Demokracija in Avtokracija

Članek z gornjim naslovom je pripravil Dimitrij Rupel kot odgovor na Hribarjev esej Vprašanje valjhunstva (oboje objavljeno v SP Delo). Iz Ruplovega zvemo, da sta s Hribarjem v letih, ko se je Slovenija osamosvajala, veliko in plodno sodelovala, sedaj pa sta resno sprta.. Kot ju razumem, je osrednji razlog, da se nič več ne marata, to, da danes povsem različno vrednotita demokracijo. Ruplu namreč pomeni nasprotovanje sedanji politični (Janševi) oblasti vračanje »vzorcev iz nekdanje jugoslovanske politike«. Drugače povedano: Janša nam po mnenju Rupla demokracijo varuje, njemu nasprotne medijske kampanje in kolesarski protesti pa jo ogrožajo. Hribar ocenjuje razmere očitno povsem drugače, to je podobno kot kolesarski protestniki, pri čemer posebej izpostavlja vlogo, ki naj bi jo v politiki imela katoliška cerkev spričo njene naklonjenosti avtoritarni vladavini.
Vprašajmo se, kdo od obeh uglednih intelektualcev – to namreč Rupel in Hribar nedvomno sta – ima v gornjem primeru prav. Nemalo Slovencev bi gotovo reklo, da je to Rupel, še veliko več pa je takih, ki bi pritrdili Hribarju. Če ta domneva ni vprašljiva, lahko rečemo, da Slovenci zelo različno vrednotimo isto politično oblast, pa naj bo ta demokratična ali avtokratska, in je to tudi eden osrednjih razlogov, da smo kot narod podobno razdvojeni, kot sta danes Rupel in Hribar. Zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah predstavim nekaj svojih pogledov na to, kako +je demokracijo oziroma avtokracijo možno dobro prepoznati in bosta tako manj razdvajali.
Najprej o demokraciji. Za to obliko politične oblasti je predvsem značilno, da se jo učinkovito nadzira. Oblastne pristojnosti se v velikem delu prepušča vladi, njen nadzor pa izvaja običajno več organov, od katerih ima osrednjo vlogo parlament. Člani parlamenta (poslanci) morajo biti od vlade neodvisni, da njihov nadzor ustreza zahtevam dobre demokracije, pa morajo poskrbeti volivci. Praviloma to počno v treh oblikah: najprej tako, da za poslance volijo le za to odgovorno delo kompetentne osebe, drugič tako, da ravnanja svojih poslancev spremljajo in tudi nadzirajo, tretjič pa tako, da se o vprašljivih odločitvah parlamenta kot zakonodajne oblasti opredeljujejo na referendumih.
Nadzor politične oblasti je v demokraciji očitno zahteven proces, ki dobro deluje le, če sta izpolnjena dva temeljna pogoja. Eden je primerna volilna zakonodaja, ki naj volivcem omogoča ustrezen vpliv na sestavo parlamenta in jim tudi dopušča, da poslance primerno nadzirajo. Drugi pogoj je, da se pri oblikovanju vlade uporablja model, ki zagotavlja, da vlado vodijo za vodenje usposobljene in etično neoporečne osebe, sami poslanci pa od vlade niso odvisni. Omeniti ni odveč, da naša sedanja politična ureditev nobenega od teh pogojev ne izpolnjuje, posledice pa se odražajo v slabem delovanju demokracije in posledično v izjemno neučinkovitem upravljanju države.
Še o avtokraciji kot modelu politične vladavine. Od demokracije se loči predvsem po nadzoru oblasti: če je za demokracijo značilen učinkovit nadzor politične oblasti, je avtokracija posebna po tem, da zavrača vsakršen nadzor vrhnje politične oblasti. Po izkušnjah, ki jih imamo v Evropi v novejšem času, se avtokracija polasti oblasti preko volitev, za razmere, da v tem lahko uspe, pa je značilno predvsem naslednje: državo se demokratično izrazito slabo upravlja; v državi je aktivna skrajno desna politična stranka, ki ima močnega vodjo z ambicijami po avtoritarnem vladanju; prevladujoča etika družbe nima korenin v protestantizmu. Če stranka z avtoritarnim vodjem zmaga na volitvah in temu uspe sestaviti vlado, bo tako pridobljeno politično moč prednostno izkoristil za utrjevanje osebne oblasti. Orodji, ki jih pri tem uporablja, sta predvsem politično kadrovanje in korupcija, osrednji cilj, v katerega usmeri svoje aktivnosti, pa je podreditev organov in vsega drugega, kar ima v demokraciji na skrbi nadzor politične oblasti. Če je v tem uspešen, se državi obeta, da se lep čas avtokratske oblasti ne bo znebila.
Naj se vrnem k Ruplu in Hribarju. Ravnanja naše sedanje vlade nudijo ob upoštevanju tega, kar beremo v gornjih vrsticah, dovolj prepričljive argumente v prid ocene, da nam avtokracija demokracijo resno ogroža, podobno, kot se je to že zgodilo pri sosedih Madžarih. Da Rupel tega ne zaznava in ponuja prav nasprotno razlago, preseneča, a ima za tako ravnanje verjetno tehtne razloge. Hribar je v tem pogledu bolj načelen in dosleden, pri njem tudi ne gre prezreti, da javnost oskrbuje z zanimivimi razlagami o vlogi katoliške cerkve pri urejanju političnih razmer.
Andrej Cetinski, Sinteza, 13.12.2021

