Politične razmere v Sloveniji dojemamo zelo različno in o tem več v naslednjih vrsticah. Začenjam s pogledi Petra Jambreka, to je lastnika Nove univerze v Novi Gorici. Predstavil jih je v obsežnem prispevku, ki ga  je Dnevnikov Objektiv objavil 19. marca. Njegovo sporočilo bralcem, kot ga sam razumem, bom kratko tako povzel:

• Politično okolje je v Sloveniji razdeljeno v dva nasprotujoča si bloka, to sta tranzicijska levica in desnica. Pripadniki levice naj bi bili posamezniki in sloji prebivalstva, ki svoje vitalne interese  prednostno zadovoljujejo v breme državnih financ. Da to lahko počno, so si v veliki meri podredili upravljanje države, pri uveljavljanju svojih interesov pa si uspešno pomagajo predvsem z  javnimi mediji, ki jih večinsko (90%) obvladujejo. Tudi njihovo govoričenje o vrednotah, kot so vladavina prava, poštenost in podobno, je treba razumeti kot blef, s katerim zavajajo nasprotnike.
• V nasprotju z levico naj bi se desnica zavzemala za sistemsko ureditev, v kateri naj bi podjetnost imela  osrednjo vlogo pri zagotavljanju materialnega blagostanja in družbenega položaja posameznika. Le desnica je tudi pristni varovalec demokracije.
• Že dve leti imamo v Sloveniji desno vlado, ki je uspešna in resno ogroža interese tistih, ki svoje dohodke neposredno ali posredno črpajo iz državnih jasli.  Od tod naj bi izvirala histerija rušenja aktualne vlade, ki se odraža v številnih oblikah, tudi takšnih, ki spominjajo »na vzore iz časov, ko so se kotile evropske diktature 20 stoletja«.
• Vlada, ki jo bomo dobili po skorajšnjih volitvah, naj bi ne bila leva pa tudi ne desna, pač pa »sredinska«. Njeno osrednje jedro naj bi oblikovali stranki SD in SDS, pridružile pa naj bi se jima tudi ostale stranke, v kolikor bodo seveda želele.

Za primerjavo naj predstavim še svoje poglede na problematiko, ki jo obravnava Jambrek. Začnem naj z delitvijo političnega prostora na levico in desnica. To delitev se sicer splošno uporablja, se je pa v nemajhni meri iztrošila. Po mojem razumevanju družbenih razmer je namreč danes veliko bolj aktualna delitev družbe na posameznike in sloje, ki se zavzemajo za demokracijo, ter na one, ki dajejo prednost avtokraciji kot obliki upravljanja države. Pri tem je z demokracijo razumeti upravljanje, ki se ga izvaja pošteno in učinkovito v korist večine, z avtokracijo pa upravljanje, ki se ga prednostno izvaja v korist družbenih elit, ki avtokracijo podpirajo. Med njima je pomembna prepoznavna razlika: demokracija zagovarja učinkovit nadzor izvršne oblasti oziroma vlade (osrednji nadzorni organi: parlament, pravna država, od politike neodvisni mediji), avtokracija pa tak nadzor kategorično zavrača, med drugim tudi zaradi svoje prizanesljivosti do korupcije njenih podpornikov.
Žal demokracija v svetu in tudi pri nas vse slabše deluje. Zaslužna za to je predvsem preobrazba kapitalizma, ki se je zgodila v zadnjih tridesetih letih. Po II. svetovno vojni je namreč prevladoval kapitalizem z močno, tudi socialno naravnano državo, današnji neoliberalni kapitalizem pa uveljavlja šibko državo z nizkimi davki, kar izrazito koristi kapitalu in škodi večini prebivalstva. Neoliberalni kapitalizem sicer formalno podpira demokracijo (volitve, parlament,…), zavrača pa njene temeljne vsebinske usmeritve. V nemajhni meri si tudi podreja državo in tako ustvarja razmere, v katerih je demokracija upravljavsko neučinkovita, pogoji za krepitev avtokracije pa so zato vse ugodnejši.
V Sloveniji smo pred nekaj leti dobili prevod knjige z naslovom Orban, v kateri je obilo informacij o tem, kako je v sosednji Madžarski avtokracija po vsebini povsem onesposobila demokracijo, ne da bi se odrekla njenim formalnim postopkom delovanja (predvsem volitve in parlament). Po tem zgledu (podrejanje medijev in sodne oblasti, obsežno politično kadrovanje, »kupovanje« podpore kapitala, cerkve in pred volitvami tudi revnejših slojev prebivalstva,..…) ravna tudi Janša, ko si kot aktualni predsednik vlade utrjuje avtoritarno oblast. Še določneje povedano: Janša je kot vodja zelo učinkovit, nima pa značajskih vrlin, ki odlikujejo demokrata (integriteto, poštenost) in zato je njegovo vladanje lahko le avtokratsko. Tako vladanje pa v današnjih časih ne zmore zadovoljiti pričakovanj večine, kar potrjuje tudi Janša: vlada nam že tretjič in vedno je bil, gledano z vidika večine, vse prej kot uspešen.
Naj se vrnem k Jambreku. Tisto kar je zanj levica, so zame pretežno ljudje, ki si predvsem želijo prave, učinkovite demokracije. Jedro desnice, kot jo on promovira, pa je nedvomno stranka SDS pod vodstvom Janše; slednjega predstavlja kot demokrata, po mnenju demokratično usmerjenih Slovencev pa je avtokrat, podobno kot sta v Evropi Putin, Orban in še kdo.
Za zaključek še o aprilskih volitvah, o katerih tudi Jambrek zanimivo razmišlja. To pot bomo na njih odločali predvsem o tem, kakšno politično oblast bomo v prihodnje imeli, demokratično ali avtokratsko. Naša prihodnost bo nedvomno veliko obetavnejša, če bo večina podprla demokratično usmerjeno politiko. Pričakuje se, da se bo to tudi zgodilo. Nova politična oblast pa naj bi se prednostno lotila temeljite prenove sedanje politične ureditve (oblikovanje vlade, volilna zakonodaja, referendumi, politično kadrovanje, soupravljanje,..), saj si le tako v prihodnje lahko obetamo učinkovito in pošteno upravljanje države. Pri tej prenovi pa ni potrebe, da smo zelo inovativni; najmanj bomo grešili, če se bomo zgledovali po švicarski demokratični ureditvi, saj je ta ena redkih, ki tudi v teh časih dobro deluje. Po praksi slednje naj bi ravnali že pri oblikovanju nove vlade: uporabili naj bi – nekaj podobnega priporoča tudi Jambrek – model velike koalicije, v kateri sodeluje večina demokratično usmerjenih strank, še predvsem pa je pomembno, da bo vlado vodila etično neoporečna oseba, ki je vešča vodenja večjih sistemov.
Andrej Cetinski, Sinteza

