Pred nekaj dnevi nam je Aurelio Juri posredoval komentar pod gornjim naslovom, v katerem obravnava ta čas aktualen družbeni pojav, to so radikalne spremembe v politiki evropskih držav, ki smo jim priča v času, odkar potega vojna v Ukrajini. V dveh skandinavskih državah, to sta Švedska in Finska, so te spremembe najbolj zaznavne. Juri ugotavlja, da sta bili ti državi desetletja nazaj tudi nam Slovencem zgled demokratične družbe, ki jo je bilo vredno posnemati. Bila sta ekonomsko izjemno uspešni, socialno zgledno urejeni, v mednarodni politiki pa sta izstopali s svojim aktivnim zavzemanjem v korist miru in miroljubnega sodelovanja med državami.
A lani, pravi Juri, se je zgodil pravi »salto mortale« . Po ruski agresiji na Ukrajino je bilo pričakovati, da se bosta prav Švedska in Finska prvi zavzeli za to, da se ta spopad čimprej konča za pogajalsko mizo. A sta ravnali prav nasprotno: odločili sta se za takojšen vstop v Nato in sta se tako pridružiti državam, ki Ukrajino aktivno podpirajo s ciljem, da naj bi ta Rusijo vojaško porazila. Ta njun politični preobrat je nemajhno presenečenje in si zasluži, da njegove razloge čim bolje prepoznamo. Kako jih sam dojemam, bom poskušal pojasniti v nadaljevanju.
Začnem naj s splošno zadevo, z upravljanjem države. To naj bo učinkovito, saj je predvsem od njega odvisna razvojna uspešnost države in blagostanje njenih prebivalcev. Učinkovitost upravljanja zavisi od več dejavnikov, eden med njimi pa je še posebno pomemben, to so temeljne vrednote, ki se jih pri njem uporablja. Za osrednji demokratični vrednoti lahko štejemo poštenost in solidarno naravnanost. V praksi se njuna veljava potrjuje tako, da so države, ki ju pri svojem upravljanju spoštujejo, razvojno veliko bolj uspešne od onih, ki tega ne počno. Slednje potrjujejo prav skandinavske države, v katerih protestantizem pomembno podpira etično ravnanje družbe in s tem posredno tudi učinkovitost upravljanja njihovih držav.
Žal pa omenjeni demokratični vrednoti pri upravljanju zahodnih držav že nekaj desetletij na pomenu izgubljata, krepijo pa se neoliberalne vrednote, od katerih je smiselno izpostaviti predvsem pohlep in zavračanje solidarnosti. Pohlep je družbeno še posebno škodljiv, me drugim tudi zato, ker je izjemno nalezljiv, kar se še posebej opaža v politiki. Posledično pri upravljanju držav na vlogi izgubljajo socialno usmerjene stranke, pridobivajo pa kapitalu naklonjene stranke. Zaradi teh premikov je demokratično upravljanje vse manj učinkovito, krepi pa se vpliv kapitala na ravnanja držav. Drugače povedano: demokracija na zahodu je v vse večji krizi, kar slabi razvojno uspešnost držav in njihovo konkurenčnost, to pa vse bolj zaostruje politična razmerja v svetu, kar se najbolj odraža v odnosih me ZDA in Kitajsko. Naj povzamem: med osrednje vzroke za te velike družbene spremembe sam uvrščam predvsem to, da je danes v politiki vse manj poštenosti, zato pa toliko več pohlepa.
Slabo delujoča demokracija ustvarja ugodno okolje za uveljavljanje avtokratskih oblik upravljanja države; s tem ima vse več držav že težave, med drugimi tudi Slovenija. V zadnjem času pa zahodna politika uspešno zlorablja še en pojav, ki ji pomaga prikrivati lastno upravljavsko nesposobnost. To vlogo ima grožnja, ki naj bi jo za zahodni svet predstavljala Rusija in se v enem delu že uresničuje z njeno agresijo na Ukrajino. Ta agresija je bila v nemajhni meri izzvana, a če tudi ne bi bila, je Putin z njo politiki zahoda naredil veliko uslugo. Ta politika je namreč danes enotna, kot že dolgo ni bila, zaradi svoje neučinkovitosti ima v domačem okolju bistveno manj težav, povečana potrošnja države za vojaške namene pa nudi lepe priložnosti tudi za zadovoljevanje »posebnih« interesov. Nemajhne gospodarske koristi si od ruske agresije lahko obetajo ZDA, močno pa bo zaradi nje razvojno prizadela EU, o čemer pa naj bi njena javnost čim manj vedela. Torej ne preseneča, če je papež Frančišek v EU edina oseba z močnim javnim vplivom, ki se zavzema za prenehanje vojne v Ukrajini s pogajanji, a ga vse politične oblasti dosledno ignorirajo.
Naj se vrnem k Švedski in Finski. Tudi politika v teh dveh državah je dovzetna za neoliberalne vrednote, kar se dovolj prepričljivo odraža v tem, da imata obe sedaj desni vladi, medtem ko je bila njuna politika desetletja nazaj vzorno socialno usmerjena. Zato ne preseneča, da sta obe ob ruski agresiji na Ukrajino ravnali podobno, kot je to storila tudi Slovenija: pridružili sta se zavezništvu, ki veliko nesrečo ukrajinskega prebivalstva brez zadržkov izkorišča za zadovoljevanje lastnih političnih interesov. Tako ravnanje je sicer etično vse prej kot sprejemljivo, za politiko, temelječo na neoliberalnih vrednotah, pa očitno ni sporno.
Če bo politika EU vztrajala pri sedaj prevladujočih vrednotah, se nam obeta vse več gospodarskih, socialnih in političnih težav. Nekatere od njenih držav jih bodo reševale s krepitvijo avtoritarnih oblik upravljanja, kar pa ne obeta dobrih rezultatov. Veliko obetavnejša je rešitev, katere osrednja vsebina je v sistemski prenovi demokracije, ki naj bi se praktično odrazila tako, da se bo države pošteno upravljalo v korist večine njenega prebivalstva in uspešnega mednarodnega sodelovanja. Kaj bi bilo potrebno za uresničitev tega cilja v sistemih upravljanja držav spremeniti, se dokaj dobro ve. Sedanje politične oblasti bodo taki prenovi seveda nasprotovale in zgodila se bo le v primeru, če se je bo lotila dobro vodena in organizirana civilna družba. Slej ko prej pa računajmo s tem, da se nam obetajo vse težji družbeni in ekonomski problemi s skupnim poreklom, to je odsotnost elementarne etike v politiki.
Andrej Cetinski

Pred 2.400 leti je ljudstvo v demokratičnem postopku izglasovalo smrtno obsodbo za enega največjih genijev človeštva.

Sokrat o demokraciji