Spoštovani,
Sporočam, da je danes (7.4.2025) v reviji ONA (sestavni del časopisa Delo) objavljen moj članek z naslovom “Ljudstvo, zbudi se”.
Vsebina članka se nanaša bodoči na preferenčni glas. Le preferenčni glas omogoča postopek in uspeh pri primeru, kot je bilo pri nas s kurilnim oljem.
S spoštovanjem in lepimi pozdravi,
Emil Glavič

Članek je tukaj!

V zadnjem času so grozljive napovedi o posledicah vojne z nuklearnim orožjem, ki bi za tisočletja uničila vse življenje na našem planetu. Strah razumnih ljudi je seveda upravičen ob nekaterih sedanjih voditeljih velesil z nuklearnim orožjem. Te grožnje so preglasile vse druge spremembe v naravi, ki dolgoročno tudi ogrožajo dosedanje življenje, kar ogroža predvsem naše naslednje rodove.

Sedaj se nam bliža pomlad. V preteklih obdobjih so se spomladi vračale ptice selivke, ki so zaradi svoje prehrane lahko preživela zimo samo v toplih krajih, kjer so lovile žuželke.
Naj ob tem zapišem svoja opažanja za Kočevsko. Občina Kočevje je največja občina po površini v naši državi. Po evropskih direktivah je vsa površina, razen mesta in naselij, opredeljena za območje Natura 2000.
Pred desetletji so se spomladi lastovke vračale, si spletale gnezda za nove rodove in lovile muhe, mušice, komarje, da so preživeli do jeseni, ko so se zbrali v velikih jatah in skupaj odletele v južne kraje, predvsem v Afriko. Pred prevročimi poletji in sušami so se v jatah vrnile v naše kraje. Pri vseh sosedih in pri nas so imele gnezda. Spremembe so bile že pred leti očitne.
Pri vseh sosedih in tudi pri nas niso lastovke več gnezdile. Z zanimanjem in zaskrbljenostjo pričakujem, kaj bo letos. Saj so velike spremembe v naravi in pri zdravju ljudi že zaradi saharskega peska, ki ga prinašajo vetrovi in deževje čez morje in Gorski Kotar tudi v našo naravo in v zrak, ki ga dihamo.

Mag. Janez Černač, Kočevje

Prof. dr. Ciril Ribičič: Že dalj časa opazujem tri deformacije delovanja slovenskega ustavnega sistema, ki so se udomačile do te mere, da sploh več ne opazimo, da je kaj narobe. Prva je samoobnavljanje strankokracije, ki jo omogoča sistem volitev poslancev; druga je centralizacija države, povezana z odsotnostjo pokrajin in tretja je prevlada izvršilne oblasti nad zakonodajno in sodno.

Na prvo sem opozoril s knjigo Volitve v slepi ulici (Beletrina, 2022), o drugi smo v Inštitutu za ustavno pravo leta 2024 izdali zbornik Ustanavljanje pokrajin (to poskuša operacionalizirati Sinteza); tretje pa se lotevam tokrat. Po ustavi imajo volivci odločilen vpliv na izbiro poslancev, pri nas pa vodstva strank zagotavljajo izvolitev svojih vodilnih kandidatov v skrbno izbranih izvoljivih okrajih. Po ustavi so pokrajine z zakonom določene lokalne skupnosti širšega pomena, v resničnem življenju pa njihove naloge arbitrarno nadomeščajo ministri in občinski župani. Po ustavi ima oblast ljudstvo in jo izvršuje v skladu z načelom delitve oblasti, v resničnem življenju pa je prva izvršilna oblast, sledi zakonodajna, potem pa dolgo nič, preden pride na vrsto sodstvo.  Med navedenimi določbami ustave in prakso so torej globoke vrzeli.

Bistvo delitve oblasti je medsebojno omejevanje po načelih zavor in ravnovesij, ki niso same sebi namen. Pozitivne učinke delitve oblasti pa ogroža povzdigovanje izvršilne oblasti. Povedano drugače: brez delitve oblasti, brez medsebojnega omejevanja, se demokratična republika postopno spreminja v avtokratično diktaturo. Namen delitve ni spopad in podrejanje, temveč je medsebojno sodelovanje in iskanje optimalnih rešitev. Delitev oblasti je v ustavni demokraciji temeljni branik pred avtokratičnimi težnjami.  

Zakaj se že nekaj časa obotavljam kritično spregovoriti o izvršilni oblasti? Zato, ker se bojim očitkov, da se v času, ko velesile drvijo v avtokracijo, ukvarjam z malenkostnimi slabostmi v primerjavi s tistimi, ki se dogajajo na svetovni sceni. Očitek ni upravičen. Izvršilna oblast, tokrat zlasti na evropski in na nacionalni ravni, nas bo prepričevala, da sedanji čas, v katerem je na kocki obstoj demokracije, ni pravi za promoviranje delitve oblasti, ker potrebujemo enotno. Pri tem pozablja, da je najboljša obramba demokracije, če deluje sistem tudi v takšnih razmerah skladno z ustavnimi demokratičnimi omejitvami.

