Spoštovana-i!
Čeprav morda izgleda, da posredujem promocijski tekst, je vendarle nastal v želji po zbuditvi radovednost zgolj zaradi vsebine!
S spoštovanjem, Miloš Šonc

In vendar se vrti

Da ne bo očitek s strani kogarkoli, da je najlažje kritizirati, izražati nezadovoljstvo in nasprotovati napakam oblastnikov, nič pa ukreniti, da bi bilo kaj boljše ter ravnati v pozitivni smeri, sem se zavestno pridružil skupini ljudi, ki se trudijo za spremembe na miren način.
Ravnokar ponovno pregledujem predlog Volilnega zakona o volitvah v Državni zbor. Predlog je pripravil Nacionalni svet za demokratično prenovo volilnega sistema.
Čeprav so zasluge avtorjev in uglednih oseb, ki so ga pripravili nedvomno največje že zato, ker so ugriznili v kislo jabolko sprememb, ki si jih nobena stranka ne želi in jih noče, se množica nas sopotnikov trudi, da bi s svojimi mnenji, vprašanji, željami, zahtevami in pripombami vnesli v predlagan predpis naša videnja izboljšanja stanja v družbi. Vsi nekako upamo, da se bodo razmere in odnosi spremenili še na normalen, to je demokratičen način. Če pa ne, se pač ve iz večstoletne zgodovine, da se razmere spremenijo tudi na drugačne načine. Z upori zatiranih, izkoriščanih in nezadovoljnih ljudi. Verjamem, da si tega nasilja nihče ne želi. Res je tudi, da še nobena avtokracija ni bila večna. Tudi današnja ne bo.
A vendar še obstaja upanje, da bo razum premagal številne »mehurčke« oblastnikov, v katerih živijo kot večvredni ter »malo bolj enakopravni« kot smo mi, običajni državljani.
V omenjenem predlogu, ki smo ga vzeli za svojega in ga obravnavamo, dopolnjujemo ter izboljšujemo, je zajeta ena sama želja: izbrati ljudi, ki nas bodo dostojno predstavljali oz. zastopali naše interese. Hkrati pa ne dovoliti takšnim, kot jih imamo sedaj, da nas dušijo še naslednjih trideset let. Bodisi kot pozicija, ali opozicija.
Tu so se zahteve protestnikov – kolesarjev, nezadovoljnih akademikov, kulturnikov in običajnih državljanov združile in poenoteni, čeprav med seboj različni, poskušamo doseči nemogoče. To je spremembo enega temeljnih zakonov v tej državi, ki je poleg ustave in številnih drugih predpisov, ogledalo vseh nas.
Ne vem, ali bomo uspeli. Nekaterim to absolutno ni v nikakršnem interesu. Zdi se, da so to že dojeli in si ne želijo žagati veje, na kateri udobno sedijo. Tudi nekateri mediji navedenega ne opazijo in le redka so vprašanja na to temo. Pa bi morali zaznati.
A med ljudmi, ki jih srečujem, je najpogostejše vprašanje: »Ali bomo volili še po starem, ali po novem?« Zavedamo se pomena navedenih ključnih vsebinskih sprememb. A vendar se mi zdi, da je težko prehiteti čas, če poskušamo spoštovati demokracijo in pravni red. To pomeni, da vsi, ki se želimo priključiti na zadnje stopnice, zadnjega vagona, zadnjega vlaka, ki odhaja naprej, imamo še možnost vstopiti s tem zakonom in razmišljanjem ter težnjo po odhodu v svobodo.
Tisti, ki bodo zaostali, bodo zamudili. Ostali bodo na peronu zgodovine in se jim bo prihodnost odmaknila. Upam samo, da zaradi sedanjih oblastnikov ne bomo zamudili vsi.
Miloš Šonc, Grosuplje

Zadnja opozorila slovenskim poslancem.

Člani komisije za človekove pravice pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) so poslancem državnega zbora poslali javno pismo s pozivom “za ustavnost in proti zlorabam prava”. Pismo, ki so ga podpisali: izr. član Milan Dekleva, akademik prof. dr. Josip Globevnik, akademik prof. dr. Tine Hribar, akademik prof. dr. Ivan Kreft, akademik prof. dr. Blaž Rozman, izr. članica prof. dr. Renata Salecl, akademikinja prof. dr. Alenka Šelih, objavljamo v celoti.

“Po naši izjavi Za izhod iz pandemije in avtokracije novembra 2020 se avtokratski način vladanja ni zmanjšal, temveč povečal. Zato so se povečali, v primerjavi z drugimi državami Evropske unije, tudi negativni učinki takšnega vladanja na obvladovanje pandemije. Padlo je zaupanje ljudi v vlado, s tem pa tudi v protivirusna cepiva.
Avtokratsko vladno vodenje države in posledično obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti: izvršna oblast se je v nasprotju z ustavno demokracijo povzpela tako nad zakonodajno oblast (namesto z zakoni vlada predvsem z odloki) kot nad pravosodno oblast (sodb sodišč ne upošteva), celo nad ustavno sodišče. Obenem vlada zlorablja ne le vladavino prava, ampak tudi medicino in druge stroke.
Posledica je, da sta se vladna samovolja in nasilje razlezla po družbi. Se bo zaradi vladnega zavajanja glede delovanja cepiv po vsej družbi razpasla tudi neresnica?
Oblastniško nasilje povzroča odpor ljudi, med nekaterimi pa tudi nasilnost. Obsojamo vsakršno nasilje, tako državno kot nasilje civilne družbe. Nespodobno in škodljivo je, če država razglaša miroljubne proteste, med drugim univerzitetnikovo branje Ustave RS in akademikovo branje lastnih pesmi pred parlamentom, za nekaj nasilnega.
S takšnimi razglasi vlada stvari postavlja na glavo. Demokratično ravnanje obsoja kot nedemokratično, svoje nedemokratično, avtokratsko delovanje pa oznanja kot obliko ‘nove’, iliberalne demokratičnosti. Ni nikakršne take nove ‘demokracije’; taka demokracija ni nič drugega kot avtokracija. Avtokracija, ki vodi bodisi (najprej) v anarhijo in kaos bodisi (potlej) v totalitarizem. Ki pa ga je po naši Ustavi moč doseči le z državnim udarom – z glasnim, ali pa tudi s tihim. Predsednik vlade s svojim kljubovanjem ustanovam in vodilnim osebam Evropske unije med ljudmi vzpodbuja nezaupanje v to dragoceno nadnacionalno povezavo držav.
Spoštovane poslanke in poslanci, iz tega zagatnega položaja, ko država vedno bolj drsi v nedemokratičnost in vlada grobo tepta človekove pravice, nas lahko reši le vaše ravnanje. Zato od vas pričakujemo, da pri odločanju pozabite na strah, osebne in strankarske interese ter glasujete v skladu z načeli ustavne prisege in obvezami, ki ste jih sprejeli. Vi in samo vi se lahko uprete rušenju z Ustavo določene ureditve.”

Težko je predvideti, kakšna bo prihodnost naše države, če se ne bomo hitro in zavzeto lotili prenove ta čas veljavne politične ureditve. Pri iskanju dobrih rešitev ne bodimo pretirano  inovativni, pač pa se prednostno zgledujmo po državah, kjer demokracija dobro deluje in so tudi ekonomsko uspešne.

Na podporo aktualnih političnih struktur pa se pri tem ne zanašajmo; zelo človeško je namreč, da te ne bodo podpirale sprememb ureditve, ki danes zelo dobro zadovoljuje njihove interese, čeprav v veliko škodo njihovih volivcev.

