokracije posvetili življenjsko kariero. To je napad na temelje evropske razsvetljenske tradicije. Takšno je tudi sporočilo zaskrbljenih evropskih poslancev, ki so na ustrezni ravni načeli vprašanje neprimernosti totalitarne politične metode v treh državah članicah EU: na Madžarskem, Poljskem in v Sloveniji.
Mnogi bi še vedno radi verjeli, da Slovenija ni kakor Poljska ali Madžarska, kajti doslej so bili Janševi politični in osebnostni izpadi videti kot neke vrste nesporazum. Toda vzorci so čvrsti in konstantni, v vsej neracionalnosti kažejo znake globoke racionalnosti, četudi sprevržene. Tudi v Mussolinijevi ideji velikega komisariata za tisk ni bilo nikakršnega nesporazuma. Janša ve, kaj dela, in kdor danes tega noče videti, pred zgodovino postajanja slovenske demokracije nima več opravičila. Čas za nesporazume je potekel.
Enako velja za novinarstvo in profesijo. Bilo bi neprimerno in nečastno, če bi za slovensko medijsko svobodo in ustavno zagotovljeno neodvisnost novinarske profesije več naredili neslovenski evropski poslanci kot novinarji sami. Tako kot se je bilo treba postaviti za avtonomijo nacionalne RTV, je treba zavezujoče ubraniti javni prostor, postopke demokracij in javni interes na primeru STA in Bojana Veselinoviča. STA je namreč reprezentant demokratične umne države in ne dekla njenega izvršnega organa, torej vlade, ki je postala politični plen Janeza Janše.
Ubraniti javni prostor na področju medijev – STA in RTV sta glede tega vzorčna – pomeni ubraniti pravi slovenski nacionalni interes, v katerem se demokraciji umne države pridružuje tudi socialno-kulturni karakter. Ta je v tem kulturnem prostoru omogočil obstanek, pohod in prehod naroda v moderno državo. Oblike sprejemanja drugače mislečih in drugačnih, oblike emancipacije zapostavljenih družbenih skupin so znak moči in ne slabosti umne države. Kar dela Janša, je slabljenje umne države v imenu moči. Po Mussolinijevem in Roccovem zgledu obrača smer dogajanja po vseh bistvenih točkah: državo peha nazaj v nacionalizem in predmoderno partijsko oziroma korporativno vodeno celico velike koalicije evropskih Protievropejcev.

Peter Žerjavič: »Janševa zaseda evropskemu parlamentu je bila nevljudna«

Skupina Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije je danes drugič razpravljala o razmerah v Sloveniji – Nastop premierja Janeza Janše in spor z vodjo skupine Sophie in ‘t Veld.