Ob konstituiranju nove oblasti po zadnjih parlamentarnih volitvah v Sloveniji je nekdanja oblast, v kateri so bili najbolj glasni nekdanji ministri, vzpostavila rušilno opozicijo. Niso čakali sto dni, niti sto ur, temveč so v prvih sto minutah,  vložili na desetine zakonov in predlogov za razpis referendumov. Prepričani, da se jim je na volitvah zgodila krivica, so napovedovali predčasne volitve v najmanj enem letu. Nova vladna koalicija je pristala na vsiljeno polarizacijo, ki traja že cel mandat. Kako stare zamere niso presežene, dokazuje najnovejši referendum, na katerem so kultura in umetniki žrtve maščevalne akcije zaradi tri leta starega poraza. Pri tem je zanimivo, da referendum predlagajo tisti, ki so ravnokar onemogočili uvedbo prednostnega glasu, čeprav jo je na referendumu podprlo prek 70% volivcev. Odkrito priznavajo, da referendum predlagajo zato, da bi oslabili vladno koalicijo pred volitvami. Njihove prve predvolilne podobe z jumbo plakatov pa kažejo, da opozicija ne namerava prepričevati volivcev o lastnih odlikah, temveč bo demonizirala aktualno oblast.

V takšnih razmerah je malo pripravljenosti za spoštovanje ustave na sploh in delitve oblasti še posebej. Po ustavi se namreč delitev oblasti ne odvija samo med oblastjo in opozicijo in med centralno in lokalno oblastjo (vertikalna delitev oblasti), temveč se odvija tudi znotraj vladajoče politike po načelih medsebojnih zavor in ravnovesij med vrhovnimi državnimi organi. Ko predsednik vlade svoja najbolj pomembna stališča razglaša tako, da mu hrbet krijejo poslanci njegove stranke, nastane zanimivo vprašanje: kdo tukaj koga nadzira, kdo je suvereni vladar in kdo so poslušni izvajalci vladne politike? Kdo je kreator politike in zakonodaje in kdo njun izvrševalec.

Mnogi štejejo izvršilno oblast za edino pravo, realno oblast, ki je operativna in učinkovita. Že ko sem pred več kot pol stoletja pisal doktorsko disertacijo, sem ugotavljal, da sta za vse sisteme, pa naj bodo predsedniški, pol-predsedniški, parlamentarni ali skupščinski, značilni prevlada in krepitev izvršilne oblasti. V državah, ki so izvorno na prvo mesto postavljale zakonodajno oblast (kongresni sistem, parlamentarni sistema, skupščinski sistem), se je postopoma težišče preneslo na izvršilno oblast. Ta proces je vedno znova dobil pospešek v kriznih razmerah. Sodobni svet se kar naprej nahaja v krizi, za Slovenijo pa bi lahko rekli, da postaja »kriza« njeno drugo ime. V zadnjem desetletju so nas pretresale ekonomsko-finančna, covidna, poplavna, okoljska in  ukrajinska kriza, sedaj pa se bližajo uničujoči tornadi v obliki izvršilnih ukazov, ki se širijo iz Bele hiše. V krizah pa se je pokazalo, da so med razlogi za neuspeh in poglabljanje kriz prav tiste značilnosti, ki jih sama izvršilna oblast šteje za svoje temeljne prednosti. Hitro sprejemanje odločitev, ne da bi se ozirali na demokratične omejitve in procesne standarde, povzroča več problemov kot jih reši.

Dejstvo, da v Washingtonu vsakodnevno preurejajo svetovno ureditev z izvršilnimi ukazi, ne sme postati alibi za kršitev načela delitve oblasti v Sloveniji, kjer nista v veljavi niti večinski volilni sistem, niti predsedniški sistem. Tudi v Evropi je vse več tistih, ki menijo, da se izvršilnim ukazom lahko upira le enotna in močna izvršilna oblast, za katero stoji najmodernejše orožje. Oboroževanje pa bo po mojem mnenju vodilo do tega, da bodo voditelji evropskih držav vse bolj podobni tistim z vzhoda in zahoda, pred katerimi naj bi jih orožje obvarovalo. Poleg tega kopičenje orožja slej ko prej vodi do njegove uporabe, medtem ko je podcenjen pomen kopičenja znanja in sociale. Sicer pa izgleda, kot da je danes lažje dobili milijardna sredstva za oboroževanje, medtem ko še včeraj ni bilo mogoče najti nekaj milijonov za potrebe zdravstva, izobraževanja in socialo, da niti ne omenjam o kako majhnih zneskih se odloča na referendumu. Če nam je lahko sploh kaj v sedanjih  razmerah v tolažbo je da se slovenska vlada in predsednica ne vsiljujeta v prve vrste držav, ki bi se na vrat na nos oboroževale s kupovanjem ameriškega orožja.

Državna oblast, deljena in omejena, razpršena in medsebojno nadzorovana je ključnega pomena za njeno učinkovitost. Zujf v času ekonomske krize in odloki v času covidne krize so primer zlorabljanja kriznih razmer za utrjevanje prevlade izvršilne oblasti. Prejšnji in sedanji izvršilni oblasti je skupno negativno stališče do sodstva. Prejšnja se je na vsakem koraku poskušala maščevati »krivosodju«. Aktualna izvršilna oblast pa je zlasti v okviru plačne reforme demonstrirala svoje stališče, da sodniki niso enakopravna državna oblast, temveč le skupina vladnih uradnikov. V glavnem je bilo preslišano opozorilo Ustavnega sodišča iz konca leta 2020 (odločba št. U-I-474/18), da so državni svet, ustavno sodišče, računsko sodišče in varuh človekovih pravic pomembni samostojni in neodvisni organi, ki jim pripada takšen položaj tudi ko gre za financiranje njihovega delovanja.