Dnevnikov Objektiv je 23.10.2021 objavil aktualen prispevek z naslovom Nova demokracija. Njegov pisec Bojko Jerman (B.J.) je v njem najprej predstavil razloge, zaradi katerih nam demokracija slabo deluje in niti približno ne zadovoljuje večinskih interesov družbe, za tem pa je ponudil konkretne predloge, kako jo temeljito prenoviti. Njegovo razlago želim v naslednjih vrsticah kratko povzeti in ponujene rešitve oceniti, nekaj stavkov pa bom za tem namenil tudi drugim možnostim za sanacijo demokratičnega upravljanja države.
Najprej o slabostih demokracije. Za naše sedanje politične razmere pravi B.J. naslednje, citiram: »Priča smo najbolj brutalni in brezobzirni kraji države, kraji demokracije in pravnega ter moralnega sistema…..In kar je še huje: ta kraja ne bo kaznovana…«. Ta ocena ni prav nič prizanesljiva, a ji ne gre oporekati. Porazne razmere, v katerih smo, naj bi bile posledica preživetega političnega sistema, pri katerem še kar vztrajamo, njegovo osrednje ogrodje pa so politične stranke in njihovim interesom prilagojeni volilni sistem. Politične stranke naj bi namreč delovale kot zasebna podjetja, ki se izčrpajo v medsebojni konkurenci za politično oblast, slednjo pa potem brez zadržkov zlorabljajo za zadovoljevanje svojih materialnih in drugih interesov. Ta zelo kritičen pogled B.J. na delovanje političnih strank se po mojem razumevanju po vsebini nebistveno razlikuje od tega, kar sicer razumemo s pojmom »strankokracija«, s katerim pogosto označujemo današnje nedemokratične razmere v politiki.
Predlogi B.J. o tem, kako sistemsko prenoviti demokracijo, da bo zadovoljevala interese večine, so novi, doslej še ne slišani. Urejanja skupnih zadev po njegovem ni smiselno še naprej prepuščati po podjetniških načelih delujočim političnim strankam, pač pa naj to postane poslanstvo »ljudi, ki jim politika predstavlja strokovni, intelektualni in moralni izziv, ne pa slo po materialnem okoriščanju«. Drugače povedano, politične stranke naj bi se opustilo oziroma se jih glede državnega financiranja obravnavalo enako kot druga civilna društva. Poslance parlamenta naj bi še vedno volili, vendar pri tem ne bi glasovali o kandidatih političnih strank, pač pa naj bi volivec svoj glas namenil enemu od kandidatov civilne družbe, ki so pripravljeni in sposobni politično aktivno delovati v njegovo korist. Ob sestavi parlamenta, ki bi se oblikovala po takih volitvah, vlade ne bi več mogli oblikovati po sedaj uveljavljenem modelu (koalicijska vlada); za ministre naj bi se imenovalo ustrezno usposobljene osebe, kandidate za to delo pa naj bi se pridobilo z javnimi razpisi.
Na politično življenje države običajno najbolj vpliva predsednik vlade (v predsedniških sistemih predsednik države), to vlogo pa v evropski praksi praviloma prevzame vodja stranke, ki so ji volivci naklonili največ glasov. O tem, kdo naj bi vladi predsedoval, B.J. v predstavitvi svojega političnega modela ne govori. Odsotnost tega pomembnega dela vsake politične ureditve bi se lahko zapolnilo z rešitvijo, ki se kot uspešna dokazuje švicarski praksi: vlado vodi eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom.
Z modelom demokracije, ki ga predlaga B.J, bi nedvomno uspešno sanirali slabosti naše sedanje politične ureditve. Težko pa bi ga praktično uveljavili, tudi iz naslednjih razlogov. Najprej zato, ker model ukinja politične stranke, kar ni doslej storila še nobena država, take unikatne rešitve pa je veliko težje udejanjiti kot one, ki se po svetu že preizkušene. In drugič, model pogojuje spremembo ustave, kar bi v naših razmerah lahko predstavljalo težko rešljivo omejitev. Sam dajem zato prednost rešitvam, ki prinašajo podobne izboljšave v demokratični ureditvi kot obravnavni predlog, so pa dokazljivo uspešne in zaupanja vredne. Konkretneje pa o tem naslednje.
Najprej o volilnem sistemu. Skupina izvedencev civilne družbe – delujejo pod imenom Nacionalni svet za demokratično prenovo volilnega sistema – ta čas že zaključuje pripravo predloga novega volilnega sistema, ki se bo zgledoval po nemški praksi in bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta ter povečal odgovornost poslanca do ljudi, ki so mu zaupali, da jih zastopa pri upravljanju države. Predlog ne bo tako radikalen kot ta, za katerega se zavzema B.J., deloval pa bo podobno, predvsem pa ga bo lažje praktično uveljaviti. Politika ga seveda ne bo podprla in brez referendumske podpore volivcev verjetno ne bo zaživel.
Naslednje šibko mesto naše demokratične ureditve je oblikovanje in vodenje vlade. Sedaj pri tem uporabljamo model »sredinske« koalicije, ki politiko grobo razdvaja in deluje v spregi z neprimernim volilnim sistemom kot osrednji generator večine tega, kar slabega doživljamo pri upravljanju države. Najzanesljiveje bomo pri reševanju tega problema uspešni, če se bomo zgledovali po Švici. Ta demokratično in ekonomsko izjemno uspešna država namreč vlado oblikuje po načelih velike koalicije (v njej sodelujejo vse večje stranke z izjemo skrajno desnih), z enoletnim mandatom pa jo vodi eden od sedmih ministrov.
In še tretje področje, kjer je naša demokracija izjemno šibka, to so možnosti civilne družbe, da nadzira vladajočo politiko. Tudi tu se je vredno zgledovati po izkušnjah Švice, kjer se ta nadzor izvaja predvsem preko referendumov. Našo sedanjo prakso pa je potrebno spremeniti tudi glede kadrovanja v javnem sektorju: krepko naj se omeji pristojnosti vsakokratne vladajoče politike v korist zaposlenih in uporabnikov javnih storitev.
Za zaključek še to. Težko je predvideti, kakšna bo prihodnost naše države, če se ne bomo hitro in zavzeto lotili prenove ta čas veljavne politične ureditve. Pri iskanju dobrih rešitev ne bodimo pretirano inovativni, pač pa se prednostno zgledujmo po državah, kjer demokracija dobro deluje in so tudi ekonomsko uspešne. Pa na podporo aktualnih političnih struktur se pri tem ne zanašajmo; zelo človeško je namreč, da te ne bodo podpirale sprememb ureditve, ki danes zelo dobro zadovoljuje njihove interese, čeprav v veliko škodo njihovih volivcev.
Andrej Cetinski, SINTEZA

V članku Volilni sistem in kriza (Objektiv, 16. 10.) se znan pravni ekspert gospod Ciril Ribičič pravi čas sprašuje o pravem vprašanju: namreč, kako urediti volilni sistem, da bi bil tudi vsesplošno sprejemljiv, ne le legalen.