Slovenija ima s politiko že ves čas težave, te pa se zadnja leta še stopnjujejo. Posledice so za nas državljani bridke, saj slaba politika ne zmore države dobro upravljati. Osrednjo vlogo ima pri zadevi predsednik vsakokratne vlade, Če naj bo ta upravljavsko uspešen, mora namreč zadovoljiti dva ključna kriterija: a)usposobljen mora biti za vodenje zahtevnih sistemov; b)zavezan mora biti demokratičnim vrednotam, od katerih so še posebno pomembne poštenost ter zavračanje laži, političnega nasilja in razdvajana družbe. Res dober je lahko le predsednik, ki zadovoljuje oba navedena kriterija. Slabši, a pogosto še vedno sprejemljiv je ta, ki slabo zadovoljuje prvi kriterij, drugega pa dobro. Najslabši pa je predsednik, ki dobro zadovoljuje prvi kriterij, slabo pa drugega.
V samostojni Sloveniji smo doslej imeli 10 oseb, ki so nam vodile vlado. Nobena od njih ni bila prav uspešna, saj je večina slabo zadovoljevala prvega od gornjih kriterijev. Tudi pri drugem ni šlo brez težav, a te običajno niso bile kritične. Za enega od predsednikov pa omenjeno ne velja, saj je kot vodja močan, a ima žal resne težave pri dojemanju demokratičnih vrednot. Vlade zato ne zmore uspešno voditi. Največ škode nam je doslej povzročil v mandatu 2004/08; takrat je namreč med drugim dopustil, da se je Slovenija nerazumno zadolžila v tujini, zaradi česar se je v naslednjih letih nebogljeno podredila tujemu plenjenju naše skupnega premoženja, pa tudi v drugih oblikah je utrpela veliko škodo. Leta 2012 je isti predsednik dobil ponovno priložnost, da nam je za eno leto vodil vlado, tudi to pot vse prej kot uspešno. Zgodba se je ponovila, saj nam od lanskega marca vlado že tretjič vodi. Tokrat ga močno obremenjujejo problemi v zvezi s pandemijo, a mu ostaja še vedno dovolj moči za izvajanje obsežnih kadrovskih in sistemskih sprememb, ki naj bi mu po vzoru sosednje Madžarske omogočile avtoritarno vladanje. S takim početjem povzroča državi težko popravljivo škodo, ki se za sedaj predvsem odraža v vse večji razdvojenosti družbe in splošni eroziji etičnih vrednot. Ne gre pa prezreti, da je ob takih dosežkih deležen polne podpore predsednika države.
Med našimi politiki ni najti osebe, ki bi lahko učinkovito vodila vlado. Razlogov za to je nedvomno več, sam pa prepoznavam predvsem dva. Eden je neprimeren volilni sistem, ki nam je demokracijo spremenil v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki se z resnim upravljanjem države le še obrobno ukvarja, prednost pa daje zadovoljevanje »posebnih« interesov. Kot drugo nam probleme povzroča uveljavljeni model oblikovanja vlade, ki politiko, namesto da bi jo zavezoval k sodelovanju, vse bolj sovražno razdvaja, sočasno pa močno omejuje možnosti, da bi se za vodenje vlade zavzemale osebe, ki zadovoljujejo oba v uvodu navedena kriterija.
Slovenija je nedvomno v resni politični krizi. Njena sanacija naj bi izhajala iz uspešnih izkušenj, ki jih ima gospodarstvo pri upravljanju velikih poslovnih sistemov; te namreč kažejo, da je vodenje smiselno zaupati le osebam, ki to veščino obvladajo in so tudi etično neoporečne, lastniki (v primeru države izvoljeni politiki) pa se naj omejijo na učinkovit nadzor vodstva (vlade). Ta spoznanja v politiki že lep čas upošteva Švica in rezultati so dovolj očitni. Tudi v Sloveniji je čas za spoznanje, da bomo svoje politične zadrege trajneje lahko le po tej poti razrešili.
Demokraciji naklonjene stranke so v okviru aktivnosti za obvladovanje politične krize pred kratkim izvedle projekt »koalicija kul«. Z njim se je prednostno želelo sedanjega predsednika vlade zamenjati z osebo, ki nam demokracije ne bo več ogrožala. Projekt ni uspel, predvsem zato ne, ker ga je v zaključni fazi vodil kandidat za predsednika vlade, za katerega se ve, da tej zahtevni nalogi ni dorastel. Po tem neuspehu se upe za razrešitev političnih razmer usmerja na volitve, ki bodo prihodnje leto. Pričakuje se namreč, da bo tudi v tem primeru zmagal »nov obraz«, torej nova stranka z uglednim vodjem. Ta pričakovanja niso neosnovana, saj so tudi na dveh preteklih volitvah volivci krepko podprli »nov obraz«, a jih je ta kasneje razočaral, saj ni bil primeren za vodenje vlade. To pot utegne biti ta izbira pri volivcih slabše sprejeta, enkrat zato, ker rešitev doslej ni izpolnila njihovih pričakovanj, drugič pa zato, ker utegne sedanji predsednik vlade s populističnimi prijemi pred volitvami zavesti številne volivce in mu bodo ti zagotoviti volilno zmago. Razmišljati je torej potrebno tudi o drugih možnostih.
Ena takih možnosti je v oživitvi koalicije »kul«, ki pa naj bi to pot svoj uspeh gradila na čvrsten dogovoru sodelujoč strank, da bodo vodenje vlade poverile nepolitični in etično nesporni osebi z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami. Ta zaveza bi ji verjetno že sedaj dovolj povečala podporo poslancev, da bi utegnila v drugo uspeti z zamenjavo sedanjega predsednika vlade. Skoraj zagotovo pa bi po volitvah dobila priložnost, da oblikuje novo vlado; vse to ob pogoju, da dovolj zgodaj ponudi primerno, s politiko neomadeževano osebo kot kandidata za predsednika vlade. Verjamem, da se bo tak kandidat našel, tudi ob zagotovilu, da bo koalicija svoje aktivnosti v prihodnje prednostno omejila na parlamentarne pristojnosti, torej tudi na nadzor vlade. Uspešna uresničitev teh ciljev pogojuje, da tudi sama koalicija »kul« vodenje svojih aktivnosti ustrezno organizira, morda v obliki kolektivnega vodstva.
S slabo politiko in posledično slabim upravljanjem imajo težave številne države. Ena teh je tudi Italija, ki pa je nedavno svojo politično krizo tako razrešila, da je večina strank vodenje vlade (na predlog predsednika države) sporazumno zaupala nepolitiku z uspešnimi vodstvenimi izkušnjami. Verjamem, da spričo te spremembe o političnih težavah Italije lep čas ne bomo več slišali. Italija je torej zmogla udejanjiti rešitev, ki se po vsebini ne razlikuje od tega, kar se predlaga v gornjem odstavku. Zakaj torej tega ne bi zmogli tudi mi!
Andrej Cetinski, Sinteza, 21.3.2021

Stari vek
Na predvečer tretjega vala se je politični vrh precepil.
Kruha in iger!

Srednji vek
Ako bi večina politikov tako jasno obsodila korupcijo, bi bilo življenje vseh zemljanov neprimerljivo lepše.
Vojaška industrija želi mir in farmacevtska industrija želi zdravo prebivalstvo – ?

Novi vek
Zaradi pandemije v živalskem vrtu ni obiskovalcev, pa je upravnik svojim oskrbovancem priskrbel ustrezno duhovno hrano.
Resnična duhovnost.

IZHODIŠČA ZAVEZNIŠTVA ZA DEMOKRATIČNO IN PRAVIČNO SLOVENIJO

Komentar dr. Ivana Laha h izhodiščem zavezništva

Gradivo je široko, izčrpno in kvalitetno zasnovano.
Preizkušam ga z dveh zornih kotov:

A. Kao je predstavljeno razmerje med osebnimi človekovimi in državljanskimi pravicami?
B. Kako je zamišljena dolgoročna obrambna vzdržnost države?

Pod A:
Opažam dovolj pozornosti osebnim in socialnim pravicam, skoraj nič pa niso zajete državljanske pravice, zlasti pa ne državljanske dolžnosti. Menim, da bi bilo dobro iz tovrstnega gradiva razbrati, da poleg pravic obstajajo tudi dolžnosti. V državnem življenju obstajajo položaji, ko se mora npr. tehtati človekova pravica pribežnika nasproti državljanski pravici domačina. Takšni pravici pač ne moreta biti povsem enakovredni. Tudi državljanske dolžnosti v gradivu niso omenjene.