Dober dan žalost.

Alberto Avgustinčič, Kam je poniknil Mir ?

Pred dnevi (12. marca) je Srna Mandič v sobotni prilogi Dela objavila prispevek (glej tudi tu!), v katerem najdemo nekaj zanimivih  predlogov, kako  lahko demokracijo izboljšamo. Žal si ta čas z njimi ne moremo prav veliko pomagati, saj nam je demokracija resno obolela in da jo zavarujemo  pred vse bolj grozečo avtokracijo, so za njeno normalno delovanje potrebni  bolj radikalni posegi. O tem želim nekaj več povedati v naslednjih vrsticah, pri čemer gre za osebne poglede, o katerih sem že večkrat pisal, a se je vredno ponavljati spričo političnih težav, ki danes pestijo svet, našo državo pa še posebno. Tudi sedanja ukrajinska tragedija je predvsem posledica tega, da si je v Rusiji en človek uspel demokracijo v celoti podrediti, slabo delujoča zahodna demokracija pa se na ta izziv ni bila sposobna ustrezno odzivati.

Demokracija je ena od oblik upravljanja države. Izkušnje kažejo, da dobro deluje, če se jo izvaja v skladu z naslednjimi usmeritvami:

• Demokratična država naj bo močna, upravlja pa naj se jo pošteno in učinkovito v korist večine njenega prebivalstva.
• Upravljanje države naj se izvaja preko dveh aktivnosti, to sta vodenje in nadzor vodenja. Vodenje, izvaja ga vlada, naj se zaupa osebam, ki so vešče tega zahtevnega posla in so etično neoporečne (slednje velja še posebno za predsednika vlade), za nadzor vodenja pa naj skrbi več enot, od katerih so ključne  parlament, pravna država in  javna občila, vendar ob pogoju, da niso odvisne od vlade.

Druga, vse bolj aktualna oblika upravljanja države je avtokracija, ki  se od demokratičnega upravljanja razlikuje predvsem po naslednjem:

• Avtokracija deluje prednostno v korist elit, ki jo podpirajo (vsaj del kapitala, ob podpori politike obogateli izbranci, politično kadrovano osebje v javnem sektorju in državnih podjetjih, cerkev,..), na veliko pa se poslužuje korupcije in se torej na poštenost le malo ozira. Eno njenih pomembnih orodij je sovraštvo do drugačnih, pogosto tudi do izmišljenih sovražnikov. S kako močno podporo cerkve lahko računa, je nazorno pokazal ruski patriarh, ki Putina odločno podpira v agresiji na Ukrajino, saj naj bi šlo za boj proti grehu in zahodnim vrednotam.
• Avtokracija zavrača vse oblike nadzora vodenja države in si zato prednostno podreja javna občila, parlament in sodno oblast. Lep primer, kako to učinkovito počne avtokraciji naklonjeni politik na oblasti, doživljamo že nekaj časa tudi v Sloveniji.