V zahtevnih razmerah je pomembna učinkovitost izvršilne oblasti, temu ne oporekam. Vendar pa je napačno prepričanje, ki učinkovitost zamenjuje s hitrostjo sprejemanja odločitev. Učinkovita je tista pravočasna rešitev, ki je ustavnoskladna, ker pride sicer do razveljavitve in z njo povezanega dolgotrajnega popravljanja napak in krivic. Prepričan sem, da se bo to potrdilo tudi v ameriškem primeru, kjer se je predsednik Trump s svojimi izvršilnimi ukazi že znašel sredi nekaj minskih polj, iz katerih ga bo težko rešilo sodstvo, še posebej, če bo še naprej uničeval njegovo avtoriteto in vztrajal pri posegih v takšne pravice kot je domneva nedolžnosti.

V najzahtevnejših trenutkih osamosvajanja so k zmagi prispevali ob učinkovitem vodenju teritorialne obrambe, tudi sporazum vseh parlamentarnih političnih strank, enotnost, dosežena na plebiscitu, pluralna sestava Predsedstva republike, policentričen razvoj ter demokratična skupščinska potrditev odločitve evropske trojke o moratoriju. Čarobni učinek so imela tudi moje protestno sedenje na meji skupaj s predstavniki italijanske levice proti širitvi pooblastil JLA in poznejša zagotovila, da bodo v novi ustavi ostale nedotaknjene pravice italijanske narodne skupnosti. Tudi oborožena divizija ne bi mogla toliko prispevati k stabilnosti na zahodni meji.

Predsedstvo republike je imelo takrat pomembnejšo vlogo, normativno in dejansko, kot jo ima danes predsednica republike. Pred nekaj leti sem verjel, da bo predsednica dobila, ki gre šefu države v parlamentarnem sistemu, na primer pravico imenovati sodnike na predlog sodnega sveta, imenovati ministre na predlog predsednika vlade in pravico zahtevati (predhodno) ustavno presojo sprejetega zakona. Kljub drugačnim obljubam dela opozicije nič od tega ni dobilo ustavne večine v državnem zboru. Zato ni pravi čas, da se omejuje predsednico še pri izvrševanju zelo omejenih pristojnosti. Gre namreč za neposredno izvoljeno funkcijo, primerno, da opozarja državno oblast na ustavne omejitve in predvolilne zaveze ljudstvu kot izvoru državne oblasti.

Trenutno poteka javni spopad med predsednico republike in predsednikom vlade glede tega, kdo bo imenovan za guvernerja slovenske centralne banke. To je bolj na obrobju delitve oblasti, ker oba delujeta v sferi izvršilne oblasti in so zanju glasovali pretežno isti volivci. Toda, če je to vladi všeč ali ne, ima končno besedo pri določanju kandidata predsednica republike, pri imenovanju pa državni zbor. Odlika veljavnega načina imenovanja guvernerja je, da zavezuje k sporazumevanju, saj ne more nihče ukazovati predsednici koga naj predlaga, niti ne more nihče ukazati državnemu zboru, kateri predlog mora podpreti. Sprašujem se, kateri je najpomembnejši razlog zaradi katerega predsednica (ki bi ji bilo nedvomno blizu, da dobimo prvo guvernerko) ni navdušena nad predlogom vlade, medtem ko predsednik vlade šteje za nedržavotvorno vsako nasprotovanje vladnemu in koalicijskemu predlogu. Domnevam, da predsednik vlade vztraja pri svojem predlogu zato, ker gre za kandidatko, ki odlično pozna slovenske finance in tiste, ki danes skrbijo za njih, predsednici republike pa je pomembnejša samostojnost in neodvisnost centralne banke, ki je po ustavi neposredno odgovorna državnemu zboru in ne vladi. Da je tokratno imenovanje guvernerja posebej občutljivo pa vesta oba, kajti začenja se obdobje hudih pritiskov in poskusov podrejanja nacionalne finančne politike evropski, še zlasti ko bo šlo za oboroževanje. V takšnih razmerah ljudje neradi opazujejo boje za osebni prestiž.

Pomembno je upoštevati, da je guverner član odbora guvernerjev evropskih nacionalnih bank, ki njih in njihove arhive ljubosumno varuje Evropska unija, kot se je pokazalo ob preiskovanju reševanja bančne luknje. V prihodnosti bo napetosti med Evropsko unijo in Slovenijo na finančnem področju še več. V takšnih razmerah bi bilo najboljše, če bi imel guverner izrazit občutek za oboje: zagovarjanje slovenske nacionalne politike in za aktivno odpornost do vsakega poskusa podrejanja, doma in v Evropski uniji. Imam pa pomislek proti pozivom, da bi se sporazumevanje moralo dogajati za zaprtimi vrati, ne pred očmi javnosti. Kako bomo v tem primeru navadni smrtniki vedeli, kdo je ravnal državotvorno in kdo je odgovoren za negativne posledice ali zaslužen za srečen konec tega neobičajnega preigravanja.

Članek profesorja Ribičiča je bil 28.3.2025 objavljen tudi v Objektivu časopisa Dnevnik

Vojna v Ukrajini traja že več kot deset let

Ni le Slovenija v globoki krizi vodenja. V enaki, če ne še hujši, je Evropska unija. Ključni problem je v pomanjkanju državniških vodij, ki morajo sistem (državo ali skupnost držav) upravljati učinkovito, pošteno in v korist večine prebivalcev.
Kadrovske ekipe, katerih edini motiv je profit (osebni, klanski, strankarski ali državni) niso zmožne rešiti sedanjih težav.
Potrebna je celovita in sistematična prenova demokracije, ki bo sposobna upravljati učinkovito, pošteno in v korist večine ljudi.
Kljub neskončnim naporom »uradnih oblasti«, ki nam s politično propagando vsiljujejo »pravo resnico«, imamo na srečo ljudi, ki jim nobena indoktrinacija ne zmeša glave.