Pod B:
“V mednarodnih odnosih se bomo zavzemali za mir in razorožitev, za preprečevanje in miroljubno reševanje konfliktov…” je že dobro načelo, a kako se bomo obnašali glede domače državne obrambe? O tem ni iz gradiva zaznati nič oprijemljivega?
Zakaj je to pomembno? Podobno kot se je država znašla ‘zasačena’ glede nepripravljenosti za nove viruse, se utegne nenadoma znajti v položaju, ko bi morala kašen del državnega ozemlja branili s silo. Medtem ko je v primeru virusne bolezni delila tegobe in si pomagala z vsem svetom, ne more glede obrambe računanati takorekoč na nikakršno solidarnost od drugod. ‘Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal’. Pri virusni bolezni se je in se bo svet nekako izlizal, če pa pride do nasilnih sprememb slovenskih državnih meja, bi se po Evropi in svetu sicer nekoliko godrnjalo (kot v zvezi s Krimom), a ostalo bi najbrž le pri tem?
Skratka: v kompleksnem gradivu o dolgoročni bodočnost Slovenije bi morala biti vsaj načelno razdelana tudi njena obamba!

Dr. Ivan Lah, 27.02.2021

Nedavno tega je v dnevniku POP TV v oddaji »24 ur Inšpektor« tekla resna razprava o vzdrževanju cest v naši državi. Slovenija po mnenju razpravljavcev sodi med države z visoko stopnjo razvejanosti vseh vrst cest tako po dolžini kot po njihovi strukturi – od lokalnih cest pa vse do avtocestnih križev. Tudi novi odsek, ki bo povezoval do sedaj »ignorirano« Koroško, tako bo na ta način bolje povezana s preostalo Slovenijo, posledično tudi z evropskim gospodarskim in kulturnim okoljem. V duhu vzdrževanja kvalitete celotnega cestnega omrežja, ki je vel iz razprav nastopajočih, sem začutil zadovoljstvo, seveda s prizvokom določene skepse, ki pa izhaja iz preteklih obdobij, ko tovrstne obljube niso bile izpeljane ne glede na to, kdo je dajal te obljube. Toda pustimo negativnosti, povezane z izgradnjo in vzdrževanjem cest, ki so se pokazale tako pri njihovem vzdrževanju kot tudi enormnemu prekoračevanju stroškov v primerjavi z načrtovanimi stroški zlasti pri gradnji avtocest, saj tovrstnih napak ni več možno popraviti.

Dotaknil pa se bom samo ene od prikazanih problematik v omenjeni oddaji in sicer problematike krožne avtocestne povezave okoli Ljubljane. Res je, da se v normalnih okoliščinah, kar seveda COVID-19 ni, v Ljubljano zgrinja veliko število avtomobilov praktično iz vseh slovenskih pokrajin, ki v pretežni meri prevažajo različne profile pisarniških delavcev na delovna mesta, locirana v Ljubljani.  Ne glede na to, da sem pred letom dni v enem od člankov na temo pokrajin omenil nekaj evidentnih podatkov, ki po eni strani odražajo centralizacijo v Sloveniji, po drugi strani pa pomenijo zanemarljiv odnos države (beri: vseh dosedanjih vlad) pri razvoju posameznih področij v primerjavi s centrom. Naj ob tem izpostavim nekaj naslednjih uradnih podatkov, in sicer:

• v Ljubljani je bilo v obdobju od 2015 do 2018 26,6 % vseh delovnih mest v Sloveniji. Na tovrstna delovna mesta sodijo tudi delovna mesta v t.i. paradržavnih institucijah, kar pomeni izjemno velik birokratski aparat. Naj bralce spomnim, da je bilo ob osamosvojitvi Slovenije v državnem aparatu zaposlenih nekaj več kot 7000 uslužbencev, sedaj pa je v tem aparatu zaposlenih 32.000 uslužbencev. V omenjeni oddaji je bilo tudi izpostavljeno, da se v Ljubljano dnevno pripelje 11.000 vozil več kot pred desetimi leti. Po svoje je torej razumljivo, da je zaradi tega vrsta zastojev slehernega delovnega dne na vseh vpadnicah v Ljubljano;

• podatki o migraciji delovne sile za leto 2018 govorijo, da v Ljubljano na delo dnevno prihaja okoli 90.000 prebivalcev, da se je od omenjenega leta od tega iz Prekmurja dnevno vozilo v Ljubljano 3.117 ljudi, da se je v tem obdobju iz Maribora vozilo v Ljubljano 9.960 prebivalcev. Pustimo ob strani, koliko se jih sedaj dnevno vozi v našo prestolnico iz preostalih pokrajin, vendar je dejstvo, da to potrjuje enormno centralizacijo, saj se na ta način centralizirajo tudi finančna sredstva, ki bi jih potrebovali pri svojem razvoju kraji in pokrajine iz preostalega dela Slovenije. Žal pri tem pogrešam odločno stališče okoljevarstvenikov, ki bi lahko postregli s konkretnimi podatki o onesnaževanju okolja z izpušnimi plini, obrabo pnevmatik ipd.;

• ko govorimo o razvoju posameznih pokrajin v Sloveniji, naj bralce spomnim na indeks razvojne ogroženosti, ki ga izračunava UMAR, vendar je v preteklosti o tem bilo malo napisanega, najbrž »skrivanje« teh podatkov ni slučaj. Namreč, razlike v omenjenem indeksu so izjemno visoke. Če npr. primerjamo indeks razvojne ogroženosti Ljubljane z okolico, ki je 36,2 s tovrstnim indeksom npr. za Prekmurje, vidimo, da je bil le-ta že leta 2017 163,8. Torej petkrat večja razvojna ogroženost v primerjavi z Ljubljano in okolico. Nekaj podobnega je z Zasavjem, in še bi lahko naštevali. Toda vse to je rezultat ignoriranja razvoja pokrajin izven centra države. Posledično pa lahko ugotovimo, da največ delovne sile odhaja na delo v Avstrijo prav iz Prekmurja in Štajerske,  le-teh je okoli 40.000;

• naj k problematiki centralizacije države opozorim tudi na enormno število novo nastalih paradržavnih institucij, ki ne morejo obstajati brez birokratskih kadrov. Zadnji podatek, ki mi je prišel v roke, je podatek o številu in vrsti najrazličnejših komisij, ki delujejo na državni ravni in se napajajo iz davkoplačevalskega denarja. Teh je namreč kar 274. Tudi to je zgovoren dokaz o rezultatih konstantne centralizacije Slovenije.

