Pred kratkim je švedska centralna banka svojo letošnjo nagrado za ekonomijo dodelila trem ameriškim raziskovalcem za njihove dosežke pri odkrivanju dejavnikov, zaradi katerih so nekatere države razvojno zelo uspešne , druge pa manj ali celo povsem neuspešno. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imele družbene inštitucije, pri čemer naj bi »vključujoče inštitucije« razvoj podpirale, »ekstraktivne» pa naj bi ga zavirale. Na njihove razlage se je v Dnevniku 25.10. s kolumno odzval Jože P. Damijan, ki argumentirano dokazuje, da je problematika razvojne učinkovitosti držav veliko bolj kompleksna, kot jo razlagajo omenjeni nagrajenci. Kolumno je temu primerno tudi zaključil z naslednjim, citiram:« Favoriziranje določenega tipa inštitucij torej lahko prinese »Nobelovo nagrado«, ne more pa zares pojasniti razvoja« tukaj!.
S problematiko razvojne uspešnosti države se tudi sam ukvarjam in tako naj ne bo odveč, če bralcu predstavim, kakšna so moja spoznanja o tem, kaj naredi državo razvojno uspešno. Ključno vlogo imata po mojem pri tem dva dejavnika, eden je tržno gospodarstvo, drugi pa upravljanje države. Naj ju pobliže predstavim.
Najprej kratko o tržnem gospodarstvu. V prejšnjem stoletju je nemajhen del sveta (Sovjetska zveza, Kitajska, Vzhodna Evropa vključno z Jugoslavijo) razvijala družbeni sistem, poznan kot socializem. Njegovo upravljanje je avtoritarno obvladovala stranka komunistov, druga njegova značilnost pa je bila, da je zavračal tržno gospodarstvo. Za večino prebivalstva sistem ni bil privlačen, predvsem pa je bil ekonomsko neučinkovit. Ko se je Jugoslavija po letu 1948 razšla s Sovjetsko zvezo, ni opustila enopartijskega političnega sistema, je pa po nekaj letih pričela uvajati tržno gospodarstvo, ne da bi dopustila tudi privatno lastnino podjetij; podjetja so še vedno ostala družbena (državna) last, upravljali pa so jo (jih) njihovi zaposleni. Ta družbeni sistem je bi poznan kot samoupravni socializem in je bil ekonomsko bistveno bolj učinkovit od svojega predhodnika. Po letu 1991, ko je Jugoslavija razpadla, je bilo samoupravljanje opuščeno, vsaj za redke med nami pa je predstavljalo dragoceno izkušnjo, ki je poleg drugega potrdila, da je tržno gospodarstvo eden ključnih dejavnikov razvojne uspešnosti države. Samoupravno izkušnjo Jugoslavije je znala najbolje izkoristiti Kitajska, ki je tudi po razpadu sovjetskega sistema ohranila enopartijski politični sistem in uvedla tržno gospodarstvo, za razliko od samoupravljanja pa tudi privatno lastnino proizvodnih sredstev. O tem, da je tržno gospodarstvo neobhoden pogoj za razvojno uspešnost države, tako danes le malokdo dvomi in ga tudi vse države prakticirajo.
Med razlogi za razlike v razvojni uspešnosti držav je po mojem razumevanju primerno osrednjo vlogo priznati upravljanju države. To je učinkovito, če zadovoljuje naslednje tri kriterije: je neposredno (organizacijsko in kadrovsko) učinkovito, etično je neoporečno, zadovoljuje interese večine prebivalstva. Razlike v izpolnjevanju teh treh kriterijev naj bi torej odločilno vplivale, da so nekatere države bolj druge pa razvojno manj uspešne. Nekaj več je o tem povedanega v naslednjih vrsticah.
Najprej o neposredni učinkovitosti upravljanja države. Predvsem je koristno upravljanje organizacijsko deliti v dve aktivnosti, to sta vodenje ter nadzor vodenja. Vodenje naj se zaupa etično nespornim osebam, ki imajo ustrezne vodstvene izkušnje, nadzor vodenja (ta naj vključuje tudi imenovanje vodstva, to je vlade) pa naj se poveri parlamentu, katerega člani zastopajo interese večine prebivalstva. Te temeljne usmeritve se v današnjih demokracijah slabo spoštuje (izjema je Švica) in to je eden osrednjih razlogov za razvojne težave, ki jih imajo številne države. Oglejmo si, kako ravna glede tega naša politična ureditev.