NEKATERE PROGRAMSKE POSTAVKE V KOALICIJSKI POGODBI

Opomba: Tu so navedene samo tiste izbrane programske postavke iz koalicijske pogodbe, ki se nanašajo na demokratizacijo in izboljšave nemškega političnega sistema.

Prevod navedkov in komentar – Matjaž Maček.

Tu v tem prispevku sem bom trudil, da ne pišem o vseh deformacijah in presekih stanja v naši družbi. Poskušal pa bom opozoriti na ljudi, ki se trudijo za možne rešitve oz. prizadevanja kako priti do njih. Letos konec marca je bil brez velikega pompa, a vendar javno in simbolno pred Univerzo Ljubljana ustanovljen Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema. Čeprav brez velike medijske podpore, aktivno deluje in poskuša najti pot iz dnevne zatohlosti. Kot prioriteto si je zastavil spremembe enega temeljnih zakonov, Zakona o volitvah v Državni zbor. Pravzaprav je v vsej svoji pestrosti in različnosti nemogoče našteti kup vsebinskih vprašanj, dilem, tudi ciljev, razprav in še česa. Tudi »preseganje« razprav na vsebine drugih zakonov, na ustavo in še kaj, je tekočo problematiko določalo že od samega začetka. Opredelitve: ali obvezne volitve ali ne, za možen odpoklic poslancev, za znižanje starostne meje državljanov glede udeležbe na volitvah, za statistične regije, volilne okraje, absolutni prednostni glas, kombiniran volilni sistem, primerljivost z drugimi državami, dajanje prednosti državljanom in manj strankarskim veljakom – ob tem, da se ne zanemarijo strankarska organiziranost, zaupanje državljanov v državo in politiko ter tisoče drugih vprašanj so kazali in kažejo na težko prehojeno pot, ki pa sploh še ni zaključena. Bistvo vsega pa je vrniti državo državljanom. Vsakdo od nas ima svoje znanje, izkušnje, želje, potrebe in cilje.
Vsakdo si tudi po svoje predstavlja uresničitev vseh skupnih in tudi potrebnih ciljev. Zato je tudi tisoče možnih poti oz. načinov, ki pa jih je vendarle potrebno postaviti na skupni imenovalec. Ta pa je: na miren način, demokratično, z dogovori, v katerih se tako vztraja kot tudi popušča različnim argumentom, z upoštevanjem mnenj, stališč, prepričanj vseh zainteresiranih udeležencev poskušati doseči spremembo sedanjega krivičnega volilnega sistema, ki ljudem odvzema pravico bistveno vplivati na rezultat volitev. Težko, a vendar uresničljivo. Del poti je že prehojen. Predlog sprememb zakona je pripravljen za javno razpravo in zakonsko predpisano proceduro. Ne hodimo po zabetonirani cesti in tudi ne na lahek način. Še vedno marsikaj ni dokončno določeno. Marsikatera sprememba še visi v zraku. Marsikdaj bi si tudi želeli večjo pozornost medijev in javnosti, da se čim več državljanov seznani z vsebinami, ki so odločilne za njihovo oz. naše vsakdanje življenje in skupno sobivanje in tudi, da predlagajo oz. izrazijo svoja mnenja ter stališča. A vendar ni nezanemarljivo soglasje ali ujemanje nekaterih zahtev vseh ljudi, ki si sprememb želimo. Tako na protestih, kot v SAZU, Državnem svetu, nekaterih medijih in še kje, kjer je bil predlog predstavljen. Morda je še najmanj volje pri predsedniku države in strankah oz. tistih akterjih, ki niso zainteresirani, da se kakršnekoli spremembe sploh izvedejo.
Morda nas bo vse skupaj čas prehitel in si bodo sedanje oblastne elite z znanimi imeni in priimki na različnih funkcijah zadržale privilegije ter zavrle glas ljudstva. A vendar ga utišati ne bodo mogli.
Namenoma nisem izpostavljal posameznikov, visoko in mednarodno priznanih strokovnjakov, pa ljudi z ulice ter kogarkoli, ki s srcem in delom podpira možnost, da se naše skupno življenje izboljša. Da končno iz zatohlosti preidemo na sonce. Da končno najdemo pot, ki bo omogočala napredek, razvoj, mir in sobivanje.
Naveden predlog Zakona o volitvah v Državni zbor je tako resen preizkus naše demokracije in prizadevanje za naše skupno ter enakopravno zastavljeno življenje.
Vredno je biti zraven! Vredno se je na volitvah opredeliti za tiste ljudi, ki bodo podprli rešitve izboljšav in jih potem tudi uresničili. Gre za ljudi, ki so verodostojni, strokovni, pošteni in pogumni, skratka vredni zaupanja. Imamo jih in prav je, da so v vodenju družbe oz. države na vrhu piramide zaupanja in odgovornosti. Predvsem pa so to mladi!
Miloš Šonc, Grosuplje