Že navedeni grobi podatki potrjujejo izjemno centralizacijo države, kar posledično vodi v izpostavljanje omenjene širitve cestnega obroča okoli Ljubljane ter s tem povezane izgradnje drugih dovoznih cest. Vse dosedanje vlade imajo izjemne »zasluge« za siromašenje slovenskih pokrajin na račun prestolnice z njenim ožjim okoljem. Skratka, namesto upoštevanja 143. člena Ustave RS, ki že od leta 1991 obvezuje vse dosedanje vlade, da organizirajo pokrajine in na tej osnovi prenesejo določene funkcije iz državne ravni na raven pokrajin, torej izvršijo decentralizacijo države, se dogaja prav obratno. Sedaj bomo na račun davkoplačevalcev financirali izgradnjo obvoznih kapacitet naše prestolnice namesto da bi denar usmerili v razvojne projekte pokrajin, seveda po njihovi predhodni ustanovitvi. To bi seveda omogočilo več delovnih mest in s tem večjo varnost državljanov v določeni pokrajini. Vse vlade, skupaj z Državnim zborom niso do sedaj pokazale nikakršnega sramu pred svojimi volivci, državljani, ki so jim na volitvah zaupali svoje glasove, v zahvalo pa konstantno doživljajo ignoranco, kar dokazujejo predvsem sprejeti zakoni, ki obidejo pokrajine in s tem decentralizacijo ter ponovno favorizirajo prestolnico. Pa ne samo omenjeni denar, temveč tudi različni drugi evropski in domači finančni viri preprosto pogosto ostajajo v prestolnici. Ne verjamete? Naj vas v to trditev prepriča podatek, ki ga je novinarka Rozmari Petek objavila v časniku Večer, dne 3. 10. 2019, in sicer: v letu 2016 je bilo npr. v Ljubljani 1,7 milijarde investicij, v Mariboru pa samo 216 milijonov evrov. Koliko drobtinic so šele dobile preostale pokrajine pa ni mogoče prikazati, ker le-teh preprosto še ni. In to je glavni razlog, da se centralizacija države še vedno nadaljuje in to na račun vseh šestih pokrajin (Gorenjske, Dolenjske, Koroške, Štajerske, Prekmurske  in Notranjsko-primorske). Za razliko od delovne skupine, ki je bila imenovana od Državnega sveta RS, le-ta je Slovenijo sesekljala na 12 pokrajin, pa sem vselej zagovarjal upoštevanje etničnih vidikov definiranja pokrajin in na tej osnovi so pokrajine, ki smo jih našteli, realne.

Naj ponovno poudarim, da so za omenjeno ignoranco razvoja pokrajin, po drugi strani pa so za enormno centralizacijo države krive praktično vse politične stranke (beri: predvsem Državni zbor), pri čemer dokazujejo, da jim je Ustava RS kaj malo mar, oziroma, da jih brigajo samo lastni strankarski interesi.

Ob koncu se sprašujem, kje je bil do lanskega leta Državni svet, ki bi naj z možnim vetom bedel nad zakonitostjo delovanja državnih organov, ki bi naj delovali na osnovi sprejetih zakonov, skladnih z Ustavo RS. Na tovrstne in še druge deviacije v naši družbi, kot je npr. korupcija, prodaja podjetij tujim lastnikom, prodaja blagovnih znamk tujcem, hlapčevstvo pred Brusljem ipd., konstantno že leta opozarja Sinteza KCD kot civilna družba, vendar je odziv vodilnih politikov omalovažujoč. Na koncu koncev se že sliši vaja mešanega pevskega zbora, ki bo zapel: Le vkup, le vkup uboga gmajna. Držimo pesti, da ostane le pri vaji.