Razlike med demokracijo in avtokracijo so torej zelo velike, po vsebini pa so take, da ne gre dvomiti, da je večina ljudi demokraciji bolj naklonjena kot avtokraciji. Kaj je potem razlog, da avtokracija danes demokracijo resno ogroža, tudi v Sloveniji? Razlogov je sicer več, osrednji pa je slej ko prej neoliberalni kapitalizem, ki ga demokratični svet sedaj že trideset let prakticira. Ta vrsta kapitalizma se namreč sistemsko zavzema za šibko državo z nizkimi davki , ki tudi vitalne koristi večine neredko podreja zasebnim interesom, prizanesljivo pa obravnava neetična ravnanja (laž, prevaro, korupcijo,…). Pravkar našteto predstavlja negacijo temeljnih načel demokracije.

Kapital ima veliko družbeno moč in tako je uspel spričo prevladujočih  neoliberalnih usmeritev in nedavnega propada konkurenčnega socializma demokracijo upravljavsko močno oslabiti in okrepiti svoj vpliv na ravnanja države. Pri tem so mu bile v veliko pomoč tudi vsaj za današnje čase pogosto neprimerne sistemske rešitve, ki se jih demokracija  poslužuje (model oblikovanja vlade, volilna zakonodaja, omejena vloga referenduma, politično kadrovanje, omejevanje soupravljanja,..). Drugače povedano: po svojem ciljnem ravnanju , ne pa toliko po metodah delovanja, se predvsem veliki finančni kapital v  mnogočem ne razlikuje od avtokracije.

Ko demokracija ni sposobna države učinkovito upravljati, se  ustvarja razmere, ki so ugodne za krepitev avtokracije. Ta grožnja se je v Evropi najprej udejanjila v Rusiji v osebi avtokrata Putina, po njem se je zgledoval madžarski avtokrat Orban, slednji pa že nekaj časa usmerja in finančno podpira našega Janšo. Po kriterijih, ki smo jih prej navedli in naj bi bili značilni za avtokracijo, se ti trije politični veljaki bistveno ne razlikujejo. Res je, da si zadnje tedne zaradi ruske agresije vsaj javno niso prav naklonjeni, saj bi Orbanu in Janši drugačno ravnanje na skorajšnjih volitvah resno škodovalo.

Prihodnji mesec bomo šli Slovenci na volitve in to pot odločali o tem, kakšno politično oblast bomo v prihodnje imeli, demokratično ali avtokratsko. Naša prihodnost bo veliko obetavnejša, če bo večina podprla demokratično usmerjeno politiko. Pričakuje se, da se bo to tudi zgodilo. Nova politična oblast pa naj bi se prednostno lotila temeljite prenove sedanje politične ureditve, saj si le tako v prihodnje lahko obetamo učinkovito in pošteno upravljanje države. Pri tej prenovi pa ni potrebe, da smo zelo inovativni; najmanj bomo grešili, če se bomo zgledovali po švicarski demokratični ureditvi, saj je ta ena redkih, ki tudi v teh časih dobro deluje. Po praksi slednje naj bi ravnali že pri oblikovanju nove vlade: uporabili naj bi model velike koalicije, v kateri sodeluje večina demokratično usmerjenih strank, še predvsem pa je pomembno, da bo vlado vodila etično neoporečna oseba, ki je vešča vodenja večjih sistemov.

Andrej Cetinski, Sinteza

Rusija vodi vandalsko vojno, Ukrajina se ne vda, a kdo si mane roke?

