Poleg države je večji solastnik Save Turizma s kapitalskim deležem v višini 43,2 % še ameriški sklad York. Ta naj bi po informacijah, ki so dostopne v javnih občilih, svoj lastniški delež prodal madžarskemu finančnemu skladu za 38 mio evrov; slednjega obvladuje skupina ljudi, ki je zelo blizu Orbanu, prvemu madžarskemu politiku, in tako ne gre dvomiti, da gre za posel, za katerim stoji sosednja država. Slovenija ji nakup lahko prepreči, saj ima v tem primeru predkupno pravico, vendar je menda ne namerava izkoristiti, saj posel za našo državo naj ne bil dovolj zanimiv. To mnenje se verjetno opira tudi na napoved madžarskega kupca, da bo v naslednjih nekaj letih v Sava Turizem investiral 200 mio evrov; to bo očitno storil predvsem s ciljem, da si po tej poti v Savi zagotovi večinski lastniški delež.

Če naša država v gornjem primeru ne bo izkoristila predkupne pravice, bo to ena največjih napak, ki smo jih doslej storili pri upravljanju državnega premoženja, teh pa ni bilo malo. To mnenje se opira predvsem na naslednje:

1. Turizem se v Sloveniji uvršča med razvojno najbolj perspektivne dejavnosti, Sava Turizem pa ima v njem že – tako pa naj bi bilo tudi v naprej – eno osrednjih vlog. Poseduje namreč najbolj atraktivne turistične lokacije v Sloveniji (na Bledu, ob morju, v Prekmurju – termalni turizem), upravlja preko 3.000 turističnih sob, 81 bazenov, pet termalnih centrov in kar je še posebno pomembno: posluje zelo uspešno. V letu 2019, to je pred pandemijo, je podjetje ustvarilo 30 mio evrov dobička, to je le nekaj manj od zneska, ki naj bi ga država založila za uveljavitev zgoraj omenjene predkupne pravice.
2. Sava že ima izkušnje s prodajo svojih zmogljivosti Madžarom. Zaradi prisile bank je namreč pred tremi leti madžarskemu državnemu skladu prodala svojo enoto Terme Lendava. Novi lastnik je napovedal, da bo v kupljeno podjetje veliko investiral, a je ostalo zgolj pri obljubah. Takoj pa je odslovil prejšnje vodstvo in ga zamenjal svojimi ljudmi. Največ nejevolje pa Lendavčanom povzroča s tem, ker drži terme že lep čas zaprte, celo otrokom poleti ne dovoli uporabe zunanjega bazena. Slabe izkušnje imamo tudi pri drugih prodajah, npr. hotel Metropol, ki je v hrvaških rokah, je že nekaj let zaprt. Pa tudi pri vrsti podjetij, npr. Tovarna sladkorja Ormož, Tobačna tovarna Ljubljana, Helios, Tovarna dušika Ruše, INA Nafta Lendava, TAM, Metalna, obe pivovarni itd. Očitno imajo drugi drugačne cilje. In pri tem je pomembno, da se dobički prevzetih družb odlivajo v tujino in s tem siromašijo vire za zdravstveno, socialno, izobraževalno in drugo delo. Kam plujemo. Brez ekonomske suverenosti ni politične in tudi ne socialne, kulturne. Prav ta operacija je lep primer.
3. V Slovenji je kar veliko tujih naložb, za katere se je tuji kapital odločal iz profitnih motivov in torej niso bile politično motivirane. Naložbe, ki jih v Sloveniji izvajajo madžarski investitorji, pa vsaj posredno podpira njihova avtoritarna politična oblast, ki očitno poskuša z njimi uresničiti ne le ekonomske, pač pa tudi politične cilje. Kako sicer razumeti to, da ima vse prej kot kapitalsko bogata Madžarska preko podjetij, odvisnih od njene politične oblasti, v lasti največji delež slovenskega bančništva, želi postati osrednji igralec v slovenske turizmu in poskuša pridobiti pomembno vlogo tudi v nekaterih drugih atraktivnih dejavnostih (nova železniška proga Divača-Koper, luka Koper,…). Prodajo lastniškega deleža, ki ga ima sklad York v Sava Turizmu, je torej smiselno in potrebno vrednotiti ne le z ekonomskih, pač pa tudi političnih in nacionalnih vidikov, saj gre tudi za naj atraktivnejše dele Slovenske zemlje, gre za primer posodobljene kolonizacije.

Gornji argumenti ne dopuščajo dvoma o tem, ali naj Slovenija ob prodaji lastniškega deleža sklada York v Sava Turizmu izkoristi predkupno pravico: to mora storiti. Če vlada ne bo pravočasno sprejela ustrezne odločitve, bo resno prizadela vitalne interese naše države. Za tako ravnanje bo težko ponudila pojasnilo, ki bi demokratično večino Slovencev lahko zadovoljilo.

Za Programski svet Sinteza-KCD: Andrej Cetinski, dr. Jože Mencinger, Tomaž Ogrin, Drago Babič, Zvone Dragan, Emil Milan Pintar, Tjaša Zorc, Milan Bajželj, Bogdan Lipovšek, Miroslav Marc.

Z upravljanjem slovenske države nismo zadovoljni.
Boljši izkoristek ljudskega potenciala je osnova za uspešnejši razvoj.
Nov volilni sistem naj sprejme ljudstvo na referendumu.