zasl. prof. dr. Dušan Radonjič, Sinteza, 24.2.2021

Italija ima z upravljanjem države podobne težave kot Slovenija. Ima veliko političnih strank, ki težko oblikujejo stabilno vlado in tako se njene vlade še pogosteje menjajo kot pri nas. Posledica je slabo upravljanje države, ki se odraža v njenih gospodarskih problemih in veliki zadolženosti. Tako je bilo še včeraj, verjetno pa bo v prihodnje drugače, boljše. Tako vsaj pričakuje velik del Italijanov, za spremembo pa naj bi poskrbela nova vlada, ki jo je pred kratkim sestavil Mario Draghi, sicer ugledni finančnik.
V komentarju z gornji naslovom, ki ga je pripravila Saša Vidmajer, je veliko zanimivega o novem italijanskem premierju, pa tudi o težavah, ki se mu obetajo pri uresničevanju pričakovanj njegovih sodržavljanov. Njeni predstavitvi želim dodati nekaj svojih pogledov, pri čemer se bom omejil predvsem na tiste, ki jih je vredno jemati v obzir, ko presojamo slovenske politične razmere.
Najprej naj izpostavim enega osrednjih razlogov, zaradi katerih demokracija tako v Italiji kot pri nas ni zmožna države učinkovito upravljati. Gre za model oblikovanja vlade, poznan pod imenom koalicijska vlada, ki politiko razdeli v dva podobno velika bloka, koalicijo in opozicijo, ta pa zaradi njunih nasprotnih interesov objektivno nista sposobna države upravljati. Države s koalicijsko vlado se zato z izjemo onih, kjer prevladuje protestantska etika, slabo upravlja. Slednje pa ne velja za države, ki namesto običajne uporabljajo model velike koalicije; v Evropi ta čas tako ravnata le Nemčija in Švica.
Tudi Draghi je uspel vlado oblikovati po načelih velike koalicije in v njej sodelujejo vse politične stranke z izjemo ene, skrajno desne. Ta rešitev bo nedvomno veliko pripomogla k učinkovitosti njegove vlade. Tudi naša koalicija »kul« je bila mišljena kot velika koalicija, a žal v tem ni uspela.
Naslednji pogoj, da je vlada učinkovita, je to, da jo vodi oseba, ki ima uspešne izkušnje pri vodenju večjih sistemov. Novi Italijanski premier jih nedvomno ima, saj je uspešno vodil več velikih finančnih inštitucij, med drugim v letih 2011/19 tudi Evropsko centralno banke (ECB). Naša koalicija kul je glede tega zelo šibka in nedvomno je to bil osrednji razlog, da v parlamentu ni dobila zadostne podpore za zamenjavo sedanje vlade.
Aktualen je še en dejavnik, ki pomembno vpliva na upravljavsko učinkovitost vlade, to je etična naravnanost njenega vodje; če je namreč sicer dober vodja značajsko naklonjen avtoritarnosti in pohlepu ali je premalo dovzeten za socialne probleme družbe, se to kmalu odrazi v njegovih družbeno škodljivih ravnanjih. Te reference novega italijanskega premiera pa niso prav dobre. To, da je bil nekaj let eden čelnih mož ameriške družbe Golman Sachs, ki je primer pohlepnega ravnanja finančne oligarhije, namreč njegovemu etičnemu ugledu ni v prid. Kot član te družbe se je tudi neposredno izpostavil pri nerazumnem zadolževanju Grčije, ki je to državo kasneje skrajno prizadelo. Nenazadnje smo njegovo avtoritarno ravnanje v prid kapitala boleče občutili tudi Slovenci v letih 2012/13, ko smo predvsem po diktatu ECB, posredno torej Draghija, izvajali sanacijo naših bank; v tem primeru so namreč pohlevni domači izvajalci njegovih navodil ravnali za našo državo izjemno škodljivo in tudi pravno vprašljivo.
Kot guverner ECB je Draghi tja do leta 2014 vztrajal pri denarni politiki, ki je prednostno podpirala koristi finančnega kapitala. Za tem pa je prišlo do pomembne spremembe: namesto prejšnje politike zategovanja pasu je ECB pričela zadolževanje EU držav aktivno podpirati in je po letu 2015 v nakupe državnih obveznic sama vložila ogromna sredstva. Ta sprememba je evropskemu gospodarstvu in še posebno bolj zadolženim državam zelo koristila, najbolj pa prav Italiji. Odraz te politike je tudi najnovejši 750 mrd evrov težak finančni sklad, ki je namenjen obnovi od pandemije prizadetega evropskega gospodarstva; iz njega naj bi Italija prejela kar 209 mrd evrov (od tega več kot pol nepovratnih) in tudi na ta sredstva bo Draghi lahko dobro oprl svojo ekonomsko politiko.
Tja do leta 2014 je bil Draghi nedvomno eden bolj učinkovitih izvajalcev neoliberalnih usmeritev, ki splošne družbene interese izrazito podrejajo interesom kapitala. Kmalu za tem pa se je v vlogi guvernerja ECB promoviral z denarno politiko, ki vsaj prehodno EU veliko pomaga. Tudi spričo te njegove preobrazbe je pričakovati, da bo pod njegovim vodstvom Italija svoje krizne razmere uspela obvladati in bo tudi razvojno ponovno uspešno zaživela. Upajmo le, da njegova politična moč ne bo prešla v avtoritarizem, ki lahko hitro dobi značilnosti fašizma, do česar tudi Slovenci ne bi mogli biti brezbrižni.
Žal se Sloveniji ne obeta, da bo lahko svoje krizo upravljanja države tako elegantno razrešila, kot bo to očitno uspelo Italiji. Naša težava je predvsem izjemno opešan ugled politike in se zato za vodenje usposobljeni kadri z njo niso pripravljeni ukvarjati. To neugodno politično klimo bi lahko pomembno izboljšali z novo volilno zakonodajo, ki naj bi temeljito spodrezala korenine strankokraciji, to je zlorabi politike za uveljavljanje strankarskih in drugih koruptivnih interesov. Aktivno zavzemanje civilne družbe za demokratično prenovo volilne zakonodaje je zato ena od možnosti, na kateri je vredno delati.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.2.2021

– Svet SVS –

Velika večina državljanov Slovenije (preko 85 % vprašanih) se strinja, da je sedanji volilni sistem neustrezen, nedemokratičen in ne zagotavlja po Ustavi RS zagotovljene pravice volivcem, da bi imeli odločujoč vpliv na izvolitev svojih zastopnikov v Državni zbor. Sistem so uzurpirale politične stranke in povsem izničile možnost sodelovanja civilne družbe pri oblikovanju kandidacijskih list in vplivanja na volilne rezultate.
Leta smo poskušali prepričati politične stranke v resne pogovore o demokratični prenovi sedanje zakonodaje. Ustrezne pomoči nismo dobili niti v DZ niti pri predsedniku države, ki tvega, da bo njegov razpis za naslednje volitve pravno sporen oz. nelegitimen. Zato ustanavljamo »NACIONALNI SVET ZA DEMOKRATIČNO SPREMEMBO VOLILNEGA SISTEMA«. Vabimo te, da v njem sodeluješ in tako podpreš nujne demokratične spremembe. Član postaneš tako, da podpišeš »Pristopno izjavo« (če se strinjaš z načeli) in jo pošlješ na naslov: sinteza@t-2.net.
Zagotavljamo ti, da s tem ne sprejemaš nobenih dodatnih ali neopisanih obveznosti, pridobiš pa možnost, da si o poteku priprav novega volilnega sistema sproti obveščen/-a in da lahko soodločaš, kakšen naj bo ta sistem. Ko bodo to dovoljevale razmere, bomo v ta namen organizirali javne strokovne razprave.
Poleg posameznikov se lahko v Svet SVS včlanijo tudi organizirani subjekti (civilne pobude, inštituti, neparlamentarne stranke, nevladne organizacije, itd.)
Za Iniciativno skupino Programski svet SINTEZA-KCD

Kdo bo še pripravljen reševati banke, če bo kdaj spet potrebno.