Gospod Janez Markeš je v Sobotni prilogi 26. februarja 2022 objavil besedilo z zgornjim naslovom, kjer se v zvezi z ukrajinskim spopadom vprašuje o imenu tamkaj tekoče sedanje igre in uporabi izraze zgodovinska reminiscenca (strnjen spomin) ter atavističen imperij (atavizem=preskočna dednost)?
Kadar vsi trobijo v isti rog, je čas, da si kdo drzne opozoriti na morebitno množično zmoto. Ta lekcija je danes po tridesetih letih od t.i. izbrisanih pereča, kajti predsednik države se je opravičil za ondašnjo množično zmoto – tako v svojem imenu, kot v imenu države, se pravi vseh državljanov? Opravičilu bi moralo slediti kajpak še ustrezno in takojšnje materialno zadoščenje. Nauk: kolektivne zmote se dogajajo in navedeni naš primer zdaleč ni edini!
Za kakšno igro gre v Ukrajini?
Začetki pisne zgodovine Rusov in Slovenov segajo v stoletja davno pred naše štetje. Takrat sta zabeleženi imeni Rasenov in Cluvenov na ozemljih Etrurije – današnje italijanske Toskane s pomembnim mestom Ruma. Neko bojevito pleme iz Lacija (Latinci) je z juga pritisnilo na Rasene=Etruske, jih pregnalo iz Rume, mesto preimenovalo v Roma (po naše Rim), sebe pa poimenovalo v Romane. Z nadaljnjim pritiskom, vključno s tedaj blodečimi Kelti, so se Raseni umikali v gorstvo Alp. Pritisk ni jenjal, zato so se Raseni umikali naprej proti severovzhodu čez Donavo in tudi vzdolž Balkana. Posedli so široka območja na potezi Novgorod-Kijev, jih poimenovali Stara Rus, Nova Rus, Bela Rus, ipd. Današnji Novgorod (Novigrad) se je prvotno imenoval Slovensk. Po balkanski smeri umikajoči se Raseni so ustanovili kneževino Ras v današnji Srbiji, katere ostanek je Raška. Zato imajo potomci rusko/ukrajinske Rus in srbske Ras skupno poreklo. Opisani premiki kajpak niso bili nagli, temveč so potekali stoletja, celo tisočletja. Na novih ozemljih so Rasene pričela nenehno vznemirjati azijatska ljudstva (Huni, Avari, Mongoli, Tatari, Turki), vendar so Raseni, oz. poslej že Rusi, žilavo prenašali njihovo nasilje, preživeli in jih naposled zaporedoma premagali oz. preživeli. Seveda je nekaj azijatskih manir prešlo tudi na Ruse. Ukrajina in Ukrajinci tedaj še niso obstajali.
V Kijevu je spotoma nastala močna kneževina z naj-znametitejšim knezom Vladimirjem I. Kijevskim, ki ga je bil bizantinski cesar prosil za pomoč pri dušitvi notranjega upora v Konstantinoplu. Dogovorjeno in storjeno, nakar se je Vladimir leta 989 poročil s cesarjevo hčerko. Od tedaj se je pričelo med rusko ljudstvo širiti zapovedano pravoslavno krščanstvo; širila se je tudi kneževina. Staro pogansko bajevje so prepovedali in božanske kipe zmetali v reko Dneper. Iz Kijeva je sčasoma težišče preneseno na novo knježevino s centrom v Moskvi, kamor je prešla tudi prvotna kijevska metropolija. Po nenehnem bojevanju, zlasti z azijatskimi plemeni, so naposled nastopili carji, ko se je leta 1547 moskovski veliki knez proglasil za ruskega carja. Velika kneževina je potem postala država Rusija, po njej Sovjetska zveza in naposled današnja Ruska federacija kot zemljepisno največja država na svetu.
Očitno ima ta država in njeno ljudstvo hočeš nočeš zelo globok zgodovinski spomin (reminiscenco). Trpežnost, potrpežljivost, umnost in bojevitost tega ljudstva so se prek tisočletij tako rekoč zapisale v kri, v gene, ker brez tega ne bi preživelo. Med današnjimi Ukrajinci in Rusi v tem pogledu ni razlike. V razdaljah od Poljske do tisoče kilometrov oddaljene Kamčatke na daljnem vzhodu je nastalo stotine slovanskih narečij, pomešanih z ostanki drugih tamkajšnjih plemen s svojimi jeziki, oz. narečji. Eno od njih je tudi današnje ukrajinsko. Za primerjavo lahko vzamemo rezijanščino v Italiji in porabščino na Madžarskem. Obe sta slovenski narečji, a oboji ljudje se zmorejo med seboj razumeti s pazljivim medsebojnim poslušanjem; oboji so Slovenci. Podobno je z razliko ukrajinskega in ruskega jezika; tudi cirilska pisava obeh se le malo razlikuje. Krajine so pomenile in še pomenijo le obrobni mejni svet držav.
Za nas in za svet je torej pomembno vedeti, da izvirajo Ukrajinci in Rusi iz istega rodu. Med njih so se v rodovitna polja naseljevala tudi druga ljudstva in zlasti druga svetovna vojna je pokazala veliko nestrpnost nemške narodnosti do Slovanov, ko so bili v koncentracijskih taboriščih nastavljeni najokrutnejši nadzorniki ravno nacisti iz ukrajinskega bazena. Judje in Slovani so njihovo krutost izkusili. Obujeni tamkajšnji nacionalizem je danes pričel zbujati pozornost, zato je postavljen eden od ciljev sedanjega spopada tudi denacifikacija – kar je zlasti v Nemčiji zbudilo ostre reakcije. Vendar zgodovina se v tem smislu ne sme ponoviti!
Zahodni svet – zlasti Anglija in Amerika – imajo slovanske narode še vedno za drugorazredne. Ni jim mar – pravzaprav imajo interes – da se bratski narodi bojujejo med seboj, ker so s tem ublaženi njihovi notranji državni problemi. Načrt je podoben, kot je bilo bombardiranje in uničenje Libije, Iraka, Jugoslavije, Sirije, Afganistana, še prej Vietnama, Koreje … po drugi svetovni vojni kar 33 takšnih samovoljnih kaznovalnih napadov. Zaplesti ljudi v državljanske vojne; oborožitvena industrija mora s tujino pač trgovati in tudi kri naj se preliva med tamkajšnjimi domačimi ljudmi.
S sedanjim rusko-ukrajinskim spopadom se bo na tem polju najbrž nekaj za kanček premaknilo? Doslejšnji hegemoni (bolje reči žandarji) bodo izgubili del oblasti in nastajal bo nov svet. Sicer v hudih krčih, vendar po drugačnih merilih. Zato je čas, da se vprašamo, koga bo zgodovina postavila na pravo in koga na napačno stran? Sedanja množična norost se bo morda pokazala za zmotno in morda bo kakšen bodoči politik čutil potrebo po opravičilu?
To besedilo nastaja, ko boji v Ukrajini potekajo in še niso dosegli vrhunca. Vendar je že mogoče napovedati zmoto gospoda Janeza Markeša skupaj z njegovimi somišljeniki, češ da je Rusija (on jo imenuje imperij) stopila na pot propada? Pustimo času čas!
Volodja Zelenski ne kaže nobenega smisla za geostrategijo in geopolitiko, zato bi svojim rojakom in našim davnim bratrancem bolj koristil, če bi v lutkovnem gledališču nadaljeval z razveseljevanjem otrok – za vodenje države očitno ni sposoben. Podobno je s tistimi njegovimi svetovalci, ki so v tekočem času predlagali prošnjo za sprejem Ukrajine v Evropsko skupnost, v Nato in s te strani zaprtje ukrajinskega zračnega prostora. Kot da bi želeli povečati število ukrajinskih in sploh človeških smrtnih žrtev?
Naše misli bi bilo bolje usmeriti na lastno bodočnost, kajti trenutno je varnost naših državnih meja največ odvisna od dobre volje drugih. Resna igra teče in prebujajoči se bodoči svet bo najbrž drugačen od današnjega.
Ivan Lah