Živimo v času, ko na lastni koži občutimo vse tisto, česar se v svoji novi državi nikoli nismo nadejali: oblastni primitivizem, brezobzirnost, legalne kraje, kadrovski klientelizem, neupoštevanje javnega mnenja, prodajanje poslanskih glasov, policija pod neposrednim nadzorom politike grobo obračunava z miroljubnimi protestniki, da ne omenjam ignorance glede pravnih obveznosti… Priče smo najbolj brutalni in brezobzirni kraji države, kraji demokracije in pravnega ter moralnega sistema, za kar smo mislili, da obstaja in deluje. In kar je najhuje: ta kraja ne bo kaznovana, ker je država narejena tako, da ni mogoče takoj in uspešno sankcionirati takšnega početja – legalnost zlahka povozi legitimnost.
Gospod Ribičič razpravlja kot pravnik in išče optimum med večinskim in proporcionalnim sistemom ter najde boljšo in pravno dopustno rešitev v kombiniranem sistemu. Verjetno ima kot pravnik prav, dvomim pa, da gre v sedanjem kontekstu stanja stvari in razpoloženja ljudi za pravno vprašanje. Menim, da gre za osnovno politično oziroma družbeno vprašanje, ki ga politiki ne morejo rešiti, saj se tiče prav njih samih, zato imajo oni pri tem reševanju problem s konfliktom interesov. Seveda je tudi iluzorno pričakovati, da bodo poslanci in politiki glasovali za karkoli, kar bi zmanjšalo njihovo prosperiteto, neodvisnost, nedotakljivost.
Gre za nekaj več in morda so prav zaradi tega ljudje na ulicah. Menim, da gre za vprašanje primernosti in legitimnosti političnega sistema, ki temelji na volilnem sistemu.
V glavah običajnih občanov in volilcev niso volilni sistemi in volilna matematika, ampak le želja, da bi z njihovim glasom izvoljeni ljudje dobro delali za skupno dobro in da ne bi bili nedotakljivi, da bi za svoje odločitve morali konkretno odgovarjati, kar se v praksi ne dogaja.
Torej se ob vprašanju dobrega in legitimnega volilnega sistema najprej postavi vprašanje, kdo koga predstavlja, kako ga predstavlja in s čim odgovarja za pošteno predstavljanje svojih volilcev. Volimo lahko le tiste, ki so na volilnih lističih, tja pa jih zapisujejo politične stranke, ki dejansko ne predstavljajo volilnega telesa. Politične stranke so dejansko (zasebna) podjetja, ki se obnašajo podjetniško na področju politike. Imajo velike prihodke, vpliv v javnih podjetjih in financah in se, ko pridejo na oblast, v glavnem ukvarjajo z denarjem, poslom ter pri tem skrbijo za svoje direktne in indirektne interese. Torej politične stranke z zanemarljivo količino svojih članov ne morejo biti legitimne predstavnice ljudstva in je volilni sistem že v samem začetku neprimeren, nedemokratičen v svojem izvornem grehu, torej v imenovanju volilnih kandidatov.
Ta izvorni greh se nadaljuje, saj izvoljeni kandidati niso predstavniki ljudstva, ki ga morajo ubogati in spraševati, kakšno je njegovo mnenje, ampak so predstavniki podjetij, političnih strank, ki jim narekujejo, kako naj glasujejo v parlamentu.
In ta greh gre še naprej, na vlado, ki jo spet imenujejo stranke na oblasti in katerih ministri spet ne odgovarjajo volivcem in javnosti, ampak delajo dobesedno to, kar hočejo, brez kakršnekoli kazni, kar trenutno ni težko dokazati. Če kdo misli, da je kazen menjava oblasti, se moti. To je prej darilo, saj so kot ministri naredili zase in za svoje strankarske prijatelje toliko dobrega, da so veseli, da niso več na oblasti in da lahko v miru uživajo nagrabljene dobrote ter privilegije. Seveda niso vsi takšni, a bodo prsti na eni roki kar dovolj, da naštejemo ministre, ki so delali objektivno dobro, korektno in nepristransko.
Obstoječ politični in volilni sistem torej ne moreta zagotoviti oblasti ljudstva, niti vladanja v njegovo, javno korist. To pa je ves smisel demokracije in volilnega ter političnega sistema. Logično je, da tega volilnega in političnega sistema, ki sta oba slaba in zastarela, ne bodo spreminjali tisti, ki imajo v prvi vrsti od njiju korist in ki živijo na njun račun. Torej bi bilo iskanje boljšega volilnega ali celo demokratičnega sistema v parlamentu komično, saj si poslanci ne bodo žagali politične veje, na kateri so udobno nameščeni. Treba bo pogledati na ulico in artikulirati zahtevo po referendumu o novi, bolj participativni demokraciji, po dejanski demokratični ureditvi, ki bo moderna, vključujoča, popolnoma transparentna in odgovorna. Daleč od aktualnih šerifov na javnih konjih. Ali ustanoviti novo stranko s programom nove demokratične ureditve ali pa narediti programski preobrat v tej smeri v kaki veliki aktualni stranki.
Politične stranke niso niti potrebne niti pomembne, njihovo mnenje ni nujno potrebno, pomembno je javno mnenje in mnenje strokovnih združenj ter civilnih ustanov. Politika oziroma urejanje skupnih zadev ne more biti prepuščeno podjetjem, ampak mora biti v rokah ljudi, ki jim politika predstavlja strokovni, intelektualni in moralni izziv, ne pa slo po materialnem okoriščanju.
Če bi javnost ocenila, da so politične stranke kljub gornjim pomislekom še vedno smiselne, pa bi morali ukiniti njihovo financiranje z denarjem. Država bi jim omogočila brezplačno infrastrukturo (prostori, komunikacije…) za delovanje. Enako pomoč bi država lahko ponudila društvom. To, da nas največji stranki nagovarjata iz bogataških vil in nam razlagata, kako bosta delali v naše dobro, je osladno in do nas občanov poniževalno. Poleg tega smo že večkrat doživeli, da so na volitvah zmagale nove stranke brez evra državne pomoči. Na tak način bi se stranke očistile lovcev na materialne koristi.
Treba je začeti pogovore o novi ali izboljšani demokratični ureditvi, ki bo zagotavljala – ne le obljubljala – voljo večine pri vsakodnevnih odločitvah v vladi in parlamentu. Gre za vprašanje, ali smo za participativno ali obstoječo predstavniško demokracijo – o tem neposredno še nismo odločali.
Sledil bi dogovor o izbiri predstavnikov po volilnih okrajih. Zainteresirani predstavniki bi se lahko javili sami in na podlagi javnega mnenja ali volitev bi izbrali tistega z najboljšim program in osebnimi referencami. Ker bi ne bilo strank in materialnih koristi, bi se javili le tisti, ki bi jih kratkotrajno delo v javno dobro osebno, ne materialno motiviralo. Ti predstavniki ljudstva bi bili odvisni le od volje volivcev, ne bi odgovarjali nikomur drugemu, in če volivci z njimi ne bi bili zadovoljni, bi jih odpoklicali.
Ministre bi lahko izbirali javno, na podlagi prijav zainteresiranih in njihove ocene s strani strokovne ter splošne javnosti. Torej bi ministri lahko delali kakovostno in odgovorno, ne bi bili pod pritiskom ali diktatom strank ali predsednika vlade.
Obstoječi sistem, s katerim volivci na volitvah dajemo legalnost politikom, da za dodatna štiri leta ugrabijo in brez iskanja soglasja med občani in brez dejanske osebne odgovornosti vodijo državo, veliko ljudi odvrača od udeležbe na volitvah. Meni so se ljudje, ki niso hoteli na volišča, vedno zdeli državljansko nezreli in ignorantski. Potem pa sem se tudi sam odločil, da pri takšni predstavi ne bom več sodeloval, vsaj dokler se ne pojavi referendum ali stranka z novo, dejansko demokratično opcijo ureditve družbe.
In upam, da morda pravniki, kot je gospod Ciril Ribičič, najdejo med pravnimi dokumenti tudi opcijo, da bi bila nova demokratična tehnologija skladna z zakoni in ustavo. Po drugi strani pa ustava ni biblija, ampak ima namen varovati družbo in njene vrednote, ter ni nedotakljiva. Namesto iskanja boljše demokracije med pravnimi akti bi bilo bolj perspektivno iskanje usmeriti med ljudi, ki naj povedo, kako naprej. Po 30 letih je organizacija države nujno potrebna popravila in če smo pred tremi desetletji imeli dovolj samozavesti, da smo naredili novo državo, je moramo imeti tudi zdaj za to, da jo popravimo, moderniziramo in se znebimo nepotrebnih navlak.
Bojko Jerman

