Prispevek dr. Uroša Lipuščka je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 19.10.2024.

Zahajanje globalnega zahoda, vzhod svetovnega juga

Svetovni globalni red, ki so ga ob koncu druge svetovne vojne v okviru OZN vzpostavile zmagovite države, kot najbolj nazorno potrjujeta vojna v Ukrajini in širjenje izraelske genocidne agresije na Bližnjem vzhodu, hitro in nepreklicno razpada. Začela se je nova faza zgodovine, s katere se končuje globalna prevlada ZDA oziroma zahoda.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 in bloka socialističnih držav se je zdelo, da bodo ZDA postale hegemon brez konkurence. Znani ameriški politolog Francis Fukuyama je takrat postavil celo tezo o koncu zgodovine, ki je bila v nasprotju z dialektiko zgodovinskega razvoja. Ameriški »enopolarni ustroj« se je izkazal za zelo kratkotrajnega. Geopolitična prevlada ZDA in zahoda se je namreč po nekaj letih končala s hitrim vzponom Kitajske, okrevanjem Rusije po razpadu Sovjetske zveze, pospešenim razvojem Indije in še nekaterih drugih držav svetovnega juga, ki so se združile v skupino držav, znanih pod kratico Brics (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika). Skupina deluje od leta 2006.
Stopili smo v novo, večpolarno obdobje sveta. Odnos med državami, ki zagovarjajo ustaljeni red, in tistimi, ki terjajo radikalne spremembe, postaja temeljno vprašanje današnjega sveta. Morebiten neuspeh dogovora o novem globalnem sistemu bi lahko vodil v največjo katastrofo v zgodovini človeštva. Prvikrat doslej namreč obstaja možnost, da bi razpad vladajočega globalnega imperija poskušali preprečiti z uporabo jedrskega orožja.
Z dilemo vojne in miru se človeštvo sicer sooča vso zgodovino. Angleški zgodovinar Norman Angell je v delu The Great Illusion leta 1913, na primer, trdil, da vojne, tudi zmagovite, niso več opravičljive, saj zasedanje tujih ozemelj ekonomsko ni več utemeljeno, zato bodo vojne postale preteklost. Prva svetovna vojna, ki je bila v veliki meri posledica hitre gospodarske rasti v Evropi, druga pa gospodarske stagnacije, sta demantirali omenjeno tezo. Vprašanje je, ali bosta sedanje relativno upadanje gospodarske moči zahoda in hitra rast držav svetovnega juga vodila v nove globalne pretrese. Dejstvo je namreč, da se ZDA kot še vedno najmočnejša globalna gospodarska, finančna, tehnološka in vojaška sila skupaj z drugimi zahodnimi državami, kamor sodi tudi EU, niso pripravljene odpovedati hegemonističnemu položaju.
G7 vs. Brics
Ob koncu druge svetovne vojne so ZDA ustvarjale skoraj polovico svetovnega bruto proizvoda (BDP), danes pa pol manj. Po drugi strani pa države skupine Brics ustvarjajo večji bruto proizvod kot skupina sedmih industrijsko najbolj razvitih držav (G7). Najnovejši vrh držav Brics, ki bo od 22. do 24. oktobra potekal v Kazanu v Rusiji, bo zelo pomemben, saj bodo odločali o nadaljnji širitvi te skupine. Interes za članstvo je izrazilo okoli 40 držav. Na zadnjem zasedanju so v to skupino sprejeli Egipt, Etiopijo, Iran in Združene arabske emirate. V dejavnostih te skupine sodeluje tudi Savdska Arabija, ki je bila doslej pod ameriškim vojaškim in političnim dežnikom, vendar se tej skupini formalno ni pridružila. Vseh deset držav Brics ustvarja 35,6 odstotka svetovnega BDP, kar je po pariteti kupne moči več, kot ustvari skupina najbolj razvitih držav G7, ki ustvarja 30,3 odstotka. Na države Brics odpade 45 odstotkov svetovnega prebivalstva, na države G7 pa manj kot deset.