Po tridesetih letih samostojne države nas je precej državljanov nezadovoljnih z razvojem in s stopnjo demokracije pri nas. Zato je navdihujoče prebirati ideje, ki jih prinašajo Pisma bralcev, saj ponujajo precej dobrih idej, kako bi se stanje lahko izboljšalo. Spodaj je podanih nekaj misli o možni izboljšavi sedanje parlamentarne demokracije, ki očitno vzbuja veliko pomislekov.
Gre za vprašanje delegiranja poslancev, ki naj prenašajo želje in stališča volivcev v hram demokracije, torej v parlament, kjer se odloča o bistvenih vprašanjih ureditve države in o delovanju vseh njenih pravnih subjektov.
Volitve so pomembna faza v delovanju demokratičnih sistemov, vendar so pri tem nekateri boljši od drugih. Slovenija se mogoče prav zaradi tega ne more ravno pohvaliti z razvitostjo in uspešnostjo. Stopnja demokracije je lahko vzrok za boljši izkoristek ljudskega potenciala, ta pa implicira splošen napredek države. Čeprav bi se zaradi naše majhnosti lahko zdelo, da nimamo pogojev za velike rezultate, pa je to dejansko daleč od resnice. Naši ljudje so na skoraj vseh področjih ne le uspešni, temveč celo nadpovprečni, tudi genialni. Le njihov glas ne seže prav daleč oz. tja, kamor bi moral. Če je to problem, potem gotovo obstaja rešitev.
Stranke, ki nastopajo na volitvah, svoje programe spretno zavijajo v celofan, tako da jim je težko oporekati, saj idealizirajo skoraj vse, s čemer naslavljajo volivce. V ozadju pa se skrivajo pasti, ki prave načrte marsikatere stranke bolj ali manj uspešno prikrivajo. Zato razliko med strankami predstavljajo predvsem njihovi voditelji s svojimi karizmatičnimi nastopi in zgodbami ter manj programi strank. Strankarski poslanci po volitvah niso zavezani stališčem svoje volilne baze in zato sledijo le navodilom strank, ki pa v bazi praviloma predstavljajo manjšino. Da bi poslanci pri svojem delu upoštevali stališča baze v celoti oz. vsaj njen večinski del, je danes nepredstavljivo. O kakšni komunikaciji z volivci med mandatom tudi ni govora oz. je le izjema in ne pravilo. Današnji parlamentarni demokraciji bi zato težko rekli, da sledi ustavi, po kateri je država v rokah ljudstva. Tudi civilna sfera, ki v parlamentu sploh ni zastopana, predstavlja pa veliko večino volilnega telesa, danes ne more vplivati na odločanje, kar je še ena velika hiba sedanjega volilnega sistema. Večini volivcem zato ni povsem jasno, kakšno je stališče posameznih strank do aktualnih vprašanj oz. problemov družbe. Zato imajo državljani pred volitvami vso pravico, da zahtevajo številne odgovore strank na vsa pomembna vprašanja. Tudi civilna društva bi se morala predstaviti ob bok strankam in omogočiti volivcem pregled nad možnimi alternativnimi predlogi reševanja problemov oz. odločanja. Žal imajo volivci še vedno premalo podatkov o namerah strank in civilnih gibanj, ter o njihovih pogledih in stališčih. Zaradi vsega tega je interes za volitve takšen, kakršen je, torej slab.
V parlamentu je večkrat mogoče zaslediti prekršitve postopkovnih pravil, vendar pa do sedaj še ni prišlo do problematiziranja prenosa volje volilne baze v parlament. Da je odločanje v parlamentu, kot smo mu priča danes, vse prej kot demokratično, se lahko prepričamo, če upoštevamo po eni strani število vseh volivcev, po drugi strani pa število članov tistih strank, ki jih pri odločanju v parlamentu poslanci upoštevajo. Entropija odločanja oz. nedoločenost (neustreznost) glasovanja v parlamentu glede resnične volje ljudstva bi težko bila večja, kot je sedaj. To se lepo kaže v številnih protestih in vsesplošnem nezadovoljstvu ljudi.
Še ena posebnost naše parlamentarne demokracije je žal precej očitna. To je negativna selekcija kadrov za prevzemanje funkcij v političnem prostoru. Čeprav poznamo veliko poklicev, kjer je selekcija posledica strogih kadrovskih meril, ki upoštevajo poleg izobrazbe, znanja, referenc, jezikov, še osebno integriteto, pa se takšna selekcija ne izvaja za pomembnejše funkcije. Večina državljanov stoji gotovo na stališču, da je to nedopustno in da bi ravno za odgovorne funkcije veljalo uporabljati še posebej stroga merila izbire. Tudi odpoklic kot posledica slabega ali celo kriminalnega dela je poznan, vendar ne ko gre za politiko. Zakaj se sodna veja oblasti ne spopade s težavami, ki iz tega izvirajo, ni razumljivo. Mogoče bi bilo dobro iskati rešitve v smeri omejenih mandatov pomembnejših funkcij na največ dva (8 let), saj bi se potem številni morali zavedati, da jih izven politike čaka še precej delovnih let med normalnimi državljani brez privilegijev. Pa še slabe prakse neprimerno zasedenih poklicev bi precej zmanjšali.
Kot zaključek je potrebno ponovno ugotoviti, da se vse vrti okoli volitev. Demokratične volitve so gotovo osnova demokratičnim sistemom. Če pa hočemo narediti korak naprej v razvit svet novih odnosov in spoznanj, so nujne spremembe tudi volilne zakonodaje. Predvsem je potrebno zagotoviti civilni sferi, da lahko kandidira svoje ljudi na volilnih seznamih, da je mogoča uporaba preferenčnega glasu, da se kandidate izbira le iz okolja bivanja, kjer jih občani lahko ocenjujejo in ne tam, kjer strankam ustreza, da je možen odpoklic inkriminiranih funkcionarjev, itd. Ker mora spremembe sprejeti parlament, bo bitka trda. Zato bi bilo potrebno čimprej razmisliti o vseljudskem referendumu, ki bi nov, sodoben in demokratičen volilni zakon, ki je mimogrede že pripravljen, potrdil.
dr. Andrej Dobnikar