Državni zbor obravnava Resolucijo o razvoju Slovenske vojske do leta 2035.

Komentar Marka Kržana.

Demokracija je eden modelov upravljanja države, njeno nasprotje pa je avtokratsko vladanje. Večina nas je naklonjena demokraciji,  a žal ta vse slabše deluje in posledično se krepi avtokracija, pa ne zgolj pri nas. Teh sprememb so le redki veseli in večina še vedno upa v prenovo demokracije, ki naj bi zagotovila njeno normalno delovanje. Da bo to možno doseči, je potrebno najprej prepoznati vzroke, zakaj nam je tako resno obolela. O tem je več povedanega v naslednjih vrsticah.

Da sem se lotil tega pisanja, me je spodbudil komentar, ki ga je Janez Krnc pod naslovom «Lahko s pravilno diagnozo obnovimo demokracijo?« objavil 2.12.2021 v Dnevniku. Po njegovi razlagi, če sem jo pravilno razumel, je za šibkost demokracije kriv kapital, ki si spričo njegove vse večje družbene moči pospešeno podreja upravljanje države. Temu mnenju ne oporekam, a me ne zadovoljuje povsem. Meni je namreč bližja razlaga, da je za obolelost demokracije predvsem kriva neprimerna sistemska ureditev, po kateri jo izvajamo, to njeno slabost pa kapital spretno in učinkovito zlorablja. O tem, kje je ta sistemska ureditev izrazito šibka, več v nadaljevanju.

Sistem demokracije ločuje tri vrste oblasti: zakonodajno (parlament), izvršno (vlada) in sodno oblast. Vse tri je potrebno, če naj demokratično in učinkovito delujejo, nadzirati. Pomembno vlogo pri tem nadzoru imajo javna občila in zato ta ne smejo biti odvisna od politike. Tudi sama sodna oblast je organ nadzora, ki poleg drugega nadzira tudi zakonodajno in izvršno oblast. Nadzor teh dveh oblasti je še posebno pomemben, o tem pa naslednje:

• Za nadzor zakonodajne oblasti so najbolj pristojni volivci. izvajajo pa ga v treh oblikah. Najprej tako, da za člane parlamenta (poslance) volijo le preverjeno kompetentne osebe (primerno usposobljene in etično nesporne), drugič tako, da poslanci svojim volivcem neposredno odgovarjajo za svoje delovanje, tretjič pa z referendumi, na katerih se volivci opredeljujejo do vprašljivih odločitev zakonodajne oblasti.
• Ključni nadzor izvršne oblasti izvaja parlament, ta pa je učinkovit le v primeru, če so člani parlamenta neodvisni od nosilcev izvršne oblasti.
• Zaradi velike vloge nadzora se politično oblast nadzira še preko specializiranih organov. Pri nas so poznani predvsem trije taki organi: računsko sodišče, protikorupcijska komisija, fiskalni svet.

Brez učinkovitega nadzora politične oblasti ni dobre demokracije oziroma drugače povedano: za slabo delovanje demokracije je praviloma največ kriv slab nadzor zakonodajne in izvršne oblasti. Oglejmo si, kje je naša sistemska ureditev demokracije glede nadzora še posebno šibka.