Preberite in komentirajte prispevek Andreja Cetinski:
Aktualni pogledi na politiko …

Upokojeni diplomat, Božo Cerar, pa pravi, da je žal diplomacija, podprta z orožjem, praviloma uspešnejša.

Evropa pred nespodobno izbiro: orožje ali prihodnost?

Predsednik Trump svojo napoved, da bo ustavil vojno v Ukrajini in tej državi zagotovil mir, postopoma uresničuje. Veliko nas to z zadovoljstvom spremlja, žal pa to ne velja za evropsko politiko. Ta očitno v mirno sobivanje z Rusijo ne verjame in da se bomo zavarovali pred Putinovo agresivnostjo, nam sedaj napoveduje obsežno oboroževanje; s tem bo resno prizadela socialne razmere v EU in tudi njen jutrišnji razvoj. a je očitno to ne moti. To usmeritev podpira žal udi slovenska politika, na kar se je pred kratkim kritično odzvala Spomenka Hribar s pismom, ki ga je naslovila na vrhnje politične osebnosti države. Pismo je 5. marca objavilo tudi Delo in številni njegovo vsebino podpiramo, avtorici pa smo hvaležni za njeno ravnanje v splošno dobro. Politika se na pismo očitno ni odzvala, kar niti ne preseneča. Se je pa v Delu na pismo odzvalo nekaj bralcev, od katerih nekateri njegovi vsebini žal ne pritrjujejo, kar tudi ne preseneča.

Delo nam je v zvezi z vojno v Ukrajini pravkar postreglo še z eno aktualno informacijo. Gre za članek z gornjim naslovom, njegov avtor pa je ekonomist Jože P. Damijan – spodaj! V njem so argumentirano predstavljene ključne napake, ki jih je v zadnjih letih počela evropska politika in Evropa zaradi njih razvojno vse bolj zaostaja za ZDA, še neprimerno bolj pa za Kitajsko. Najbolj nerazumno naj bi politika zadnja leta ravnala v povezavi z vojno v Ukrajini, saj jo je zasnovala na povsem nerealni predpostavki, da nas Rusija vojaško ogroža. Še posebno kritičen je Damijan do sedanje politike pospešenega oboroževanja in ob koncu članka je tako zapisal tudi naslednjo misel: S forsiranjem oboroževanja namesto z vlaganjem v razvoj bo ekonomski samomor EU dokončan.
Naslovni članek je po mojem mnenju kvalitetna (celovita in z argumenti podprta) analiza evropske politike zadnjih let. Ta je bila očitno do te mere zgrešena, da se z njo preprosto ne sme nadaljevati, če nam je iskreno do tega, da EU kot zveza držav preživi. Pričakujem, da tudi naša politika članka ne bo spregledala in ga bo resno proučila, to pa naj bi se odrazilo tudi v njenem ravnanju; predvsem naj se v prihodnje zavzema za mir in ne za nerazumno oboroževanje.
Andrej Cetinski

Jože P. Damijan: Evropa pred nespodobno izbiro: Orožje ali prihodnost?

Komentar Marka Goloba na Damijanov članek!

Jože Rotar, razmišlja s svojo glavo in ugotovi, da je v Sloveniji »demokratični sistem« nujno približati ljudstvu.
  »… če bi zaboga že enkrat uvedli preferenčni glas, ki ga današnje stranke nočejo, čeprav je ljudstvo, ki menda ima oblast po Ustavi, s 70% glasov na referendumu to zahtevalo…«:

Handikapirana demokracija ali entropija demokracije?