Pod gornjim naslovom je Rastko Močnik objavil daljši prispevek, v katerem predstavlja svoje poglede na aktualne družbene probleme, tako pri nas kot v EU. Do njegove razlage sem precej zadržan in da bom lažje pokazal, kje se predvsem razlikujeva, bom najprej navedel, kje sam zaznavam osrednje težave, s katerimi se sooča sodobna družba. Po mojem je problem predvsem v upravljanju države. Upravljanje mora namreč biti učinkovito in prednostno usmerjeno v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva, to temeljno zahtevo pa se zadovoljuje le ob izpolnjevanju naslednjih dveh pogojev: 1.ključne upravljavske pristojnosti se naj poveri le etično neoporečnim in za to zahtevno delo ustrezno usposobljenim osebam; 2.vrhnjo politično oblast je potrebno v imenu in v korist večine učinkovito nadzirati, saj se sicer hitro izrodi. Oba pogoja se danes splošno slabo zadovoljuje, predvsem zato, ker so pri upravljanju držav prevladale neoliberalne vrednote (pohlep, laž, prevara,..) in usmeritve (čim več svobodnega trga ob šibki državi), posledično pa se nesprejemljivo zapostavlja splošne družbene interese v korist kapitala in družbenih elit.
Če nam je do učinkovite demokracije, je potrebno sistemske ureditve, po katerih v EU upravljamo države, primerno prenoviti. V Sloveniji potrebujemo predvsem tri spremembe: 1. nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2. nov model oblikovanja vlade, ki politike ne bo razdvajal in bo zadovoljeval zgoraj navedeni zahtevi glede kompetenc, potrebnih za vodenje vlade; 3. bistveno moramo okrepiti soupravljanje (v podjetjih in v javnem sektorju), omejiti pa politično kadrovanje. Takim in podobnim spremembam sicer politika nasprotuje, tako leva kot desna, saj bi bila zaradi njih večina sedanjih politikov karierno kot materialno prizadeta; njihova uresničitev je zato prednostno poslanstvo civilne družbe.
Danes pogosto že kar kaotične razmere pri upravljanju države je možno dobro izkoristiti, kar velja še predvsem za tiste med nami, ki so naklonjeni avtoritarnemu vladanju. V tem je bil vsaj v EU doslej najbolj uspešen Viktor Orban, prvi politik sosednje Madžarske. Ta si je namreč podredil vse nadzorne organe politične oblasti in si predvsem s korupcijo zgradil tako bogato mrežo podpornikov, da ga pri avtoritarnem vladanju nihče več resneje ne ogroža. Še več, s prijemi, ki sta jih že v prejšnjem stoletju razvila fašizem in nacizem, si je zagotovil dovolj bogato podporo prebivalstva, da ga tudi volitve več ne ogrožajo. Pri tem mu udobno podporo nudi katoliška Cerkev, simpatije svojih rojakov pa si bogati tudi s pomembnimi lastniškimi posegi v slovensko gospodarstvo. Orban v EU ni brez posnemalcev. Eden bolj prepoznavnih in tudi učinkovitih sedaj vodi našo vlado.
Vračam se k Močniku. Tudi v njegovem zapisu ima Orban osrednje mesto, le da delovanje le tega drugače vrednoti. Za Močnika, kakor ga sam razumem, je namreč Orban predvsem produkt neoliberalizma, ki deluje v korist svojega naroda in ga ta zato tudi podpira. Iliberalizmu, to je političnemu režimu Orbana, zato ne kaže nasprotovati, saj naj bi predstavljal eno bolj uspešnih oblik »izhoda iz slepe ulice, v katero so liberalne vlade z neoliberalno politiko potisnile postsocialistične družbe«. Ta izhod sicer blaži posledice kapitalizma, jih pa ne odpravlja; za njihovo odpravo je potrebno, tako Močnik, storiti veliko več, to je opustiti kapitalizem.
Z Močnikom očitno soglašava, da je sodobna družba v resni krizi. Razlikujeva pa se v razumevanju njenih vzrokov in možnosti njenega reševanja. Po mojem predstavlja osrednji družbeni problem šibkost današnje demokracije, za katero pa se ve, kako jo zdraviti. Za razliko od mene Močnik v upravljanju države ne prepoznava težave in zato tudi v Orbanovi in Janševi avtokraciji ne vidi grožnje demokraciji, kaj šele znamenj fašizma. Zanj je osrednji problem kapitalizem. On ki bi ga opustil, medtem ko sem sam naklonjen njegovi prenovi v smeri, ki jo nakazuje socialno-tržno gospodarstvo (učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine, močna socialna država, z davki in soupravljanjem omejena družbena moč kapitala).
Andrej Cetinski, Sinteza

Ljudje bomo odločali in izbrali zaupanja vredne!

Danes smo organizacije in posamezniki/ce združeni v iniciativo Glas ljudstva na Trgu Republike predali naše zahteve političnim strankam, ki bodo kandidirale na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Na podlagi javne razprave, ki je potekala od lanskega novembra ter vseh prejetih prispevkov strokovnjakov in strokovnjakinj iz civilne družbe, smo pripravili 138 zahtev na 11 področjih, ki so izrednega pomena za vse prebivalke in prebivalce Sloveniji. Od teh 138 smo 30 zahtev prepoznali kot prioritetne ter hkrati takšne, ki jih je možno uresničiti v roku enega leta od nastopa nove vlade. Zato za teh 30 zahtev pričakujemo, da bodo implementirane najkasneje eno leto po nastopu mandata nove vlade.

Politične stranke imajo sedaj na voljo tri tedne, da naše zahteve preberejo in se do njih opredelijo. Ko bomo prejeli odzive strank na naše zahteve, bomo vzpostavili spletno orodje za volivce in volilke, kjer bodo tudi oni lahko opredelili svoje (ne)strinjanje z zahtevami ter preverili, v kolikšni meri se njihova osebna politična stališča skladajo s stališči strank.

Ljudje bomo odločali! Vsi na volitve 24. aprila in poskrbeti, da se sliši #GlasLjudsva!