Mednarodne finančne organizacije so kljub naraščajoči moči držav svetovnega juga ohranile sistem upravljanja, ki je bil uveljavljen ob koncu druge svetovne vojne, s čimer so ZDA in druge zahodne države ohranile monopol pri odločanju. Kitajska kot druga svetovna gospodarska in finančna sila ima na primer v Mednarodnem denarnem skladu podobno število posebnih pravic črpanja kot srednje velike zahodne države. Poleg tega ostaja v veljavi staro pravilo, da Mednarodni denarni sklad vodi eden od evropskih bančnikov, Svetovno banko pa Američan …
Lastnina ni več sveta
Boj za demokratizacijo v mednarodnem finančnem sistemu so pred mnogimi leti začele neuvrščene države, vendar niso imele ustrezne gospodarske in politične moči, da bi dosegle spremembe sistema, ki favorizira razvite države. Vzpon držav Brics je omogočila predvsem Kitajska s hitro rastjo, z globalnim projektom več kot tisoč milijard dolarjev vrednega projekta nove svilne ceste in ustanovitvijo dveh razvojnih bank, ki sta začeli odobravati posojila članicam pod bistveno bolj ugodnimi pogoji kot zahodne banke in mednarodne finančne ustanove.
Posebej velika spodbuda za skupno akcijo je bila nacionalizacija okoli 300 milijard dolarjev ruskih deviznih rezerv v zahodnih, predvsem evropskih bankah, zaradi ruskega napada na Ukrajino. Ta ukrep je bil za države globalnega juga opozorilo, da lastnina v kapitalističnih državah ni več sveta in da njihove devizne rezerve, naložene na zahodu, niso več varne pred političnimi tveganji. Britanska vlada je na primer zaplenila devizne rezerve Venezuele, naložene v britanskih bankah, ZDA pa so Afganistanu zaplenile za šest milijard dolarjev finančnih sredstev, naloženih v ameriških bankah. Potem ko so ZDA izključile Rusijo iz sistema medbančnih poravnav Swift, so tako kitajski kot ruski bančniki začeli pripravljati svoj sistem medbančnih poravnav. V tem trenutku delujejo trije takšni sistemi: kitajski, ruski in indijski. Pripravljajo pa tudi projekt skupne valute držav Brics, s katerim bodo obšle monopol ameriškega dolarja.
Konec dolarskega monopola
Nova valuta držav Brics, ki naj bi začela delovati čez nekaj let, bo podprta z valutami vseh držav članic glede na njihov BDP, poleg tega pa naj bi bila podprta tudi z zlatom. Po nekaterih napovedih naj bi bilo okoli 40 odstotkov deviznih rezerv v zlatu. Kitajska in Rusija sta iz svoje trgovinske izmenjave skoraj v celoti izključili ameriški dolar, podobne ukrepe pa napovedujejo tudi druge države. Celo Savdska Arabija je napovedala, da bo začela postopoma nafto prodajati za lokalne valute. Kitajska na primer savdsko nafto že plačuje v juanih. Glede na to, da monopol ameriškega dolarja v veliki meri temelji na tako imenovanem petrodolarju, bi preusmeritev trgovanja na lokalne valute zatresla ameriški dolar kot svetovno rezervno valuto, zato republikanski predsedniški kandidat Trump ni naključno zagrozil državam, ki bodo začele opuščati dolar, s prepovedjo trgovanja z ZDA. Dolar je namreč poleg orožja največji ameriški strateški adut.
Kljub začetku dedolarizacije je dolar še vedno vodilna svetovna rezervna valuta. To mesto bo kljub postopnemu upadanju ohranil še precej let. Tudi dejstvo, da imajo ZDA astronomski zunanji dolg, ki presega 35 tisoč milijard dolarjev, po mnenju bivšega guvernerja ameriške centralne banke Greenspana ne bo usodno vplivalo na ameriško in svetovno ekonomijo. ZDA namreč lahko v skrajnem primeru z obsežnim tiskanjem denarja, ki bi povzročilo visoko inflacijo, razvrednotijo astronomski ameriški dolg, ki ga bo na koncu plačal ves svet. Zaradi tega je nujna korenita sprememba mednarodnega finančnega sistema.
