Nekaj misli pred posvetom o Etiki in družbenih vrednotah v politiki
Kdo bo počistil Avgijev hlev, se sprašuje Branko Sosič in nadaljuje: Zelo lepo je bilo pred časom slišati od predsednika države, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Pravzaprav je s tem poudaril pomen ustavnega reda in nam jasno povedal, kdo ima pri nas pravico odločati, celo ukazovati. Da o tem ni nobenega dvoma, je v ustavi razumljivo zapisano: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo (oblast) izvršujejo neposredno in z volitvami …« Kolikokrat bi morale državljanke in državljani slišati besede predsednika, da bi se resnično zavedali, kaj pomeni imeti oblast. Seveda pa resničnost kaže, da je to »neposredno« mogoče »izvrševati« z družbeno revolucijo ali pa, recimo, z množičnim odhodom na ulice. Druge oblike nimajo nobenega učinka. Seveda pa vrhovna listina takih nasilnih dejanj očitno nima v mislih. Druga taka floskula pa je »z volitvami«, kar je seveda v današnjem prehajanju v novo dobo človeškega razvoja skrajno primitivna, preživela in zavajajoča oblika izvrševanja oblasti. Vsakomur je povsem jasno, da s tem, ko ima državljanka oziroma državljan enkrat v štirih letih možnost narisati na neki dolg seznam, ki je večini vsebinsko španska vas, majhen krogec pri poljudni zaporedni številki, da s tem ljudstvo, se pravi mi vsi, ne »izvršujemo« prav nobene oblasti in je seveda tudi nimamo. Tiste krogce, ki jih je na zadnjih predčasnih volitvah, pri »izvrševanju svoje oblast(?)« risalo 1.121.573 ljudi, si je potem pripela peščica »psihopatov« in začela samopašno izvrševati »oblast ljudstva«. In potem se pojavi spoznanje, da poslanci sploh ne vedo za naša pričakovanja. Ne vedo, da naj bi bili spoštljivi, častivredni, odgovorni ljudje in da so predstavniki vsega ljudstva. Ustava lepo pove: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.« Če človek ni vezan na kakršnakoli navodila, pa lahko preprosto rečemo, da morajo poslanci povsem samostojno in neodvisno delovati in glasovati po lastni modrosti, etiki, morali in v dobro vsega ljudstva. Vsak poslanec mora torej imeti hrbtenico in svoj ponos. Skratka – biti mora zaupanja vredna osebnost, ne pa podoben v tropu tulečim volkovom ali bebavim ovcam. In tu pridemo do najbolj pomembnega to je tisto, česar v ustavi ni. V poglavju o državnem zboru namreč nikjer niso niti z besedo omenjene stranke in njihova vloga pri delu in odločanju državnega zbora, se pravi poslancev. »Državni zbor sestavljajo poslanci državljanov Slovenije in šteje 90 poslancev.« In pika. Tudi v zakonu o poslancih stranke niso omenjene. V povezavi z vlogo poslancev pa so se, zanimivo, stranke znašle v poslovniku državnega zbora. Nikjer pa jim ni dana oblastvena funkcija. Seveda je tako očitno, da so se politične stranke skozi stranska vrata lepo vtihotapile v državni zbor in celotni državni aparat, se dobesedno ugnezdile v miselne vzorce vsega ljudstva in si povsem podredile politično življenje in delovanje v državi. O tem, kako so se stranke pretihotapile v državni zbor, bi moralo že zdavnaj svoje reči ustavno sodišče, ki ima med vrsto pomembnih nalog napisano, da odloča »o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank«. Tudi predsednik republike je prisegel, da bo spoštoval ustavni red. Kaj ni ustavni red tudi to, da stranke pri delu državnega zbora nimajo kaj iskati?
