Da, najpomembnejši referendum je še pred nami. Gre za vprašanje kako naprej. Smo res zadovoljni z organizacijo države in družbe kot je, kot smo jo dobili v paketu z osamosvojitvijo in o kateri ni tekla razprava? Po 33 letih je jasno, da smo kupili mačka v žaklju. Gre za neustrezen in do ljudi in javnega dobra neprijazen volilni in politični sistem, ki nam dela veliko materialno škodo in zavira razvoj.

Da bi več sto let star »demokratični« model izboljšali, predlagam referendum na to tematiko z naslednjim vprašanjem: »Ali se strinjate da se poslanci v državni zbor volijo tako, da se v vsaki občini (volilni enoti) izbere po en predstavnik, ki se na to mesto kandidira sam s predstavitvijo svojih dosežkov in sposobnosti zastopanja določenega števila ljudi?« 

Obstoječi način volitev v katere se vpletajo zasebna komercialna podjetja, ki se imenujejo politične stranke, je dejansko nedemokratičen. Najprej zato, ker kandidati ne predstavljajo določene skupine ljudi, ampak so podaljšana roka političnih strank, zato jih volivci ne morejo poklicati na zagovor, niti se z njimi ne morejo posvetovati, saj so njihovi volivci nedoločeni, anonimni. Po aktualnem volilnem sistemu je možno izvoliti vse poslance parlamenta stanujoče v istem kraju, lahko bi bili tudi vsi v sorodu in bi vsi lahko stanovali v isti stavbi, tako absurden je. Ta sicer malo verjetna možnost ilustrira kako daleč od izvoljenih so ljudje, ki bi jim morali poslanci služiti in se z njimi posvetovati glede odločitev v parlamentu in seveda za svoje odločitve sprejemati odgovornost. Državo predstavljamo ljudje, ki živimo v lokalnih skupinah in ni bolj logičnega zaključka, kot je ta, da te ljudi lahko zastopajo le predstavniki lokalnih enot, občin ali pa bi za potrebe volitev združili po dve občini, da pridemo na največ 100 poslancev.

Zakaj je takšna sprememba nujna? Narekuje jo smisel demokracije, ki je predstavljanje ljudi, ne pa ugrabljanje države in ljudi v njej, kar je najbolj vidna posledica obstoječega političnega sistema. Politične stranke so v praksi največji sovražnik demokracije, čeprav so bile izumljene zato, da jo uveljavljajo.

Politične stranke bi se registrirale kot društva bi jih tako tudi financirali: država bi plačevala le logistične, obratovalne potrebe društev in med njimi političnih strank.

Razočaranje nad demokracijo je evropska realnost, razočaranje, da so politiki  ukradli demokracijo, da ljudje dejansko o ničemer več dejansko ne odločajo je večkrat izražen problem evropske povezave na vseh ravneh.

Povsem logično in naravno je, da določen predstavnik ljudstva v parlamentu zastopa določeno in znano skupino ljudi, torej je treba voliti po geografsko in personalno teritorialnem načelu, ki smo ga že uspešno prakticirali.

Danes nas občane predstavljajo neznani predstavniki v parlamentu, saj se ne ve kdo je koga volil. Ne le to, ti predstavniki sploh ne odgovarjajo in se ne morejo posvetovati s svojimi volivci, saj jih ne poznajo. Ker so jih dale na volilne lističe politične stranke, družinska komercialna podjetja, so zato poslanci podložni le njim, od koder dobivajo navodila kako se obnašati in glasovati. Vsa ogromna energija in denar za borbe med političnimi strankami in vsa velika energija, čas in denar medijev, ki ta cirkus spremljajo so izgubljeni, saj ne prinašajo nič dobrega vsebini in javnemu dobremu. V socializmu smo imeli eno politično stranko v kateri je bilo 5-10 ljudi, ki so dejansko politično (vendar ne zasebno ekonomsko) obvladovali Slovenijo. Danes imamo enako število 5-10 ljudi, ki preko različnih političnih strank in ekonomskih subjektov obvladujejo Slovenijo, vendar ne le politično, ampak tudi posredno ekonomsko. Če so se v socializmu kradla kosila ali večerje na naročilnice, se danes legalno kradejo desetine milijonov: po eni strani vsega tistega javnega bogastva, ki je bilo ustvarjeno v socializmu, po drugi strani pa tekoča javna sredstva. Najbolj inventiven način legalne kraje velikih vsot so veliki projekti, kjer se izginuli milijoni ne vidijo preveč očitno (TEŠ 6, JEK2, nove nenormalno velike železniške postaje, zaščitna oprema,…). V socializmu je res bila dovoljena le ena politična stranka, vendar je bilo 95% vsega odločanja prepuščenega samoupravnem dogovarjanju, zato tudi civilna družba v tem segmentu ni imela nobenega smisla, saj je bilo samoupravljanje in civilna družba eno in isto. Danes o vsem odloča bodisi politika, bodisi kapital. Nihče drug.

Posebej zaskrbljujoče pri vsem tem pa je dejstvo, da se je v socializmu kar naprej javno razpravljalo o razvoju in izboljšanju političnega sistema, ki je priznaval demokratične pomanjkljivosti in je iz tega naslova tudi nastalo samoupravljanje. Po osamosvojitvi se o tej tematiki (razvoju političnega sistema) sploh ne razpravlja, edini dosežek po 33 letih je preferenčni glas, kar je pesek v oči dejanski dogovorni, podružabljeni demokraciji. 

Torej ostajamo ujetniki dobro organizirane navidezne demokracije (političnih strank) dokler se ne lotimo prenove družbenega političnega sistema.

Logično je vprašanje ali je takšen kot predlagan ali podoben preskok sploh mogoč? Seveda je, saj je bil mogoč tudi preskok pred 33 leti, saj smo osamosvojeni in neodvisni. Je takšna nova organizacija družbe brez škodljivih političnih strank naiven predlog? Morda, a je še bolj naivno čakati na nove politične odrešenike vsake 4 leta. Veliko in umetno razdvojenost v družbi, ki jo generirajo politične stranke, bi lahko s takšnim projektom izničili, ponovno bi lahko prišli do nacionalne enotnosti in homogenosti, saj bi se ukvarjali z vsebinami, ne pa s političnimi in kulturnimi boji. To bi bil tudi mednarodno pomemben projekt, ki bi pokazal prihodnost res demokratičnega in boljšega sveta. Namreč vse slabo v današnjem svetu je praktična posledica formalne demokracije, ki ne zagovarja objektivno koristnih interesov občanov. 

Bojko Jerman, Dolsko