Na primer: 2.255; 113; 88; 901.119

Ali vam je znano, kaj pomenijo nekatere številke? Ne bojte se, ne bom pisal o procentih zadolženosti države in o številkah dolga na prebivalca, vključno z dojenčki, ki bodo še plačevali dolg te naše »suverene« države, ki je lani praznovala 30. obletnico svojega obstoja. Prav tako beseda ne bo tekla o BNP ali čem podobnem. Ne, o tem je že kar veliko znanega in napisanega.
Osredotočil se bom na številke na primer 2.255; 113; 88; pa morda 901.119.
Verjamem, da je na prvi pogled težko najti povezavo. Zato naj spomnim, da je petkov protestnik Jaša Jenull dobil globo v znesku 2.255 EUR. In to zato, ker je ožigosan s strani policije in oblastne elite za organizatorja neprijavljenih demonstracij proti vladi Janeza Janše. Čeprav je bilo s strani ustavnega sodišča odločeno, da so dovoljeni mirni ter spontani, čeprav neorganizirani protesti – in takšni so petkovi protesti, policija navedenega ne spoštuje. Celo več. Protestniki in simbolno Jaša Jenull, naj bi celo povrnili vse stroške za angažiranje policije na protestih. Verjetno še kakšno dnevnico za odstopljenega ministra in druge nepogrešljive predstavnike elite, ki so bili v preteklosti že angažirani v Operativno komunikacijskem centru Policije, sedaj pa ob petkih morda nervozno dežurajo na domu. Pravzaprav bedno, kaj vse pride oblastnikom na pamet. Bi ne verjel, če ne bi bilo res.
No, številka 113 je znana številka policije, na katero se lahko obrnemo, če rabimo pomoč ali skušamo posredovati informacije. Res bi potrebovali pomoč glede zgoraj navedenega. Morda tako, da bi policija spoštovala zakone in ustavo ter si tako zopet povrnila izgubljen ugled.
Tretja številka je 88, kar označuje osmo črko H v nemški abecedi. Za nepoznavalce, ki verjamem, da jih je malo, pomeni »Heil Hitler!« (Živel Hitler!) Da ne bo nesporazuma: poveličevanje navedene ideologije, ravnanj, vedenj in vzorov je nesprejemljivo. Nesprejemljivo pa je tudi, da visok državni uradnik Žan Mahnič, ki je izražal simpatije do nacizma, zaseda mesto državnega sekretarja za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade. Pri normalni oblasti se kaj takšnega nikoli ne bi zgodilo. Prav tako je vprašljiva rešitev, da je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti podelil status organizacije javnega pomena »Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot.« Ne vem od kdaj je slavljenje nacizma naša vrednota? Verjamem, da je za obstoječe oblastnike. Tudi za tistega prvega, ki se ne oglasi, da se ne bi zameril. Vemo komu.
Da ne govorim tudi o samem predsedniku vlade, ki je že pred časom sprejel na tajni obisk predstavnika skrajne desnice v Italiji Marca Dreosta, tesnega zaupnika prvaka italijanske populistične desnice Mattea Salvinija. No, pa še marsikatera poteza vseh aparatčikov ni ravno blizu spoštovanju ustave in zakonov, na katere je vlada prisegla.
Pa se zaradi omejitve prostora vrnimo še h kakšni številki. Npr. 901.119 EUR, ki jih je, pred ne tako davnim letom 2018, zahteval Janez Janša zaradi prestanega zapora v zvezi s Patrio. Zaprt je bil skupaj s soobsojenima Ivanom Črnkovičem in Antonom Krkovičem. Prvi je zahteval nekaj več kot 13,4 milijona EUR, drugi pa 600.000 EUR. Ustavno sodišče je vsa sojenja razveljavilo. Ne spuščam se v umestnost te odločitve. A vendar, če oblastniki dosledno spoštujejo zakone in predpise takrat, ko gre za njih, bi pričakoval, da jih spoštujejo tudi takrat, ko gre državljana Jašo Jenulla. Res je, da nima takšnega nabiralnika in odvetnika kot predsednik vlade. No, ima pa pogum, vztrajnost, poštenost in doslednost, ki smo jo v več kot 90 petkih videli na Trgu republike, Prešernovem trgu in še kje v Ljubljani. Pravzaprav povedna imena, ki jih elita ne vidi. Morda pa bi bilo potrebno Trg republike preimenovati zopet v Trg revolucije? Nekateri znaki te vladne garniture, ki jo označujemo z janšizmom so zelo, zelo blizu naciklerofašizma. Je dovolj jasno povedano? Morda pa resnično kdo od sedanjih oblastnikov želi, da ne bi mirno reševali družbenih nasprotij z volitvami. Nekatere že videne poteze oz. ravnanja iz let 1922 in 1933 so zopet tu. Med nami. Že v vseh porah države. Še je čas, da se 24. aprila letos rešimo. Ali pa kakšen dan prej. Vsaka sekunda v življenju je dragocena.
Miloš Šonc, Grosuplje