Andrej Lenarčič pa ugotovi: To, kar so počeli vsi po vrsti – vse do samega predsednika države – je ena sama mlakuža komaj pojmljivih kršitev zakonodaje in same ustave, najvišjega zakona v državi. Predsednik države je na obvezna posvetovanja glede mandatarja za sestavo vlade sprejemal predsednike strank. Člen 111. Ustave jasno in določno terja, da se posvetuje z vodji poslanskih skupin! Državni zbor je o predlaganem kandidatu za predsednika vlade glasoval javno – velika večina poslancev ali sploh ni glasovala ali pa je drugim kazala, kako so glasovali. Ustava pa zahteva brezpogojno tajno glasovanje: Člen 111. Ustave, druga alinea “…Glasovanje je tajno.” Večina predsednikov strank in vodij poslanskih skupin se je nad tem “dosežkom” – flagrantnim, grobim kršenjem najvišjega zakona – navduševala in ga postavljala za zgled demokratičnosti. Celo sam predsednik države, ki je kot rečeno namesto vodij poslanskih skupin vabil na posvetovanja predsednike strank, je naročal strankam(!), naj premislijo o njegovih predlogih. Ustava seveda terja, da svoje predloge posreduje poslanskim skupinam. Nato Lenarčič resignirano ugotovi: Namesto žlahtne evropske demokratične ureditve, ki smo jo (naši predniki) tisoč let in več soustvarjali in ustvarili (čeprav nam je več kot pol stoletja ni bilo dano uživati), so dediči sprevrženega pojmovanja države in družbene ureditve, bojevniki in epigoni prizadevanj za boljšo – trajnejšo Partijo iz skrbno pripravljene večstrankarske parlamentarne ureditve napravili ne eno, marveč kar večglavega partijskega zmaja. Razlika od komunistične enopartijske diktature je le v tem, da ima ta zmaj več glav – več Partij.
France Bučar pravi: Ko sem analiziral stanje v družbi, sem ugotovil, da je pri nas sistem, ki nikakor ne more uspeti. Povezujemo dve stvari, ki se medsebojno izključujeta. Z našo ustavno ureditvijo smo formalno vpeljali neko parlamentarno demokracijo, a je struktura družbe ostala taka, kot je bila prej potrebna avtoritarnemu sistemu. Spremenili smo formalni zunanji skelet, družbo pa pustili takšno, kot je bila. Ni strukturirana, avtoritarni sistem potrebuje družbo, ki je formalno enaka, toda enaka vseh v brezmočnosti. Šli smo skozi tranzicijo in ne vem kakšne reforme, vendar se nobena vlada doslej ni lotila bistva problema. Tranzicija pomeni prehod, toda v kaj? Izpeljali smo tranzicijo, vendar smo še daleč pred vprašanjem, kam moramo priti. Ni naključje, da je pri nas politična moč ostala enako koncentrirana v rokah politične elite, kot je bila v prejšnjem avtoritarnem sistemu. V svojem bistvu je naša družba ostala avtoritarna, na to avtoritarno strukturo smo nagrmadili celo vrsto demokratičnih institucij. To dvoje se med seboj izključuje, zato pri nas stvari ne gredo in ne bodo šle. To je nemogoče, dokler ne bomo prišli do pojma demokracija, ki ni družba brez kakršnekoli notranje diferenciacije, in dokler ne bomo priznali, da družba lahko obstaja samo, če je neenaka. In dalje pravi, da živimo v sistemu, obsojenem na neuspeh. Razlog se skriva v dejstvu, da smo povezali nezdružljivo: avtoritarno partijsko strukturo s parlamentarno demokracijo. Zato ni naključje, da je v slovenski politiki moč koncentrirana, enako kot je bila v nekdanjem partijskem sistemu.
Marko Zorman pravi, da sta varovanje zaupanja pred zlorabo in varovanje obljub v primeru kršitev danes temeljni vrednoti, ki ju ščiti kazensko pravo. Sestavni in nepogrešljivi del varovanja principov zaupanja in držanja obljub je kajpak kaznovanje. Predstavniška demokracija oziroma volitve bi morale poleg drugega biti tudi učinkovito sredstvo kaznovanja nesposobnih in korumpiranih političnih elit. Žal v Sloveniji ni tako, saj je vez med volivci in izvoljenimi predstavniki prekinjena. Volivci še vedno volijo pretežno stranke, in ne posameznikov. Poslanci potemtakem, če le izkazujejo lojalnost svoji stranki, praviloma niso kaznovani na naslednjih volitvah, če se, denimo, izneverijo zaupanju svojega volilnega okraja. Sistem predstavniške demokracije naj bi bil namenjen nenehnemu soočanju alternativnih razvojnih zamisli, dejansko pa gledamo pajdašenje političnih strank povsem nasprotujočih si usmeritev, in to predvsem zaradi koristoljubja posameznih strankarskih veljakov, ne da bi jih zaradi tega doletela kazen volivcev. V tem smislu si je politična bratovščina edina v konceptih in metodah, pa naj gre za pobude, kot je Partnerstvo za razvoj ali Razvojna koalicija; obe sta se izkazali predvsem kot idejna podlaga za interesno razparceliranje Slovenije. Posledice odsotnosti pravne države in ustreznega sankcioniranja so tako na pravni kot na politični in moralni ravni. Če kršitev zaupanja ni kaznovana, lahko sporna ravnanja sčasoma postanejo celo etično sprejemljiva, njihovi storilci oziroma nosilci pa celo junaki (!?)
