Med razlogi, da do oblikovanja pokrajin ne pride, je vprašanje, kako velike naj bodo oziroma koliko naj jih bo. Stroka argumentirano opozarja, da pokrajin ne sme biti več kot osem.
Temu lahko pritrdimo tudi z ustavno pravnega vidika, saj bi majhne pokrajine bolj spominjale na upravne okraje, ki so podaljšek državne oblasti, kot na močne in vplivne subjekte političnega odločanja na pokrajinski in državni ravni, pa tudi spodbujanja sodelovanja prek državnih meja.
Čeprav velja v Sloveniji levica predvsem za glasnika mesta in desnica podeželja, se ne glede na to, kdo je na oblasti, ohranjata in krepita centralizem in strankokracija, ki škodujeta tako mestu kot podeželju in njunim prebivalcem.
Dolgoročno gledano odprava storjenih napak iz preteklosti ni dovolj; potrebne so sistemske reforme. Ustanovitev pokrajin in demokratizacija volilnega sistema sta takšni izboljšavi, ki naj trajno preprečujeta poglabljanje prepada med vsemogočno centralno oblastjo ter podrejenimi slovenskimi mesti, podeželjem in njihovimi prebivalci.

SLOVENSKA MESTA IN PODEŽELJE
Dr. Ciril Ribičič

Stališče programskega sveta Sinteza-KCD:
Zavračamo predlagani model oblikovanja Pokrajin

Kolumno objavljeno v časopisu Delo z naslovom Koga je strah plebiscita? je objavil Luka Lisjak Gabrijelčič (L.L.G.), katerega mnenja o aktualnih družbeno-političnih razmerah že lep čas lahko ob sobotah prebiramo v Delu. Pred nedavnim je zbudil pozornost javnosti tudi kot avtor javnega pisma – pismo je sopodpisalo več deset javnosti poznanih oseb -, v katerem vlado poziva , da z vsemi sredstvi podpre Ukrajino v njeni vojni z Rusijo, slej ko prej s ciljem, da se slednjo vojaško porazi. Tega, da bi bilo to vojno možno končati za pogajalsko mizo, očitno ne verjame in v tem se njegovo pismo tudi razlikuje od podobnega javnega poziva, katerega avtor je A. Juri, ki pa ima vojaško razrešitev ukrajinske morije za rešitev, za katero se zaradi njenih strašljivih posledic ne smemo zavzemati.
Med argumenti, zakaj se je ruski agresiji potrebno vojaško zoperstaviti, omenja L.L.G. predvsem naslednje: Rusija ne steguje rok le po ozemlju Ukrajine, pač pa tudi po njeni narodni identiteti, saj omalovažuje ukrajinski jezik, pogosto z besediščem fašizma. V kolikšni meri so te navedbe verodostojne, se da razbrati tudi iz tega, kar navajam v naslednjih vrsticah.
Po podatkih, ki se jih najde na spletu (recimo nemška wikipedija), je leta 2011 v Ukrajini 43% prebivalstva ukrajinščino uporabljalo kot svoj pogovorni jezik, ruščino 39%, oba jezika, to je ruščino in ukrajinščino, pa 17%. V njenih vzhodnih pokrajinah Lugansk in Doneck je večina prebivalstva tudi sicer ruske narodnosti. Ukrajina je torej jezikovno in narodnostno vse prej kot enotna država, kar pa ob njenem demokratičnem upravljanju ne sme biti težava, lahko je celo prednost. Z demokracijo pa ima ta država žal resne probleme. Leta 2014 so namreč njeno politično oblast nasilno prevzele Rusiji zelo nenaklonjene osebe, ki so pričele rusko govoreče prebivalstvo obravnavati z metodami, ki ustrezajo vsebini pojma »fašizem«. Med drugim so pričele prisilno omejevati uporabo ruskega jezika in tako po letu 2017 tudi otroci ruskega porekla po veljavni zakonodaji nimajo več možnosti, da bi v šolah uporabljali svoj materni jezik. Ta skrajno neprimerna politika, ki je poleg drugega dopuščala tudi obsežno korupcijo, je bila ves čas deležna aktivne podpore ZDA, EU pa se je sprenevedala, da je ne zaznava. Rusija se z njo seveda ni mogla sprijazniti in ker očitno ni imela drugih možnosti, se je Putin odločil, da z njo obračuna vojaško. Temu njegovemu ravnanju ni lahko argumentirano oporekati, vsekakor veliko težje, kot to velja za marsikaj drugega, kar počne kot pristen oligarh.
Razloge za ukrajinsko morijo razlagava torej z L.L.G. povsem različno. Oba pa dopuščava, da se motiva. Ta možnost je tudi osrednja zadeva, ki jo L.L.G. obravnava v svoji tokratni kolumni v Delu. Če sem ga prav razumel, je povsem prepričan v pravilnost tega, kar je o ukrajinski vojni navedel v zgoraj omenjenem javnem pismu, dileme pa se mu porajajo glede tega, kako to vojno končati. Ne izključuje tudi možnosti, da se jo konča za pogajalsko mizo, vendar naj bi ta pot obetala uspeh le v primeru, če bi Putin pristal na plebiscit v ukrajinskih pokrajinah, ki si jih Rusija že prilastila (Krim) oziroma se jih želi prilastiti. Predlaga tudi pogoje, ob katerih naj bi se plebiscit izvedlo, ti pa so za Putina nedvomno nesprejemljivi. Ker bo slednji možnost plebiscita zavrnil, naj bi bil to, tako vsaj zadevo razumem, močan argument v prid mnenju, da si od pogajanj z Rusi ne moremo veliko obetati.
Ukrajinsko morijo bi morali čimprej končati. Možno je to le za pogajalsko mizo in ob pogoju, da obe vojaško sprti strani pristaneta, da bo Ukrajina v prihodnje nevtralna demokratična država, ki pokrajinam z večinsko ruskim prebivalstvom priznava primerno avtonomnost in tudi sicer dosledno spoštuje narodnostne in jezikovne posebnosti njenega prebivalstva. Verjamem, da bi Rusija na tako rešitev pristala, veliko težje pa bi jo sprejela aktualna politična oblast v Ukrajini, vsaj dokler je ta deležna obilne moralne in vojaške podpore s strani ZDA in EU. Ta podpora postaja zato vse bolj škodljiva in zato bi bilo koristno, da o njeni primernosti resno razmislijo tudi intelektualci, kot je pisec naslovne kolumne.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.8.2022