V termodinamiki je entropija “mera za količino energije, ki se ne more pretvoriti v delo, ter tudi merilo za neurejenost sistema”! To bi v politiki zvenelo takole: “Demokracija je količina želja volivcev, ki se ne more udejanjit, ter tudi merilo za jalovo urejenost sistema!”
Pretiravam?
Demokracija je po vsakdanjem laičnem pojmovanju izvajanje oblasti ljudstva. Izvajajo jo volivci preko demokratičnega sistema. Sistemi so precej različni, pomembno je, da delujejo v splošno korist, zadovoljstvo ljudstva in da so kulturi ljudstva primerni. In ne sam določenih manjšin parcialnih interesov.
Volivci smo si različni. Z različnimi interesi in željami. Volivci smo (lahko) empatični, sebični, (ne)razgledani, ignorantski (ne gremo na volitve, ker so »vsi isti«), (ne)samostojni (sami pridemo do političnih zaključkov, čeprav tudi napačnih ali smo podrejeni neki avtoriteti ali »avtoriteti«) … Volivcev se ne da zamenjat in spreminjat, vsaj na kratki rok.
Sistem bi moral zagotoviti voljo ljudstva, ki ni enotna, in jo v sistemu uravnotežit. Najti optimalne rešitve v dobro vseh in ne samo posameznih manjšinskih interesov. Temu se lahko reče omogočat pozitivne kompromise v nasprotju s »kravjimi kupčijami«. V naši demokraciji je največji problem, da je sistem odtujen od večine volivcev. Mnogi mislijo in se ne motijo, da nam je država ukradena. Ukradle so jo stranke in določene elite, bolje »elite jare gospode«. Predvsem bogatejše in najbolje plačane. Zaradi tega se v parlamentu, ki naj bi bil zakonodajna oblast, v resnici deluje kot izvršna oblast strank in preko njih trenutnih vlad. In pol parlamenta je opravilno vprašljiv in moralno oporečen. Predstavlja samo delegate strank s strankarskih list za dvigovanje rok in »guncanje afn«!
Ker so stranke in elite praktično na oblasti brez upoštevanja širše, celo skupne volje ljudstva, se nam dogaja entropičnost sistema, ki ni sposoben urediti najbolj kričečih problemov naše družbe. Da jih naštejem nekaj: pravosodni sistem, ki je neučinkovit pri preganjanju in preprečevanju kriminala belih ovratnikov in korupcije, ohranjanja javnega zdravstva in sploh javnega sektorja, odsotnost vizij razvoja države, spremembe ali nadgradnje volilnega sistema, formiranja pokrajin z racionalizacijo občinskih vrtičkov, obvladovanja državne birokracije (med drugim zagotavljanja principa »prave ljudi na prava mesta« in ne strankarskih aparatčikov), … in še bi lahko našteval.
Kaj storiti? Imam en predlog.
Demokratični sistem bi bilo potrebno spustiti na širšo raven, približati ljudstvu. To bi lahko bilo izvedljivo s (pol)delegatskim sistemom. Da se volitve izvajajo na ravni (volilnih) pokrajin, da se izvolijo »mali parlamenti«, ki potem z usmeritvami delegirajo svoje delegate v slovenski parlament. In ti delegati bi bili zamenljivi, če bi skrenili od »baze«. Razen tega bi za te delegate bilo potrebno določiti kriterije ustrezne sposobnosti ali kompetenc. S tem bi razrahljali ali vsaj otežili strankarski vpliv (in njihovih »elit«). Sploh, če bi zaboga že enkrat uvedli preferenčni glas, ki ga današnje stranke nočejo, čeprav je ljudstvo, ki menda ima oblast po Ustavi, s 70% glasov na referendumu to zahtevalo.
In za jezo raznih »demokratov«: delegatski sitem imajo na Kitajskem. Tudi enopartijski, za kar jaz pač ne navijam. In rezultat: eksplozija razvoja Kitajske v samo tridesetih letih in še kar traja. In Kitajska odpravlja revščino, kaj pa naša? In takšen sistem smo imeli tudi v Jugoslaviji. Ki je prav tako v tridesetih letih izvedel ogromen razvoj. In tudi odpravil revščino. Vendar se je nazadnje utopil v lastni entropiji. Ali morda v preveč demokracije, kot je nekoč ugotovil pokojni Jože Mencinger.
Jože Rotar, Dobriša vas

Temeljno poslanstvo demokracije kot modela upravljanja države je, da deluje učinkovito in pošteno v korist večine prebivalstva.
Žal, večina državljanov meni, da nam demokracija slabo deluje.
Potrebujemo model, s katerim bomo državo učinkovito, demokratično upravljali. Za uresničitev tega cilja je potrebno storiti naslednje:
– Potrebujemo nov volilni sistem,
– Spremenili naj bi model oblikovanja vlade,
– Ustanovili naj bi pokrajine.

Hendikepirana demokracija

Komentar z gornjim naslovom je v Dnevniku najprej (20.2.25) objavil Janez Krnc, nekaj dni kasneje pa še Uroš Blatnik. Oba ugotavljata, da demokracija danes ni več sposobna zadovoljivo upravljati države in predlagata njene sistemske spremembe, da bo lahko  tudi v prihodnje uporabna. Predlogi obeh so strokovno zanimivi in uporabni, so pa nedvomno težko izvedljivi in verjetno tudi nezadostni, da bi z njimi lahko odpravili obolelost demokracije. O tem, kako se celoviteje lotiti njenega zdravljenja, navajam  v nadaljevanju še svoje poglede.

Temeljno poslanstvo demokracije kot modela upravljanja države je, da deluje učinkovito in pošteno v korist večine prebivalstva. Po mojem razumevanju lahko ta pričakovanja zadovoljivo uresničuje, če njena sistemska ureditev primerno upošteva naslednje usmeritve:

• Volilni sistem naj zagotavlja, da je sestava parlamenta odraz volje volivcev, poslance pa naj zavezuje, da prednostno delujejo v njihovo korist.
•  Zakonodajna oblast in nadzor vlade naj bosta pristojnost politike (parlamenta), izvršno oblast (vladanje) pa naj izvaja stroka z relevantnimi vodstvenimi izkušnjami.
• Model upravljanja države naj politične stranke ne razdvaja, pač pa jih naj  zavezuje, da svoja upravljavska ravnanja optimalno usklajujejo.
• Učinkovitost in demokratičnost upravljanja države dobro podpira  decentralizacija  upravljavske oblasti, ki jo je v Sloveniji smiselno uresničiti s pokrajinami kot upravnimi enotami.

Naša politična ureditev nobene od gornjih usmeritev ne upošteva. Še posebno problematičen je uveljavljeni model oblikovanja vlade. Ta namreč parlament praviloma razdeli v  dva dela, v pozicijo in opozicijo; številčno močnejša pozicija  vlado sestavi in jo potem tudi nekritično podpira, opozicija pa vladi  delovanje predvsem otežuje in si tako izboljšuje obete za uspeh na naslednjih volitvah. Rešitev močno otežuje upravljanje predvsem zaradi treh njenih značilnosti: v skladu z njeno logiko se v vlado praviloma imenuje politično aktivne osebe brez zadostnih vodstvenih izkušenj; model onemogoča učinkovit nadzor vlade, kar je sicer eden osrednjih pogojev za učinkovito upravljanje; model politiko močno razdvaja, kar upravljanje  otežuje in tudi škodljivo vpliva na splošno družbeno okolje.

