Posledice vojne v Ukrajini so vsestranske. Na tnalu je tudi ponos do nedavna uglednih komentatorjev. Pa saj so »vojni zlobci« načrtovali tudi to.

Luka Lisjak Gabrijelčič se norčuje že iz razmišljanja o predlogih za zaustavitev morije.

Urednik Reporterja Silvester Šurla je presenečen, da kar 39 odstotkov Slovencev odgovornost za vojno pripisuje Ukrajini in Zahodu.

Andrej Cetinski mu odgovarja: Vojno je treba čimprej končati! Obe strani je treba prisiliti za pogajalsko mizo.

O pravi in nepravi strani zgodovine.
Pisec komentarja z gornjim naslovom je Luka Lisjak Gabrijelčič (LLG), predmet njegove obravnave pa je prenehanje vojne v Ukrajini s pogajanji, za kar se zavzema tudi bivši predsednik Kučan. Ta je svojo podporo miru v Ukrajini izrazil tudi v govoru, ki ga je imel na nedavni proslavi ob obletnici priključitve Primorske, s čimer naj bi bil po mnenju LLB ravnal vse prej kot primerno. Le ta je namreč velik podpornik usmeritve, da je treba Putina v Ukrajini poraziti, kar nam je v svojih kolumnah že večkrat dal vedeti. Da je sam »na pravi strani zgodovine« tokrat bralca prepričuje celo s primerjavo, da je zavzemanje za mir v tem primeru nekaj podobnega, kot če bi leta 1941 predlagali partizanom, da »odložijo orožje, Primorsko z Ljubljansko pokrajino vred pa v imenu miru prepustijo Italijanom«.
Urednik revije Reporter je nedavno objavil podatek, da po raziskavi Eurostata 39% Slovencev odgovornost za vojno v Ukrajini pripisuje Zahodu, predvsem ZDA. Eden teh sem tudi sam in v naslednjih vrsticah bom poskušal kratko predstaviti, zakaj menim tako in posledično tudi podpiram končanje te vojne s pogajanji.
Najprej zgolj dva, tri podatke, ki pa so pomembni za razumevanje sporov med Rusijo in Ukrajino. Leta 2018 je imela Ukrajina zaokroženo 40 mio prebivalcev, od teh jih je bilo 7 mio ruske narodnosti, ruščino kot pogovorni jezik pa je uporabljala polovica prebivalstva. Večina ruskega prebivalstva je živela v vzhodnih pokrajinah države.
Leta 2014 je skupina ne ravno demokratično usmerjenih politikov ob podpori ZDA v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast in pričela zelo sovražno obravnavati rusko prebivalstvo. To je izzvalo državljansko vojno, ki je bila tudi za EU moteča. Predvsem Nemčija in Francija sta se angažirali za njeno prekinitev, vrhnji dosežek teh aktivnosti pa je bil sporazum Minsk II iz februarja 2015. Poleg Rusije in Ukrajine so ga podpisali tudi predstavniki upornih ukrajinskih pokrajin z ruskim prebivalstvom. Sporazum je določal predvsem dvoje: obe sprti strani naj bi takoj prenehali z državljansko vojno, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave svojemu ruskemu prebivalstvu zagotovila za demokracijo običajne nacionalne pravice.
Ukrajina je ob polni podpori Zahoda – to je lani potrdila tudi bivša nemška kanclerka Merkel – sporazum Minsk II v celoti ignorirala. Še več, obravnavo ruskega prebivalstva je še zaostrila in se pričela aktivno zavzemati za vstop v Nato. Višek tega nasilja se odraža v rasističnem Zakonu o narodih Ukrajine, ki ga je 21.7.2021 sprejel njen parlament, ta namreč njenemu ruskemu prebivalstvu omejuje narodnostne in državljanske pravice.
Na te izzive je Rusija lani reagirala z vojaško agresijo, ki ima sedaj vse bolj obeležje vojne med Rusijo in ZDA, ki poteka na ozemlju Ukrajine in naj bi doslej zahtevala že pol milijona človeških žrtev. Zaradi nje je daleč najbolj prizadeta Ukrajina, gospodarsko pa tudi EU. Kratkoročne koristi imajo od vojne predvsem ZDA, strateško gledano pa bo tudi njim ta morija izjemno škodila.
Močno verjamem, da obravnavane vojne ne bi bilo, če bi bila Ukrajina spoštovala sporazum Minsk II. Ko pa je do nje že prišlo, bi jo bilo možno že lani, kmalu po njenem izbruhu, tudi končati. Zadostiti bi bilo potrebno predvsem dvema pogojema: 1.Zahodna politika naj bi končanju vojne s pogajanji dala prednost pred njenim spodbujanjem; 2.Rusiji naj bi Zahod ponudil zanesljiva jamstva, da bo Ukrajina dosledno spoštovala sporazum Minsk II in se te države ne bo vključilo v Nato.
Žal gornja ali podobna rešitev v Zahodni politiki ni bila deležna podpore. Prednost je namreč dobila in jo še vedno ima usmeritev, da predstavlja Rusija za Zahod trajno grožnjo, ki jo je možno in potrebno z vojno v Ukrajini krepko oslabiti; k uresničitvi tega cilja naj bi odločilno pripomogli tudi sovražna naravnanost EU do Rusije – le to Zahodna politika zato aktivno spodbuja – ter okrepljena politična in energetska odvisnost EU od ZDA. Ta usmeritev se vse bolj potrjuje kot velika zmota in čas bi že bil, da se ji vsaj evropska politika odreče.
Če spričo navedenega osebno ne bi podpiral rešitve, da se vojno v Ukrajini s pogajanji čimprej konča, bi ravnal v nasprotju s temeljnimi vrednotami, za katere se sicer zavzemam. To pa ne pomeni, da podpiram Putinove agresijo na Ukrajino in njegove avtoritarno vladavino. Podobno očitno razmišlja veliko Slovencev.
Argumenti, ki jih zgoraj navajam, so za LLG zelo verjetno neprepričljivi ali celo povsem napačni. Hvaležen mu bom, če mi bo z odzivom na ta moj zapis razumljivo pojasnil, v čem se motim.
Andrej Cetinski