Avtokracija in demokracija sta dva modela upravljanja države. Osrednja razlika med njima je v nadzoru vrhnje politične oblasti: demokracija obravnava ta nadzor – izvajajo ga predvsem parlament, sodna oblast ter od politike neodvisna javna občila – za osrednjo sestavino njene politične ureditve, avtokracija pa ga v celoti zavrača in si zato v primerih, ko se dokoplje do politične oblasti, demokratične organe nadzora tudi prednostno podredi. Razlike v sprejemanju nadzora oblasti pa generirajo še vrsto drugih razlik med obema modeloma upravljanja, zaradi katerih je večina prebivalstva demokraciji veliko bolj naklonjena kot avtokraciji. Slednje velja predvsem ob predpostavki, da demokracija normalno deluje, kar pa v zadnjih letih ni več splošen pojav.
Za demokracijo se namreč ugotavlja, da je v krizi in jo zato njena konkurenca, to je avtokratsko vladanje, vse bolj ogroža. Njena obolelost se predvsem odraža v njeni vse slabši sposobnosti, da učinkovito in demokratično upravlja državo V Sloveniji imamo s tem že več let resne težave in te se vse bolj stopnjujejo. Povzroča jih več dejavnikov, predvsem pa naslednji:
– Nespoštovanje demokratičnih vrednot. Za osrednje vrednote veljajo poštenost, enakopravnost in solidarnost, te pa se – pa ne zgolj pri nas – vse manj spoštuje, na veljavi pa so pridobile neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti…….). Njihovo nespoštovanje se najbolj prepričljivo odraža v korupciji, ki jo z vse manj zadržki prakticirajo tudi vse naše politike.
– Vodenje vlade. Gre za zahtevno delo s širokimi pristojnostmi, ki odločilno vpliva na življenje države. Dobro ga lahko opravlja le etično neoporečna oseba z znanjem in uspešnimi izkušnjami iz vodenja večjih družbenih sistemov. Te usmeritve naša politična ureditev ne upošteva. Vlado namreč oblikujemo po modelu običajne koalicije in ji predseduje vodja stranke z največjo volilno podporo, ta pa je največkrat brez relevantnih vodstvenih znanj in izkušenj. Pa še ene zadeve ne gre prezreti. Z oblikovanjem koalicijske vlade se politiko razdeli v dva nasprotna pola (koalicijo in opozicijo), ta delitev pa deluje kot eden močnejših generatorjev razdvojenosti same politike in posledično tudi prebivalstva, predvsem pa močno otežuje demokratično upravljanje države.
Problem oblikovanja in vodenja vlade so doslej najbolje razrešili v Švici. Njihova ureditev je zasnovana na veliki koaliciji petih najmočnejših strank, torej levih in desnih, vladne posle pa se prepušča ustrezno usposobljenim osebam, katerih ravnanja politika primerno nadzira. Tudi Italija ima ta čas učinkovito vlado: odlikovala jo je velika koalicija neskrajnih levih in desnih strank, vodi jo pa nestrankarska oseba z bogatimi vodstvenimi izkušnjami.
– Nadzor vladajoče politike. Med temeljnimi pogoji, da vlada dobro deluje, je njen učinkovit nadzor. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imel parlament, da je ta v tej vlogi učinkovit, pa mora biti zadoščeno predvsem dvema pogojema: 1. poslanci morajo prednostno delovati v prid njihovih volivcev, slednji pa naj jih tudi ustrezno nadzirajo; 2.poslanci ne smejo biti odvisni od vlade. Nobenega od teh pogojev naša politična ureditev ne izpolnjuje in to je naslednji pomemben dejavnik, zaradi katerega je upravljanje naše države neučinkovito. Za njegovo sanacijo potrebujemo predvsem ustrezen volilni zakon; predlog takega zakona je pravkar pripravila skupina nepolitičnih izvedencev, ki pa ga politične stranke žal zavračajo.
– Soupravljanje. Soupravljanje je še ena pomembna sestavina demokratičnega upravljanja družbenih zadev. Aktualno je predvsem na dveh področjih, to je pri upravljanju podjetij ter upravljanju zavodov in drugih organizacij javnega sektorja. Soupravljanje ima Slovenija že ves čas sistemsko urejeno na način, ki veliko bolj kot demokraciji ustreza kapitalu (ko gre za podjetja) oziroma avtoritarni vladavini, ko gre za podjetja v državni lasti in javni sektor.
To, kar navajamo zgoraj, opravičuje oceno, da ima Slovenija demokratično upravljanje države sistemsko povsem neprimerno urejeno. Ob taki ureditvi države ni mogoče učinkovito upravljati in to njeni dosedanji razvojni dosežki tudi potrjujejo. Podobne težave, kot jih imamo pri nas z demokracijo, imajo tudi v številnih drugih državah. Še najmanj velja to za protestantske države, verjetno predvsem zato, ker je njihova prevladujoča etika manj dovzetna za neoliberalne vrednote (pohlep, laž, …..).
Spričo slabe upravljavske učinkovitosti demokracije se močno povečuje konkurenčnost avtoritarnih oblik vladavine, v vzhodni Evropi in pri nas tudi ob podpori katoliške Cerkve. Demokratični svet je zato pred resno dilemo: ali se bo demokracijo temeljito sistemsko prenovilo in se jo usposobilo za učinkovito upravljanje države, ali pa se bo to upravljanje prepustilo avtoritarnim vladavinam; tem vsaj v začetnem obdobju ne bo težko državo upravljati vsaj tako dobro, kot to zmore obolela demokracija, bodo pa v nadaljevanju državi za gotovo povzročile veliko slabega. S to dilemo se v zaostreni obliki ta čas srečuje tudi Slovenija, kako se bomo bomo glede nje opredelili, pa bo veliko več znanega že po aprilskih volitvah. Brez »novega« obraza, ki bo volivce prepričal, da kot vodja zadovoljuje kriterije in podpira sistemske spremembe, navedene v tem zapisu, se bomo aktualne avtoritarne vladavine težko znebili.
Andrej Cetinski, Sinteza

11.1.2022, je Demokracija objavila članek izpod peresa neobstoječe Janje Strah »Poglejte to sprenevedanje Kučana in njegovih«.

14.1.2022 smo skladno z Zakonom o medijih poslali naše pojasnilo in komentar s prošnjo za objavo: »Skrpucalo laži, neumnosti in sovraštva«.

Neverjetno. Samo uro in pol za tem smo prejeli odgovor direktorja, glavnega urednika in odgovornega urednika Jožeta Biščaka: »Vašega zapisa ne bomo objavili«.

15.1.2022 smo od nam nepoznanega B. N. prejeli tole sporočilo:
»Glede na klevete na demokracija.si na vaš račun lahko samo dodam nekaj insajderskih informacij o tem, kdo se vas je lotil.
“Janja Strah” je psevdonim, ki ga v uredništvu uporabljajo že dolgo, kadar napišejo celo za svoj okus prehudo svinjarijo. Enako “Peter Truden”. Ugotovil sem, da sta predvsem dva človeka tam, ki uporabljata te psevdonime. Prvi je glavni urednik Biščak, drugi pa urednik deska G. Blažič, za katerega si upam trditi, da je pisal to o vas. Predvsem zato, ker se je že pred časom ukvarjal tudi z volilnimi sistemi in je celo sam priznal, da se je že leta 2000 upiral spremembi ustave.
Uporabljajo pa še en psevdonim “Anamarija Novak”, to je od neke zunanje sodelavke, ki noče biti imenovana. Toliko o tem.«

17.1.2022 smo poslali rahlo popravljen tekst, ki je bil v Demokraciji tudi objavljen.

6. januarja 2022, je SAZU organizirala že drugi posvet o predlogu Nacionalnega sveta za demokratično spremembo volilnega sistema. Na posvetu so s predstavitvijo svojih stališč sodelovali: akad. prof. dr. Slavko Splichal, prof. dr. Ivan Svetlik, mag. Emil Milan Pintar, prof. dr. Franc Grad, prof. dr. Rado Bohinc, zasl. prof. dr. Ciril Ribičič, doc. dr. Boštjan Rogelj, prof. dr. Saša Zagorc in Sonja Lokar.