Najprej o zakonodajni oblasti. Njen nadzor pretežno urejata volilna zakonodaja ter zakon o referendumu. Za volilni zakon se že od osamosvojitve države sem ve, da je neprimeren, saj močno omejuje vpliv volivcev na sestavo parlamenta in nadzor njegovega delovanja, pa tudi sicer je najbolj zaslužen za strankokracijo, to je za nedemokratično vladavino naših političnih strank. Podobno je za nadzor oblasti neuporaben tudi zakon o referendumu. Oba zakona bi bilo potrebno temeljito prenoviti. Žal se to doslej ni zgodilo, saj politične stranke potrebne spremembe zavračajo, kar ni težko razumeti; spremembe bi jim močno omejile materialne in druge koristi, ki jim  jih prinaša sedanja ureditev.

O nadzoru izvršne oblasti oziroma vlade pa naslednje. V Sloveniji vlado oblikujemo po modelu običajne koalicije, po katerem vladi predseduje vodja stranke, ki je na volitvah dobila  največ glasov. Model najprej razdeli parlament v dva podobno velika dela, to je koalicijo in opozicijo, koalicija pa potem vlado nekritično podpira, opozicija pa ji vladanje kolikor je mogoče otežuje. Resen nadzor izvršne oblasti je ob taki ureditvi praktično nemogoč, kar se odraža v neučinkovitosti  naših vlad. Delitev  politike na koalicijo in opozicijo pa povzroča vsaj v našem okolju še eno nemajhno težavo: politiko škodljivo razdvaja, preko nje pa tudi širšo družbo, kar demokratično upravljanje države še dodatno otežuje.

Ugotavljamo torej, da v Sloveniji svojo politično oblast slabo nadziramo. Zato je ta neučinkovita, deluje neetično, se na veliko poslužuje korupcije ter ustvarja okolje, ki je naklonjeno krepitvi avtokracije in se ta tudi že nevarno krepi. Te, za naš narod vse bolj tragične razmere, je možno v velikem delu sanirati že zgolj z dvema  spremembama sistemske narave: s temeljito prenovo volilne zakonodaje ter s spremembo modela, po katerem danes oblikujemo vlado. Predlog prenovljenega volilnega zakona je pravkar pripravila civilna družba (Svet za prenovo volilne zakonodaje), sedanji model »sredinske« koalicijske vlade pa naj bi zamenjal model velike  koalicije, najbolje po zgledu Švice. Žal pa ostaja za sedaj nerazrešen osrednji problem te prenove, to je, kako obiti poenoteno nasprotovanje političnih strank, da svojo šepavo in sedaj tudi ogroženo demokracijo sploh saniramo.

Andrej Cetinski, Sinteza

BITI ali KLEČEPLAZITI, to je vprašanje.

Na pot s pokončno držo. Mnogi vas podpiramo.
Ne dovolite biti ancilla komurkoli!

