Tu objavljena prispevka o nevarni bližini (“Bog nas obvaruj”) vojne predstavljata stališča avtorjev in ne uredništva.

Igor Koršič: Nehajte pehati Ukrajino v nesrečo! Nehajte z vojnim hujskaštvom! Odstopite, če se ne zmorete obvladati!

Očitno nas sistematično pripravljate na vojno!
Kdo?
Ursula Von Der Leyen. Kaja Kallas In Evropska komisija.
Predsednica države in zunanja ministrica in še kakšen član naše vlade. Zahodni mainstream mediji – trobila neokonservativne in neoliberalne zunanje politike ZDA.
Kdaj?
Že pred časom je s privajanjem na vojno začela Švedska vojska.
Potem se vsake toliko pojavi kak zapis o vojni. Zdaj nam sporočajo naj se pripravimo že skoraj vsak dan.
Kako?
Na naslovni strani mojega PCja se je od nekod pojavila MSN stran. V glavnem v angleščini, tu pa tam kakšen napis v slovenščini. Vsebina je prirejena name osebno. Izpostavljeno berem: “Rusija pada”, “Ruski bataljoni bežijo s fronte”. ”Ljubljana se pripravlja na prihod vojakov”, “Putin grozi z atomsko bombo”, “Nato obljublja podporo Ukrajini dokler bo potrebno”, “Vojak v Kursku: tu bomo ostali do 20. januarja”, Sirija; hud udarec za Putina, Sirci proslavljajo itd. Podobni naslovi in vsebine so v Delu in ostalih naših medijih.
Ameriški mediji so v lasti petih korporacij, ki v glavnem pokrivajo tudi orožarsko industrijo. Del tega orožarsko medijsko kongresnega konglomerata so tudi spolitiziarne obveščevalne službe (CIA, FBI, NSA…). Nasilna selekcija je očitno poskrbela, da so novinarji v veliki večini postali nekritični apologeti oblasti. Oblast si je podredila novinarje z ustrahovanjem (Assange, Snowden) in podkupovanjem (predsednici Moldavije, Gruzije, izbrane “nevladne” organizacije…). Naši in evropski mediji so tako večinoma prepisani od ameriških.
Oblast je v ZDA realno v rokah sicer legalnih izraelskega in finančnih lobijev, ki imajo pod kontrolo kongres in državno administracijo, posledično tudi predsednika. Vsaka kritična analiza in/ali politična skupina je diabolizirana, diskreditirana kot skrajno leva ali skrajno desna, anti ameriška, Putinova agentura. Oblasti ameriške novinarje zalagajo s t.i. “talking points”, včasih celo z navodilom, da se jih naj citira v celoti. Ob tem je vrhovni zlikovec Putin, ki si poleg Ukrajine namerava podrediti Evropo in pregnati s sveta liberalno demokracijo.
Kaj se dogaja V Gruziji? Ponovitev Maidana 2014. Gruzija je tudi na Natovem spisku držav, ki naj bi igrala pomembno vlogo pri destabilizaciji Rusije. Ker so na volitvah prepričljivo in transparentno zmagale sile, ki so razumele, kaj se dogaja z Ukrajino, in ker so sprejeli zakon o tujih agentih, ki je kopija takih zakonov na Zahodu, ki jih imajo tudi v ZDA, so Zahodni sprožili napade na veljavnost volitev in na omenjeni zakon, češ da Gruzijcem omejujejo demokracijo, človekove pravice itd po diktatu Moskve, kajpada. Pri tem igra svojo umazano, hinavsko, dvolično, vazalsko vlogo seveda EU. Ščuvajo k protestom in upajo, da bo prišlo do prelivanja krvi, kar bi jim omogočilo puč, z zamenjavo izvoljenih oblasti. Kot je bilo to v Kijevu leta 2014. Vendar so se Gruzijci na primeru Ukrajine nekaj naučili.
Zakaj?
Izrael in Ukrajina imata za neokonzervativno ZDA enako funkcijo: Izrael mora preprečiti politično povezovanje in konsolidacijo Arabcev in obdržati kontrolo nad nafto in nadzor nad transportnimi potmi. Ukrajina naj bi dosegla razbitje ruske države, po Jelcinu ponovno inavguracijo prozahodone politike v Rusiji, ki bi omogočila vstop zahodnem kapitalu (Black rocku, Goldman in Sachsu ipd.) v Rusijo do njenih surovin. Zahodni finančni konglomerati so že pokupili vse, kar je bilo v Ukrajini vrednega (izjave Zelenskega). mnogokrat deklarirani cilj ameriške politike do Evrope (Brzhezhinsky, Wolfowitz) je že od nekdaj za vsako ceno preprečiti povezovanje evropskega know howa z ruskimi surovinami. Zahvaljujoč aktivni udeležbi “selekcionirane” vazalske evropske politike in medijev pri samouničenju, je ta cilj praktično že dosežen. Z nasilno prekinitvijo povezave ruske energije z Evropo, ki jo je zamenjala štiri do petkrat dražja ameriška, je konkurenčnost Evrope izničena. Biden je hkrati uvedel še nekaj za evropsko industrijo ugodnih zakonov in…
Obeti?
