Inflacija postaja vse bolj aktualna tema in po mnenju mnogih utegne prerasti v osrednji ekonomski in družbeni problem. Splošno se smatra, da jo povzroča predvsem neustrezna denarna politika centralne banke.

V našem primeru je to Evropska centralna banka (ECB). Ta namreč upravlja dve močni orodji – to sta obrestna mera in emisija denarja –, s katerima lahko odločilno vpliva na gibanje cen. Ne malo jih meni, da je tudi sedanja rast cen posledica njenega neustreznega ravnanja, povzročala pa naj bi jo s prenizkimi obrestnimi merami in preobsežnimi emisijami dodatnega denarja. Tej razlagi se ne pridružujem. Po mojem imamo namreč že nekaj let opraviti s specifičnimi družbenimi razmerami, zaradi katerih so omenjena orodja denarne politike manj uporabna in zato tudi za sedanjo rast cen ne gre kriviti ECB. Več o teh posebnostih in tudi o tem, kaj v družbi spremeniti, da bomo inflacijo zmogli krotiti, pa v naslednjih vrsticah.

Svojo razlago začenjam z nekaj konkretnimi podatki iz zbirne bilance slovenskih poslovnih bank na dan 30.9.2021. Na ta dan so imela podjetja in gospodinjstva v bankah 32,2 milijardi (mrd) prihrankov, bančnih posojil pa so skupaj koristili v vrednosti 20.0 mrd evrov. Kljub izjemno nizkim obrestnim meram so bili prihranki obeh sektorjev za 12,2 mrd (60%) večji od njunih posojil. Čemu gre pripisati ta pojav, ki ga pred nekaj  leti skoraj nismo poznali? Po mojem ga povzroča več dejavnikov, predvsem naslednji: a)prenizka obdavčitev visokih dohodkov in premoženja; b)povečane socialne razlike, zaradi katerih živi velik del prebivalstva zelo skromno ali celo v revščini, povečuje pa se delež prebivalstva, ki ima večje dohodke, kot jih potrebuje za dostojno preživetje; c)nezadostna potrošnja države zaradi njenih prenizkih davčnih prihodkov, posledično pa tudi gospodarstvo manj povprašuje po posojilih.

Še nekaj o delu prihrankov v znesku 12,2 mrd, za kolikor je bilo stanje bančnih posojil podjetjem in gospodinjstvom septembra manjše od njihovih vlog. Od tega zneska so banke 6,6 mrd dolgoročno posodile državi, preostanek v znesku 5,6 mrd pa so imele na svojih računih v Banki Slovenije oziroma v ECB. V našem bančnem sistemu  se torej predvsem zaradi razlogov, ki jih zgoraj navajam – nekaj pa nedvomno prispeva tudi pandemija –  pojavljajo veliki likvidnostni presežki, ki se jih zadnje čase pretežno preko centralne banke  pod izjemno ugodnimi pogoji posoja državi, praviloma z nakupi njenih obveznic. Oglejmo si še, kako je s tem v evro območju, to je v  državah EU, ki  enako kot mi uporabljajo skupno valuto evro.

Lani in v letošnjih  desetih mesecih, skupaj torej v 22 mesecih, so se bančne vloge (vključno z gotovino v obtoku)  v evro območju povečale za 2.425 mrd evrov (+16%), naložbe v obveznice držav  za 1.797 mrd (+50%), posojila gospodarstvu in prebivalstvu pa za 759 mrd (+6%). Tudi v EU se torej prihranki v bankah povečujejo veliko hitreje od posojil, s tako oblikovanimi likvidnostnimi presežki pa predvsem ECB državam bogato financira njihovo proračunsko potrošnjo. Ta denarna politika je po letu 2014 evropskemu gospodarstvu  veliko pomagala pri oživljanju rasti, prav tako pa se koristno potrjuje pri obvladovanju težav, ki jih imajo države zaradi pandemije. Slednje velja tudi za Slovenijo, a ne gre pa prezreti, da sedanja vladajoča politika finančno podporo ECB neprimerno zlorablja tudi za utrjevanje svoje oblasti.

Vse več skrbi povzroča, kot smo omenili, rastoča inflacija in vprašati se je primerno, ali jo ne spodbuja prav ECB z obsežnim kupovanjem državnih obveznic. Mojo mnenje  je, da jo ne, vsaj dokler te nakupe financira iz sredstev presežne likvidnosti, ki jih v bančnem sistemu  porajajo razlike med prihranki in posojili. Razloge za sedanjo rast cen je zato potrebno iskati drugod, še predvsem na strani poslabšane ponudbe, ki je prizadeta zaradi pandemije in zaostrovanja političnih nasprotij med zahodnim svetom ter Rusijo in Kitajsko.

Politike, ki z likvidnostnimi presežki bančništva fiskalno pomaga državam EU, se ECB poslužuje šele nekaj let. Ta njena novost je koristna, a je žal uporabna  le v razmerah, ko se v bankah ne glede na obrestne mere pomembno več varčuje, kot se koristi posojil. Morda bo čez pet let ali še prej povsem drugače in takrat bodo številne države v resnih težavah, če bo fiskalna podpora ECB izostala. Verjetno ne bo, vsaj nekaj časa ne, le da  jo bo ECB takrat financirala z  dodatno emisijo denarja. S tako »dobrodelnostjo« pa utegne povzročiti inflacijo, kakršne že lep čas nismo vajeni.

Zaradi socialnih, ekonomskih in še predvsem okoljskih razlogov – zadnji dve leti tudi zaradi pandemije – se proračunska poraba večine držav hitro povečuje. V EU imamo srečo, da nam tako povzročene proračunske primanjkljaje ta čas v velikem delu pokriva ECB iz likvidnostnih presežkov bank. Ta rešitev pa dolgoročno ni vzdržna. Druge zanesljive poti od te, da proračunske primanjkljaje rešujemo s povečanjem davkov, pa verjetno  ne bomo odkrili. Opustiti je torej potrebno sedaj prevladujočo neoliberalno politiko nizkih davkov in obnoviti prakso, ki jo je kapitalizem pred letom 1980  že poznal. Kolikor prej bodo to spoznanje osvojile tudi politike, toliko bolje bo za sodobno družbo.

Andrej Cetinski, Sinteza, 22.12.2021