Pravzaprav je trezen človek, ki ne glorificira slovenske preteklosti, v zadregi glede naše preteklosti.

Utemeljeno poveličujemo naše prednike, našo kulturo, naše karantanske dosežke in kasnejše upore ter vsa naša prizadevanja za boljše življenje in lepšo prihodnost. In ko se nekaterim zdi, da smo leta 1991 prišli do »konca zgodovine« ter dosegli svoj »tisočletni sen,« nas vsakdanja praksa grdo demantira. Vsa prizadevanja za neodvisnost in samostojnost Republike Slovenije, kar naj bi zagotavljala »nova država,« ki jo mimogrede »sami« upravljamo, so namreč pod vprašanjem.

Seveda nikoli nismo in tudi ne bomo kot skupnost in posamezniki živeli sami izolirano od ostalih držav in ljudi. To seveda tudi ni namen države. A vendar se zdi, da smo vsi skupaj, predvsem pa odločevalci te naše države, namerno pozabili na t.i. nacionalni interes. Prav tako ima človek tudi občutek, da enostavno nimamo ljudi, ki so sposobni razmisleka o prihodnosti ter realne ocene preteklosti. Zna se le še kopirati velike.

Narcisoidni posamezniki tipa Borut Pahor ali Janez Janša imajo že toliko idejnega podmladka, da se res ni bati, da bi kdaj sploh prišli na pravo pot.

In tu je umesten razmislek o preseku stanja države in družbe ter o možnih prihodnjih dogajanjih doma ter širše v Evropi in svetu. Če ne bomo priznali,  da smo zašli s poti, potem pač nikoli ne bomo prišli na cilj.  Mislim seveda na vse sistemske poteze preteklosti, ki so očitno nepopravljive. Od privatizacije, prodaje bank, zadolževanja, nespoštovanja ločitve države od verskih skupnosti – mislim težiščno na RKC, do kulturnega hlapčevanja angleškemu jeziku in ekonomske ter ne na koncu vojaške odvisnosti od tujine ter spoštovanja človekovih pravic doma in po svetu. A vendarle je prenos številnih državnih pristojnosti organizacijsko, ekonomsko, kulturno itd. na »širšo skupnost« EU tako velik, da se nehote zastavlja vprašanje, kaj pa, če se ta pravljica z dvanajstimi zvezdicami v zastavi, čeprav je držav že toliko, da jih težko naštejem, konča? Asociacija na razpad bivše skupne države se seveda pojavlja sama po sebi. Brez širjenja strahu, a vendar umestno s strani odločevalcev bi bilo, da vendar ne pozabimo in ne spregledamo ter trezno razmislimo, kaj se dogaja neposredno okoli nas. Ne videti nekaterih idej o veliki Madžarski in šala s tem zemljevidom za vratom Viktorja Orbana, je neodgovorno. Tudi lastništvo bank postaja, milo rečeno, čudno. Katera je že banka v slovenski lasti? Da o ekonomski odvisnosti od tujcev rajši ne pišem. Tudi ne o zadolžitvi. O kakšni samooskrbi ni niti govora. Ni smiselno, ker je drugje vse cenejše in se delo oz. proizvodnja ne izplačata. Tudi na drugi strani je seveda odlično, da ni več meje z Italijo. A vseeno se malo bojim, da smo vključno s Primorci že malo pozabili kje je bila včasih Rapalska meja, da pa tega niso pozabili kakšni odločevalci v Italiji.

Seveda je sedaj aktualno strašenje s Kitajci, pa Rusi in še s kom. A mi naivno iščemo nekega »strateškega zaveznika« in tutorja, ki naj bi nas rešil ali branil v morebitnih prihodnjih, a tudi že sedanjih nepredvidljivih situacijah. Vseeno malo neresno in neodgovorno. Še vedno smo v preteklosti kot narod morali poskrbeti sami zase.

Veliki to zase delajo. Majhni pa smo bili drobiž v interesih velikih. Žal se to ni do danes prav nič spremenilo. In če se veliki odločijo za to, da uresničijo svoje interese tudi tako, da se pripravljajo na vojno in jo tudi bijejo, ne pa na mirno sobivanje v svetu, potem posledično to ne pomeni nič drugega, kot realno preurejanje sveta v katerem živimo. In zdi se, da nekateri tega ne vidijo ali pa, da smo že marsikaj zamudili.

Pa se samo sprašujem, ali smo se res osamosvojili? Živimo bolj varno, enakopravno, srečno? Ali res nismo samo pridni izvrševalci ameriške in še kakšne druge – evropske ali sosednje politike? Iz nekega našega bolj miroljubnega in svobodomiselnega razmišljanja smo prešli na stran agresije in sovraštva. Ne le v Gazi, v Ukrajini in drugod, tudi doma. In ni poguma za drugačne korake.

Miloš Šonc, Grosuplje, 25.8.2024