Barbara Eržen je ob tem v Delu zapisala tudi, da politične stranke v preteklih dveh letih niso pokazale večjega zanimanja za spremembe in nadaljevala in nadaljevala:
Skorajda soglasno so se strokovnjaki, ki so sodelovali na razpravi nacionalnega sveta za prenovo volilnega sistema, strinjali, da se je moč političnih strank od nastanka volilne zakonodaje, ki je bila sprva mišljena le kot začasna, okrepila. Večina tudi meni, da so zato spremembe nujne. »Bojimo se, da te volitve problematike, v kateri smo se znašli, ne bodo reševale, ampak se bo politična nestabilnost nadaljevala. Stranke bodo še naprej imele nadpovprečno operativno moč, in to do te mere, da praktično anulirajo delovanje državnega zbora,« je navedel Emil Milan Pintar iz društva Sinteza.
Nacionalni svet za demokratično prenovo volilnega sistema v prihodnje – načeloma velja nenapisano pravilo, da se v letu pred volitvami volilne zakonodaje ne spreminja – zato predlaga uvedbo kombiniranega volilnega sistema, pri čemer bi imeli volivci dva glasova. S prvim bi 44 poslancev izvolili neposredno po dvokrožnem večinskem sistemu, z drugim glasom pa bi preostalih 44 izvolili tako, da bi volivec oddal glas za politično stranko oziroma listo, pri čemer bi uvedli absolutni prednostni glas. Poleg tega pa se zavzemajo še za večjo odgovornost poslancev z možnostjo odpoklica in možnost izenačenja regij, da bi vse dobile svojega predstavnika.
Saša Zagorc, profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti, je v ustavnopravni kritiki predlagatelje opozoril, da bi bila najverjetneje za njegovo uresničitev potrebna sprememba ustave. Ta pa se spreminja z dvotretjinsko večino, ki je težko dosegljiva.
To se je pokazalo, ko so po ugotovitvi neustavnosti dela volilne zakonodaje poslanci poskušali spremeniti zakon o volitvah v državni zbor – tudi ta se spreminja z dvotretjinsko večino – tako da bi ob ukinitvi volilnih okrajev uvedli relativni prednostni glas na ravni volilnih enot. Ta poskus je dvakrat propadel, na koncu pa so koalicijski poslanci z navadno večino zgolj minimalistično spremenili nekaj volilnih okrajev, ki so izstopali po številu prebivalcev navzgor ali navzdol. Pričakovati je torej, da bo rezultate parlamentarnih volitev kdo poskušal izpodbijati na ustavnem sodišču.
Ciril Ribičič, nekdanji ustavni sodnik in zaslužni profesor, pa je poudaril, da le uvedba prednostnega glasu na ravni volilnih enot – sprememba, ki v državnem zboru lani ni dosegla ustrezne večine za uveljavitev – ne bi zadostovala, saj bi po njegovem mnenju prišlo do nepreglednosti, ko bi se morali odločati med, na primer, 150 kandidati, to pa našo pozornost znova usmerilo k strankam.
»Želimo zagotoviti tisto, kar ustava že zagotavlja, česar pa v praksi nimamo – odločilen vpliv volivcev na izbiro poslancev – da ne bodo več predstavniki strank, pač pa volivcev,« pa je povzel namen predlagateljev uvedbe kombiniranega volilnega sistema. Ti bodo v nadaljevanju predlog še nadgrajevali, pri čemer bodo imeli v mislih tudi vprašanja, kako zagotoviti ustrezno zastopanost spolov in tudi mladih. Želijo si še, da bi o njem odločali na referendumu.

Posnetek celotne razprave je možno videti tukaj!

Slovenija ima upravljanje države povsem neprimerno urejeno.
Bomo demokracijo temeljito prenovili in jo usposobili za učinkovito upravljanje države, ali pa bomo to prepustili avtoritarnim vladavinam? Kako se bomo glede tega opredelili, bo veliko znanega že po aprilskih volitvah.