Delov ugledni komentator Peter Rak odpira razpravo o demontaži klasičnih političnih sistemov. Ker nobena skrajnost ni dobra, je vredno prebrati tudi ta komentar – klik.

– Vojna v Ukrajini –

Gre za morijo, ki jo je letos v februarju z vojaškim napadom na Ukrajino izzval ruski oligarh Putin in je doslej to državo in njeno prebivalstvo izjemno prizadela, njene posledice pa vse bolj boleče zaznava tudi prestali svet, še predvsem Evropa. Vojne se najpogosteje končajo s porazom ene od vojskujočih se strani, precej redkeje pa za pogajalsko mizo. V obravnavnem primeru ne gre računati s tem, da bi Ukrajina lahko vojaško porazila Rusijo, tudi spričo nuklearnega orožja, ki bi ga slednja nedvomno uporabila, če bi bila resno ogrožena. To vojno je zato možno končati le za pogajalsko mizo in zato bi se morali razumni politiki zavzemati za to, da do pogajanj čim prej pride in se tudi uspešno zaključijo.
Žal gornje mnenje ni deležno splošne podpore. Naša javnost je to spoznala pred dobrim mesecem, ko sta dve skupini v javnosti poznanih intelektualcev vladi naslovili pismi s predlogi, kako naj ta politično ravna glede vojne v Ukrajini; ena skupina se je zavzela za usmeritev, ki jo navajam zgoraj, druga pa je izhajala iz domneve, da je Rusijo možno in potrebno vojaško poraziti in zato se naj Ukrajini nudi vso potrebno pomoč, da bo v tem tudi uspela.
Zanimive informacije o tem, kako smo glede vojne v Ukrajini razdvojeni, nam nudijo pisma bralcev, ki jih objavlja sobotna priloga Dela. Tako lahko v njeni izdaji z dne 8.7.2022 preberemo dve pismi, avtorja sta dr. Janez Kopač in mag. Ivan Ketiš, ki ne prav v rokavicah polemizirata s pismom Tita Turnška, objavljenem v Delu en teden pred tem. Turnšek naj bi se pregrešil predvsem s tem, da se je zavzel za to, da obe strani čimprej sedeta za pogajalsko mizo in končata morijo v Ukrajini, omenjena pisca pa očitno menita, da je Rusijo v tej vojni možno in potrebno poraziti.
Slovenci smo politično na sploh močno razdvojeni in zato niti ne preseneča, da se razhajamo tudi v ocenah glede možnosti in načina, kako končati vojno v Ukrajini. Večjih problemov zaradi teh razhajanj ne bi smeli imeti. Resno pa bi nas moralo skrbeti, kako v tem primeru ravna politika Evropske unije. Tudi ta namreč očitno izhaja iz domneve, da Ukrajina ob zadostni podpori v orožju Rusijo lahko vojaško porazi. Rezultati take politike se bodo slej ko prej odrazili predvsem v naslednjem:

• Namesto da bi morijo v Ukrajini kolikor mogoče hitro končali, se jo bo podaljšalo, vsaj za nekaj mesecev, če že ne za leto ali še več. (Prej ali slej se bo namreč končala, najbolj verjetno za pogajalsko mizo). Posledično bosta obe vojskujoči se strani dodatno utrpeli velike človeške žrtve in ogromno materialno škodo.
• EU bo utrpela veliko ekonomsko škodo, še predvsem zaradi težav z oskrbo z energijo in močno povečanih stroškov za vojaške namene. Posledično bo najbolj prizadeta socialna država, kar bo slabilo tudi politično stabilnost EU kot zvezo držav.
• Ekonomske koristi od nadaljevanja ukrajinske morije bo imela predvsem orožarska industrija, od držav pa si jo lahko obetajo predvsem ZDA; le te jih bodo znale izrabiti tudi za nadaljnje podrejanje EU.
• Politična razmerja v svetu se bodo pomembno spremenila. Predvsem bo politično oslabel zahodni demokratični svet (ZDA z EU), okrepilo pa se bo zavezništvo avtoritarnih držav pod vodstvom Kitajske.
• Ekološka sanacija okolja, ki je bila že doslej preveč zapostavljena, bo v naslednjih letih bistveno prizadeta. Tudi zato se nam obeta vse več neviht, povodenj in drugih težav zaradi pregretega ozračja.
• Če bi se Ukrajina tako okrepila, da bi vojaško Rusijo resno ogrozila, se nam obeta nuklearna vojna s posledicami, ki so za sedaj težko predstavljive.