Iztok Simoniti zelo jasno opredeli, kaj je nacionalni interes? Nacionalni interes je definiran v ustavi. Zato moramo nacionalni interes, kot čisto politično stvar, pojasniti: prvič, z vidika odgovornosti države do ustave; in drugič, z vidika odgovornosti državljanov do države, kadar ta ne uresničuje ustave. Z državo mislimo vse ravni oblasti, tudi opozicijo. Iz najvišje politične obljube države državljanom izhajajo vsa druga razmerja med državo in državljani: spoštovanje zakonov, plačevanje davkov, zvestoba državi, obramba države itd. Iz te obljube izhaja tudi vrstni red, kdo mora kaj narediti in pred kom. Najprej mora torej država uresničevati ustavo, zakone, mednarodne sporazume in šele potem svoje volilne programe. Tekoča oblast, posebno stranke na oblasti, ne določajo nacionalnega interesa, temveč ga samo uresničujejo! Skupaj z opozicijo pa sproti opozarjajo, kaj ga ogroža ali krepi v državi in zunaj nje. Oblast pa je treba nadzorovati. Odgovorni smo za nadzor oblasti in nadzornikov, ti se sami nikoli dovolj ne nadzirajo. Pri tem so odločilni tudi mediji, ki z vseh strani nadzirajo oblast. Če država ne ščiti državljana pred »mafijo, partijo in kurijo«, ki je pri nas organizirana kot cestni, zdravstveno-medicinski, energetski, bančni lobi, jo je ta upravičen goljufati in jo bo samoobrambno goljufal. To moramo Slovenci, ki smo v zadnjih sto letih preživeli v sedmih državnih oblikah in vseh znanih političnih režimih, upoštevati. V Sloveniji pa država/oblast že dolgo deluje proti nacionalnemu interesu. Primarni odpor mlade države do svobode – torej do demokracije, republike, libertarnosti – se kaže v tem, da izvršna in zakonodajna veja oblasti vztrajno in odločno blokirata pravosodno vejo oblasti (policijo, tožilstvo, sodišča). Seveda sta izvršna in zakonodajna oblast vedno pod uničujočim vplivom vseh vrst lobijev, bank, biznisa in klera in kot politični veji oblasti spreminjata pravosodno oblast v prazno lupino, ki je nihče ne spoštuje in ji ne verjame, tako kot ne verjame državi. Dokler bodo vse oblasti ravnale tako, so volitve samo pesek v oči ljudem, saj ni mogoče izvoliti drugačne oblasti – vse so enake. Tudi ne smemo iskati razlogov za vedno bolj nepravično družbo zunaj Slovenije, na primer v zunanjem neoliberalizmu, pa tudi ne v silah kontinuitete. Za vedno bolj nepravično družbo smo predvsem krivi sami. Politika je tista, ki vzdržuje ta, proti nacionalnemu interesu delujoči začarani krog lobijev in oblast z blokado pravosodja pospešuje razslojevanje. V naslednji fazi bo naredila »cinični« obrat tako, da bo pravosodje in prisilo uporabila za zaščito zatečenih krivičnih razmerij.
Tone Peršak pravi, da je že čas, da priznamo, da ne gre samo za krizo vlade in krizo vladanja; ravno tako kot na drugi ravni ne gre samo za finančno krizo in gospodarsko recesijo. Tudi politična kriza je le eden od obrazov krize civilizacije ali krize modela, ki pripada 19. in deloma še 20. stol.; v 21. stol. pa komaj da še deluje in životari, ker sta se civilizacija in družba temeljito spremenili in model političnega urejanja zadev, pri katerem vztrajamo, v bistvu več ne ustreza. Družba se zelo hitro spreminja in tradicionalna demokracija ji preprosto več ne ustreza. Klasičnega delavstva ni več in tako levica nima več tradicionalne baze in tudi desnica je izgubila svojo bazo, klasične lastnike tovarn, posestnike, srednji sloj, ki izginja. Politične elite (»stranke«), pri čemer ni pomembno, ali so po imenih leve ali desne, zdaj vse uresničujejo interese različnih aglomeracij kapitala, ki v resnici vladajo. Demokracija vse bolj postaja zgolj iluzija. Tradicionalni model demokracije ne deluje več, ker se je civilizacija, naj to želimo priznati ali ne, spremenila. To velja tako za Slovenijo kot za Anglijo, ZDA ali Nemčijo; povsod je opaziti simptome te krize, razpadanja družbe in političnega sistema. Kako naprej? Gre predvsem za krizo predstavniškega modela kvantitativne demokracije in nekateri vidijo izhod v prehodu na neposredno odločanje. Sodobne tehnologije to omogočajo. Vprašanje pa je, ali verjamemo, da so večinske odločitve, res vedno dobre, razumne in smiselne? To je vprašanje, ki se zdi bogokletno, vendar je zelo pomembno; kot je opozarjal že Platon. Po drugi strani se je treba vprašati, ali nove tehnologije ne omogočajo še več manipulacije z množico kot npr. politični marketing.
