Mario Draghi je bil v obdobju 2011-19 guverner Evropske centralne banke (ECB) in takrat je v njenem delovanju uvedel pomembne spremembe, ki so državam EU veliko pomagale pri obvladovanju finančne krize, v katero so zašle po letu 2009. Ta čas pripravlja po naročilu evropske komisije predlog razvojne strategije EU, ki naj bi tudi v prihodnje njenemu gospodarstvu zagotavljala prepotrebno konkurenčnost. Ključne razvojne smeri, za katere se zavzema, so očitno že dovolj znane in Jože P. Damijan (v nadaljevanju: JPD) jih je bralcem predstavil v naslovni kolumni, ki jo je Dnevnik objavil 26.4.2024. Zaključil jo je z zanimivo idejo, da bi namreč Draghiju veljalo dati priložnost, da postane prihodnji predsednik evropske komisije.
Na kolumno JPD se je v Dnevniku 30.4.2024 odzvala dr. Jasminka Dedić (v nadaljevanju: JD). Je kritična do tega, za kar se zavzema JPD, še posebno neugodno pa ocenjuje Draghija. V zaključku svojega zapisa celo pravi, da bi bil naslov Damjanove kolumne bližje resnici, če bi se glasil »Ali bomo Draghiju dali drugo priložnost, da uniči EU«.
Vsebina, ki jo JPD predstavlja v svoji kolumni, po mojem mnenju zasluži podporo. Zakaj jo JD ocenjuje drugače, je težko reči, domnevam pa, da prihaja v tem primeru do razhajanj tudi zaradi razlik v razumevanju neoliberalizma in vloge države pri zadovoljevanju družbenih interesov. O tem, kako sam dojemam ta aktualna vprašanja, bom nekaj več povedal v naslednji vrsticah, saj naj bi to pripomoglo k boljšemu razumevanju obravnavane problematike.
Najprej nekaj o neoliberalizmu. Po razpadu Sovjetske zveze je ta postal osrednja politična in ekonomska paradigma zahodne demokracije z močnim vplivom na družbena in ekonomska dogajanja. Njegove osrednje usmeritve so: čim več svobodnega (nereguliranega) trga, šibka država z nizkimi davki ter bogatenje (pohlep) kot motiv delovanja in tudi kot vrednota. Osebno mi je bolj kot neoliberalizem blizu politična usmeritev, poznana tudi kot socialno-tržno gospodarstvo; ta se zavzema za močno državo, ki se jo učinkovito in nekoruptivno upravlja v korist večine, poštenost in solidarnost pa sta njeni prevladujoči vrednoti. Ta tip družbene ureditve so po 2.svetovni vojni v Evropi najdosledneje razvile skandinavske države, a so se tudi te v zadnjih letih navzele nekaterih neoliberalnih veščin.

V Sloveniji smo pri upravljanju države pričeli aktivno udejanjati neoliberalne usmeritve po letu 2004. Pet let kasneje smo bili že v finančni krizi, podobne usode pa so bile deležne tudi številne druge države v EU. Med pojavnimi oblikami takratnih kriznih razmer kaže v tem primeru izpostaviti naslednje: a)v bankah so se kopičili veliki finančni presežki bogatejših slojev prebivalstva, ki so se neugodno odražali v zmanjšanem tržnem povpraševanju ter nižji gospodarske rasti; b) povpraševanje po bančnih kreditih je bilo skromno in spričo visokih prihrankov (depozitov) so se v ECB kopičili obsežni likvidnostni presežki bančništva; c) zaradi nizkih davkov in povečanih izdatkov države, ki so jih pogojevale krizne razmere, so močno porastli proračunski primanjkljaji držav; d)socialne razmere so se v večini držav opazno slabšale.
Kriza po letu 2009 je imela znanega povzročitelja, to je neoliberalizem. Pri njeni sanaciji je imel pomembno vlogo Draghi, takratni guverner ECB. Njegova zasluga je namreč, da se je pričelo izjemne finančne presežke, ki so se kopičili v ECB, uporabljati za financiranje proračunskih primanjkljajev držav v EU. Seveda jim denarja ni bilo možno pokloniti, pač pa ga je ECB državam posojala z odkupovanjem njihovih obveznic z dolgoročno zapadlostjo in minimalnimi obrestnimi donosi. Leta 2022 je ECB imela takih naložb v vrednosti 4.900 milijard evrov, kar ustreza 30% današnjega BDP EU ali zaokroženo 14.000 evrov na prebivalca v državah, ki uporabljajo evro. Nedvomno gre za številko, ki dopušča trditev, da je ECB po letu 2011državam EU nudila pomembno pomoč pri financiranju njihove proračunske potrošnje, s tem pa tudi pri obvladovanju ekonomske krize, s katero so se soočale.
Danes gornja rešitev ni več uporabna, saj so spremembe splošnih gospodarskih razmer po ukrajinski vojni vplivale tudi na finančne presežke v bankah; njihovega naraščanja namreč ni več zaznati, celo nasprotno, in ECB utegne imeti celo težave s financiranjem njenih obstoječih zalog državnih vrednostnih papirjev. Države EU torej s podporo ECB pri financiranju proračunskih primanjkljajev v prihodnje ne morejo računati. Tega zahtevnega problema slej ko prej ne bo mogoče drugače razrešiti kot tako, da se opusti neoliberalno politiko nizkih davkov; ta sprememba bo sicer deležna velikega nasprotovanja, a če se je ne bo kmalu izvedlo, bo zahodni model kapitalizma resno ogrožen.
Kitajska je zadnja desetletja razvojno najbolj uspešna država predvsem zato, ker dobro izrablja prednosti tržnega gospodarstva in zavrača neoliberalne usmeritve. Tudi ZDA se neoliberalizmu postopno že odrekajo (predvsem glede ekonomske vloge države in «svobodnega« trga, ne pa tudi obdavčevanja), kar bo postalo še bolj očitno, če bo na njihovih jesenskih volitvah zmagal Trump. Le vodstveni organi EU se glede tega za sedaj ne opredeljujejo in vztrajajo pri ravnanju, kot ga narekuje neoliberalizem. V delovanju EU je torej nujen zasuk: potrebujemo močno zvezo držav, ki se jo učinkovito upravlja v korist vseh njenih članic. Verjamem, da bo k tej spremembi v politiki EU prispeval tudi Draghi z omenjeno strategijo. Še koristneje bi bilo, da dobi možnost to strategijo tudi udejanjiti, saj je z delom v ECB in kasnejšim vodenjem italijanske vlade dokazal, da je vešč vodenja najbolj zahtevnih sistemov. Če namreč pri vodenju EU ne bo prišlo do radikalnih sprememb, se tej za prebivalstvo Evrope vse bolj potrebni povezavi držav nič dobrega ne obeta.
Naj se za zaključek vrnem k ocenam, ki jih je v svoji objavi v Dnevniku o Draghiju in kolumni JPD navedla dr. Jasminka Dedić. Vabim jo, da ta moj prispevek prebere in upam, da bo v njem našla vsaj nekaj argumentov za to, da omili svoje ocene Draghija in s tem posredno tudi Damijana.
Andrej Cetinski, Sinteza-KCD