Sedanja evropska politika do vojne v Ukrajini je za EU in še predvsem za Ukrajino izjemno škodljiva, koristi pa Ameriki, še predvsem njenemu kapitalu, EU s svojo politiko v tem primeru očitno pohlevno sledi navodilom ZDA in pri tem zapostavlja tudi svoje vitalne interese. Zakaj to počno njene osrednje države (predvsem Nemčija, Francija in Italija), ki jim ostale članice pridno sledijo, preprosto ni mogoče dojeti. Kako se bo končala ta zgodba, v kateri je vse manj prostora za razum, etiko in koristi večine, je težko predvideti. Tako nam ostaja le upanje, da do streznitve evropske politike vendarle ni več daleč.
Andrej Cetinski, Sinteza, 11.7.2022

– – – + + + – – –

Opombe skrbnika:

O krvavi moriji v Ukrajini smo na spletnih straneh Sinteze že veliko pisali. Objavili smo kar nekaj prispevkov naših članov pa tudi drugih mnenj in različnih stališč (glej spodaj!). Upanja, da se bodo strasti v bolnih glavah kmalu začele umirjati, ni. Po našem prepričanju je bil scenarij te vojne izdelan krepko zahodneje od obeh vojskujočih se. In od tam se pričakuje predloge za ustavitev morije.

Od slovenske diplomacije pričakujemo mnogo več, kot je do sedaj pokazala. Že načelno stališče o pravici državljanov do samoodločbe, kar smo pred tridesetimi leti sami častno izpeljali, bi nekaj veljalo (glej: POBUDA ZA »MIROVNI SPORAZUM UKRAJINA 2022«). Glede na že desetletja trajajoče medsebojne sovražnosti je edina trajna rešitev izvedba referendumov, na katerih se prebivalci vsake posamezne sporne upravne regije svobodno izjasnijo o tem, ali naj bo regija dolgoročno bodisi (a) sestavni del Ukrajine bodisi (b) samostojna državno-pravna entiteta bodisi (c) sestavni del Ruske federacije.

– – – + + + – – –

Nekaj starejših objav:

Putin, Nato, Ukrajina in Slovenija; Jože Mencinger; 3.6.2022

– – – + + + – – –

DO KDAJ ŠE UKRAJINA? Aljuš Pertinač z gostoma dr. Bogomilom Ferfila in mag. Bernardom Brščičem v TV oddaji FAKTOR; 2.6.2022

– – – + + + – – –

Poziv Vladi RS v zvezi z vojno v Ukrajini; Spomenka Hribar; 18.6.2022

– – – + + + – – –

Vojna v Ukrajini; Andrej Cetinski; 19.6.2022 

– – – + + + – – –

Odprto pismo Ministrici Fajonovi; Emil Milan Pintar; 21.6.2022

– – – + + + – – –

Zanje je Ukrajina peskovnik za gradnjo fašistične države – (Medijska vojna je žal bistvena sestavina tudi te vojne) – 9.3.2022

– – – + + + – – –

Pot v vojno in nepotrebna vojna po letih hinavščine in zapravljenih priložnosti za mir;  Drago Dakić Prelc; revija Obramba, junij 2022; (Kaj je bilo prej in kako je prišlo do vojne? Zakaj nihče ne govori o miru?)

– – – + + + – – –

Kronologija rusko ukrajinskega spora (YouTube); Massimo Mazzucco; 8.5.2022

Pismo je poslano vsem poslanskim skupinam, predsednici DZ Urški Klakočar Zupančič, Predsedniku vlade dr. Robertu Golobu in vsem ministrom vlade RS.

Zadeva: Zavračanje predlaganega modela oblikovanja Pokrajin

Spoštovane predsednice in predsedniki poslanskih skupin!

Te dni je Državni svet (DS) v zakonodajni postopek vložil svoj predlog za oblikovanje in ustanovitev Pokrajin. To je pomemben korak naprej v tridesetletni razpravi strokovne javnosti in političnih struktur, ali Pokrajine sploh rabimo in če jih, kakšne naj te bodo in koliko naj jih bo. Toda v SINTEZI-KCD NISMO PREPRIČANI, DA JE TO KORAK V PRAVO SMER.