Predsednikom RS, DZ, DS in vlade republike Slovenije;
Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport;
Direktoratu za šport;
Olimpijskemu komiteju;
Kulturnim in športnim asociacijam.

Prosimo, preberite in se zamislite-!

Tudi v SINTEZI-KCD odločno obsojamo rusko intervencijo na Ukrajino, ki se je spremenila v umazano in nasilno vojno!
Toda hkrati ne razumemo odločitve športnih zvez, klubov in funkcionarjev, še manj pa kulturnih asociacij in ustanov, ki so se odločile za izključevanje ruskih umetnikov in športnikov iz mednarodnega sodelovanja in tekmovanj. So res ruski umetniki in športniki do te mere »krivi« za vojno v Ukrajini, da jih je treba izključiti iz mednarodnega dogajanja? Ali niso prav te zveze desetletja oznanjale in prakticirale načelo, da ne gre mešati kulture in športa s politiko? Zakaj naenkrat uveljavljate povsem nasprotno, pravno nevzdržno in moralno zavržno dejanje »kolektivne odgovornosti in krivde«? Kaj zahtevate od ruskih umetnikov in športnikov – da se vključijo v politiko in organizirajo puč proti Putinu?! Koliko so vredne kolajne in odličja, ki jih dosegajo ostali športniki samo zato, ker ste izključili ruske in beloruske, jutri pa mogoče še kitajske in še druge športnike?
Zakaj nismo tako ravnali ob agresiji »koalicije voljnih« na Irak? Ali drugače: ali ni skrajno dvolično, da države EU (Nemčija, Italija, Belgija, … tudi Slovenija) še vedno kupujejo plin in nafto od Rusije, s čemer Putin financira vojno v Ukrajini, hkrati pa izključujejo ruske umetnike in športnike, celo tiste, ki proti tej vojni sami javno protestirajo?
Načelo kolektivne krivde je skrajno nemoralno in v sodobnem svetu nesprejemljivo, zato zahtevamo, da Slovenija preneha s to dvoličnostjo in pokaže vsaj nekaj dostojanstva in razumevanja do ruskih umetnikov in športnikov, ki za to vojno niso ne odgovorni ne krivi.

V SINTEZI-KCD SE SRAMUJEMO ODNOSA SLOVENSKE POLITIKE DO NJIH!

Za SINTEZO-KCD:
Emil Milan Pintar, Rado Bohinc, Dušan Keber, Tjaša Zorc, Jože Dular, Peter Glavič, Vojko Starovič, Sašo Murtič, Zvone Dragan, Vlado Pogorevčnik, Igor Koršič
in številni drugi člani, podporniki in somišljeniki SINTEZE-KCD