Nekdanji viceguverner Banke Slovenije (BS), Darko Bohnec je pripravil obsežen članek, s katerim bralca prepričuje, kako pravno dosledno in tudi sicer učinkovito je tedanje vodstvo BS v letih 2013/14 usmerjalo sanacijo slovenskih bank.

V članku takrat močno vpleten človek poizkuša opravičevati zgrešeno politiko in poteze tako BS kot politične oblasti, kar samo pritrjuje dejstvu, da se pri nas še danes raje uklanjamo interesom predvsem tujega kapitala, namesto da bi se postavili na svoje noge.

Toda Andrej Cetinski nalije čistega vina.

Pod gornjim naslovom je Darko Bohnec, nekdanji viceguverner Banke Slovenije (BS), pripravil obsežen, ne prav lahko berljiv članek, s katerim bralca prepričuje, kako pravno dosledno in tudi sicer učinkovito je tedanje vodstvo BS v letih 2013/14 usmerjalo sanacijo slovenskih bank. Pristojnost BS naj bi v tem primeru bila, če Bohneca prav razumem, predvsem v skrbi za dosledno uresničevanje navodil, ki jih je Slovenija in še predvsem BS v zvezi s sanacijo bank prejela od Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije (EK). To poslanstvo naj bi naša centralna banka učinkovito izvedla, s tem pa naj bi Sloveniji marsikaj slabega prihranila. Ta razlaga je eden, nedvomno legitimen pogled na sanacijo bank, ki pa verjetno marsikoga ne zadovoljuje, tudi mene ne. Zato bom v naslednjih vrsticah predstavil še drug pogled na ta problem, ki je vsaj meni bližji.
Sanacija bank, ki smo jo izvajali kar malo pozno po pojavu velike finančne krize v letu 2009, ne bi bila potrebna, če se Slovenija po letu 2004 ne bi nerazumno zadolževala v tujini. Zadolževale so se predvsem banke, v nemajhni kar s kratkoročnimi krediti. Bruto zunanji dolg države smo takrat uspeli v štirih letih povečati kar za 24 mrd evrov, kar je blizu 70% takratnega letnega BDP države. To početje kasneje ni povzročilo zgolj potrebe po sanaciji bank, pač pa je botrovalo tudi večini drugih težav, ki so nas prizadele po letu 2009. Zanj je predvsem odgovorna neprimerna ekonomska politika takratne vlade, dopustila pa ga je tudi denarna politika, ki so nam jo takrat že narekovali iz ECB, v BS pa so jo očitno sprejemali kot neoporečno. Drugače povedano, nemajhno odgovornost za to, da je bila zadnja sanacija bank sploh potrebna, bi morala prevzeti tudi BS.
Po izbruhu splošne finančne krize v letu 2009 je bilo potrebno tuje kredite pospešeno vračati, česar pa spričo finančnih težav njihovih komitentov, predvsem podjetij, slovenske banke same niso zmogle. Podjetja so bila namreč prezadolžena in veliko jih je celo propadlo. Bančno likvidnost je v teh zaostrenih razmerah nekaj časa kar uspešno reševala država s sredstvi, ki jih je pridobila z lastnin zadolževanjem v tujini. Ta politika razdolževanja bank pa ECB ni zadovoljevala in zato se je Slovenija po njenem nareku v letu 2013 lotila temeljite sanacije bančnega sistema. Neposredno jo je usmerjala BS, seveda strogo po navodilih, ki jih je prejemala iz tujine. Pri njenem izvajanju so bili interesi naše države močno zapostavljeni v korist tujega finančnega kapitala; prednostni cilj slednjega je slej ko prej bil ustvariti ustrezne razmere, da bo lahko v naslednjem koraku spodobno sanirane banke poceni prevzel. Zato je bilo potrebno v postopku sanacije njihov finančni položaj prikazati čim slabše, iz solastništva sicer večinsko državnih bank pa je bilo potrebno izločiti vse male delničarje in lastnike podrejenih obveznic, saj bi ti lahko hitre in ugodne nakupe slovenskih bank otežili; ta zaplemba je bila tako aktualna, da se je pri njeni izvedbi povsem neprikrito obšlo pravo in tako so bile zasežene tudi obveznice Banke Celje, čeprav za to ni bilo nobene pravne osnove.
Scenarij ekonomskega podrejanja Slovenije – za to je namreč očitno šlo pri divjem pred kriznem zadolževanju države v tujini – je tujemu kapitalu nedvomno odlično uspel. Pri tem se je lahko učinkovito opiral na slabo vodenje države , pa tudi vodstvo BS je poslušno sodelovalo. Gledano z vidika interesov Slovenije pa lahko med njegove pomembnejše rezultate uvrstimo naslednje: država je utrpela več milijardne finančne izgube; številna podjetja so propadla ali so bila tujcem poceni prodana, slovenske banke sedaj v celoti obvladuje tuji kapital, dve največji (NLB in NKBM) celo ameriški; pravna država je bila resno prizadeta, kar se odraža tudi v korupciji; Slovenija je razvojno splošno oslabljena.
Pred leti smo v slovenskem prevodu dobili knjigo ameriškega ekonomista J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta poleg drugega predstavlja tehniko, ki jo finančni kapital rad uporablja pri podrejanju držav, ki se jih šibko upravlja. Za njen uspeh je ključno, da se državo najprej v tujini krepko zadolži; ko je to doseženo, postane država ubogljiva in je ni več težko obvladati. Ta scenarij je bil očitno uporabljen tudi v primeru Slovenije. Kdo od domačih politikov in vodstva BS je bil še posebno zaslužen, da je projekt kapitalu dobro uspel, ni težko prepoznati.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.2.2021

Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo se ponovno oglaša.