Dolgoletna razprava je pokazala, da je glavni razlog za ustanovitev Pokrajin potreba po demokratizaciji in decentralizaciji nekaterih postopkov upravljanja in odločanja. To hkrati pomeni, da morajo biti Pokrajine OPRAVILNO SPOSOBNE, ko gre za odločitve in uresničevanje številnih regionalnih vprašanj razvoja in vodenja družbe. Da bi te postopke približali državljanom določene regije, morajo Pokrajine zato temeljiti na regionalnih specifikah, etničnih in gospodarskih značilnostih, prometno in demografsko zaokroženih celotah, torej na zgodovinsko oblikovanih entitetah. V svojem bistvu morajo temeljiti na POVEZOVANJU občin z istimi razvojnimi značilnostmi in programskimi cilji, ne pa na zadovoljevanju želja po DELITVI OBLASTI. Želeli bi, da bi se Pokrajine oblikovale samoiniciativno, od spodaj navzgor, s povezovanjem občin v večje skupnosti, toda to se v zadnjih 20 letih ni zgodilo v tolikšni meri, da bi bila lahko to osnova za oblikovanje Pokrajin. Zato je zakonska regulativa očitno nujna.

Cilj uveljavitve Pokrajin torej lahko razumemo kot uveljavitev političnega in razvojnega POLICENTRIZMA v razvoju Slovenije, ki ne bo povečeval birokratizacije oblasti in njenega plastenja, temveč bo odločitve o pomembnih razvojnih in življenjskih vprašanjih približal prebivalstvu s skupnimi značilnostmi, potrebami in razvojnimi cilji. Povedano drugače: potrebujemo zgolj toliko Pokrajin, kot se je v stoletjih razvoja Slovenije oblikovalo zgodovinskih entitet. Optimalno število je torej ŠEST do največ OSEM Pokrajin. To je tudi strokovno mnenje številnih strokovnjakov, ki se že dolgo ukvarjajo s temi vprašanji.

Predlog za ustanovitev 12, 15 ali celo več Pokrajin je torej KORAK V NAPAČNO SMER. Temelji na želji po drobitvi oblasti, kar pa centralno oblast dejansko samo krepi, saj povečuje manipulativni pritisk centra skozi navidezno »usklajevanje« različnih političnih interesov, ki v tako razdrobljenih pokrajinah nimajo ustrezne podlage v regionalnih značilnostih potreb, želja in razvojnih  (z)možnosti prebivalstva.

Zato v SINTEZI-KCD ostro nasprotujemo sprejetju predloga, ki ga je oblikoval DS. To je po našem globokem prepričanju gnil kompromis v že dolgo prisotnih željah po drobitvi Slovenije, ki so se z vsemi negativnimi posledicami uveljavile že v oblikovanju občin. Večina njih je danes opravilno nesposobnih, ko gre za pomembnejša razvojna vprašanja, predvsem na področju gospodarjenja s prostorom, prometa in vseh vrst transfera oz. umeščanja velikih sistemov. Je torej izraz želje posameznikov, pogosto tudi raznih nelegitimnih interesnih združb, po ustvarjanju umetno zasnovanih oblastnih centrih. Posebej delikatna so lahko vprašanja, ki zadevajo politiko oz. odločitve o lastništvu prostora v raznih obmejnih področjih.

Predlagamo, da omenjeni predlog DS o ustanovitvi 16 Pokrajin (15 + Ljubljana) poslanci zavrnete in vrnete razpravo k vprašanju: ZAKAJ POKRAJINE ZARES POTREBUJEMO, o njihovi VSEBINI in FUNKCIJI in posledično k dogovoru o oblikovanju razumnega števila (to je 6 do 8) pokrajin.

Za SINTEZO-KCD, predsedujoči: Emil Milan Pintar  

Prispevek dr. Ivana Svetlika je bil 18.6.2022 objavljen v Sobotni prilogi Dela.

Izzivi za doseganje obrata v načinu vladanja so veliki. Ključni problemi so rešljivi le z drugačnim organiziranjem. Nujne spremembe pa lahko uvedejo le zavzeti vodje na ministrstvih in javnih zavodih.

