Zapis Matjaža Grudna ob aktualni obletnici

30. januarja bo preteklo 92 let, odkar je Adolf Hitler postal nemški kancler.
Tisti ponedeljek dopoldne ob 11.30 je Hitler prisegel, da bo spoštoval ustavo, odšel čez cesto v hotel Kaiserhof na kosilo, potem pa se je vrnil na sedež rajhovskega kanclerja na skupinsko fotografijo „Hitlerjevega kabineta“, ki ji je natanko ob 5. uri sledil prvi uradni sestanek z njegovimi devetimi ministri.
Hitler je sestanek začel s hvalisanjem, da so milijoni Nemcev z „veseljem“ sprejeli njegovo kanclerstvo, nato pa je predstavil svoje načrte za odstavitev ključnih vladnih uradnikov in zapolnitev njihovih mest z lojalisti. Na tej točki je prešel na glavno točko svojega dnevnega reda: zakon o pooblastilih, ki mu bo po njegovem mnenju dal čas (štiri leta, kot je bilo določeno v osnutku zakona) in pooblastila, potrebna za uresničitev njegovih obljub iz kampanje, da bo oživil gospodarstvo, zmanjšal brezposelnost, povečal izdatke za vojsko, odstopil od obveznosti iz mednarodnih pogodb, očistil državo tujcev, za katere je trdil, da „zastrupljajo“ kri naroda, in se maščeval političnim nasprotnikom. „Glave se bodo kotalile v pesku,“ je obljubil na nekem zborovanju.
Hitler je v volilni kampanji obljubljal, da bo izsušil „parlamentarno močvirje“ (den parlamentarischen Sumpf), zdaj pa je obtičal v močvirju strankarske politike in trčil ob ustavna varovala. Odzval se je, kot se je vedno odzval, ko se je soočil z drugačnimi mnenji ali neprijetnimi resnicami: ignoriral jih je.
V svojem prvem nacionalnem radijskem nagovoru 1. februarja je Hitler dejal: „Nacionalna vlada bo zato štela za svojo prvo in najvišjo nalogo, da nemškemu narodu povrne enotnost duha in volje,“ je dejal Hitler. „Ohranila in branila bo temelje, na katerih temelji moč našega naroda.“
Sledil je Schiesserlass ali „strelski odlok“. Ta je državni policiji dovoljeval streljanje na kraju samem, ne da bi se bala posledic. „Ne morem se zanašati na policijo, da bo udarila po rdeči tolpi, če bo morala skrbeti, da jo bo doletela disciplinska kazen, ko bo preprosto opravljala svoje delo,“ je pojasnil Göring. Osebno jih je podprl, da so lahko nekaznovano streljali. „Ko streljajo, streljam jaz,“ je dejal Göring. „Ko nekdo leži mrtev, sem ga ustrelil jaz.“
Göring je nacistične udarne enote imenoval tudi za Hilfspolizei ali »pomočniško policijo“, s čimer je državo prisilil, da je rjavosrajčnikom priskrbela orožje in jih pooblastila za policijsko oblast v njihovih uličnih spopadih.
V torek, 21. marca, je bil izdan odlok iz 48. člena, ki je amnestiral nacionalsocialiste, obsojene za zločine, vključno z umori, storjene „v boju za nacionalno prenovo“. Moški, obsojeni zaradi izdajstva, so postali narodni heroji. Prvo koncentracijsko taborišče je bilo odprto tisto popoldne v stari pivovarni blizu mestnega središča Oranienburg severno od Berlina. Naslednji dan je prva skupina zapornikov prispela v drugo koncentracijsko taborišče, v zapuščeno tovarno streliva pri bavarskem mestu Dachau.
V četrtek, 23. marca, so se delegati Reichstaga zbrali v operni hiši Kroll, ki je stala nasproti zoglenelih ruševin Reichstaga. Naslednji ponedeljek so odstranili tradicionalnega reichovega orla in ga nadomestili z ogromnim nacističnim orlom, dramatično osvetljenim z razprtimi krili in svastiko v krempljih. Hitler, zdaj oblečen v rjavo uniformo jurišnika s trakom s svastiko na roki, je prišel predstavit svoj predlog zakona, ki ga je zdaj uradno imenoval „Zakon za odpravo stiske ljudstva in rajha“. Ob 16.20 je stopil na govorniški oder. Naštel je pomanjkljivosti Weimarske republike, nato pa predstavil svoje načrte za štiriletno obdobje veljavnosti predlaganega zakona, ki so vključevali ponovno vzpostavitev nemškega dostojanstva in vojaške enakopravnosti v tujini ter gospodarske in socialne stabilnosti doma. „Izdaja našega naroda in našega ljudstva bo v prihodnosti izkoreninjena z neusmiljeno barbarskostjo,“ je obljubil Hitler.
Zakon o odpravi stiske naroda in rajha je bil sprejet ob 20.00 s 441 glasovi za in 94 glasovi socialdemokratov proti.
Joseph Goebbels, ki je bil tistega dne prisoten kot delegat nacionalsocialističnega Reichstaga, se je pozneje čudil, da je nacionalsocialistom uspelo z ustavnimi sredstvi v celoti razgraditi federativno ustavno republiko. „Največja šala demokracije je,“ je pripomnil, “da svojim smrtnim sovražnikom daje sredstva za lastno uničenje.“
Prispevki za biografijo na podlagi članka Timothy. W. Rybacka, objavljenega v reviji The Atlantic