Alberto prof. svetnik, Avguštinčič v pokoju, dejaven državljan sporoča:
Spoštovani.
V celoti sem seznanjen s pismom Kolektiva informativnega programa TV Slovenija in ga podčrtano podpiram. Svojo podporo kot dejaven državljan utemeljujem s izstopajočih dejstvi, mimo katerih mislec ne more brezbrižno iti. Čemu premiki ali celo umiki nekaterih kritiško naravnanih oddaj kot so Politično, Intervju, Tarča, Studio City in morda še katera njih, ki spodbujajo poslušalstvo in gledalstvo v čuječe, budno opazujoče družbene razmere in na osnovi teh in drugih medijskih poročil oblikujejo in izražajo svoje stališče, prepričanje o vsem kar nas klešči v vsakodnevnem življenju. Kaj ni vloga medijev delovati v dobrobit državljanov, da nas objektivno, brezpogojno seznanjajo o razmerah, ki jih živimo. Mnogokrat nam predstavijo celo ozadja dogajanj, ki nam niso neposredno zaznana. Večkrat zaslutim namig: »ne verjemite avtomatično, ne klonite pred avtoritetami, ko gre za obrambo resnice, ne klonite pred slepili, ki vas poskušajo usmerjajo, še posebej bodite pozorni na čeri, ki so vam nastavljene, da ne bi bili kritiški do ravnanj oblasti, njihovih predstavnikov, državnega zbora itd.
Meni je popolnoma jasno na kaj merijo te spremembe. Oddaje, ki so številčno, skorajda oblegane, se jih naj potisne na obrobje ne le medijskega delovanja temveč tudi potisniti gledalstvo in poslušalstvo na obrobje družbenega prostora. Ne dovolimo, da postane RTV ideološki aparat oblasti!
Naloga medijev je, seznanjati, ozaveščati, osvobajati in podpirati moralno-etiško držo državljanov. Ne dovolite, da prek medijev ostaja politika igra z ljudmi, temveč delujte v smeri, politike kot igre ljudi. Mediji niso lastnina, so subjekt v družbenem prostoru.
Naj zaključim. Po ogledu sleherne družbeno kritiške oddaje prisluhnem in se vključim v pogovor z prijatelji, ki samorefleksivno v in skozi besede spregovorimo o vsebinah oddaj. Torej oddaje dosegajo ciljno publiko, za kar so poklicane in jih zavezuje profesionalna etika.
Po sleherni oddaji želim oditi s pokončno držo in ne kot: poslušen, ponižen, ubogljiv, prošnjakarski, kleče-plazeči državljan.
Kleče plazeče bitje.
Glej,
nekdo tam klečeplazi!
Kam potisnil je pokončnost,
kje njegova je vzravnanost?
Kdo ponižal je ČLOVEKA,
klečeplazec se rojeva,
tu med nami,
prav med našimi koraki,
ki so še pokončni,
kleni in pogumni?
Kdo ti je pokončnost zrušil?
Drugi človek me ponižal je,
da kleče ga prosim
za preproščino življenja.
Si se vprašal?
Ali on, ki te ponižal je,
ve, da klečeplazi pred kapitalom,
da nagrabil bi si več profita.
V igro klečeplazenja zvabil
tvojo je pokončnost,
družno klečeplazita.
Edinost se ti odpira!
Dovolj je plazenja kleče!
Rojen ČLOVEK,
ne klečeplazec.
DVIGNI se
in stori NE!
Ljubljana, 22. Januar, 2021

Jokalo je nebo,
Jokalo je sonce,
Jokali so oblaki,
Jokala je gora,
Jokalo je morje,
Jokala so drevesa,
Jokale so cvetlice
Jokale so ptice,
Jokale so krvoločne zveri,
Jokale so čebele,
Jokale so ribe,
Jokale so mravlje, …

Le človek onkraj žice se ni jokal.

JPD: Prizori s poljsko – beloruske meje so grozljivi

Podatki o vse manjši volilni udeležbi bi med politično elito morali sprožiti alarm. Kako si povrniti zaupanje in privabiti državljane na volišča? Je politika že tako ujeta v negativno spiralo svojega razkroja, da tega sama ne more več prekiniti?
Padajoča volilna udeležba pomeni nezaupanje v politiko – Čas za alarm
Sistemske spremembe je treba iskati v smeri povrnitve zaupanja v politiko in v smeri pritegnitve neaktivnih volivcev v volilno odločanje.
Politika mora zaostriti in dosledno uporabljati standarde integritete. Opustiti je treba politično kadrovanje, zaostriti je treba protikorupcijske standarde, dosledno je treba spoštovati ločitev vej oblasti. Posebne pozornosti pa bi moral biti deležen Zakon o volitvah poslancev v Državni zbor.
Ključna sistemska sprememba je nov volilni sistem.

prof. dr. Ivan Svetlik: Udeležba na volitvah bo prvi pokazatelj boljših demokratičnih standardov.

Pismo bralca Franca Mihiča objavljeno v Slovencu 4. 11. 2021
»Mislim, da je zdaj primeren čas za spremembo volilnega sistema. Pokažemo, da nam ni vseeno. Da vzamemo neomajno moč strankam in damo ljudem možnost, da izberemo ljudi, ki si jih zaslužimo, da nas predstavljajo in nas vodijo«, takega mnenja je Brane Kostrevc iz Dobrove (DNEVNIK, 3. november 2021). Temu lahko samo pritrdim! Dalje pa piše: »Edino tako bomo vzeli moč strankam, ki kot orodje kapitala počnejo, kar gledamo že 30 let. Državo oblikujejo po svoji meri, za svoje potrebe.« .. Beri dalje!