K zmagi Roberta Goloba in njegove stranke na minulih volitvah je veliko prispeval njegov slog nagovarjanja javnosti in medijev, njegove obljube o spoštovanju dostojanstva ljudi in izjave o lastni ponižnosti. Ker je osebni vedenjski slog nekaj zelo stabilnega, lahko verjamemo, da se mu Golob kot predsednik vlade ne bo izneveril. Nekateri so celo pohiteli s komentarji, da je dobro, če bo svoje izkušnje iz vodenja podjetja uporabil tudi pri vodenju države. Spet drugi so bili skeptični, da vodenja države in podjetja ne gre enačiti. Oboji imajo po svoje prav.
Vladanje in vodenje
Vladanje (angl. governance) pomeni določanje ciljev in izbiro sredstev za njihovo uresničevanje, kakor tudi nadziranje doseganja ciljev. Na državni ravni za postavljanje ciljev in njihovo uresničevanje skrbi vlada s svojimi ministrstvi ter njim pripadajočimi agencijami, inšpektorati, skladi in zavodi. Če je politika proces, v katerem skupine z različnimi interesi in pogledi preko parlamentarnih strank pridejo do skupnih in za vse obvezujočih odločitev (zakonov, resolucij, itd.), je vladanje realizacija teh odločitev.
Vladanje je izrazito sistemska zadeva. Država za svoje samo-usmerjanje vzpostavi sistem organov in organizacij ter postopkov, po katerih se ti ravnajo. Izhajajoč iz temeljnih vrednot in ustavnih določil ti organi sprejemajo za državo pomembne strateške dokumente in odločitve. Za razliko od vladanja je vodenje predvsem usmerjanje sodelavcev pri njihovem delu. Za predsednika vlade je to delo s sodelavci v vladnem kabinetu, delo z ministri in z vodji vladnih služb.
Golob bo kot predsednik vlade razmeroma lahko uveljavil svoj stil vodenja, ki ga je oblikoval kot uspešen menedžer. Sodelavci se mu bodo prilagodili, najtežje tisti, ki niso vajeni prevzemati odgovornosti in samostojno odločati. Za uveljavitev novega stila vladanja pa bo moral premagati precej več ovir. Potrebne bodo sistemske spremembe, ki se začenjajo pri usvojitvi nove paradigme vladanja, nadaljujejo s spremembo ustrezne zakonodaje in reorganizacijo vladnih in javnih služb ter končujejo s spremenjenim vedenjem državnih in javnih uslužbencev, kar zahteva največ časa in energije.
Predsedniku vlade bodo v pomoč izkušnje iz strateškega vodenja podjetja. Toda država ni podjetje. Rezultatov njenega delovanja ne ovrednoti le trg, na katerem delujejo podjetja, temveč socialni partnerji, civilno družbene organizacije in državljani na volitvah. Odjemalci njenih storitev se obračajo nanjo na podlagi zakonsko določnih pravic in ne na podlagi razpoložljivega denarja. Zaposleni so umeščeni v sisteme kolektivnih pogodb, zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja državnih in javnih uslužbencev. Med njimi jih je večina, ki so začeli in ostali v državnih in javnih službah ter tako globoko ponotranjili kulturo obstoječe državne birokracije.
Dva načina vladanja
Za razmislek o potrebnem paradigmatskem zasuku v načinu vladanja si oglejmo dva nasprotujoča si modela, ki jih ponazarjata priloženi skici.

Državni aparat je notranje hierarhično urejen z jasnimi odnosi podrejenosti in nadrejenosti. Enaka razmerja pa so vzpostavljena tudi do njegovih izvajalskih organizacij oziroma zavodov. Državni vrh, ki ga predstavljajo vlada, ministrstva in njim pripadajoče agencije, skladi, inšpektorati, itd. določajo strategije in cilje, kakor tudi sredstva za njihovo uresničevanje vključno z organiziranostjo in postopki dela izvajalskih organizacij. Razmerja med organizacijskimi ravnmi se tako zdijo jasna vključno s porazdelitvijo odgovornosti. S takšno ureditvijo naj bi država vsakemu državljanu oziroma organizaciji zagotavljala po zakonu pripadajoče in enake pravice oziroma storitve.
Takšna ureditev trpi za vsemi slabostmi birokratske organizacije. Vrh si domišlja, da vse ve in sprejema ključne odločitve za vse nižje ravni. Z naraščajočo kompleksnostjo sistemov pa ima vse slabši pregled nad dogajanjem v praksi in razmere na izvajalski ravni vse manj obvladuje. Pomanjkanje informacij in znanja nadomešča z uporabo več formalne moči. Krepijo se težnje po avtoritarnem oblastnem odločanju. Zateka se h kopičenju pravil, ki generirajo še več odstopanj in kršitev ter kličejo po še več nadzora. Vrh oblasti postaja preobremenjen in gasi požare enkrat tu in drugič tam. Za strateško razmišljanje in usmerjanje sistema ima vse manj časa. Na koncu samo še vzdržuje obstoječe stanje.
Organizacije na nižjih ravneh, na primer javni zavodi, imajo več specifičnega znanja. Predvsem pa bolje poznajo nastajajoče probleme in se bolje odzivajo na spremembe v okolju. Vendar jih utesnjuje enotna ureditev, ki jo določa vrh. Kot profesionalci se čutijo dolžne svojim strankam zagotavljati kakovostne storitve. Po eni strani zahtevajo spremembe v sistemu, po drugi pa iščejo obvode, da bi lahko zadovoljili potrebe strank. Zato je poročanje navzgor pogosto prikrojeno. Intenzivnejši nadzor z vrha v smeri spoštovanja pravil in podrobnejšega poročanja pa gre na račun padanja kakovosti storitev in zmanjšanja motivacije za izboljšanje rezultatov. Zavodi, ki naj bi zadovoljevali potrebe državljanov, se vse bolj birokratizirajo in ukvarjajo sami s sabo. Po svoji urejenosti so to državni in ne javni zavodi.