Pravzaprav se uporablja tudi lepši izraz dvoličnost. Pomeni pa človeka, ki se dela drugačnega – boljšega, kot dejansko je in tistega, ki skriva svoje namene. Hinavščino se povezuje tudi z neiskrenim, tudi brezobzirnim ravnanjem, vedenjem in govorjenjem. Ta kratek opis pojma je nujen za razumevanje avtoritet, ki to niso, političnih elit, in različnih uglednežev, lahko bi celo rekel že snobov, ki veliko dajo nase in na svoj ugled. A vendar je ta samopodoba navedenih največkrat lažna in tako neresnična, da kar boli. Pravzaprav gre po malem že za patološko oz. bolezensko narcisoidnost, ki dobiva na veljavi. Še posebej pred volitvami, ko skušajo politiki z všečnimi potezami in govorjenjem prikriti svoja nesprejemljiva, velikokrat tudi pokvarjena ravnanja, ki imajo trajne negativne posledice za vse nas.
Ponedeljkov intervju Marcela Štefančiča v Studiu City s predsednikom države Borutom Pahorjem je bil vzorčen primer samovšečnega in prepotentnega zavajanja novinarja in nas gledalcev. S strani predsednika seveda. To, da se izogiba poštenim in jasnim stališčem na vprašanja, kaže omenjeno hinavščino, ki je očitno dobila »domovinsko pravico« v medsebojnih odnosih med ljudmi. In zakaj? Zato, ker lahko tako ravna!
Enaka ali še večja hinavščina je izražena tudi s strani politikov v parlamentu oz. vladi, ki pojejo besedo, izdajo svoje volivce in program, se brezsramno pajdašijo med seboj, ker vidijo očitno le svoj lastni interes, ne pa interes ljudi oz. državljanov.
Preveč je primerov, da bi človek opisal vse, a hkrati je le potrebno konkretizirati imena in priimke, ki so izstopali v preteklosti in sedanjosti. Ne zaradi nekih zamer in poudarjanja napak, temveč zaradi integritete teh oblastnikov, ki odločajo o našem življenju.
Hinavščina je pravzaprav lep izraz za lastnost tistih, ki so postavljali žico na meji, in povzročili ne le smrt gluhoneme deklice ter številnih drugih, drugačnih beguncev, temveč tudi sprejeli azilno politiko, ki je daleč od humanistike. Smo že skoraj pozabili na imena in priimke, ki so za to »zaslužni,« kot so dr. Miro Cerar, mag. Vesna Gjerkeš Žnidar, Andreja Katič in drugi.
Ali pa na izjave, da se Slovenija brani v Afganistanu in je zato opravičljivo angažiranje Slovenske vojske v tej državi. Dr. Anton Grizold, dr. Ljubica Jelušič, Karl Erjavec in drugi so nas prepričevali o potrebnosti takšnega angažiranja.
Danes se ponovno nekatera imena pojavljajo z namenom opravičevanja takratnih ravnanj, ali pa so kot »strokovnjaki« angažirani pri razlaganju situacije doma in v svetu.
Zopet je lep prikaz hinavščine trenutne Janševe oblastne garniture, ki prednjači v zavajanju oz. spretnem laganju. Tako glede tretiranja beguncev iz Ukrajini in drugih dežel, kot tisoče drugih zadev. Tega je pravzaprav toliko, da bi človek moral Lažnivega Kljukca razglasiti za poštenjaka v primerjavi z odločujočimi slovenskimi politiki. Izpostavljena imena kot so Janez Janša, Igor Zorčič, Aleš Hojs, Janja Sluga, dr. Aleksandra Pivec, Matej Tonin, Gregor Perič, in številna druga neimenovana, si velja zapomniti. Pred časom sem sicer napisal, da bi bilo potrebno imena trenutne oblastne garniture od predsednika države, do vseh ministrov in članov parlamenta ter Državnega sveta trajno vklesati na kakšno mesto. Mogoče najboljše na spravaški spomenik sredi Ljubljane, kot dokaz »uspešne« politike in dosežene »demokracije« in sprave. Zraven pa bi spadalo še kakšno škofovsko ali kardinalsko ime.
Skratka: hinavščino je potrebno obsoditi tako, da politikov in podpornikov, ki so nas pripeljali v današnjo situacijo doma in v svetu, ne bomo več volili. Ne bomo jih poveličevali in ne dopustili njihovega dosedanjega hinavskega ravnanja. Ne zaslužijo si besede »spoštovani!«
Vsekakor so njihove »napake« v oblastnem ravnanju enostavno politično in človeško neodpustljive. Kazensko pa, no ja, marsikaj bi lahko presodilo kakšno sodišče.
Miloš Šonc, Grosuplje

Srna Mandič je 12.03.2022 v SP Dela objavila članek o stanju demokracije pri nas in nerazumevanju naših političnih strank le-te. Med drugim pravi »Demokracija je starodaven izum, ki pa ima svoje sodobne nadgradnje. Vredno je razmišljati o njih in jih uvajati v življenje.«  Članek

***

V aprilu bomo imeli volitve, ki bodo odločilno vplivale na to, kako bomo svojo državo v prihodnje upravljali, demokratično ali avtokratsko.

