Pod naslovom »Demokracija ni stanje, je točka na obzorju« lahko v Sobotnih prilogi Dela že nekaj časa prebiramo zanimiva razmišljanja o demokraciji. Nazadnje, to je 20.avgusta, so se na to temo oglasili trije pisci, to so dr. Blaž Mesec, Matevž Krivic in  Marijan Lačen. Demokracijo kot politični sistem vrednotijo precej različno in posledično  se razlikujejo tudi v ocenah, kakšne so demokratične razmere v naši državi. Ker gre za aktualno zadevo, naj ne bo odveč, da o njej ponudim še svoje mnenje.

Demokracijo predvsem razumem kot enega od modelov  upravljanja države, njena alternativa pa je avtokratsko upravljanje. Pri vrednotenju sistema upravljanja je pomembno upoštevati, kaj je njegova ciljna usmeritev. Po mojem razumevanju demokracije  je njena prednostna vloga učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine, ki se naj odraža v materialnem blagostanju večine prebivalstva in v njegovih svoboščinah. Nasprotno od tega daje avtoritarno upravljanje praviloma prednost interesom družbenih elit, na katere se samo opira,  večina pa je posledično v raznih oblikah prizadeta, najpogosteje materialno, pa tudi v osebnih svoboščinah.

Gornje razumevanje demokracije je blizu temu, kako o njej razmišlja eden od treh zgoraj omenjenih piscev,  to je M. Lačen, manj pa mu verjetno pritrjujeta ostala dva. Naj se omejim le na razlike med mojimi pogledi in tem, kako demokracijo razlaga M. Krivic. Zanj je demokracija politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov. Pri tem je  po mojem razumevanju vsebina  »vladavine večine« omejena na volilno pravico, ki jo imajo vsi odrasli državljani. Od volilne pravice do dejanskega vladanja pa vodi  zapletena pot, ki je ni težko zlorabiti predvsem s ciljem, da se v korist izbranih družbenih struktur, še predvsem političnih strank, omeji stvarni vpliv volivcev na vladanje. To se v velikem obsegu dogaja tudi v našem političnem sistemu in zato ne preseneča, če ima pri nas  demokracija vse značilnosti strankokracije, to je vladavine političnih strank. Taka vladavina zapostavlja interese večine, predvsem v prid političnih elit in njihovih podpornikov, je zelo dovzetna za korupcijo in je upravljavsko vse prej kot učinkovita. Njene posledice se  odražajo v številnih neželenih oblikah, še predvsem pa tako, da živi večina Slovencev veliko slabše, kot bi v primeru, če bi svojo državo res demokratično upravljali.

Po mojem razumevanju je torej pri nas demokracija močno zlorabljena. Temu mnenju ne pritrjujejo predvsem tisti, ki so jim volitve in osebne svoboščine (pravici voliti se velik del Slovencev celo odreka) osrednja vrednota demokracije. Od demokracije pa večina pričakuje veliko več, to je predvsem učinkovito in pošteno upravljanje države v splošno korist. Ta pričakovanja je možno v veliki meri uresničiti, a žal le ob pogoju, da se sedanjo formalno demokracijo tako prenovi, da si bo tudi po vsebini zaslužila to prijazno ime.  Kaj naj bi pri nas zajela njena prenova, se dokaj dobro ve. Predvsem gre za tri zadeve. Najprej za spremembo volilnega sistema, ki naj zagotovi bistveno večji vpliv volivcev na izbor oseb, ki nas zastopajo v parlamentu. Predlog zakona, ki to zahtevo primerno zadovoljuje, civilna družba že nekaj časa ponuja politiki, a žal odzivi niso prav obetavni. Drugič, sedanji model oblikovanja vlade je treba nadomestiti z rešitvijo, ki politike ne bo razdvajala, pač pa jo bo zavezovala, da bo državo učinkovito upravljala; pri iskanju primerne rešitve ne kaže biti inovativen, pač pa se raje zgledujmo po izkušnjah Švice. In tretjič, radikalno je potrebno omejiti politično kadrovanje v javnem sektorju in podjetjih v državni lasti, predvsem v korist uporabnikov njihovih storitev in zaposlenih.

Gornjim spremembam naša politika, tako leva kot desna, ni naklonjena, saj bi v marsičem prizadele njene interese. Naloga civilne družbe je torej, da poskrbi za njihovo uresničitev; le tako si namreč lahko obetamo, da bomo postali tudi po vsebini res demokratična in razvojno uspešna družba.

Andrej, Cetinski, Sinteza