1. Splošne izkušnje kažejo, da mora vlada, če naj uspešno uresničuje svoje poslanstvo, zadostiti predvsem naslednjim kriterijem:

• Vodenje vlade zahteva bogata vodstvena znanja in izkušnje, ki jih premorejo le redki politiki; temu kriteriju se splošno posveča premalo pozornosti in zato so dobro vodene vlade prej izjema kot pravilo.
• Vlada naj ima široke pristojnosti, ki pa omogočajo tudi zlorabe. To zahtevno delo naj zato opravljajo le etično neoporečne osebe.
• Vlada naj deluje v korist večine volivcev. Ta usmeritev je uresničljiva le s sodelovanjem (in ne ob konkurenci) nosilcev različnih družbenih interesov. Torej: usklajevanje in sodelovanje, ne pa škodljivo nasprotovanje.
• Vlado je potrebno, če naj bo učinkovita, dosledno nadzirati. To je ena prednostnih nalog parlamenta. Še posebno je pomemben strokovni nadzor njene razvojne politike, ki naj ga (dodatno) izvaja ustrezno usposobljen in od nje neodvisen organ. Pa tudi nadzor civilne družbe je pogoj za dobro delo vlade.

2. Tako pri nas kot v večini evropskih demokracij se vlado oblikuje po načelih »sredinske« koalicije (vlada ima v parlamentu vsaj 51% podporo). Ta vladni model zadovoljivo deluje v državah s protestantsko etiko, veliko slabše pa drugod. Model ima namreč resne pomanjkljivosti, predvsem naslednje:
   a) Vladajočo politiko deli v dva, približno enako velike tabora, od katerih eden (koalicija) vlada, drugi (opozicija) pa s svojimi ravnanji vladanje predvsem otežuje in si tako izboljšuje možnosti za lasten uspeh na naslednjih volitvah. Koalicijska vlada torej politiko (1) škodljivo razdvaja namesto da bi jo zavezovala k sodelovanju, predvsem pa (2) izključuje zadovoljiv nadzor njenega delovanja. To oboje kvalitetno upravljanje države močno otežuje.
   b) Vlado praviloma vodi vodja koalicijske stranke, ki je zmagala na volitvah, ta pa je za to zahtevno delo le redko dovolj usposobljen.
   c) Zgoraj navedeno ustvarja ugodno okolje za razcvet korupcije, pri čemer se ve, da je korupcija dejavnik, ki učinkovito upravljanje države izjemno otežuje.
3. Poleg slabega volilnega zakona je to, kar beremo v prejšnji točki, osrednji vzrok za povsem nezadovoljivo upravljanje naše države. O tem, kako odpraviti slabosti volilnega sistema, se veliko ve, piše in govori, glede slabosti modela oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, pa ravnamo, kot da teh ni. To je resna napaka, ki je predvsem politika ni pripravljena prepoznati. Civilna družba ima dovolj razlogov, da ravna glede tega drugače. Tako tudi sam v naslednji točki ponujam v razmislek možnost, kako odpraviti težave, ki nam jih pri upravljanju države povzroča aktualni model oblikovanja vlade.
4. Avstrija je veči desetletij po drugi svetovni vojni namesto »sredinske« uporabljala »veliko« koalicijo in v tem obdobju je bila ta država razvojno najbolj uspešna. Nemčija se je pred 16 leti – pred tem je imela kar resne razvojne težave – pod vodstvom A. Merkel tudi odločila za model velike koalicije in to je njenemu razvoju očitno veliko pomagalo. Italija, ki ima še predvsem zaradi prezadolženosti države resne težave, se je letos spomladi tudi opredelila za veliko koalicijo in odkar je ta prevzela vladno krmilo, o njenih političnih razprtijah ni več slišati, že prihodnje leto pa se bo verjetno že lahko pohvalila tudi s svojim razvojnim napredkom. Ergo: »velika« koalicija ima dokazljivo pomembne prednosti pred »sredinsko« (ne razdvaja politike in jo zavezuje k usklajevanju, lažje zagotavlja dobro vodenje vlade in njen nadzor) in zato je smotrno, da se je poslužimo tudi pri nas. Pri njeni uporabi so možne še nekatere izboljšave in če bi tudi te uveljavili, bi ob predpostavki, da bomo hitro prenovili volilni sistem, dobili model upravljanja države, ki bo bistveno bolj učinkovit od dosedanjega. Zato je vredno razmisliti o naslednjem:
   a) Naslednjo vlado naj bi oblikovali po načelih velike koalicije. V njej naj bi imele možnost sodelovati vse stranke z izjemo onih, ki so očitno bolj kot demokraciji naklonjene avtoritarnemu vodenju države. (Predvsem se računa s sedanjo koalicijo KUL, ki naj bi se ji pridružila tudi stranka NSi in tudi verjetna stranka »novega obraza«).
   b) Vodenje vlade se zaupa nestrankarski osebi, ki izpolnjuje kriterije iz 1.točke tega zapisa in ima večinsko podporo sodelujočih strank. (Za to rešitev se je opredelila sosednja Italija in očitno dobro deluje).
   c) Če gornja rešitev ne uspe, je vredno razmisliti o alternativi: vodenje vlade se poveri tričlanskemu predsedstvu (kolektivno vodenje), ki mu predseduje eden njegovih članov, vendar vedno le z enoletnim mandatom. Člane predsedstva predlagajo stranke, ki so dobile na volitvah največ podpore volivcev. (Našim razmeram prilagojen švicarski model vodenja vlade).
   d) Poleg parlamenta spremlja uresničevanje razvojne politike države tudi poseben organ – razvojni svet. Ta nadzira razvojne aktivnosti vlade smiselno podobno, kot to počne fiskalni svet v primeru fiskalne politike.
   e) Okrepiti je potrebno možnosti civilne družbe, da nadzira delovanje politike in zato naj se predvsem olajša uporabo referenduma kot obliko nadzora.
5. Demokratično upravljanje države je slej ko prej najbolj uspešno v Švici in zato je koristno poznati značilnosti njenega modela upravljanja. Po mojem razumevanju so osrednje te:
   a) Švica je pri oblikovanju vlade zakonsko uveljavila uporabo modela velike koalicije. V njej sodeluje 5 političnih strank, ki so na volitvah prejele največ glasov.
   b) Vlada ima 7 ministrov. Stranki, ki sta na volitvah prejeli največ glasov, predlagata v vlado po 2 ministra, ostale tri članice koalicije pa po enega. Vodje političnih strank v vladi praviloma ne sodelujejo, saj imajo strokovnost in vodstvene izkušnje prednost pri kandidiranju za ministra.
   c) Vlado vodi eden od ministrov, vendar vedno le eno leto. Po vsebini je vodenje vlade torej timsko, kar koristi njegovi učinkovitosti in omejuje v politiki sicer močno prisoten in škodljiv pohlep po oblasti.
   d) Parlament v razmerju do vlade ni razdvojen in je zato zmožen in motiviran, da vlado učinkovito nadzira.
   e) Upravljanje države (delovanje vlade in parlamenta) učinkovito nadzira civilna družba, ki se pri tem uspešno in pogosto poslužuje referenduma.
   Andrej Cetinski, Sinteza, 22.10.2021