17. februarja 2020 smo objavili pismo pod naslovom Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo! Pismo je podpisalo 150 slovenskih akademikov. 28. oktobra 2020 smo objavili javni poziv Državnemu zboru RS, da zaustavi zlorabljanje epidemije za pospešeno izvajanje ideoloških in strankarsko motiviranih projektov vlade. Poziv je do 16. novembra 2020 podpisalo 11.331 posameznikov in preko 50 kolektivnih organizacij.
V obeh dokumentih smo izrazili resno zaskrbljenost spričo tedanjih političnih dogovorov ob nastajanju in delovanju Janševe koalicije, saj smo menili, da lahko državo hitro popeljejo v krog tistih držav članic Evropske unije, ki so danes na črnem seznamu kršiteljic temeljnih načel varovanja demokracije, pravne države, neodvisnosti medijev in človekovih pravic.
Od takrat do danes množica dejanj najvišjih predstavnikov vlade in vladajoče koalicije dokazuje, da je bila naša zaskrbljenost upravičena. Ta dejanja se tako kopičijo, da vsa niti ne prodrejo več do javnosti, kar je nedvomno tudi namen oblasti. Za primer navajamo dogodke enega samega dne: 25. januarja 2021.
Predsednik Vlade RS Janez Ivan Janša v parlamentarni proceduri postavljanja poslanskih vprašanj poslancu opozicije Mihi Kordišu ni odgovoril na legitimno vprašanje o osebnih povezavah predsednika z osebo, ki je dokazano vpletena v različne kriminalne združbe, ob tem ko je predsednikov davčni svetovalec. Namesto odgovora je bil poslanec deležen arogantne in poniglave diskvalifikacije, da je psihiatrični bolnik, ki potrebuje urgentno obravnavo v »njegovi kliniki v Avstraliji«.
Predsednik Državnega zbora Igor Zorčič je na zahtevo, da zaščiti poslanca pred verbalnimi izpadi predsednika vlade, odgovoril, da njegova naloga ni ščititi posameznih poslancev, pač pa parlament. Da si predsednik Državnega zbora ni drznil predsednika vlade opozoriti na nesprejemljivo vedenje v parlamentu, kaj šele zahtevati opravičilo poslancu, ponovno dokazuje popolno odvisnost poslancev koalicije od stranke SDS in njenega vodje, pa tudi, da je parlament v celoti postal orodje izvrševanja avtoritarne oblasti v rokah predsednika vlade. To trditev potrjuje tudi njegova nepripravljenost, da bi razrešili vprašanje tajnega glasovanja, kadar poslanec ne more iz objektivnih razlogov ali višje sile prisostvovati seji DZ.
Istega dne je minister za notranje zadeve Aleš Hojs v Državnem zboru »pojasnil«, da so policisti ob zavarovanju rušenja prostorov tovarne ROG delovali tako dobro, da jih lahko samo pohvali za njihovo delo. Ne obsojamo policistov, saj so dobili navodila, da morajo pokazati grobo silo. Namen je nedvoumen: prestrašiti ne samo protestnike in mimoidoče opazovalce na ulici, ampak pokazati vsem državljanom, da je uporaba sile s pomočjo »robokopov« postala ustaljena praksa. Mrak policijskega nasilja in policijske ure pada na Slovenijo.
Zvečer istega dne je predsednik vlade ob imenovanju koalicijskega kandidata za glavnega direktorja RTV Slovenija po vzoru svojega najpriljubljenejšega vzornika Trumpa tvitnil, da upa, da bo »nova metla popravila lažnivo poročanje« na RTV Slovenija.
Dan kasneje se je predsednik vlade v Trumpovem slogu arogantno znesel celo nad Ustavnim sodiščem, ker je do končne odločitve zadržalo določbo protikoronskega zakona o podaljšanju akreditacij visokošolskim zavodom, s katero je vlada ob asistenci parlamenta koruptivno »pomagala« Novi univerzi dr. Petra Jambreka.
Seveda ta dejanja niso nič novega; priča smo jim vsak dan!
Namesto učinkovitega, ljudem prijaznega in solidarnega reševanja zdravstvene krize ob pandemiji COVID 19 predsednik vlade, njegova stranka in vladna koalicija s širjenjem in spodbujanjem sovražnega govora ter pred javnostjo skritimi rabotami vodijo Slovenijo v avtoritarno nadzorovano družbo. Na noben naš poziv ni bilo odgovora iz Državnega zbora.
Tudi sedaj ne pričakujemo, da se bodo predstavniki sedanje oblasti opravičili in spremenili svoja ravnanja, saj je že dolgo očitno, da je vse njihovo delovanje podrejeno dolgoročnemu prilaščanju oblasti in spreminjanju Slovenije v nedemokratično in avtoritarno nadzorovano družbo.
Naše pismo je namenjeno slovenski javnosti in poslancem Državnega zbora in predstavlja apel, da je takemu stanju nujno treba narediti konec.
Odgovor imajo v rokah poslanci, ki se očitno ne zavedajo, da ga imamo tudi državljani in državljanke Slovenije.
To besedilo je napisala delovna skupina Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo, ki ga sestavljajo Forum za demokracijo, Odbor za pravično in solidarno družbo, Alternativna akademija in Gibanje za družbeno odgovornost v sestavi (po abecedi): dr. Rado Bohinc, dr. Božo Flajšman, dr. Spomenka Hribar, dr. Dušan Keber, dr. Jože Mencinger, dr. Vlado Miheljak, dr. Stane Pejovnik, dr. Rado Riha, dr. Rudi Rizman, dr. Blaž Rozman, dr. Renata Salecl, dr. Boris Sket, dr. Slavko Splichal, dr. Ivan Svetlik, dr. Darko Štrajn, dr. Niko Toš, dr. Vito Turk, in dr. Boris Vezjak.