Še enega vidika sedanje politične ureditve ne gre prezreti. Zaradi nje  se nam je namreč demokracija po vsebini izrodila v strankokracijo, to je v model upravljanja, ki prednostno zadovoljuje strankarske in interese kapitala, koristi večine pa zapostavlja. Upravljanje države je posledično vse slabše, večina prebivalstva pa je vse  bolj prizadeta. Obolelo demokracijo je zato potrebno pozdraviti, saj jo bomo sicer primorani opustiti in  upravljanje države prepustili avtokraciji. Potrebujemo torej model, ki bo deloval v skladu z zgoraj navedenimi usmeritvami in bomo z njim državo učinkovito demokratično upravljali. Za uresničitev tega cilja je po mojem mnenju potrebno prednostno storiti naslednje:

• Potrebujemo nov volilni sistem, ki bo odpravil nedemokratične rešitve sedanjega.  Predlog volilnega zakona, ki to zahtevo primerno zadovoljuje, je že pred časom pripravila skupina izvedencev, a ga ni mogoče udejanjiti, saj mu politika ni naklonjena.
• Spremenili naj bi model oblikovanja vlade. Vlada naj bi imela v prihodnje največ 10 članov (številčno obilna vlada namreč upravljanje otežuje), izvoli pa jo parlament izmed kandidatov, ki jih naj predlaga državni svet; kandidati naj bodo etično neoporečni, imajo naj  relevantne vodstvene izkušnje, v političnih strankah pa ne delujejo aktivno. Gre torej za strokovno močno vlado, ki jo bo parlament lahko učinkovito nadziral.
• Ustanovili naj bi pokrajine in s tem zagotovili primerno decentralizacijo sedanje politične oblasti. Tudi za to spremembo že obstoja uporaben predlog, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov za to področje.

Naj zaključim z naslednjim. Mnenju, da nam demokracija slabo deluje, večina državljanov pritrjuje, saj to neposredno zaznava. Razlogi za ta resen družbeni problem so številnim med nami poznani, čeprav v njihovem vrednotenju nismo prav enotni. Tudi o ključnih ukrepih, potrebnih za sanacijo obolele demokracije, stroka veliko ve in je sposobna ponuditi uporabne rešitve. Težava pa je v tem, da o spremembah  politične ureditve odloča aktualna oblast, ki pa iz interesnih razlogov spremembam pri upravljanju države ni naklonjena. Gre za težko rešljiv problem, ki nas bo kot družbo očitno vse bolj obremenjeval.

Andrej Cetinski

Članek z gornjim naslovom sta podpisali nemška in francoska veleposlanica v Sloveniji ter poljski odpravnik poslov. V njem bralca prepričujejo, da mora Evropa bistveno več skrbi in sredstev nameniti svoji obrambi, saj naj bi se le tako lahko zavarovala pred rusko agresivnostjo. Članek spretno propagira sedanjo politiko EU in bo verjetno marsikoga prepričal. Še več pa je med nami takih, vsaj upam tako, ki njegovi razlagi ne bodo pritrdili. Eden teh sem tudi pisec tega odziva in v naslednjih vrsticah bom poskušal pojasniti, zakaj sem kritičen do evropske politike.
EU ima številne težave, politične, ekonomske in še predvsem razvojne. Osrednji vzrok zanje je slabo upravljanje, tako Unije kot posameznih držav. Njihovo upravljanje je formalno sicer demokratično, s čimer se tudi radi pohvalimo, nismo pa pripravljeni upoštevati, da se je demokracija kot model upravljanja v preteklih desetletjih močno izrodila. Namesto da bi njena politika prednostno zadovoljevala koristi večine, daje danes prednost interesom strank in kapitala. Tej usmeritvi je v nemajhni meri prilagodila model upravljanja države (volilni sistem, oblikovanje vlade in njen nadzor, pravno državo…), še predvsem pa vrednote, ki jih uporablja. Na slabosti demokracije se prebivalstvo različno odziva, v EU zadnje čase tudi tako, da je vse bolj naklonjeno političnim strankam, ki sicer veljajo za nedemokratične. V tej zvezi je vredno omeniti naslednje: nemška desna, torej avtoritarnemu vladanju naklonjena stranka AFD se zavzema za končanje vojne v Ukrajini in normalizacijo razmerij z Rusijo, njena demokratična vlada pa aktivno spodbuja sovraštvo do Rusije in podpira vojno v Ukrajini. Ta primer nazorno kaže, da so se razmerja med tem, kaj je demokratično in kaj avtoritarno, močno spremenila.
Politiki, ki je šibka zaradi nizke podpore volivcev, koristijo zunanje grožnje; to velja tudi za kapital, saj take grožnje praviloma opravičujejo dodatno oboroževanje, ki običajno prinaša izjemne dobičke. Zato ne preseneča, da si slaba politika zunanjega sovražnika neredko tudi sama zagotovi. S tega vidika je vredno oceniti tudi sovražnost, ki jo politika EU namenja Rusiji in jo utemeljuje predvsem z agresijo slednje na Ukrajino v letu 2022. Aktualno je, ali je ta agresija odraz Putinove prevladujoče politične usmeritve, ali pa jo je Zahodna politika izzvana, ker si je od nje obetala strateške koristi. Sam menim, da je bila izzvana in v prid tega mnenja je na voljo nekaj tehtnih argumentov. Naj navedem le naslednje. Leta 2014 je ob podpori Zahoda oblast v Ukrajini nasilno prevzela politika, ki je pričela številčno rusko prebivalstvo obravnavati fašistoidno, kar je izzvalo državljansko vojno. Sprte strani so jo bile pripravljene dokaj hitro končati, vendar se to zaradi posegov Zahodne politike ni zgodilo. Še več, Ukrajina je obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila, na kar se je Rusija odzvala z agresijo. Pa tudi to je bil Putin že po enem mesecu pripravljen prekiniti, a je Zahod to pomiritev zopet preprečil.
Osrednjo vlogo v ukrajinski vojni imajo že ves čas ZDA in EU jih je pri tem poslušno podpirala. Njihov novi predsednik Trump pa očitno prednostno upošteva, da je ta vojna surovinsko bogato Rusijo potisnila v naročje Kitajske, kar njegovi državi strateško lahko močno škodi. Ko je pred nedavnim prevzel vladno krmilo, je zato politiko do Rusije radikalno spremenil in te države nič več ne obravnava sovražno, prej nasprotno.
Z gornjo sprememb0 politike do Rusije je predsednik Trump politiki EU ponudil lepo priložnost, da tudi sama preneha podpirati morijo v Ukrajini in normalizira odnose z Rusijo. Ta žal te možnosti vsaj za sedaj ni izrabila, pač pa se je očitno odločila, da bo Ukrajino še naprej vojaško podpirala, Rusijo pa obravnavala kot agresorja, ki utegne tudi njo ogroziti. Ta usmeritev med drugim opravičuje pospešeno oboroževanje EU, česar pa njeno prebivalstvo ne bo dobro sprejelo; da bo nasprotovanja manj, naj bi politiki pomagale tudi propagandne aktivnosti, kakršna je naslovni članek.
Politika, ki jo EU vodi do Rusije že nekaj let, je za njeno prebivalstvo izjemno škodljiva in jo je potrebno spremeniti. Zato je razumno, da ne glede na pomisleke , ki jih imamo do predsednika Trumpa, glede Rusije in vojne v Ukrajini sledimo njegovemu ravnanju. Tudi sicer je za EU pomembno, da svoje politike ne bo več opirala na sovraštvo, pač pa naj ta postane odraz res učinkovitega demokratičnega upravljanja. Brez teh sprememb se nam ne obeta prav lepa prihodnost.
Andrej Cetinski