Naj začnem z vodenjem vlade. To izjemno zahtevno delo praviloma zaupamo vodji politične stranke, ki je bila na volitvah deležna največje podpore. Ta oblikuje zavezništvo političnih strank, to je koalicijo, v kateri praviloma sodeluje vsaj 50% članov parlamenta, preostali parlamentarci pa delujejo kot opozicija. Koalicija oblikuje vlado in jo potem tudi nekritično podpira, opozicija pa taki vladi delo praviloma otežuje. Za upravljanje, ki je rezultat take politične ureditve, je značilno naslednje: a)vlado praviloma vodi oseba brez ustreznih vodstvenih izkušenj in je neredko tudi etično vprašljiva; b)delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo onemogoča kvaliteten parlamentarni nadzor vlade, kar je eden osrednjih pogojev učinkovitega upravljanja; c) politična ureditev naj bi politične stranke zavezovala k sodelovanju in usklajevanju njihovih usmeritev, dejansko pa jih predvsem močno razdvaja. Vse našteto upravljanje izjemno otežuje, posledica pa je oslabljena razvojna uspešnost države. Tako ni le v Sloveniji, pač pa v večini držav, ki sebe proglašajo za demokratične.
Uspešnost upravljanja države zavisi tudi od splošnih razmer v družbi (posredni dejavniki), od katerih je izjemno pomembna etika. Ko je upravljanje etično, se to odraža v nizki koruptivnosti in dobro delujoči pravni državi, oboje pa razvojno uspešnost države močno podpira. Žal ugotavljamo, da etika v demokratičnem upravljanju vse bolj slabi, za kar je predvsem zaslužen neoliberalizem, to je prevladujoča politična usmeritev zadnjih desetletij, ki se predvsem zavzema za močan trg in šibko državo z nizkimi davki, od vrednot pa je najbolj naklonjena bogatenju.
Še en dejavnik posredne uspešnosti upravljanja države je primerno izpostaviti, to je njegova ciljna usmerjenost: demokratično upravljanje naj bi prednostno zadovoljevalo interese večine prebivalstva. To usmeritev zelo dobro podpira decentralizacija politične oblasti, ki bi jo v naših razmerah lahko primerno izvedli z regionalizacijo države. Žal ji politika ni naklonjena in tako o ustanavljanju regij že leta govorimo, ne da bi kaj konkretnega tudi storili. Izrazito pa upravljanju države v korist večine nasprotuje neoliberalizem in je pri uresničevanju te usmeritve zelo uspešen. To se prepričljivo odraža tudi v naslednjih podatkih o najvišjih davčnih stopnjah v ZDA v preteklih desetletjih: 1961 – 91%, 1980 – 70%, 2020 – 37%. Podobno so davčne stopnje zniževale tudi ostale države, kar je krepilo vpliv kapitala na njihovo upravljanje in dodatno slabilo upravljavsko učinkovitost demokracije. Slednja si tako danes tudi v naši državi zasluži oznako »strankokracija«, to je vladavina političnih strank, ki splošne družbene koristi vse bolj podreja interesom kapitala in seveda tudi strankarskim.
Ker je demokracija upravljavsko vse manj učinkovita, na privlačnosti pridobivajo avtoritarne oblike vladanja, ki predvsem v Aziji beležijo nekaj lepih uspehov. Ta razvojni trend se bo pospešeno nadaljeval, v kolikor formalno še vedno demokratične države ne bodo zmogle volje in moči, da pozdravijo obolelo demokracijo in jo usposobijo za učinkovito upravljanje držav. Močna spodbuda za to prihaja tudi iz Kitajske, ki je razvojno že uspešnejša od Zahoda, očitno predvsem zato, ker slednjega s svojim avtokratskim režimom že prekaša v učinkovitosti upravljanja države. O tem, na čem naj bi bilo slednje zasnovano, vsaj meni strokovne razlage niso poznane, ni pa izključeno, da temeljijo predvsem na naslednjih treh elementih: tržno gospodarstvo, v korist večine delujoči enopartijski režim, na konfucionizmu zasnovana etika.
Andrej Cetinski