Pod gornjim naslovom je Tomaž Mastnak objavil zapis, v katerem obravnava izjemno aktualen problem, to je slabitev demokracije in krepitev avtoritarnih oblik vladanja. Njegovi razlagi se v večjem delu pridružujem, pogrešam pa v njej nekatera pojasnila pa tudi razmislek o tem, kako sanirati obravnavane družbene probleme. Nekaj tega, kar po mojem manjka, bom v naslednjih vrsticah sam zapisal. Da me bo lažje razumeti, bom kratko povzel tudi osrednjo vsebino Mastnakove razlage, kakor jo sam dojemam. Za naslednje naj bi šlo:
– Liberalizem naj bi bil danes, tako Mastnak, v resni krizi, čemur tudi sam pritrjujem. Pri tem z liberalizmom razumem v svetu prevladujoča družbeno-ekonomska usmeritev, ki se predvsem zavzema za svoboden trg in šibko državo z malo sociale in nizkimi davki.
– O tem, zakaj sedanja kriza liberalizma, Mastnak ne pove veliko. Po mojem jo predvsem povzroča Kitajska. Ta je namreč pred nekaj desetletji uvedla tržno gospodarstvo, ki ga kot država aktivno usmerja in podpira, vzdržuje pa tudi spodobno socialno politiko. Njen družbeni model se torej bistveno razlikuje od liberalnega in je tudi razvojno bolj učinkovit. Liberalni kapitalizem tako danes na številnih področjih težko konkurira kitajskemu, njegova idejna zasnova (šibka država) pa je postala močno vprašljiva.
– Mastnak ugotavlja, da liberalizem svojo krizo zdaj sam neposredno rešuje in to z diktaturo. V podkrepitev tega mnenja še ta njegov citat: »Medtem ko so pred sto leti reševanje zahodne civilizacije prepustili fašizmu, so zdaj fašizem inkorporirali. Liberalizem se preobrača v totalitarizem, ne da bi prenehal biti liberalizem«. Te ocene so zelo radikalne, v nemajhni meri pa ustrezajo dejanskim razmeram. Zaradi boljšega razumevanja jih je primerno nekoliko dopolniti, predvsem pa je potreben razmislek o alternativi za totalitarizem, s katerim svoje zadrege rešuje liberalizem. O tem več v naslednjih vrsticah.
Kitajska izkušnja prepričljivo dokazuje, da so temeljne usmeritve liberalizma napačne, saj je tržno gospodarstvo ob šibki državi razvojno vse manj uspešno. Rešitev je torej v močni državi, ki se jo učinkovito upravlja. Za njeno upravljanje se ponujata dva modela, eden je avtoritaren, drugi pa demokratičen. Temeljna razlika med njima je v tem, da demokratičen model kot svojo ključno sestavino zagovarja učinkovit nadzor vlade (izvajalci nadzora: parlament, sodna oblast, od politike neodvisna javna občila,….), totalitarni model pa tak nadzor kategorično zavrača. Ta razlika generira številne druge razlike med modeloma, zaradi katerih je večina ljudi demokraciji bolj naklonjena kot avtokraciji, medtem ko slednja ustreza kapitalu, katoliški cerkvi in osebam, ki so značajsko naklonjene sovraštvu do drugačnih.
Demokracija je žal danes v številnih državah v krizi, tudi v Sloveniji. Med njene povzročitelje je smiselno vsaj pri nas uvrstiti predvsem dva dejavnika: preživeli model oblikovanja vlade ter neprimerno volilno zakonodajo. Te sistemske slabosti so doslej liberalizmu ustrezale, saj so slabile moč države in zato ni bil naklonjen njihovi odpravi. Sedaj pa je soočen s spoznanjem, da brez močne države v prihodnje ne bo šlo. Pri tem pa se pojavlja dilema, kako jo upravljati, demokratično ali avtokratsko. Kot rečeno, je večina sicer bolj naklonjena demokraciji, a je ta sedaj upravljavsko tako oslabela, da bo z njo težko zadovoljiti potrebe po učinkoviti državi. To je eden osrednjih problemov sodobne družbe, ki ga je možno razrešiti le s sistemsko prenovo demokracije s ciljem, da se njeno upravljavsko učinkovitost bistveno poveča in prilagodi današnjim potrebam. Če se v tem ne bo uspelo, se nam obeta splošna prevlada avtokracije z značilnostmi fašizma, kot to nakazuje Mastnak.
Za zaključek le še to. V aprilu bomo imeli volitve, ki bodo odločilno vplivale na to, kako bomo svojo državo v prihodnje upravljali, demokratično ali avtokratsko. Za uspeh demokracije je ključno, da na volitvam večinsko podpremo stranke, od katerih si lahko obetamo, da nam bodo državo učinkovito in pošteno upravljale, zaradi uresničitve te usmeritve pa so pripravljene izvesti tudi potrebne sistemske spremembe v naši politični ureditvi.
Andrej Cetinski, Sinteza

Tjaša Zorc
(OPROSTITE MOJI NEPOSREDNOSTI)

⚜                             ⚜                               ⚜                               ⚜                                ⚜

Da precej pozorno opazujem dogajanje na slovenski politični sceni, ni skrivnost. Da se ne nagibam v desno, tudi. A skušam kljub temu ostati kolikor toliko poštena do obeh strani. Vsaj v analiziranju že storjenih napak, ki so pripeljale Slovenijo do sem, kjer je.
Da ne bo pomote, bom na kratko povzela svoje prepričanje:
V 30 letih je bila tej državi storjena komaj še popravljiva škoda.
Z agresivnostjo desne opcije.
In z mlahavo omahljivostjo leve opcije.
In s finančnimi mahinacijami ter vpetostjo v lobiranje obeh opcij.
In skrbi za lasten obstanek na oblasti – zopet obeh opcij.
Tako, na kratko.

Človek bi pričakoval, da smo se iz zgoraj zapisanega česa naučili.
In doumeli, da bo treba zdaj nekaj storiti drugače.
Oziroma marsikaj, ne le nekaj.
Prisluhniti Madžarom, njihovi opoziciji, ki nas svari pred ponovitvijo lastne napake, ki je Orbana dobesedno ustoličila na oblasti.
Napake, imenovane NEENOTNOST.
So moja pričakovanja zaman?