“Evropa lahko diverzificira svoje strateške povezave. Ponovno se lahko energetsko poveže z Rusijo. In sklene lahko strateško partnerstvo s Kitajsko.”

DAMIJAN blog // Jože P. Damijan, 19 februarja, 2025

Etablirani mediji, ki so vas tri leta pitali z ameriško sfabricirano propagando glede vojne v Ukrajini, danes nadaljujejo s propagando. Če so vas do zdaj pitali s propagando, da je bil ruski napad na Ukrajino povsem nesprovociran in da Ukrajina zmaguje, so ob spremembi v Beli hiši in zanje šokantnem začetku pogajanj med Rusijo in ZDA glede končanja njune proxy vojne na ozemlju Ukrajine, zdaj preklopili na propagando, kako Putin preigrava Trumpa. Toda tako, kot je bila – za inteligentno osebo in zdrav razum – slaboumna tista prejšnja propaganda, je enako slaboumna sedanja.
Zato prezrite te slaboumne komentarje v etabliranih medijih. Edini komentar, ki ga morate zares prebrati, je ta spodnji, objavljen na MoA. Zakaj?
Prvič, zato, ker je avtor (bivši ameriški obveščevalec) ob začetku vojne v Ukrajini predvidel, kako se bo razvijala in kakšne bodo posledice. Predvidel je, da vojna v Ukrajini ne bo prinesla napovedovane in tako želene spremembe režima v Rusiji, pač pa obratno – zaradi porasta cen energije in hrane ter močno povišane inflacije v zahodnih državah – do sprememb režimov v zahodnih državah. In natanko to gledamo v ZDA in v Evropi.
In drugič, ideja, da Putin preigrava Trumpa je slaboumna, kajti Trump ne igra tega, kar počne, pač pa je njegov resnični in dejanski namen KAZNOVATI EVROPO. Zakaj? Ker so evropske politične elite tako v času njegovega prvega mandata kot v času Bidnovega mandata naredile vse, da bi ga spodkopale, očrnile in onemogočile. Trump ima vlade evropskih držav za sokrive, za soudeleženke v Bidnovem štiriletnem pogromu proti njemu. Ima jih za sovražnice, ki so v mesecih pred njegovo drugo izvolitvijo romale k Bidnu in javno izrekale podpore njemu in Harrisovi. No, zdaj je prišel Trumpov ČAS ZA MAŠČEVANJE.
Zato pričakujte, da bo Trump povsem izločil Evropo iz dogovorov glede vojne v Ukrajini in glede bodoče globalne ureditve (to ste lahko videli prejšnji teden in včeraj v Rijadu). Pričakujte, da bo razmontiral Nato in tudi samo EU. Pričakujte visoke carine (pravkar je napovedal splošno 25 % carino). Pričakujte, da bo Evropi naložil strošek zaščite in strošek obnove Ukrajine. Pričakujte, da bo Evropo prisilil v nakupe ameriškega orožja in energentov. Pričakujte, da bo destabiliziral Evropo do točke, da bo prišlo do politčnih sprememb v desno v vseh ključnih EU državah. Na voljo ima vsa družbena omrežja in njihove algoritme za manipulacijo.
In ključno, MoA napoveduje, da bo še letos prišlo do “spremembe režima” na samem vrhu EU v Bruslju.
Je pa ena pozitivna stvar v celi zadevi: Evropa lahko diverzificira svoje strateške povezave. Ponovno se lahko energetsko poveže z Rusijo. In sklene lahko strateško partnerstvo s Kitajsko, ki ga je prejšnji petek v Münchnu ponujal kitajski zunanji minister. Kajti samo Evrazija skupaj se lahko ustrezno upre Trumpovem poskusu razmontiranja svetovne trgovinske ureditve. Toda ob teh tepcih, ki nam vladajo, tovrstnega strateškega premisleka ne moremo pričakovati.