Kitajska ne bo vazal
Kitajska, ki je v zadnjih štiridesetih letih v okviru sedanjega mednarodnega monetarnega in gospodarskega ustroj dosegla nesluten razvoj, sprva ni načrtovala ustanavljanja novega globalnega finančnega sistema, ampak predvsem njegove popravke in demokratizacijo. Eden od vzrokov za to je bilo tudi dejstvo, da je Kitajska v nekem trenutku razpolagala kar s 1200 milijardami dolarjev ameriških državnih obveznic. Ne dovolj premišljena obsežna prodaja teh obveznic bi lahko povzročila hudo mednarodno gospodarsko krizo, ki bi zelo prizadela tudi kitajsko gospodarstvo.
Potem ko so ZDA Kitajsko uvrstile med strateške nasprotnike in začele s sankcijami na vse mogoče načine zavirati njen gospodarski razvoj, so se v Pekingu pridružili ruskemu načrtu za uvedbo novega alternativnega mednarodnega sistema. Kitajski predsednik Xi Jinping je na lanskem zasedanju te skupine dejal, da ne bodo vazali in da morajo mednarodna pravila napisati vse države na osnovi ustanovne listine OZN, ne pa da jih narekujejo tisti z največjimi mišicami. Omenjena opazka je letela na (ameriški) sistem, ki temelji na pravilih, ki jih postavljajo v Washingtonu in v veliki meri odstopajo od sprejetih pravil mednarodnega prava. V končni posledici so omenjena pravila, ki veljajo predvsem za zaveznike, Izraelu omogočila, da izvaja svojo genocidno politiko.
Skupina držav Brics ni povsem homogena, kar zavira njeno večjo učinkovitost, saj v njenem okviru delujeta dve skupini držav, ki nimata povsem identičnih pogledov. Ne eni strani sta Kitajska, ki je spiritus agens, in Rusija, na drugi strani pa Indija in Brazilija, ki vsaka iz svojih geostrateških razlogov nista posebej naklonjeni oblikovanju novega globalnega finančnega in gospodarskega sistema, vendar sta se kljub pomislekom pridružili večini. Indija, ki ima tudi zaradi mejnega spora s Kitajsko z ZDA sklenjeno strateško partnerstvo, sedi na dveh stolih, kar ovira bolj usklajeno delovanje držav Brics, Brazilija pa je pod hudim pritiskom ZDA.
Na zahodu, predvsem v Washingtonu, ocenjujejo, da bo skupina držav Brics na dolgi rok težko obdržala enotnost, zlasti če se ji bo pridružilo najmanj 40 novih držav. Zanimivo je, da je interes za članstvo pokazala tudi Turčija, ki je sicer članica Nata, kar odpira vrsto pomembnih vprašanj. V EU, ki državam Brics ni naklonjena, so Ankari že sporočili, da v tem primeru ne more več računati na članstvo v EU, kot da bi kdaj doslej imeli resen namen Turčijo sprejeti v EU. Podobno negativno ocenjujejo delovanje te skupine držav tudi v ZDA. Ameriški državni sekretar Antony Blinken na primer v svojem neformalnem političnem testamentu, ki ga je objavil v zadnji izdaji revije Foreign Affairs, držav Brics sploh ni omenil. Ne glede na to zanimanje za Brics še naprej narašča.
Azijska prihodnost
Center tega novega združevanja je v Aziji, ki bi lahko postala naslednji sod smodnika, ker vsebuje vse ključne elemente za nov globalni konflikt – prisotnost različnih interesov najmanj treh jedrskih velesil, ZDA, Kitajske in Rusije, nastajanje »azijskega Nata«, ki bo zaščitil ameriške strateške interese, vojaško modernizacijo, razvoj najmodernejših tehnologij, nacionalizem, odsotnost sistema azijske kolektivne varnosti in nerešena mejna oziroma ozemeljska vprašanja. ZDA, ki se očitno pripravljajo na to, da bodo Ukrajino, do katere nimajo posebnih strateško pomembnih interesov, prepustile Evropi, bodo postale ključni igralec v morebitnih novih vojnah v Aziji. Ameriški pogled je seveda usmerjen v Kitajsko, edino silo, ki lahko ogrozi ameriški imperij in njegove vazale.