Ko pravni strokovnjak npr. kandidat za ustavnega sodnika dr. Rok Svetlič začne razmišljati politično, da bi ugajal vsem, ali da uporablja vsa sredstva, da bi dosegel svoj željeni cilj – položaj ustavnega sodnika – potem izgubi lastnosti strokovnjaka in postane politikant. Prav tako postavlja pod vprašljivost tezo o t.i. »politični ali idejni uravnoteženosti« ustavnih sodnikov. Stroko nadomesti politika.
Pa ne gre le za pravo. Gre celo za znanost. Npr. v Inštitutu Jožefa Štefana se opredeljujejo »znanstveno« do političnega dogajanja. Njihove zadnje poteze, ko podeljujejo »limono« informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, so, milo rečeno, nevredne človeka, kaj šele znanstvenika. Čeprav to kasneje zanikajo, pljunek ostane.
Gre tudi za zdravnike oz. druge zdravstvene delavce tudi politike, ki npr. sodelujejo v procesu oblasti in so osebno neposredno odgovorni za smrt 20 letne Katje.
Gre za visoke policijske uradnike z dr. Antonom Olajem na čelu, ki zatajijo svoje strokovno znanje v korist podrejanja znani politični opciji.
Gre za kulturne delavce, profesorje na univerzah, gospodarstvenike itd., strokovnjake s svojih področij, ki zatajijo stroko na račun všečnosti avtokratu in njegovi politiki.
Na račun tega, da se slikajo z njim in tako postanejo večno »slavni,« ali da dobijo novo službo, mesto v nadzornem svetu, ali kaj podobnega, zatajijo ne le sebe, temveč svojo stroko, človečnost, državo oz. domovino.
Nekaterim pač ni pomoči. Bi pa ponovil, da vsem tem istim, nikoli več ne bi smel biti dostopen noben javni mikrofon, ali pa kakršenkoli državni položaj v tej državi. Nikoli in nikjer več!
Vprašljiva ni le njihova politična opredelitev, temveč tudi »strokovna.« In kaj naj človek potem reče o politikih, ki odločajo o življenju in smrti v državi? O politikih na mestih predsednika države, v parlamentu, v vladi…? Pravzaprav zmanjkuje besed.
Eno samo neznanje, neodgovornost, nevrednost mest, ki jih zasedajo in predstavljanje nas državljanov doma in v tujini! Vendar nihče ne misli, da jih je potrebno zamenjati z enako neodgovornimi in nevrednimi ljudmi, kot so trenutno na oblasti. Sadaj se celo ugledni strokovnjaki, sprašujejo, kako je vse to mogoče? Da pravo in država take situacije nista predvidela. Pravzaprav ni smešno, temveč žalostno, če je temu res tako. Kljub pravočasnim opozorilom 150 akademikov in znanih osebnosti!
Nedotakljivi in tudi »malo bolj enakopraven« Al Capone v Ameriki je bil obsojen zaradi utaje davkov, ne vseh umorov med prohibicijo. Dokaz, da je pravni sistem deloval. Kaj pa pri nas? Pri nas bodo počasi kazniva dejanja očitno postala legalna.
Še nisem slišal, da bi kdo od poslancev odstopil, ker ne more uresničevati svojega poslanstva oz. predstavljanja ljudstva. Vsega ljudstva, prosim. Ne le svoje polovice ali stranke. Prav tako se ne spomnim, da je kdo (razen nekoč minister Ivan Bizjak) odstopil iz objektivne odgovornosti.
Tukaj pri nas pa zaradi 4620 mrtvih, med njimi je tudi 20 letna Katja, za katero je minister s svojimi najbližnjimi neposredno odgovoren, nihče ne odgovarja in nihče ne odstopi. Na zahodu, po katerem se radi zgledujemo, ob zrušitvi letala, ali trku vlakov odstopi minister za promet in zveze. Kaj pa pri nas? Ne bomo odstopili, so jasni minister dr. Janez Poklukar, minister Andrej Vizjak, ministrica dr. Simona Kustec, minister Zdravko Počivalšek, dr. Vasko Simoniti…ter seveda večni minister v odstopu Aleš Hojs. Prvi med ministri pa pleza na najvišji dimnik v Evropi. Minister Gregor (beri država) pa nič.
Miloš Šonc, Grosuplje

Pod gornjim naslovom je sobotno Delo objavilo intervju s češkim politologom P. Drulakom, iz katerega zvemo kar veliko tega, kar pomaga razumeti vse večja nesoglasja med državami osrednje Evrope (Poljska, Madžarska, …..) in osrednjimi članicami EU. Do razhajanj prihaja očitno predvsem zaradi razlik v razumevanju demokracije: za P. Drulaka je madžarski predsednik Orban demokrat, po mnenju, ki v EU prevladuje, pa je spreten avtokrat. Tudi osebno ga imam za avtokrata, prepričljive argumente v prid tega mnenja pa sem našel v knjigi z naslovom Orban, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, njen avtor pa je madžarski novinar P. Lendvai. Če sledimo razlagi te knjige, temelji Orbanova politična moč predvsem na spretnem populizmu, brezobzirni izrabi korupcije, nespoštovanju pravne države, učinkovitem podrejanju javnih občil in podpori kapitala, pomembno podporo volivcev pa mu zagotavlja tudi katoliška cerkev.
Za Orbanovo vladavino uporablja Lendvai izraz »firerska« (voditeljska) demokracija. Za demokracijo naj bi v tem primeru očitno šlo predvsem zato, ker se Orban volitvam ni odrekel. Če naj bi bile volitve ključni kriterij, po katerem naj si politični režim zasluži priznanje, da je demokratičen, potem bi si tudi Hitler nedvomno brez težav lahko pridobil naziv, da je demokrat; prepričan sem namreč, da bi ga vsaj 80% Nemcev podprlo, če bi bil recimo leta 1938 to podporo preverjal na volitvah.
Prav to, kar se politično dogaja na Madžarskem in Poljskem, dovolj nedvoumno dokazuje, da volitve še zdaleč niso zadosten »meter« za presojo, ali je politični režim demokratičen. Veliko bolj pomembni so danes nekateri drugi kriteriji, kar velja še predvsem za vladavino prava ter za od politike neodvisna javna občila. Če ga tako presojamo, pa je Orbanov režim veliko bližji fašizmu kot demokraciji, kakor jo večina razume.
Da češki politolog P.Drulak – pred kratkim je sodeloval na mednarodni konferenci v Ljubljani – Orbana proglaša za demokrata, je zaskrbljujoče. Ta, očitno ugledni mož, pa je v svojem intervjuju navedel še nekaj drugih, vse prej kot ugodnih ocen o EU, ki nakazujejo resen razkol znotraj EU med državami osrednje in ostale unije. Ta se utegne razviti v težko obvladljiv problem, ki bi močno prizadel tudi našo državo. Slovenci moramo zato aktivno delovati v prid krepitve demokratične EU. Največ bomo k uresničevanju tega cilja prispevali tako, da bomo svojo državo upravljali res demokratično in ne zmedeno avtoritarno, kot to se nam to zadnji dve leti dogaja. Ta vsebinski preobrat v prid demokraciji pa nam ne bo uspel, ne da bi najprej izvedli nekatere vsebinske spremembe v sedaj veljavnem modelu delovanja našega političnega sistema (volilni sistem, oblikovanje vlade, kadrovanje v javnem sektorju,..).
Andrej Cetinski, Sinteza, 9.10.2021