1. Slovenci smo danes ponovno močno in škodljivo razdvojeni. Po mojem dojemanju se nam to ne dogaja zaradi razlogov, ki jih obravnava nedavna izjava SAZU (medvojna kolaboracija in revolucionarno nasilje), pač pa je poreklo sedanjih težav predvsem neučinkovito upravljanje države. Posledice te neučinkovitosti so vse večje socialne razlike, slabo delovanje javnega sektorja (predvsem zdravstva), velika zadolženost državnega proračuna, razvita korupcija, še predvsem pa pospešeno porajanje okolja, ki je ugodno za krepitev avtoritarnosti pri vodenju države in resno ogroža demokracijo. Neposredno zaznavamo razdvojenost to pot predvsem kot nasprotje med pristaši sedanje avtoritarne politične oblasti in večino prebivalstva, ki je naklonjena demokraciji, a si želi, da bi ta bolje delovala. Ta nasprotja tudi to pot spodbuja Cerkev s svojo podporo avtoritarnosti, pri tem pa oživljajo tudi tragična razhajanja, ki so se nam dogajala med vojno in takoj po njej.
2. Pri blažitvi sedanjih razhajanj med Slovenci nam spravna izjava, ki jo je pripravila SAZU, ne bo veliko pomagala. Problema se je potrebno lotiti drugače, to je tako, da najprej prepoznamo sistemske vzroke za sedanje neučinkovito demokratično upravljanje države in se za tem razumno lotimo njihove odprave. O tem, za katere vzroke predvsem gre ter o njihovi odpravi, pa nekaj več v nadaljevanju.
3. Demokracija je upravljavsko učinkovita, ko deluje po naslednjih načelih:
a) Vrednote demokracije. Ključne so poštenost, solidarnost in spoštovanje dogovorjenih pravil ravnanja. Žal se te vrednote danes – pa ne zgolj pri nas – vse manj spoštuje, na veljavi pa so pridobile neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti…….). Neoliberalizem je s svojim vrednostnim sistemom demokracijo izjemno oslabil in tako povzročeno škodo bo najtežje sanirati.
b) Vodenje vlade. Gre za zahtevno delo s širokimi pristojnostmi, ki odločilno vpliva na življenje države. Dobro ga lahko opravlja le etično neoporečna oseba z znanjem in izkušnjami o vodenju večjih družbenih sistemov. Tega načela naša politična ureditev niti približno ne upošteva; vladi namreč praviloma predseduje oseba, ki vodi stranko z največjo volilno podporo, ta pa je največkrat brez relevantnih vodstvenih znanj in izkušenj, neredko pa je tudi etično vprašljiva.
Še ene zadeve ne gre prezreti. Model običajne koalicije, po katerem praviloma oblikujemo vlado, politiko razdeli v dva nasprotna pola (koalicijo in opozicijo), ta delitev pa deluje kot eden močnejših generatorjev razdvojenosti same politike in posledično tudi prebivalstva.
Problem oblikovanja in vodenja vlade so doslej najbolje razrešili v Švici. Njihova ureditev je zasnovana na veliki koaliciji petih najmočnejših strank, ki predlagajo za ministre primerno usposobljne osebe, ena od njih pa vodi vlado, vendar vedno le z enoletnim mandatom. Vsebinsko podobno rešitev je lani spomladi uveljavila tudi Italija (velika koalicija + nestrankarski, a za vodenje usposobljeni predsednik vlade) in ta jim že prinaša dobre rezultate. Razumno bi bilo, da se po Švici in Italiji zgledujemo tudi mi in torej opustimo dosedanjo prakso oblikovanja vlade.
c) Nadzor vladajoče politike. Med temeljnimi pogoji, da vlada dobro deluje, je tudi njen učinkovit nadzor. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imel parlament, da je ta lahko učinkovit, pa mora biti zadoščeno predvsem dvema pogojema: 1. poslanci morajo prednostno delovati v prid njihovih volivcev, slednji pa naj jih tudi ustrezno nadzirajo; 2.poslanci ne smejo biti odvisni od vlade. Nobenega od teh pogojev naša politična ureditev ne izpolnjuje in to je naslednji pomemben dejavnik, zaradi katerega je upravljanje naše države neučinkovito. Za njegovo sanacijo potrebujemo predvsem ustrezen volilni zakon; predlog takega zakona je pravkar pripravila skupina nepolitičnih izvedencev, ki pa ga politične stranke žal enotno zavračajo.
Nadzor vladajoče politike, ki ga izvaja parlament, pa praviloma ne zadostuje in zato ga demokracija dopolnjuje še z drugimi sistemski rešitvami. Med temi sta še posebno pomembni dve: od politike neodvisno sodstvo ter od politike neodvisna javna občila. Če v državi prevlada avtoritarno usmerjena oblast, se ta prednostno potrudi, da si podredi prav sodstvo in neodvisna javna občila. To ne preseneča, saj se oba politična sistema razlikujeta predvsem po njunem sprejemanju nadzora politične oblasti: v demokraciji je ta nadzor bistvena sestavina njene ureditve, avtokracija pa ga dosledno zavrača.
d) Soupravljanje. Soupravljanje je še ena pomembna sestavina demokratičnega upravljanja družbenih zadev. Aktualno je predvsem na dveh področjih:
– pri upravljanju podjetij. To ima zgledno urejeno Nemčija, kar pove podatek, da v nadzornih svetih njihovih večjih podjetij 50% odločitvenih glasov pripada lastnikom, druga polovica pa delu, to je zaposlenim in od podjetja neodvisnim sindikatom. Slovenija ima to področje slabo urejeno, kar velja še posebno za upravljanje podjetij v državni lasti; slednje je namreč monopol vsakokratne vladajoče politike, ta pa ga praviloma zlorablja kot gojišče korupcije.
– pri upravljanju zavodov in drugih organizacij javnega sektorja. Demokratičnim načelom ustreza, da te organizacije soupravljajo predstavniki treh interesnih skupin, to so uporabniki storitev, zaposleni in vladajoča politika. V naši ureditvi ima tudi v tem primeru osrednjo odločitveno moč vladajoča politika, posledično pa tudi javni sektor deluje kot gojišče korupcije, njegova učinkovitost pa je močno prizadeta.
Področje soupravljanja ima Slovenija tudi sicer že ves čas sistemsko urejeno na način, ki veliko bolj kot demokraciji ustreza avtoritarni vladavini.
4. Nekaj sklepnih ocen.
To, kar navaja prejšnja točka 3, opravičuje oceno, da ima Slovenija demokratično upravljanje države sistemsko povsem neprimerno urejeno, Ob taki ureditvi države ni mogoče učinkovito upravljati in to njeni dosedanji razvojni dosežki tudi potrjujejo.
Podobne težave, kot jih imamo pri nas z demokratičnim upravljanjem, imajo tudi v številnih drugih državah. Še najmanj velja to za protestantske države, verjetno predvsem zato, ker je njihova prevladujoča etika manj dovzetna za neoliberalne vrednote (pohlep, laž, …..).
Spričo slabe upravljavske učinkovitosti demokracije se močno povečuje konkurenčnost avtoritarnih oblik vladavine. Demokratični svet je zato pred resno dilemo: ali se bo demokracijo temeljito sistemsko prenovilo in se jo usposobilo za učinkovito upravljanje države, ali pa se bo to upravljanje prepustilo avtoritarnim vladavinam, ki bodo vsaj formalno verjetno zadržale nekatere mehanizme demokracije (predvsem volitve).
Z gonjo dilemo se v zaostreni obliki srečuje tudi Slovenija, kako se bomo glede nje opredelili, pa bo veliko znanega že po aprilskih volitvah. Brez »novega« obraza, ki bo volivce prepričal, da zadovoljuje kriterije iz t. 3b, se bomo aktualne avtoritarne vladavine težko znebili.
Andrej Cetinski, Sinteza

Inflacija postaja vse bolj aktualna tema in po mnenju mnogih utegne prerasti v osrednji ekonomski in družbeni problem. Splošno se smatra, da jo povzroča predvsem neustrezna denarna politika centralne banke.

