Evropa je v resni razvojni krizi. Povzročila jo je njena politika, to je neprimerno upravljanje tako posameznih držav, še predvsem pa njihove povezave, to je EU.
Večina evropskih držav je članic vojaške organizacije (NATO), ki jo obvladujejo ZDA do te mere, da jo uporabljajo kot orodje za zadovoljevanje svojih političnih in ekonomskih interesov.
Dogajanja, povezana z vojno v Ukrajini, so EU ekonomsko izjemno prizadela, njena oslabela konkurenčnost pa bo tudi v prihodnje najbolj koristila prav ZDA.
———-
Članek z gornjim naslovom je izvorno objavil angleški časnik Economist, v slovenskem prevodu pa smo ga v Delu brali 6.11.2024. Izhodišče članka je ocena, da je ameriško gospodarstvo razvojno veliko uspešnejše od evropskega, njegova avtorja (S. Rabinovich in H.Cukr) pa sta to mnenje z argumenti tudi podprla. V članku namreč navajata več dejavnikov, ki naj bi učinkovito podpirali ameriški razvoj, medtem ko so ti v evropskem gospodarstvu manj zaznavni. Med pomembnejšimi naj bi bili naslednji: velikost države, učinkovit trg dela, dobro razvit trg kapitala, močna in tehnološko razvojno uspešna podjetja, bogata proizvodnja nafte in plina, učinkovita vladna politika in administracija, dolar kot svetovna rezervna valuta.
Ko primerjamo razvojno uspešnost ZDA in EU ne gre prezreti dejavnika, ki se ga v razvojnem smislu sicer ne obravnava, to je Nato. Večina evropskih držav je članica te vojaške organizacije, obvladujejo pa jo ZDA do te mere, da jo uporabljajo kot orodje za zadovoljevanje svojih političnih in ekonomskih interesov. To nedvoumno potrjujejo dogajanja zadnjih let, povezana z Ukrajinsko vojno. Dovolj argumentov je znanih , ki govorijo v prid mnenju, da so to vojno izzvale ZDA in so jo sposobne tudi hitro končati, kot zatrjuje novo izvoljeni ameriški predsednik. Pri tem zavrženem početju jim je Nato odločilno pomagal. EU namreč predvsem po njegovi zaslugi v sporu z Rusijo brez zadržkov podpira ZDA, čeprav s tem predvsem svojemu gospodarstvu močno škodi, ameriškemu pa koristi. Nekaj več konkretnega o tem je še v naslednjih vrsticah.
Rusija je energetsko zelo bogata in pred letom 2022 je EU pod ugodnimi pogoji oskrbovala predvsem z zemeljskim plinom. Danes te oskrbe zaradi vojne v Ukrajini ni več, v znatnem delu pa jo je nadomestila ameriška oskrba, ki pa je bistveno dražja. Zaradi te spremembe je konkurenčnost evropskega gospodarstva resno prizadeta, ZDA pa so z njo pridobile ugoden trg za prodajo svojih presežkov plina.
Drugo področje, ki v povezavi z vojno v Ukrajini bogati ZDA in škodi EU, je oboroževanje. Z orožjem Zahod v velikih količinah oskrbuje Ukrajino, pretežno ga proizvedejo ZDA, v znatni meri pa financira EU. Tudi ta dejavnik je pomemben za razumevanje, zakaj evropsko gospodarstvo v primerjavi z ameriškim vse bolj slabi.
Še eno zadevo , ki slabi EU, je vredno ometi. Rusija in Kitajska sta bili pred letom 2022 pomembni tržišči evropskega gospodarstva. Rusija danes to ni več, poslovno sodelovanje s Kitajsko in drugimi z njo ožje povezanimi državami (Brics) pa bo vse bolj oteževalo to, da se EU predvsem politično zadnja leta povsem podreja interesom ZDA.
Dogajanja, povezana z vojno v Ukrajini, so torej EU ekonomsko izjemno prizadela, njena oslabela konkurenčnost pa bo tudi v prihodnje najbolj koristila prav ZDA. Do te za EU zelo neugodne spremembe bi ne bilo prišlo, če je njena politika ne bi podpirala in aktivno sodelovala pri njenem uresničevanju. Slednja za to svoje ravnanje ponuja en sam argument in sicer to, da se je EU le tako lahko zavarovala pred grožnjo, ki naj bi jo za njo in zahodno demokracijo predstavljala agresivnost Rusije. Argument je sicer politično nedvomno uporaben, ga pa realne razmere z ničemer ne podpirajo. Evropska politika, povezana z vojno v Ukrajini, je namreč slej ko prej predvsem odraz uresničevanja ene osrednjih usmeritev neoliberalizma, to je podrejanja koristi večine (evropskega prebivalstva) interesom kapitala, v obravnavanem primeru predvsem ameriškega. Seveda je ta politika za svojo poslušnost primerno nagrajena, formalno pa deluje tudi poudarjeno demokratično, kar ji obeta, da ji za njeno škodljivo početje ne bo potrebno polagati računov.
Naj zaključim z naslednjim. Evropa je v resni razvojni krizi. Povzročila jo je njena politika, to je neprimerno upravljanje tako posameznih držav, še predvsem pa njihove povezave, to je EU. Krize ne bo možno zadovoljivo obvladati brez temeljitih sprememb v upravljanju, ki se naj odrazijo v učinkovitem vodenju in nadzoru vodenja, operativno pa še predvsem v opustitvi neoliberalnih usmeritev in vrednot. Ta preobrazba politike bo zelo zahtevna, za njen celovit uspeh pa bo koristno, da se jo prednostno izvede na ravni EU.
Andrej Cetinski