V skladu z neoliberalno doktrino je Ameriški imperij z lastno deindustrializacijo in hkratnim vzponom Kitajske, Indije…, z vsiljevanjem divje, neregulirane globalizacije, povzročil gospodarski, socialni in politični razkroj ameriške družbe. Kar pomeni pospešeno zaostajanje Zahoda, bolje izgubljanje konkurenčnosti pred Kitajsko, Rusijo in pred državami globalnega juga, na primer pred državami BRICS. S tem ko so ZDA sprovocirale Ruski napad na Ukrajino, in Rusijo zasule s sankcijami, so v nasprotju s svojimi napovedmi Rusiji povzročile gospodarski razvoj, celo razcvet, kot tudi pospešeno in poglobljeno mednarodno povezovanje in sodelovanje Rusije in razkroj v EU.
BRICS je že v postopku zamenjave ameriškega dolarja kot svetovne rezervne valute, kar bo v perspektivi uničilo dolar kot rezervno valuto, in tako onemogočilo ZDA in Zahodu vsesplošno sankcioniranje.
Ukrajina, ki jo je kot proxy-ja, (namestnico ZDA) oborožil, jo zalagal s podatki, vojaško izšolal in usposobil NATO, je skušala premagati ali oslabiti Rusijo. Pri tem je bila predvidljivo poražena. S tem sta poraženi tudi ZDA in NATO in praktično ves Zahod. Izgubljena vojna z verjetno milijonom mrtvih vojakov na obeh straneh pomeni težko odgovornost za vojne hujskače. Propadajoči imperiji se običajno niso sposobni soočiti s svojo usodo in so zato praviloma nasilni. Zato živimo v doslej največji nevarnosti da izbruhne svetovna vojna in z njo nuklearni spopad. Od ZDA in Turčije podprt Alkaidin prevzem oblasti V Siriji je verjetnost svetovne vojne povečal kot še nikoli doslej.
V malo uteho nam je lahko pred nedavnim preizkušena raketa “leskova šiba”, tako imenovani “orešnik”, ki lahko služi odvračilu brez nuklearnega sevanja in uničenja sveta. Tudi novi predsednik Trump za razumne lahko pomeni rahlo upanje, predvsem zaradi izjav, iz katerih je mogoče razbrati averzijo do vojne. Nekateri njegovi sodelavci prav tako pomenijo žarek upanja. Ohrabrujoče je tudi dejstvo, da ga ameriški politični establišment nima za svojega in se ga očitno boji. Saj mu streže po življenju. Njegovo več ali manj primitivno razumevanje mednarodne politike in nekaj temu primernih svetovalcev, nas po drugi strani lahko navdaja tudi s strahom.
Nekateri analitiki trdijo, da smo že v tretji svetovni vojni. Vsekakor nas politiki in mediji (kolektivnega) svetovnega hegemona, na katerega “plantažo” žal sodimo tudi mi, s hujskaštvom, denimo z grožnjami, da je treba Rusijo uničiti (nova komisarka Kaja Kallas), porivajo na rob prepada, ki ga pomeni svetovni spopad.
Zato jih pozivamo: Nehajte pehati Ukrajino v nesrečo! Nehajte z vojnim hujskaštvom! Odstopite, če se ne zmorete obvladati! Kar sami primite za orožje in se napotite v Kursk na lov na vaše severnokorejske fantome! Pošljite tja svoje otroke in vnuke! In nehajte razpolagati z nami! Prepustite svoja mesta ljudem, ki se razumejo na geopolitiko in mednarodne odnose in tistim, ki vedo kaj je vojna. Tistim, ki bodo naredili vse za mir Tistim, ki bodo sposobni zamejiti širjenje vojne.
Tistim, ki bodo odpravili cenzuro in bodo poskrbeli za svobodo medijev.
Igor Koršič

Andrej Cetinski: Kako uspešno izpeljati mirovne pogovore z Vladimirjem Putinom?

Članek z gornjim naslovom  in neznanim avtorjem je izvorno objavil angleški časnik Economist, Delo pa z njim bralcu nudi zanimiv pogled na to, kako končati vojno v Ukrajini. To naj bi se po navedbah članka kmalu zgodilo predvsem zaradi dveh razlogov. Eden je nezmožnost Ukrajine, da vojno uspešno  nadaljuje, drugi pa je napoved novega ameriškega predsednika Trumpa, da jo bo, ko bo prevzel vodenje države, hitro končal. Seveda bo uspeh mirovnih pogajanj odvisen tudi Rusije in ji bo zato potrebno ponuditi primerna izhodišča za pogajanja. O tem, kakšna naj bi ta bila, navaja članek konkretne predloge. Naj njihovo osrednjo vsebino, kakor sem jo sam dojel, kratko povzamem.
