V članku Barbare Kramžar (Delo, 10.julij) z gornjim naslovom državni sekretar v kabinetu premiera Goloba, g. Vojko Volk pojasnjuje, zakaj naj bi številni naši državljani ravnali zmotno, ker v Ukrajinski vojni ne podpirajo politike ZDA in Nata do Rusije. Volkove navedbe Andreja Cetinskega niso prepričale in zato njemu in seveda tudi bralcem pojasnjuje, v čem se z Vojkom Volk razhajata:

Začnem naj z naslovom članka. Ne gre izključiti možnosti, da se vojna v Ukrajini lahko razvije v širši, morda celo nuklearni spopad,  a močno dvomim, da se bo to zgodilo, saj bi bili v tem primeru vsi poraženi. predvsem pa to ni v interesu ZDA. Strašenje javnosti, da hodimo po robu prepada, zato po mojem mnenju ni primerno. Res pa je, da tako ravnanje politiki lahko  zelo koristi. Če se počutimo močno ogrožene, namreč lažje sprejemamo njena sicer težko razumljiva  početja, ki smo jim  predvsem v zvezi z vojno v Ukrajini priča zadnja leta. Podobno učinkuje tudi sovraštvo in zato ne preseneča, da zahodna politika tako vztrajno spodbuja sovraštvo do Rusije, saj naj bi nas ta ogrožala. Drugače povedano, ogroženost in  sovraštvo sta danes močni propagandni orodji, s katerima ZDA, Nato pa tudi Evropska unija (EU) utemeljujejo podporo  vojni v Ukrajini.

O nekaterih vidikih obravnavane vojne pa zahodna politika previdno molči, čeprav so za njeno razumevanje ključni in v nemajhni meri tudi pojasnjujejo, zakaj smo Slovenci vse manj naklonjeni ZDA in Natu. Naj omenim pomembnejše. Najprej to, da je leta 2014 ob podpori ZDA politično oblast v Ukrajini nasilno prevzela skupina  izrazito nedemokratično usmerjenih oseb, ki je pričela več kot osem milijonsko  rusko prebivalstvo obravnavati na način, poznan kot »nacizem«. To je izzvalo državljansko vojno, ki naj bi se končala z mirovnim sporazumom »Minsk 2« iz marca leta 2015. (Poleg Putina sta ga sopodpisala tudi  vodilna nemška in francoska politika).  Žal ga ukrajinska oblast ob podpori zahodne politike ni spoštovala, pač pa je svojo nacistično obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Na to početje se je februarja  2022 odzvala Rusija z agresijo na Ukrajino, očitno predvsem s ciljem, da ruskemu prebivalstvu v  tej državi zagotovi normalno demokratično obravnavo. Tudi po zaslugi turškega predsednika so se sprte strani to pot hitro dogovorile, kako vojaški spor mirno razrešiti. Žal  pa Ukrajina mirovnega  sporazuma po naročilu zahodne politike ni podpisala in ruska  agresija se je tako nadaljevala kot krvava vojna, ki še vedno traja. Za sedaj kaže, da se jo bo lahko končalo šele po tem, ko se bodo tako odločile ZDA. Nemalo jih meni, da se bo to kmalu zgodilo, če bo le Trump na jesenskih volitvah izvoljen za predsednika.

Kar nekaj argumentov prepričljivo podpira mnenje, da so ZDA odločilno prispevale, da je prišlo do vojne v Ukrajini, po njenem izbruhu pa aktivno skrbijo za to, da se je ne konča z mirovnimi pogajanji. Njihova politika v tem primeru nedvomno zasleduje zelo konkretne cilje , o katerih se seveda javno le malo govori. Razlaga le teh, ki je vsaj meni blizu, je kratko povedano taka. Kot prvo menim, da je obravnavana vojna močno okrepila Nato. ki je eno od orodij ZDA za obvladovanje ostalega sveta, njegov pomen pa se povečuje spričo zaostrovanja nasprotij s Kitajsko.  Drugič, vojna v Ukrajini je politično in ekonomsko močno oslabita EU in povečala  njeno odvisnost od ZDA, kar je za slednje pomemben dosežek spričo tega, da je njihova dosedanja prevlada v svetu resno ogrožena. In tretjič, proces okrepljenega oboroževanja in močno oslabljena energetska oskrba EU, ki ju je povzročila vojna v Ukrajini, prinašata ameriškemu kapitalu velike  ekonomske koristi. Naštetih ciljev bi ne bilo možno uresničiti brez primernega sovražnika in Rusija je za to vlogo nedvomno primerna. Ne gre pa prezreti, da tudi za ZDA vse posledice obravnavane vojne nimajo pozitivnega predznaka; vojna je namreč surovinsko izjemno bogato Rusijo potisnila v naročje Kitajske, kar utegne biti za ZDA v prihodnje zelo moteče.

S pričo navedenega je možno razumeti (ne pa tudi podpirati) ameriško politiko do vojne v Ukrajini, zakaj le tej tako pohlevno sledita evropska in tudi naša politika, pa je vsaj zame zagonetka, za katero ne najdem zadovoljive razlage. S podobnimi zadregami imajo gotovo  opraviti mnogi od naših  občanov, ki ne podpirajo današnje  politike ZDA in Nata. Zaupanja v razumnost ravnanja ljudi, ki smo jim zaupali izvajanje najbolj kočljivih družbenih pristojnosti, je tako iz dneva v dan manj, to pa vodi celotno družbo v resne težave.

Andrej Cetinski