Hierarhični odnosi med državo, njenimi organi in javnimi zavodi (kakor tudi znotraj njih) se spremenijo v odnose prirejenosti, ki omogočajo enakopravno partnersko sodelovanje. To pomeni, da se država z avtonomnimi javnimi zavodi dogovarja o razvojnih ciljih in merilih, po katerih bodo presojali njihovo doseganje. Naloga države je, da zavodom zagotavlja finančne, infrastrukturne in druge pogoje delovanja ter da usklajuje delovanje posameznih področjih v smeri doseganja skupnih državnih ciljev. Avtonomni javni zavodi pa sami vsak na svojem področju uveljavljajo profesionalno doktrino, iščejo najboljše poti za doseganje dogovorjenih ciljev in se prilagajajo na spreminjanje okoliščin. Avtonomija vključuje način njihovega organiziranja, odločanja, vodenja, kadrovanja, neprofitnega upravljanja s sredstvi, razvoja programov, izboljšanja in zagotavljanja kakovosti storitev.
Morda je razlogov za navedeni obrat v vladanju manj v klasičnih državnih službah, kot so vojska, policija in službe, ki morajo vsakemu državljanu pod enakimi pogoji zagotoviti enako z zakonom določeno storitev, kot so matične, davčne, inšpekcijske in druge upravne službe. Prav gotov pa je obrat v paradigmi vladanja nujen v javnih po znanju intenzivnih zavodih, posebej na univerzah, raziskovalnih institutih, na klinikah in v nacionalnih kulturnih ustanovah. Tu in ne v državnem vrhu je koncentrirano relevantno znanje za obvladovanje problemov in izboljšanje kakovosti storitev. In le s primerno avtonomijo, ki jo ti zavodi potrebujejo, bo v njih nakopičeno znanje tudi zares izkoriščeno.
Ali bo Golob vzletel?
Kako blizu je katero od področji javne uprave prvemu ali drugemu modelu vladanja je stvar posebne analize. V splošnem pa še vedno prevladuje paradigma pred-moderne hierarhične ureditve. Karierne izkušnje, ki jih ima predsednik vlade Golob nas navdajajo z upanjem, da bo skupaj z ekipo ministrov in sekretarjev, rečeno v prispodobi, vzletel nad prebiranje zrnja iz peska, ki ga mu bodo sipali na delovno mizo in bo s celostne strateške perspektive uveljavil drugačen pristop k vladanju.
Izzivi za doseganje obrata v načinu vladanja so veliki. Prvič zato, ker bo treba hkrati z uvajanjem sprememb v vladanju reševati tudi številne druge doslej nakopičene probleme in bo zato obremenitev osebja dvojna. Toda čim prej bo prišlo do spoznanja, da so ključni problemi, na primer v zdravstvu, kulturi in visokem šolstvu, rešljivi le z drugačnim organiziranjem in ne s popravljanjem obstoječe ureditve, tem lažje bo.
Drugi izziv predstavlja sistemska zakonodaja, ki ureja javni sektor. Izvor številnih težav je v Zakonu o zavodih, ki se v zadnjih tridesetih letih ni bistveno spreminjal. Predstavlja železno srajco, ki utesnjuje tako vrtce kot univerze in inštitute, tako zdravstvene domove kot klinike, tako socialne zavode kot ustanove na področju kulture. Njemu so prirejeni vsi področni zakoni, kakor tudi posebna zakonodaja, ki ureja financiranje, plače, zaposlovanje, napredovanje in nadzor javnega sektorja. Pisanje vseh navedenih zakonov na novo predstavlja izjemen zalogaj. Morda je najboljša rešitev pripraviti nov zakon o zavodih, ki podeli večjo organizacijsko, kadrovsko, finančno in programsko avtonomijo in odgovornost posameznim področjem in hkrati razveljavi odvečna določila v področnih in posebnih zakonih, ki sedaj to avtonomijo omejujejo.
Za uveljavitev navedenih sprememb bi potrebovali zavzete vodje ne le na ministrstvih, temveč tudi v javnih zavodih. Zanje bi morali organizirati usposabljanja in podporo svetovalcev pri uvajanju sprememb. V tem procesu je treba pričakovati odpore tistih organizacij, katerih predstavniki se sedaj neposredno pogajajo z vlado oziroma ministri in bi spremembe dojemali kot izgubo statusa, saj bi se torišče njihovega dogovarjanja preneslo na raven posameznih zavodov. Zato je pomembno, da predstavniki delodajalcev, sindikatov, študentov in drugih uporabnikov storitev javnih zavodov ostanejo vključeni v dogovarjanje o strateških ciljih posameznih področij na nacionalni ravni.
Novi način vladanja pa mora vzpostaviti tudi mehanizme trajne komunikacije, prevajanja interesov in preverjanja predlogov odločitev s civilno družbenimi organizacijami. Zaradi pomanjkanja povezav z njimi se krepi občutek odtujenosti oblasti od ljudi. Zakaj ne bi predloge odločitev, ki imajo pomembne posledice za prebivalstvo in o njih ni soglasja v državnem zboru in morda niti v koaliciji preverili med prebivalstvom z e-referendumi in s podobnimi metodami? Zakaj ne bi predsednik vlade pol dneva na mesec namenil glasu ljudstva? Na podlagi vnaprej poslanih predlogov in vprašanj bi mu ustrezne službe lahko pripravile podlago za pogovore s predstavniki različnih organizacij in državljani o problemih, ki jih težijo in o njihovih predlogih za spremembe. Če bi se predsedniku vlade s to prakso pridružili še ministri, bi bila vlada lahko letno v neposrednem stiku z več tisoč državljani. To bi bila dobra zamenjava za čivkajočo demokracijo in čivkajoče vladanje.
Prof. dr. Ivan Svetlik

Dva poziva Vladi RS, dva komentarja, pismo Fajonovi in še dva primera medijskega poročanja!