Pri nas se zdi, da smo še bolj razdeljeni, kot smo bili včasih.
Pa s tem ne mislim le razkola med desno in levo opcijo, že znotraj leve – pod kar štejem vse, kar ni desno, kajti sredine – vsaj skozi mojo percepcijo – ni enotnega koncepta. Ne more obstajati, vsaj v trenutnih razmerah ne. Vsi, ki trdijo drugače, se – milo rečeno – sprenevedajo.

No, vrnimo se k razdeljenosti. Na levi strani.
Nihče nikogar ne mara.
Okej, KUL-ovci skušajo sodelovati. Zadnje čase bolj uspešno kot prej, to jim gre priznati. Zato jih bom ta hip izvzela iz te kritike.
Kritiko prvenstveno namenjam novo ustanovljenim strankam. In listam … vsemu, kar diši na politično udejstvovanje.
Ja, razumem, v vaših očeh je KUL del problema.
A je, obenem, hoteli to ali ne, tudi del rešitve.
Pomemben del.
S katerim boste morali, če rešitev res iščete – sodelovati, pa če vam je to všeč ali ne.

Saj, če ne dosežemo res ŠIROKEGA, s tem mislim na najmanj 60 poslancev, konsenza,
JE VSE ZAMAN.
Edino tako se bo namreč mogoče posvetiti nujnim SPREMEMBAM.
Ki nas bodo popeljale naprej, ne pa nazaj, kamor korakamo že 30 let.
In edino TO je tisto, KAR ŠTEJE!
Pot naprej!

Ni pomembno ali verjamete v pandemijo ali ne. Ta bo minila.
Tudi to, ali je za vas pomembnejši volilni ali medijski zakon, je sekundarnega pomena.
DOJEMITE KONČNO, da je politika servis državljanov.
TOREJ NAJPREJ PREVERITE, kaj je pomembno za nas, DRŽAVLJANE.

LJUDJE HOČEMO, da se to uničevanje naše države KONČA!
Hočemo, da se nekdo končno posveti GRADNJI!
In zavedamo se, da ena stranka sama pač ne bo zmogla.
Zato ZAHTEVAMO, da naposled prestopite okvirje LASTNEGA EGOIZMA
in se začnete pogovarjati. In se tudi SILA HITRO DOGOVORITE,
kaj je v tem trenutku res pomembno.

POMEMBNEJŠE OD VAS SAMIH.
Kajti če ne priznavate, da je prihodnost Slovenije NAJVIŠJA VREDNOTA,
potem nimate v politiki KAJ ISKATI.

LEPO VAS PROSIM!
Zdaj je čas ZA REŠITVE!
ZA ABSOLUTNO SODELOVANJE – in s tem absolutnim mislim dobesedno.
Zdaj je čas, DA OBRNETE NOV LIST.
DA NAM, DRŽAVLJANOM SLOVENIJE, KONČNO OMOGOČITE DOSTOJNO ŽIVLJENJE.

Zdaj mora – poudarjam MORA – priti do DOGOVORA VSEH NAPREDNIH strank, zvez, list …, kako boste Slovenijo popeljali
V PRIHODNOST!
Razumete?

Če ne razumete ali se ne strinjate, potem pa
SMO RES V TEŽAVAH!

⚜                         ⚜                         ⚜                         ⚜                          ⚜

prof. Borut Ošlaj, slovenski filozof

Obdobje adolescence naše mlade države se izteka; čas je, da obogateni z izkušnjami vstopimo v zrelejšo fazo.
Z zgodovinskimi delitvami in razlikami so tesno povezane tudi aktualne politične in ideološke. Tudi te so pri nas žal zaostrene do vrelišča in v svoji toksičnosti močno zavirajo možnosti celovitega razvoja družbe.
Smiselno in hkrati nujno bi zato bilo, da se po državni osamosvojitvi lotimo še bistveno pomembnejšega projekta političnega osamosvajanja. Osamosvojiti se moramo izpod jarma lastne politične nezrelosti, ki se kaže v ideološki zasvojenosti, v slepem kopičenju vpliva in moči za ʽnašeʼ, v brezobzirnih diskreditacijah in slabitvah političnih nasprotnikov.
Kdo je ta dober in kdo ta slab, kdo zaslužen in kdo ne.
Tisti, ki desnico brez prepričljivih dokazov povezujejo s fašizmom in totalitarizmom, levico pa z lenobo, anarhizmom in kaosom, že uporabljajo radikalizirano govorico, ki temelji na izključevanju in povzdigovanju lastne pozicije oz. enega pola naše fakultativnosti nad drugega.
Vedeti pa moramo, da bo pot do politične osamosvojitve verjetno daljša in težja kot je bila pot našega državnega osamosvajanja.
Za začetek pa:
Pogovorimo se v miru, brez razčiščevanj in maščevanj opravimo odpis moralnih dolgov in skupaj ter z jasnim pogledom naprej začrtajmo smernice možnosti boljšega življenja.

Borut Ošlaj: Prispevek k pragmatični apologiji razlik