Zadnje čase se veliko govori o policiji, protestih, avtokraciji, policijski državi in še čem aktualnem. Več ali manj je ves srd usmerjen na enega samega človeka, nenadomestljivega predsednika vlade R Slovenije Janeza Janšo. Sicer upravičeno, a nič manj niso sokrivi in soodgovorni vsi, ki so zatajili svoja in skupna načela, ustavo, zakone, svoje vedenje in ravnanje.
Malo manj se torej omenja vse podpornike in razloge, ki so nas pripeljali v današnjo situacijo. Manj se tudi omenja kulturo, splošno in posameznikovo, ki je temelj medsebojnega sporazumevanja oz. dogovarjanja in sobivanja. Odlično jo je zadel spoštovani pisatelj Goran Vojnović v kolumni v enem od Objektivov Dnevnika, ko je primeroma opisal prepovedane besede, ki se ne smejo uporabljati v politiki. Na to sem se spomnil, ko sem poslušal Branka Grimsa. Nekako zelo podobno kot na Primorskem ali Štajerskem oz. drugje v Sloveniji, ko so v nekem drugem obdobju Slovenci uporabljali slovenščino namesto italijanskega in nemškega jezika. Zelo povedno!
Ta trenutek je verjetno politično prepovedana beseda »naciklerofašizem« v kakršnikoli povezavi s trenutno posvetno oblastjo in vrhom RKC, ki jo podpira. Vendar obnašanje ministra za notranje zadeve in generalnega direktorja policije dr. Antona Olaja v zadnji Tarči, ne pušča več nobenega dvoma. Predstavniki oblasti skušajo na nekulturen način in s posiljevanjem svojih stališč doseči svoj »prav.« Mimo vseh uveljavljenih družbenih norm. Očitno morajo za to uporabljati tudi solzivec in vodni top, pa še celo paleto denarne in druge prisile, v katero dvomi tudi ustavno sodišče. Na preizkusu ni samo pravna država in njeni temelji, v razmislek so dani kultura in ravnanje vsakogar od nas. Od vsakogar od nas se počasi zahteva razmislek in odločitev ter seveda aktivno ravnanje. Ko se avtokrat s svojimi somišljeniki in podporniki sklicuje na zakone, kakor si jih pač sam razlaga, zna postati zelo nevarno! Zelo jasno je že, kam nas ta voditelj vodi. Vse skupaj nima več nikakršne zveze z demokracijo. Še veliko manj pa s kulturo.
Ali se vsakdo odloča »prav« med politiki, strankarskimi navdušenci, policisti, zdravstvenim osebjem in sploh vsemi, ki tu bivamo, bo ne le pokazal čas, temveč tudi mi vsi oz. večina.
Da gre za nekulturno provociranje stranke SDS je dokaz tudi »slučajna« proslava v Marezigah nad Koprom, v kraju, kjer so kot otroci padle prve žrtve fašizma. Ali ni bilo že dovolj vaše provociranje s policijo v Ljubljani? Z očitnim povzročanjem javnega nemira med ljudmi s prisilo policije, ki naj bi sicer mir zagotavljala? Z vso vašo silno željo po oblasti in dokazovanju svoje večvrednostne »kulture.« Menda tujih predstavnikov na Brdu niste prepričali. Razen Madžarske in Poljske.
Verjamem, da nazaj na staro »normalno« in »predjanševsko obdobje« ne smemo več iti! Prvič zato, ker nikoli ni bilo normalno in ker s kakršnimkoli Janšo, dokazano, nikoli ni šlo in ne bo šlo nikoli več!
Kultura, kot si jo predstavljajo ministri in poslanci, ki poimensko podpirajo Janeza Janšo, je milo rečeno nekulturna, nespodobna in pokvarjena. Kdor si je ogledal prenos, ali pa posnetek zadnje seje parlamentarnega odbora za notranje zadeve, ki ga je vodil poslanec SDS Branko Grims, bo vedel, o čem govorim. Opomine, ki jih je dajal poslanki Nataši Sukič in nekulturno vedenje do Violete Tomić so samo pokazatelji obnašanja velikaša na oblasti. Pravzaprav primitivnost, ki ji ni para. Ali pač. Med somišljeniki. Že videno.
Težko si predstavljam, kako lahko kdo zavestno, ne da bi se nalival s kakšno žlahtno jesensko kapljico, podpira in ruši vse, predvsem pa kulturo, ki se je gradila več sto let.
Sedaj pa se čisto resno sprašujem: »Kdo vse med nami je tisti, ki vse to podpira?«
Miloš Šonc, Grosuplje, 9.10.2021