Macron sklicuje izredni evropski vrh “o Trampu”!
Voditelji več evropskih držav se bodo na povabilo francoskega predsednika Emmanuela Macrona v ponedeljek zbrali v Parizu na pogovorih o evropski varnosti in vojni v Ukrajini. Več zunanjih ministrov EU se je z visoko zunanjepolitično predstavnico unije Kajo Kallas o tem pogovarjalo že v Münchnu.
Evropski voditelji se bodo na neformalnem vrhu o vojni v Ukrajini sešli iz bojazni, da se bodo ZDA z Rusijo pogovarjale o končanju vojne v Ukrajini, Evropa pa bo iz pogovorov izključena. Ti pomisleki so se pojavili po telefonskem pogovoru med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Vladimirjem Putinom.
Po navedbah diplomatov se bo srečanje osredotočilo na to, kako lahko Evropa prispeva k trajnemu miru v Ukrajini, obenem pa poskrbi za lastno varnost.
V Evropi se bojijo, da jih Trump ne želi za pogajalsko mizo, obenem pa od njih pričakuje, da bodo nosili breme izvajanja dogovora o Ukrajini.
Da bo srečanje potekalo v ponedeljek, je danes za radio France Inter potrdil francoski zunanji minister Jean-Noel Barrot. Pri tem ni pojasnil, kdo naj bi se udeležil tega delovnega srečanja, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
V Evropski komisiji so kasneje potrdili, da se bodo delovnega srečanja udeležili predsedniki vlad Nemčije, Poljske, Italije, Španije, Nizozemske, Danske in Velike Britanije. Na pogovorih bodo tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, predsednik Evropskega sveta Antonio Costa in generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte.
Pogovori bi se lahko zatem nadaljevali v drugih formatih, so še pojasnili.
Kot poročajo britanski mediji, se bo neformalnega srečanja predvidoma udeležil tudi britanski premier Keir Starmer, ki je dejal, da gre za “trenutek, kakršen se zgodi enkrat na generacijo”. Po njegovih besedah je jasno, da mora Evropa prevzeti večjo vlogo v zvezi Nato.
Več zunanjih ministrov EU se je z visoko zunanjepolitično predstavnico unije o tem pogovarjalo že danes ob robu münchenske varnostne konference.
“Evropa ostaja enotna v svoji podpori Ukrajini in krepitvi svoje lastne varnosti,” je po srečanju na družbenem omrežju X sporočila Kallas. “Kmalu bomo pripravili nove pobude, s katerimi bomo to nadaljevali,” je napovedala.
Srečanja v Münchnu se je udeležila tudi evropska komisarka za širitev Marta Kos, pristojna tudi za obnovo Ukrajine. Pogovore je označila za pomembne. “Mir, svobodo in blaginjo lahko dosežemo le, če jih bomo branili skupaj s svobodno, močno Ukrajino, ki bo del združene Evrope,” je po srečanju sporočila na omrežju X.
Pogajanja o končanju vojne v Ukrajini medtem dobivajo zagon. Prihodnji teden naj bi se v Savdski Arabiji sestali ameriški državni sekretar Marco Rubio in visoki ruski predstavniki, da bi razpravljali o koncu vojne. V tej državi naj bi tudi pripravili srečanje Trumpa in Putina.

Koga sta Donald Trump in Vladimir Putin poslala na mirovne pogovore o Ukrajini v Savdsko Arabijo?
Visoki predstavniki ZDA in Rusije se bodo v Savdski Arabiji sešli na pogovorih o obnovitvi ameriško-ruskih odnosov in vojni v Ukrajini. Na srečanju, ki sledi pogovoru ameriškega in ruskega predsednika Donalda Trumpa in Vladimirja Putina, ne bo niti predstavnikov Kijeva niti evropskih držav.
ZDA bodo na današnjem srečanju v Rijadu zastopali zunanji minister Marco Rubio, posebni odposlanec za Bližnji vzhod Steve Witkoff in svetovalec za nacionalno varnost Michael Waltz. Iz Rusije se bosta sestanka udeležila zunanji minister Sergej Lavrov in zunanjepolitični svetovalec ruskega predsednika Jurij Ušakov.
Na pogovorih bodo glede na napovedi razpravljali o obnovi odnosov med Moskvo in Washingtonom, srečanju med Trumpom in Putinom ter o Ukrajini.
O začetku pogovorov za končanje vojne sta se minuli teden dogovorila prav predsednika ZDA in Rusije, ki sta nakazala tudi odprtost za dvostransko srečanje. Srečanje bo “prvi korak” k ugotovitvi, ali Moskva misli resno glede pogovorov o koncu vojne v Ukrajini, so v ponedeljek sporočili z ameriškega State Departmenta.
Ne bo pa vsaj v prvi fazi prisotnih niti predstavnikov Ukrajine niti evropskih držav, čeprav so se v zadnjih dneh vrstili pozivi, da pogajanj o Ukrajini ne more biti brez Ukrajine, nujno pa mora biti vključena tudi Evropa.
Rubio je sicer pojasnil, da bi Kijev lahko bil del poznejših “pravih pogajanj”, če bo do njih prišlo. Prav tako naj bi bile na določeni točki vključene evropske države. Lavrov je po drugi strani menil, da Evropa nima mesta v prihodnjih pogajanjih, ker da želi nadaljevati vojno.