Najprej to: Ukrajina naj bi se sprijaznila s tem, da se Rusija ne bo odrekla ozemlju, ki je pretežno poseljeno z ruskim  prebivalstvom in ga  je v sedanji vojni tudi že zasedla. Drugič, Evropska unija naj bi prevzela obveznost,  da bo v naslednjih letih Ukrajini nudila potrebno pomoč, da bo ta uspešno sanirala posledice vojne. In tretjič: Rusija naj ima razumevanje za to, da se zaradi njenega dosedanjega agresivnega ravnanja tako Ukrajina  kot preostala Evropa počutijo od nje ogrožene, primerno varnost pa jim  lahko zagotovi le Nato: tudi Ukrajina naj bi se zato  takoj pridružila temu zavezništvu.
Rusija na vsa gornja pogajalska izhodišča ne bo pristala, o tem ne gre dvomiti. Zanjo je slej ko prej nesprejemljivo predvsem tretje izhodišče, ki  jo  proglaša za grožnjo Evropi in tudi krivca za vojno v Ukrajini. V tej zvezi je smiselno upoštevati naslednje: če naj bodo mirovna pogajanja uspešna in izpogajani mir trden,  je ključno, da se izhaja iz ocene  vzrokov vojne, ki so za obe pogajalski strani  še sprejemljivi. Zato je primerno o tem  nekaj več reči.
Zahodna politika  dokaj enotno proglaša Putinovo agresivnost za edinega krivca za obravnavano vojno. Rusija je februarja 2022 res izvedla napad na Ukrajino, a je  bilo to njeno početje  do te mere izzvano, da so zanj v veliki meri krivi tudi njeni izzivalci. Na kratko o tem naslednje. Vojna v Ukrajini se je dejansko pričela kot državljanska vojna že v letu 2014, izzvala pa jo je njena  takratna   politična oblast z nacističnim zatiranjem številčnega  ruskega prebivalstva. Naslednje leto je bil med sprtima stranema sklenjen mirovni sporazum  (Minsk 2 –  sopodpisali sta ga tudi Nemčija in Francija), ki pa ga ukrajinska oblast spričo usmeritev Zahoda (te priznava tudi takratna nemška kanclerka) v ničemer ni spoštovala, pač pa je  fašistoidno obravnavo ruskega prebivalstva še dodatno zaostrila. Na to skrajno neprimerno ravnanje se  je februarja  leta 2022  z agresijo odzvala Rusija in tudi ta spopad sta bili sprti strani že naslednji mesec pripravljeni prekiniti, a Zahod temu ni bil naklonjen in do pomiritve zato ni prišlo. Nacistična obravnava ruskega prebivalstva je bila torej ves čas osrednji razlog za spore med Rusijo in Ukrajino,  torej tudi za vojno, predvsem ZDA  pa so ta nasprotja spodbujale in tudi zlorabile.  Bila so namreč uporaben motiv za krepitev zavezništva Nato, pa  tudi za ekonomske spremembe (energetska oskrba, krepitev oboroževanja), ki so bile predvsem v prid ameriškemu gospodarstvu, konkurenčnost EU pa so resno prizadele. Vse prej kot razumno  je v tej zgodbi delovala EU, kar velja še predvsem za njeno  politično vodstvo.
Zahodna politika je iz razlogov, ki jih navaja naslovni članek, očitno pripravljena končati (ali vsaj »zamrzniti«) vojno v Ukrajini. Če naj bo v tem uspešna, mora Rusiji ponuditi njej sprejemljive izhodiščne pogoje za pogajanja o miru.  Od teh, ki jih v začetku tega zapisa povzemam iz naslovnega članka, prva  dva za Rusijo ne bi smela biti vprašljiva, namesto tretjega pa  naj se ji ponudi zavezo, da se Ukrajina ne bo pridružila  Natu. Pa še vsaj pri dveh zahtevah bo Rusija verjetno vztrajala. Ena zadeva notranjo politično ureditev Ukrajine: Rusija naj bi dobita nesporno zagotovilo, da bo njeno prebivalstvo, ki živi v Ukrajini, enakopravno s prebivalci ostalih narodnosti,  torej tudi z Ukrajinci. In še druga zahteva: zahod naj  odpravi sankcije, ki jih je v povezavi z vojno v Ukrajini uvedel proti Rusiji.
Naj zaključim z naslednjim. Izgledi, da se  bo vojno v Ukrajini v prihodnjem letu končalo, so obetavni, če le novi ameriški predsednik  svoje napovedane politike do te morije  ne bo spremenil. Očitno je tudi, da bosta kot osrednja poraženca iz nje izšli Ukrajina in EU. Slednja je močno prizadeta ekonomsko, a bo po končani vojni in ob razumni lastni politiki njene posledice lahko uspešno sanirala. Še to: ker je mir za večino nas osrednja  vrednota, naj bo zavzemanje za mir v prihodnje tudi prednostna usmeritev politike, tako evropske kot slovenske.
Andrej Cetinski