V našem primeru je to Evropska centralna banka (ECB). Ta namreč upravlja dve močni orodji – to sta obrestna mera in emisija denarja –, s katerima lahko odločilno vpliva na gibanje cen. Ne malo jih meni, da je tudi sedanja rast cen posledica njenega neustreznega ravnanja, povzročala pa naj bi jo s prenizkimi obrestnimi merami in preobsežnimi emisijami dodatnega denarja. Tej razlagi se ne pridružujem. Po mojem imamo namreč že nekaj let opraviti s specifičnimi družbenimi razmerami, zaradi katerih so omenjena orodja denarne politike manj uporabna in zato tudi za sedanjo rast cen ne gre kriviti ECB. Več o teh posebnostih in tudi o tem, kaj v družbi spremeniti, da bomo inflacijo zmogli krotiti, pa v naslednjih vrsticah.

Svojo razlago začenjam z nekaj konkretnimi podatki iz zbirne bilance slovenskih poslovnih bank na dan 30.9.2021. Na ta dan so imela podjetja in gospodinjstva v bankah 32,2 milijardi (mrd) prihrankov, bančnih posojil pa so skupaj koristili v vrednosti 20.0 mrd evrov. Kljub izjemno nizkim obrestnim meram so bili prihranki obeh sektorjev za 12,2 mrd (60%) večji od njunih posojil. Čemu gre pripisati ta pojav, ki ga pred nekaj  leti skoraj nismo poznali? Po mojem ga povzroča več dejavnikov, predvsem naslednji: a)prenizka obdavčitev visokih dohodkov in premoženja; b)povečane socialne razlike, zaradi katerih živi velik del prebivalstva zelo skromno ali celo v revščini, povečuje pa se delež prebivalstva, ki ima večje dohodke, kot jih potrebuje za dostojno preživetje; c)nezadostna potrošnja države zaradi njenih prenizkih davčnih prihodkov, posledično pa tudi gospodarstvo manj povprašuje po posojilih.

Še nekaj o delu prihrankov v znesku 12,2 mrd, za kolikor je bilo stanje bančnih posojil podjetjem in gospodinjstvom septembra manjše od njihovih vlog. Od tega zneska so banke 6,6 mrd dolgoročno posodile državi, preostanek v znesku 5,6 mrd pa so imele na svojih računih v Banki Slovenije oziroma v ECB. V našem bančnem sistemu  se torej predvsem zaradi razlogov, ki jih zgoraj navajam – nekaj pa nedvomno prispeva tudi pandemija –  pojavljajo veliki likvidnostni presežki, ki se jih zadnje čase pretežno preko centralne banke  pod izjemno ugodnimi pogoji posoja državi, praviloma z nakupi njenih obveznic. Oglejmo si še, kako je s tem v evro območju, to je v  državah EU, ki  enako kot mi uporabljajo skupno valuto evro.

Lani in v letošnjih  desetih mesecih, skupaj torej v 22 mesecih, so se bančne vloge (vključno z gotovino v obtoku)  v evro območju povečale za 2.425 mrd evrov (+16%), naložbe v obveznice držav  za 1.797 mrd (+50%), posojila gospodarstvu in prebivalstvu pa za 759 mrd (+6%). Tudi v EU se torej prihranki v bankah povečujejo veliko hitreje od posojil, s tako oblikovanimi likvidnostnimi presežki pa predvsem ECB državam bogato financira njihovo proračunsko potrošnjo. Ta denarna politika je po letu 2014 evropskemu gospodarstvu  veliko pomagala pri oživljanju rasti, prav tako pa se koristno potrjuje pri obvladovanju težav, ki jih imajo države zaradi pandemije. Slednje velja tudi za Slovenijo, a ne gre pa prezreti, da sedanja vladajoča politika finančno podporo ECB neprimerno zlorablja tudi za utrjevanje svoje oblasti.

Vse več skrbi povzroča, kot smo omenili, rastoča inflacija in vprašati se je primerno, ali jo ne spodbuja prav ECB z obsežnim kupovanjem državnih obveznic. Mojo mnenje  je, da jo ne, vsaj dokler te nakupe financira iz sredstev presežne likvidnosti, ki jih v bančnem sistemu  porajajo razlike med prihranki in posojili. Razloge za sedanjo rast cen je zato potrebno iskati drugod, še predvsem na strani poslabšane ponudbe, ki je prizadeta zaradi pandemije in zaostrovanja političnih nasprotij med zahodnim svetom ter Rusijo in Kitajsko.

Politike, ki z likvidnostnimi presežki bančništva fiskalno pomaga državam EU, se ECB poslužuje šele nekaj let. Ta njena novost je koristna, a je žal uporabna  le v razmerah, ko se v bankah ne glede na obrestne mere pomembno več varčuje, kot se koristi posojil. Morda bo čez pet let ali še prej povsem drugače in takrat bodo številne države v resnih težavah, če bo fiskalna podpora ECB izostala. Verjetno ne bo, vsaj nekaj časa ne, le da  jo bo ECB takrat financirala z  dodatno emisijo denarja. S tako »dobrodelnostjo« pa utegne povzročiti inflacijo, kakršne že lep čas nismo vajeni.

Zaradi socialnih, ekonomskih in še predvsem okoljskih razlogov – zadnji dve leti tudi zaradi pandemije – se proračunska poraba večine držav hitro povečuje. V EU imamo srečo, da nam tako povzročene proračunske primanjkljaje ta čas v velikem delu pokriva ECB iz likvidnostnih presežkov bank. Ta rešitev pa dolgoročno ni vzdržna. Druge zanesljive poti od te, da proračunske primanjkljaje rešujemo s povečanjem davkov, pa verjetno  ne bomo odkrili. Opustiti je torej potrebno sedaj prevladujočo neoliberalno politiko nizkih davkov in obnoviti prakso, ki jo je kapitalizem pred letom 1980  že poznal. Kolikor prej bodo to spoznanje osvojile tudi politike, toliko bolje bo za sodobno družbo.

Andrej Cetinski, Sinteza, 22.12.2021