VOLILNI SISTEM IN KRIZA

V kriznem času, pa naj gre za krizo kot jo povzroča epidemija Covid-19, begunsko ali ekonomsko- finančno krizo, stopata pri izbiri volilnih sistemov v ospredje zlasti dva preizkusa: ali volilni sistem prispeva k legitimnosti in učinkovitosti upravljanja države. Učinkovitost je pomembna, da bi bila oblast operativno sposobna obvladovati krizne razmere. Legitimnost pa zato, ker je v krizi še posebej občutljivo, če delujoča oblast ne uživa večinskega zaupanja prebivalstva oziroma volivcev. Na obeh izpitih Slovenija danes pade in k temu pomembno prispeva veljavni volilni sistem.
Večinski volilni sistemi vzpostavljajo učinkovito zakonodajno in izvršilno oblast. Toda za močno vlado večkrat stoji manjšinska podpora volivcev, kar je v nasprotju z našim prevladujočim pojmovanjem pravičnosti in demokratičnosti. Toda tam, kjer vztrajajo pri večinskem volilnem sistemu pravijo: nič hudega, če dobi danes (nezasluženo) nagrado v obliki dodatnih poslanskih sedežev zmagovalec volitev, ker bo podobno nagrado dobil tudi vsak naslednji zmagovalec, izvršilna oblast pa bo ves čas delovala stabilno in učinkovito. Polarizacija na dva bloka ni izrazita dokler politična stranka ne more zmagati, ne da bi osvojila sredinske glasove. Obe največji stranki pa pristajata na ohranjanje večinskega sistema tudi zato, ker dobi zmagovalec omenjeno nagrado od manjših političnih strank po načelu: Kjer se prepirava dva, tretji izgubo ima.
V proporcionalnem volilnem sistemu se lahko vladna koalicija in vlada sklicujeta na večinsko voljo volivcev. Bistvena značilnost tega sistema je sorazmerna zastopanost političnih strank. Preprosto povedano: delež poslanskih sedežev neke stranke je odvisen od deleža osvojenih volilnih glasov. Vendar pa sta stabilnost in učinkovitost upravljanja z državo v proporcionalnih volilnih sistemih manjša kot v večinskih. K temu precej prispeva veliko število manjših parlamentarnih političnih strank. Še posebej, če niso le majhne, temveč so tudi nenačelne in nagnjene k dnevnemu spreminjanju programskih usmeritev, ko prodajajo svoje poslanske glasove vodilni stranki. Do presenetljivih zasukov, do katerih vodi na primer izvolitev novega predsednika takšne stranke, prihaja včasih že neposredno po volitvah, bolj pogosto pa takrat, ko prihaja do vladnih kriz in oblikovanja nove vlade v času, ki je od volitev že precej oddaljen. Takrat cvete razprodaja poslanskih glasov.
Če sta zaupanje volivcev in s tem legitimnost vlade v večji meri zagotovljeni v proporcionalnem, stabilnost in učinkovitost upravljanja države pa v večinskem volilnem sistemu, je na mestu vprašanje: Ali obstoji volilni sistem, katerega pomembni sestavini sta tako stabilnost upravljanja države kot tudi legitimnost? Da, obstoji. Takšne značilnosti ima volilni sistem, ki gradi na pozitivnih sestavinah večinskega in proporcionalnega volilnega sistema, na primer kombinirani (mešani) sistem dveh glasov, kakršnega poznajo že od sredine prejšnjega stoletja v Nemčiji.
Verjamem, da so za Slovenijo ob nemških enako in bolj pomembne izkušnje Nove Zelandije, ki je ta sistem vzpostavila v 21. stoletju. Gre namreč za relativno majhno državo, znano v preteklosti po močnem vplivu britanskih tradicij na sploh in tudi pri ohranjanju enokrožnega večinskega sistema. V Novi Zelandiji so uvedli kombinirani sistem dveh glasov na podlagi preučitve vseh v svetu znanih različic, kar je usmerjala državna volilna komisija s pomočjo množice ekspertov. Ob tem so bila nasprotovanja političnih strank presežena z referendumom. Zato je bilo mogoče uvesti ureditev, v kateri je število poslanskih sedežev, zapolnjenih na podlagi strankarskih list, celo manjše kot število tistih poslancev, ki so izvoljeni po načelih večinskega volilnega sistema.
Naj spomnim, v kombiniranem volilnem sistemu dveh glasov se s prvim glasom izvolijo poslanci, ki dobijo največ glasov v volilnih okrajih, v katerih se voli po en poslanec. Z drugim glasom pa se izvolijo poslanci glede na delež glasov za strankarske liste kandidatov. To glasovanje poteka na ravni nemških dežel ob 5-odstotnem pragu za vstop stranke v parlament.
Najpomembnejši sestavini tega volilnega sistema sta: (1) drugi glas ne more nikomur ogroziti poslanskega sedeža, pridobljenega na podlagi večinskega volilnega sistema in (2) drugi glas odloča o proporcionalni sestavi celega parlamenta, ne samo njegove polovice. Zaradi teh značilnosti ni prepričljivo ta sistem uvrščati med različice večinskega ali proporcionalnega volilnega sistema.
Naj omenim pomembni izboljšavi, ki ju predlaga Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema, oblikovan na pobudo Sinteze. Večinski del volitev (prvi glas) bi se po tem predlogu izvedel v dveh krogih (sistem absolutne večine), kar nedvomno vodi do pravičnejše izbire. Poleg tega bi to omililo težave, s katerimi se spopadajo v Nemčiji zaradi t. i. presežnih mandatov. S strankarskih list, o katerih odločajo volivci z drugim glasom, pa bi bili poslanci po našem predlogu izvoljeni glede na število obveznih in absolutnih prednostnih glasov (in ne glede na vrstni red, ki ga določi politična stranka). Uvedba takšne ureditve ne zahteva ustavnih sprememb, kar pomeni, da bi število poslancev ostalo še naprej fiksno (90), medtem ko se v Nemčiji poveča zato, da odpravijo odstopanja od sorazmernosti, ki jih povzroča večinski del volitev.
Naj omenim možen ugovor, da je pri nas referendum, na katerem naj bi zmagal večinski volilni sistem, že bil izveden. Res je bil izveden, in sicer leta 1996. Referenduma se je udeležilo 37,9% volivcev, kar je skrajno malo glede na to, da se volilni sistem v Sloveniji spreminja z 2/3 večino vseh poslancev. Delež glasov za večinski volilni sistem ni dosegel niti kvoruma, ki je danes določen kot pogoj, da sprejeti zakon pade na referendumu. Leta 1996 je dobil večinski volilni sistem 44,5% oddanih glasov, volilni sistem s prednostnim glasom 26,6%, kombinirani sistem dveh glasov 14,4%, proti kakršni koli spremembi je bilo 4% volivcev, ostalo pa so bili neveljavni glasovi. Večinskega sistema Ustava od spremembe iz leta 2000 ne dopušča več, Ustavno sodišče in Beneška komisija pa sta ugotovila, da je bil sprejem ustavne spremembe skladen z (evropskimi) demokratičnimi standardi in izročili, ker zakonodajni referendum ne more onemogočiti spreminjanja ustave.
Čeprav je bil referendum že pred četrt stoletja, ko kombinirani volilni sistem še ni bil enakovredna alternativa večinskemu in proporcionalnemu, je zanimivo, da razporeditev takratnih glasov prav kliče po uvedbi takšnega sistema. V njem bi bil namreč prvi glas urejen natanko tako, kot so predlagali pristaši dvokrožnega večinskega sistema, drugi glas pa tako kot so predlagali pristaši ukinitve okrajev in uvedbe absolutnih prednostnih glasov. Poleg tega se kombinirani volilni sistem dveh glasov lepo prilega določbi 80. člena Ustave, po kateri se poslanci volijo »po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem pragu za vstop v državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«.
Pristaši kombiniranega volilnega sistema smo prepričani, da bo vse bolj prevladoval, ker je razumno pričakovati, da države, ki bodo dograjevale svojo ureditev volilnega sistema ne bodo »preskakovale« iz ene v drugo skrajnost, iz večinske v proporcionalno in nazaj, ko vendarle obstoji zelo solidna vmesna rešitev.
Ukinitev volilnih okrajev in uvedba prednostnega glasu sta že nekajkrat dobila premalo poslanskih glasov. Nasprotovali so jima, ker naj bi ogrožali interese in potrebe podeželja. Kombinirani sistem je uspešen odgovor tudi na ta pomislek, saj ob uvedbi prednostnih glasov, zagotavlja izvolitev po enega poslanca v vsakem od 44 volilnih okrajev širom države.
Mislim, da bo predlog uvedbe kombiniranega sistema potrebno domisliti glede vprašanja, kako doseči, da se ne bi poslanci po izvolitvi izneverili programskim usmeritvam in obljubam, na podlagi katerih so bili izvoljeni. Predloge za uvedbo odpoklica je še posebej zahtevno urediti za poslance, izvoljene na podlagi strankarskih list, ki so po naravi stvari v manjšini. Zato bi bilo nepošteno zoper njih sprožiti postopke klasičnega odpoklica, ki se niti teoretično ne bi mogli končati v njihov prid.
To je nekaj argumentov, ki govorijo za uvedbo kombiniranega volilnega sistema, ki spodbuja, da se kriza učinkovito razrešuje ob večinskem zaupanju volivcev. Zato je smiselno takoj organizirati različne oblike izjavljanja volivcev in še posebej kandidatov za poslance o takšni demokratični reformi volilnega sistema, da bi lahko takoj po volitvah stekli postopki za njegovo uvedbo. Slabo bi bilo namreč, če bi se zadovoljili z vračanjem v nekdanjo normalnost in bi pozabili, da pred krizo z njo nismo bili zadovoljni.
Ciril Ribičič, 7.10.2021

Ciril Ribičič, DNEVNIK, 16. oktober 2021
Učinkovitost in legitimnost vladanja: Volilni sistem in kriza

Repliki in nadaljevanje odprte tematike:

Bojko Jerman: Nova demokracija | SINTEZA

Andrej Cetinski: O prenovi demokracije | SINTEZA

Dekle pri dvajsetih, po imenu Katja, je umrla zaradi zapleta po cepljenju s cepivom Janssen. Da gre za zaplet cepljenja, je tako zanesljivo, da so to sporočili tudi tisti strokovni komentatorji, ki so pri svojih izjavah običajno zelo zadržani.
To je druga smrt zaradi tega cepiva; konec maja je zaradi enakega zapleta ob istem cepivu umrla slovenska državljanka v Bruslju. Gre za krvavitve in tromboze v možganih ob hkratnem znižanem številu trombocitov; pojavlja se zlasti pri mlajših ženskah. V najtežji obliki je redek, v enem primeru na milijon cepljenih oseb, v manj težki klinični sliki pa v enem na deset tisoč primerov.
Smrt Slovenke v Bruslju je bila povod, da je Belgija omejila cepljenje s cepivom Janssen na mlajše od 41 let. Ukrepale so tudi druge države: Italija in Nemčija ga uporabljata pri starejših od 60 let, na Portugalskem in Irskem pri starejših od 50 let, Danska pa je trajno opustila cepljenje ne samo s tem cepivom, temveč tudi z drugim vektorskim cepivom Astra Zeneca, pri katerem so bili opisani podobni zapleti.
Ko sem izvedel za smrt nesrečnega dekleta, sem ob vsej tragiki, ki jo predstavlja za njeno družino, pomislil, da bi moral napisati besedilo, da še naprej podpiram cepljenje. Ne kljub tej smrti, ampak zaradi nje: ker je Katja s cepljenjem pokazala, da ji je poleg sebe mar tudi za druge, ki jim bo precepljenost koristila. Ker se je pridružila stotisočim, milijonu ljudi, ki so se odločili za cepljenje, čeprav vedo, da bo nekaterim med njimi škodilo. Ker bi bila njena smrt sicer še bolj nesmiselna.
Ampak pri tej smrti ni šlo za naključje, za nesrečni zadetek na loteriji. Šlo je za smrt z napeljevanjem, h kateri sta prispevali politika in uradna stroka do te mere, da je o tem potrebno spregovoriti. Kljub neizogibnim očitkom o kršenju pietete in zlorabi smrti in v politične namene.
Ne mislim na to, da svetovalna skupina za cepljenje sploh ni razpravljala o smrti Slovenke v Belgiji (vsaj iz njenih zapisnikov tega ni videti). Tudi ji ne morem šteti za napako, da ni posnemala previdnosti drugih držav in ni omejila uporabe cepiva na starejše osebe ali celo opustila cepljenje z njim, saj imamo na voljo več drugih cepiv, ki so varnejša. Svetovalna skupina ima za seboj uradno stališče Evropske agencije za zdravila, ki pri cepivu Janssen ni navaja nobene omejitve. Morda bi se lahko zamislila nad razmeroma majhno učinkovitostjo tega cepiva (67%) v primerjavi s cepivi Moderna (94%) in Pfizer (95%), ampak tudi drugod se na to ne ozirajo preveč. Čeprav se bo morda izkazalo, da je skušala spraviti v promet že dobavljeno cepivo, tudi to ni greh in še vedno je pokrita z mnenjem Evropske agencije.
Ni pa ji mogoče spregledati, da molči ob ukrepu vlade, ki skuša povečati precepljenost ljudi s prevaro. Poleg grožnje s palico – pogoja PCT, podprtega z nezakonitimi sankcijami (nedostopnost do delovnega mesta, nedostopnost do zdravnika), jim namreč ponuja korenček, da bodo tisti, ki se bodo cepili s cepivom Janssen, že na dan cepljenja pridobili dokazilo o cepljenju. Pri drugih cepivih, ki zahtevajo dva odmerka, bodo dokazilo pridobili šele po drugem, torej bodo nanj čakali tri do štiri tedne. Gre za zavajanje s pomočjo laži, saj nobeno cepivo ne ščiti že prvi dan. EMA na svoji spletni stani piše, da cepivo Janssen prične učinkovati štirinajst dni po odmerku. Vlada je s tem zavajanjem sprožila množično odločanje za manj učinkovito in manj varno cepivo, za katerega prej ni bilo nikakršnega zanimanja. Ob tem je tisočim cepljenih vzbudila občutek, da so varni in se lahko obnašajo bolj sproščeno, s čemer jih je izpostavila veliki nevarnosti okužbe in okuževanju drugih, saj jim ni bilo več treba opravljati hitrega testa za dokazovanje neokuženosti. K temu dodajmo še vladno naročilo stotisoč dodatnih odmerkov cepiva Janssen, ki bi se v primeru, da ne bi prišlo do Katjine smrti, zanesljivo porabili. Ni šlo za pomoto, šlo je za naklep, da se za vsako ceno nažene ljudi v cepljenje, pa čeprav s kaznivim dejanjem, s prevaro s hudimi posledicami, z izpostavljanjem množice ljudi velikemu tveganju, da – z zločinom proti ljudstvu. Morda pa je vlada mimogrede še hotela opraviti dober posel: spraviti v promet slab nakup in upravičiti še enega iz kompanjonske države.
In svetovalna skupina za cepljenje? V obtok spravlja sporočilo, da se z delom odloka o cepivu Janssen ni strinjala in da jo je »povozila« vlada (kot že tolikokrat prej). Ampak to je niti v najmanjši meri ne opravičuje. Vedela je, da cepivo ne deluje takoj in da bodo v vmesnem času ogroženi desettisoči ljudi, ker jih bo ukrep zavedel, da se bodo počutili varne. Zdravniki bi se morali opreti na poklicno etiko, če že niso imeli dovolj poguma, da bi se zoperstavili monstruozni politiki. Njihova dolžnost je bila, da javnost opozorijo na to, kaj se pripravlja, in odstopijo. Ne vem, če so krivi po kazenskem zakoniku, ki govori samo o malomarnem opravljanju zdravstvene dejavnosti; ampak krivi so po mnogo višjih zakonih: po zakonih moralne dolžnosti in človečnosti. O mnogih drugih zdravnikih in strokovnjakih, ki so vedeli, pa so molčali, ne bom izgubljal besed.
Katja je s cepljenjem želela doseči svobodo. Morda ni imela v mislih velike, abstraktne svobode; lahko da je drugi dan želela na koncert ali pa je morala v službo na prvi delovni dan; bila je naivno prepričana, da bo z vladnim korenčkom zlomila vladno palico in se je ujela v past, ki so jo nastavili brezdušni upravljalci epidemije. Pred cepljenjem ji niso pojasnili razlik med nevarnostjo in učinkovitostjo cepiv, ki jih je imela na voljo. Če je ne bi zapeljala lažniva obljuba o hitro doseženi varnosti, bi se najbrž odločila za drugo cepivo.
Katja je dekle z imenom; nanjo mislimo, čeprav je ne poznamo. Sočustvujejmo z njeno družino. Tisoči ljudi, ki so med epidemijo umrli v domovih starejših občanov, pa so za nas brezimni in brez obraza. Ko so umirali, niso imeli ob sebi niti družinskih članov. Politika in uradna stroka sta jih zaprli v domove, ki so bili žarišča okužb, da sta hranili prostor za druge, katerih življenja naj bi bila več vredna. Če bi jih obravnavali tako kot druge, bi mnogi preživeli; to se je izkazalo v tistih državah, kjer stari ljudje niso nekoristen strošek. Ob tem, ko čas in pomagači uničujejo dokaze, obljubljenih preiskav ni, varuh človekovih pravic molči, predsednik medicinske etične komisije pa ni potreboval podatkov, da bi ugotovil, da je bilo vse v najlepšem redu in v korist oskrbovancev. Za razliko od tega nekatere države vsaj za nazaj samokritično govorijo o desettisočih nepotrebnih smrti, nemška kanclerka je govorila o senicidu. Mi smo izbrali kolektivno zanikanje.
Ali bomo pozabili tudi Katjo?
Prof. dr. Dušan Keber

INTERVJU s prof. dr. Dušanom Kebrom v reviji SVET 24 PLUS