Če bo Trump zmagal na predsedniških volitvah, bo poskušal čim hitreje končati vojno v Ukrajini in Rusijo odtrgati od Kitajske, ki bi bila v tem primeru strateško zelo oslabljena. V Washingtonu počasi spoznavajo, da je bila neokonservativna politika zaostrovanja odnosov z Rusijo, ki je pripeljala do trdne osi Peking-Moskva, z ameriškega stališča največja možna strateška napaka. Politika divide et impera do Rusije in Kitajske ni več mogoča.
Prihodnost sveta se bo v novih strateških razmerjih med velikimi silami odločala v Aziji. Tu živi 60 odstotkov svetovnega prebivalstva, tu so tri od petih največjih nacionalnih gospodarstev, tu ustvarjajo več kot 40 odstotkov svetovnega BDP in približno dve tretjini svetovne gospodarske rasti, tu je polovica vseh vojakov, tu deluje šest od desetih največjih armad, pet od devetih držav z jedrskim orožjem in šest od desetih največjih onesnaževalcev okolja.
S temi problemi se ukvarja tudi šanghajska organizacija za sodelovanje, ki je politični sopotnik skupine Brics. Organizacija, ki sta jo pred triindvajsetimi leti ustanovili Kitajska in Rusija, je osredotočena predvsem na vprašanja varnosti. Če reforma OZN ne bo uspešna, nekateri komentatorji ne izključujejo možnosti, da bi lahko postala nukleus nove alternativne mednarodne organizacije, podobne OZN. Zelo vprašljivo je namreč, ali je temeljita reorganizacija svetovne organizacije, tako da ne bo (p)ostala plen zahodnih elit, ki načrtujejo globalni avtoritarni sistem, sploh možna. Ali se bo zahod brez vojne sprijaznil s tem, da bo izgubil svetovno hegemonijo, bo Evropa privolila v to, da bo v varnostnem svetu izgubila eno mesto, bo mogoč dogovor, da bi bilo možno vsaj v določenih ključnih vprašanjih veto preglasovati s super večino glasov itd.
Evropa, nepomembna sila
Azija se sooča tudi z vprašanjem širjenja vojaških zvez, s čimer poskušajo ZDA obdati Kitajsko. Vojaški bloki vsaj v evropskem prostoru ne zagotavljajo več varnosti, ampak predvsem grožnjo. Brez nasilnega širjenja Nata na območje nekdanje SZ se danes ne bi soočali z vojno v Ukrajini. Glede na to, da se Nato širi tudi v Azijo, je povsem jasno, da vladajoče zahodne politične elite teh dejstev ne sprejemajo. Diplomacijo so zamenjale rakete in bombe, svobodo medijev pa vse manj prikrita cenzura, ki preprečuje odkrito razpravo o teh vprašanjih. Politiki in generali, tako kot v času prve svetovne vojne, očitno ne razumejo spremenjenega položaja, ki ga prinaša uporaba novih orožij.
V Washingtonu odkrito razpravljajo o možnosti vojne med ZDA in Kitajsko, čeprav bi taka vojna lahko pomenila konec naše civilizacije. Mir je postal pogoj za obstanek človeštva. Še več orožja bo rodilo samo še več nasilja, na vseh straneh. Naraščajoči vpliv držav svetovnega juga in zoperstavljanje zahodnih držav pod vodstvom ZDA, da se odrečejo globalni hegemoniji, vodita v duopolni globalni svet oziroma v novo hladno vojno. Doktrini zmanjševanja tveganj in razdruževanja zahoda od Kitajske (derisking in decoupling), ki ju razglašajo tako v Washingtonu kot v Bruslju, vodita prav v to smer. Prvič po več sto letih nadvlade Evropi grozi, da bo postala nepomembna sila, česar se predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in njena kompanija očitno ne zavedajo. Namesto za sodelovanje v okviru enotnega evroazijskega kontinenta se evropske elite pod vplivom ZDA zavzemajo za nadaljevanje globalne hegemonije. Posledice bodo hude. ●
Dr. Uroš Lipušček je dolgoletni zunanjepolitični komentator.