Čas je za spremembo volilnega sistema.
Čas je, da se uveljavi demokracija.
Čas je, da se uveljavi glas in interes volivca.
Čas je, da se konča vladavina strankokracije.
Čas je, da SDS podpre spremembe, ki jih je pred volitvami obljubila.
Čas je, da Janez Janša dovoli, da ima volivec preferenčni glas.
Čas je, da se konča avtokracija, ki ovira demokracijo in razvoj.
Čas je za demokracijo, za večji vpliv in zaupanje volivcev.
Čas je za demokracijo brez avtokracije.
Franc Mihič, Ribnica

Boris Dežulović redni kolumnist hrvaškega N1 v intervjuju tudi o mokrih sanjah Janeza Janše.

Slovenci vas dobro poznajo, za Dnevnik pišete ne samo o dogodkih v regiji, Evropi in svetu, pogosto pišete tudi o Sloveniji, o Slovencih, o slovenskih politikih, tudi o aktualnem premierju Janezu Janši. Situacija pri nas je precej radikalizirana, polarizirana, epidemija nas je povsem preplavila, cepljenje gre počasi. Kako vse skupaj spremljate vi?
Če bi bil jaz pripadnik teorij zarote, bi lahko razvil zelo resno teorijo, da je koronavirus nastal v laboratorijih Slovenske demokratske stranke Janeza Janše. Namreč, temu človeku se v življenju ni moglo zgoditi nič boljšega, kot je svetovna pandemija koronavirusne bolezni. Ta pandemija predstavlja mokre sanje vsakega malega diktatorja, tistega, ki tiči tudi v Janezu Janši. Daje mu namreč proste roke, pa tudi družbeno in zgodovinsko legitimnost za njegove mokre sanje, za policijsko uro, specialce v uniformah, gumijevke, vodne topove, protidemonstracijske enote, za nagovore javnosti. On zares doživlja najboljše dneve svojega življenja, popolnoma sem prepričan, da ima večkratne orgazme, ko vsak dan nagovarja javnost in ko s svojimi kolegi načrtuje nove ukrepe v borbi s t. i. koronavirusom. Za takšno idejo je namreč koronavirus tako imenovani. Za slovensko opozicijo je to problem, ker tako radikalni ukrepi sprožajo odpor tudi pri tistih, ki niso nosilci nekih normalnih demokratičnih procesov, temveč predstavljajo skrajno desnico. To se dogaja povsod po svetu. Protesti proti politikam, ki zagovarjajo stroge epidemiološke ukrepe, so odličen humus za skrajna desničarska gibanja in posameznike. Tu se kaže problem za slovensko opozicijo, ki se mora boriti proti Janezu Janši z ljudmi, ki so njihovi največji naravni sovražniki. Z desničarji, fašisti in raznimi kreteni z ekstremne desnice. Janez Janša v vsem tem seveda uživa, v palači si najbrž predstavlja sebe v nekakšni beli uniformi, kot neki južnoameriški diktator, in verjetno navija, da se to nikoli ne konča. Da se epidemija koronavirusne bolezni nikoli ne konča in da on za vedno ostane neki diktator, ki bo slovenski narod reševal pred zahrbtnim sovražnikom v podobi koronavirusa in na ta način dočakal svoj veličastni vstop v slovensko zgodovino. Mislim, da je to izpolnitev vseh njegovih sanj.

Je pa zanimiva reakcija slovenskega naroda. Imamo namreč dvojne proteste – ob petkih so bolj artikulirani, nosijo jasna sporočila, naslavljajo različne problematike, ob sredah pa so tako proti aktualni vladi kot tudi proti epidemiološkim ukrepom. Kako gledate na ta fenomen?
To sem ravno želel reči. Prihod koronavirusa ni idealna priložnost samo za Janeza Janšo, temveč tudi za ta skrajna politična in družbena gibanja z dna, za desničarje, verske fanatike in psihiatrične primere, ki so zdaj našli svojo nišo v slovenski zgodovini in se odpravili na ulice, da bi zrušili režim, ki ogroža njihove pravice. Ljubljanske trge in ulice pa delijo s tistimi, ki protestirajo proti Janševemu režimu s povsem jasno idejo, kaj želijo. Ta derbi na ljubljanskih ulicah je zelo zanimiv, a potencialno tudi zelo nevaren. Slovenska opozicija, ne govorim o politični opoziciji, temveč o družbeni, intelektualcih, svobodomiselnih državljanih, bo morala najti način, kako zrušiti Janšev režim. Da ga zruši, a da to hkrati ne bo zmaga fanatikov z desnice, ki trenutno želijo isto stvar, a iz povsem drugačnih, če ne nasprotnih razlogov.

Posnetek celotnega intervjuja