Prvi komentar je napisal Andrej Cetinski:

Pred dnevi (10.6 in 15.6.2022) smo v medijih brali dva poziva vladi, kako naj ta ravna glede vojne v Ukrajini. Prvega sta med drugim podpisala tudi dva bivša predsednika države, drugi pa si je prislužil podporo kar 50-h javnosti več ali manj poznanih intelektualcev, tudi takih, ki si po svoji politični usmerjenosti sicer niso prav blizu. V ocenah tragedije, v katero je oligarh Putin s svojo vojno potisnil ne le Ukrajino in svojo državo, pač pa vso Evropo in tudi velik del preostalega sveta, se poziva vsebinsko ne razlikujeta. V predlogih, kako to morijo ustaviti, pa si nista prav blizu. Podpisnika prvega poziva očitno izhajajo iz spoznanja, da je mir možno doseči le za pogajalsko mizo, podpisniki drugega poziva pa vsaj po mojem razumevanju verjamejo, da je Ukrajina sposobna Rusijo vojaško poraziti, kar naj bi pomenilo – citiram, »da moramo ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti na razpolago«. Kateri od obeh pristopov po mojem več obeta, o tem nekaj mnenj v nadaljevanju.
Osrednje vprašanje, povezano z ukrajinsko vojno, je to, ali Ukrajina Rusijo vojaško lahko porazi. Menim, da je politika, ki izhaja iz te predpostavke, močno vprašljiva ali celo povsem zgrešena. Upoštevati je namreč treba, da ima Rusija največjo zalogo jedrskega orožja in če bi bila njena varnost resno ogrožena, bi ga nedvomno uporabila. To pa bi sprožilo vojno takih razsežnosti, kot jih doslej človeštvo ni poznalo. Drugače povedano: politiki, katere cilj je vojaško poraziti Rusijo, se je potrebno v obravnavanem primeru odreči, saj z njo zgolj povečujemo tragedije obeh vojskujočih se strani in vse bolj ogrožamo tudi preživetje ostalega sveta.
Razumna politika bi se torej morala zavzemati za to, da se ukrajinska vojna čimprej konča, to pa je možno uresničiti le za pogajalsko mizo. Putin bo pripravljen sesti za tako mizo le v primeru, če se mu ponudi mirovno pogoje, ki za Rusijo in zanj osebno niso ponižujoči in zadovoljujejo zahteve, zaradi katerih naj bi bila Rusija začela vojaški obračun z Ukrajino. Po mojem razumevanju pričakuje Rusija predvsem naslednje: a) Ukrajina naj se odreče ambicijam po članstvu v NATO, pa tudi z vključevanjem v EU naj ne hiti; b) Ukrajina naj svojemu večinsko ruskemu prebivalstvu v vzhodnih predelih države prizna ustrezno avtonomijo; c)Ukrajina naj se sprijazni s tem, da se je prebivalstvo Krima večinsko opredelilo, da želi živeti v ruski državi; d)s prekinitvijo ukrajinske vojne se ukinejo sankcije, ki so jih zahodne države uvedle prosti Rusiji in obe strani si bosta v naprej prizadevali, da medsebojne odnose pospešeno normalizirata in jih v prihodnje aktivno krepita. Pa gre pričakovati, da bi se Putin z navedeno ali podobno ponudbo zadovoljil? On osebno verjetno ne z veseljem, najmanj 70% ruskega prebivalstva pa za gotovo in tega tudi oligarh ne more prezreti.
Naj se vrnem k obema pozivoma vladi. Menim, da je to, kar zgoraj opredeljujem kot razumno politiko, po vsebini zelo blizu temu, za kar se zavzemajo podpisniki prvega poziva vladi. Vlada naj bi torej upoštevala njihova priporočila. O drugem pozivu pa naj rečem le še to, da njegova priporočila politično vodstvo EU že danes v polni meri upošteva in me to zelo žalosti; vsi bomo namreč to »načelnost« še dolgo boleče čutili.
Ljubljana, Andrej Cetinski

– – – + + + – – –

Drugi komentar je napisala Spomenka Hribar – odpri(!)

– – – + + + – – –

Odprto pismo Emila Milana Pintarja Ministrici Fajonovi:
21.6.2022 je o vojni v Ukrajin Emil Milan Pintar pisal Ministrici za zunanje zadeve gospe Tanji Fajon. V odprtem pismu brez dlake na jeziku razgalja vso bedo fraze o »obrambi demokracije«. Pravi, da se išče država ali njen voditelj, ki bo dvignil glas in rekel: Dovolj je umazanih iger hegemonističnih držav! Američani so svoj glavni geostrateški cilj že dosegli: pretrgali so vse tesnejše povezovanje EU in Rusije. Odpri pismo!

– – – + + + – – –

Medijska vojna je žal bistvena sestavina tudi te vojne: ‘Zanje je Ukrajina peskovnik za gradnjo fašistične države’ – primer takega članka!