Demokracija je model upravljanja države. Od kar je propadel kapitalizmu konkurenčni socializem in se je pričelo tudi pri upravljanju države vse bolj uporabljati neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,..), demokracija vse slabše deluje. Da je z njo nekaj močno narobe, se sicer že nekaj časa ve, na izjemno resnost tega problema pa so svet opozorila dogajanja, ki smo jih pretekle tedne spremljali v povezavi z volitvami v ZDA.

Tudi izkušnje, ki jih imamo doma, v Sloveniji, nedvomno kažejo, da nam demokracija slabo deluje. Kje vse naj bi se nam z njo zatikalo, je zelo pregledno in vsebinsko bogato zapisal Mirko Vintar v članku z naslovom »Neznosna lahkost vladanja« (Dnevnikov  Objektiv, 15.1.2021). Članek zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: Vprašanje vseh vprašanj je torej, kdaj bomo dosegli dno (ne)sposobnosti upravljanja države……Kakšne »pandemije« nas bodo še morale doleteti, da bo končno tudi naša državna politika doumela, da žal ni del rešitve, pač pa že dolgo jedro problema te države?

Na gornje vprašanje bom skušal sam odgovoriti, nekoliko širše. Predvsem menim, da zaman pričakujemo, da bo politika »spregledala« in resneje spremenila svoja ravnanja v korist večine državljanov. Njeno početje je namreč povsem normalen odraz široke uporabe neoliberalnih vrednot, ki jo dopušča in celo spodbuja naš sedanji model upravljanja države. Osrednji sestavini le tega sta volilni sistem ter model oblikovanja vlade. Aktualni volilni sistem namreč ne spoštuje temeljnih demokratičnih načel, zato pa toliko bolje podpira bohotenje strankokracije, to je vladavino političnih strank, ki je prednostno usmerjena v zadovoljevanje strankarskih  in podobnih interesov. Potrebno bi ga bilo torej spremeniti, nemški volilni sistem pa pri tem lahko uporabimo kot primer dobre rešitve. Civilna družba se za te spremembe že vrsto let zavzema, a žal povsem brez uspeha. Morda bomo na zahtevo ustavnega sodišča nekaj popravkov volilne zakonodaje vendarle doživeli, a smo lahko prepričani, da ti strankokracije ne bodo resneje prizadeli in nam zato demokracija tudi v naprej ne bo nič bolje delovala.

Nič manj kot slab volilni sistemnam demokracijo obremenjuje model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo. Gre za »koalicijsko« vlado, ki parlament in celotno politiko razdeli na dva približno enako močna in nasprotna tabora (koalicijo in opozicijo), njuna medsebojna nasprotovanja in skrb za lastne interese pa ju tako zaposlujejo, da za resno upravljanje države ne ostaja več veliko časa in moči. Tudi tega ne gre prezreti, da model koalicijske vlade ne slabi le upravljanja države, pač paveliko prispeva,  da smo Slovenci kot narod vse bolj razdvojeni. Ne bi smeli dvomiti o tem, da namesto modela vlade, ki politiko deli, akutno potrebujemo model, ki politiko zavezuje k dogovarjanju in skupnemu delovanju v korist večine. Tak model ni iluzija, saj v praksi obstoja in daje odlične rezultate; uporablja ga Švica in ta večnacionalna in versko heterogena država se mora v veliki meri prav njemu zahvaliti za svojo vsesplošno uspešnost. Če bo odvisna od sedanje politike, ima sprememba modela oblikovanja vlade seveda še manj možnosti, da bo uspela, kot to že zaznavamo pri volilnem zakonu.

Obolela, torej upravljavsko povsem neučinkovita demokracija, ustvarja ugodno okolje  za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, ki se  v nemajhni meri zgledujejo po fašizmu prejšnjega stoletja. To potrjujejo dogajanja v več evropskih državah in tudi Slovenija je prav v tem času tej nevarnosti močno izpostavljena. Še pred dobrim mesecem je kazalo, da bomo nadaljnje utrjevanje te izjemno problematične politične usmeritve lahko preprečili s projektom »kul«, to je koalicijo, ki deloma popravlja slabosti običajne koalicije. Žal pa so izgledi, da bo projekt uspel, vse manj obetavni. V Sloveniji se nam torej obeta, da bomo demokracijo povsem opustili – formalno sicer ne, pač pa po vsebini – in jo nadomestili z  vodenjem države po zgledu sosednje Madžarske. Vse bolj je prisotno spoznanje, da se bomo tej nesreči lahko izognili le v primeru, če nam bo vodenje demokratično usmerjene politike prevzela nova, močna voditeljska oseba, ki tudi etično ni vprašljiva. Da je med nami kar nekaj ljudi, ki so za to zahtevno delo dovolj usposobljeni, ne gre dvomiti, a jih v politiki za sedaj ni, kar niti ne preseneča.

Prednostni cilj, za katerega se je vredno zavzemati, torej ta čas v Sloveniji ni zdravljenje obolele demokracije, pač pa storiti vse potrebno, da tako, kakršna pač je, zavarujemo pred totalitarizmom. Šele za tem naj bi se lotili njene temeljite prenove, saj nam sicer tudi v prihodnje ne bo sposobna zagotoviti učinkovitega upravljanja države. Žal je uresničitev tega scenarija predvsem odvisna od tega, če se bo kdo od naših rojakov, ki bi nam znal vlado dobro voditi, še pravočasno odločil, da se te zahtevne naloge tudi loti.

Andrej Cetinski, Sinteza, 20.1.2021