– – – + + + – – –

Kronologija rusko ukrajinskega spora (YouTube)

Glede na že desetletja trajajoče medsebojne sovražnosti je edina trajna rešitev izvedba referendumov, na katerih se prebivalci vsake posamezne sporne upravne regije svobodno izjasnijo o tem, ali naj bo regija dolgoročno bodisi (a) sestavni del Ukrajine bodisi (b) samostojna državno-pravna entiteta bodisi (c) sestavni del Ruske federacije.
POBUDA ZA »MIROVNI SPORAZUM UKRAJINA 2022«

VABILO in SPOROČILO ZA JAVNOST

Nauk iz gospodarstva o vodenju države.
Prispevek z naslovom Nauk iz gospodarstva o vodenju države je v Delu objavil Nejc Gole. (Tu je kopija članka.) Njegovo osrednje sporočilo je, da Slovenija od nove vlade »pričakuje ne le drugačen način vodenja, ampak tudi drugačen način upravljanja države, tak, ki države ne vidi kot plen….«. To misel v celoti podpiram, saj je tudi po spoznanjih mnogih današnje upravljanje država vse prej kot zadovoljivo. Veljavna sistemska ureditev je namreč v več pogledih neprimerna, njene slabosti pa se najbolj škodljivo odražajo v političnem kadrovanju. Tako je v Sloveniji politična pripadnost stranki in poslušnost njenemu vodstvu osrednji kriterij pri kadrovanju za vodilna in druga odgovorna delovna mesta v javnem sektorju in v podjetjih v lasti države. Tako kadrovanje zapostavlja druge, res relevantne vodstvene kriterije, posledica pa je manj učinkovito delovanje organizacij in ustanov, ki jih vodijo politično kadrovane osebe. Naš javni sektor, ki vključuje poleg državne uprave tudi druge za razvoj države izjemno pomembne dejavnosti (šolstvo, zdravstvo,..), zato ni sposoben zadovoljevati razvojnih potreb države, posledično pa živimo v povprečju veliko slabše, kot bi objektivno lahko.
Naj na primeru Ljubljanskega kliničnega centra (UKC) prikažem, kako v praksi deluje politično kadrovanje. Ključne upravljavske aktivnosti v tem zavodu, tudi imenovanje generalnega direktorja, opravlja njegov svet. Ta ima 11članov, od katerih 6 članov, to je večino, imenuje vlada, ostale pa zaposleni (3 člane) ter mesto Ljubljana in zavarovalnica. Pri izbiri generalnega direktorja imajo torej največ glasov politično imenovani člani sveta, pa tudi njihova odločitev obvelja šele potem, ko ji pritrdi še vlada. Tako kadrovanje je seveda povsem politično, kako praktično deluje, pa v tem primeru veliko povedo naslednji podatki: po letu 2015, to je v obdobju ne polnih sedmih let, ima UKC ta čas že osmega generalnega direktorja. Dvomi, da se to našo največjo zdravstveno ustanovo dobro vodi, so zato še kako upravičeni.
Seveda je na mestu vprašanje, zakaj prihaja v UKC Ljubljana do tako pogostih menjav vodstev. Razlogov je sicer več, osrednji pa so nedvomno naše pogoste menjave vlad; načelom političnega kadrovanja namreč ustreza, da ima vsaka vlada na vodstvenih delovnih mestih v javnem sektorju svoje ljudi. Z menjavami vlad pa je pri nas tako: po letu 2012 imamo sedaj že šesto vlado, njihov povprečen »rok trajanja« pa je bil v tem času manj kot dve leti. Ob takih menjavah vlad države seveda ni mogoče učinkovito upravljati, kar nakazuje, da je veljavna politična ureditev Slovenije potrebna temeljitejše prenove.
Razloge za pogoste menjave vlad bo težje odpraviti, politično kadrovanje pa je nasprotno možno hitro omejiti. Za to namreč zadostuje sprememba zakonodaje, ki ureja upravljanje v javnem sektorju. Ta naj bi, če ostanemo pri UKC, v delovanje njegova sveta vnesla naslednji spremembi: a)svet naj bi imel 9 članov, od katerih 3 imenuje vlada, 3 zaposleni in 3 člane uporabniki zdravstvenih storitev; b)soglasje vlade k imenovanju generalnega direktorja ni potrebno. S temi in v državni upravi z nekoliko bolj zahtevnimi spremembami je možno učinkovitost javnega sektorja bistveno povečati, krepko omejiti korupcijo in splošno izboljšati razmere v državi.
Od nove vlade veliko pričakujemo, še predvsem učinkovitejše in bolj demokratično upravljanje države. Ta zahteven cilj ne bo možno uresničiti, ne da bi se radikalno omejilo sedanje politično kadrovanje. Vlada bo zato ravnala modro, če bo med svoje prednostne naloge uvrstila tudi prenovo zakonodaje, ki sedaj ureja upravljanje v organizacijah javnega sektorja in podjetjih v državni lasti.
Andrej Cetinski, Sinteza

Vlada Roberta Goloba je na prvih sejah pospešeno kadrovala. Ob množici političnih sekretarjev je razrešila in imenovala tudi večje število direktorjev direktoratov, ljudi ki naj bi predstavljali strokovni vrh državnega aparata.

Ali to nakazuje, da bo tudi Golobova vlada nadaljevala z obglavljanjem državnega aparata, namesto, da bi razvijala njegovo strokovnost?

Kje je meja med političnimi kadri, ki jih s seboj pripelje vsaka nova vlada in dobro usposobljenimi državnimi uradniki, ki niso (in ne smejo biti) podvrženi politični muhavosti vsakokratne vlade, je lepo zapisal Ali Žerdin. Preberi tukaj.