Peter Kovačič – Peršin pa razmišlja: Noben sistem ni večen in običajno so z zgodovinskega odra vsi odstranjeni s prevratom. Razmere v Sloveniji so odvisne od razmer v Evropi in svetu. Te pa ne kažejo znakov opaznega izboljšanja. Takrat, ko ljudje obupajo in ne vidijo več drugega izhoda, ko namreč ni več tolerančnega praga, gredo vase in pride do radikalnega odgovora. Na vprašanje, ali bi lahko tudi v Sloveniji zavrelo, Peršin odgovarja: Vedno v zgodovini je bilo tako, tudi ob pomladi narodov smo se, čeprav med zadnjimi, zbudili. Vsi zreli evropski narodi so preživeli več revolucij. Mi smo prvo doživeli v brutalni obliki hkrati z osvobodilnim odporom. Očitno premalo, da bi se tako imenovane družbene elite spametovale. Misliti, da prevrati niso več mogoči, je naivno.
Janez Tršan pravi, da je v temelju potrebno spremeniti celotno politiko. Moralne in etične vrednote morajo dobiti osrednji pomen. Potrebujemo politike z vizijami in visokimi moralnimi načeli, za katere je glavno vodilo skupno družbeno dobro in odgovornost. Prav v tem se pravi politiki razlikujejo od politikov pritlikavcev. Če hoče Slovenija preživeti deset let in več, mora ta čas zapolniti z družbenim, kulturnim in etično-moralnim razvojem. Prednosti majhne države v EU bomo lahko izkoristili le, če bomo imeli sodobno državo, ki bo delovala v splošno dobro in odgovorno do svojih državljanov. Slovenija se lahko razvija samo celovito kot homogena, socialno trdna in povezana družba ter močno integrirana navznoter. Za vodenje takšne države potrebujemo modre politike, brez najmanjše sence moralno-etične spornosti. Torej, za lobije, cehe, mreže in pajdaški kapital v politiki ne sme biti prav nikakršnega prostora.
Miroslav Marc pravi, da je skrajni čas za prenovo vrednot in soglasje za novo razvojno platformo RS.
Kaj pa mediji in novinarji? Mediji so interesno-kapitalske izpostave, novinarji ne!
Darja Kocbek: Bistvo novinarstva nista objektivnost in uravnoteženost. Bistvo novinarstva je iskanje resnice. Resnice ni mogoče uravnotežiti z neresnico. Dober novinar mora biti najprej dober človek. Slabi ljudje ne morejo biti dobri novinarji.
Dietmar Schantin: Novinarjeva naloga je spreminjati svet, vplivati na življenja vseh ljudi in na družbo kot tako.
Ruben Luengas: Tisti, ki imajo v rokah politično in ekonomsko oblast in moč, so zelo zadovoljni z novinarji, ki pravijo, da so nevtralni in objektivni. Živimo v svetu, v katerem nihče ne more biti nevtralen, v katerem je nevtralnost pogosto dejansko hipokrizija in ravnodušnost. Prosim, ne zahtevajte od mene nevtralnosti. Zavezan sem iskanju resnice in vsemu, kar nam lahko vrne bolj human način življenja.
Slovenija je napredna družba, ki je po osamosvojitvi ohranila tisti najbolj demokratični del, kar je lahko bilo v prej skupni državi, kar se odraža v heterogeni družbi, ki dokaj dobro funkcionira. Vsekakor velja potrditi mnenje nekaterih piscev v tej rubriki, da smo uvedli kapitalistični sistem in privatno lastnino, še vedno pa delno ohranjamo navade starega sistema, kar se kaže že v postopku vzpostavljanja organov izvršilne oblasti, ki se odmika od nemškega sistema ravno v tistem delu, kjer še vedno ohranjamo delček prejšnjega, kar je sicer ovira pa vendarle tudi varovalka, da bi izvršilna oblast ne prišla v roke enim in ta istim. Močno verjamem, da je Slovenija in da so njeni državljani dovolj bogati, da prebrodijo sleherno gospodarsko krizo, nisem pa siguren, če smo ta isti zmožni prebroditi politično krizo, ki se je kazala že od razpisa volitev. Veliko in napačno vlogo igrajo mediji, ki v interesu demokracije (beri kapitala iz zakulisja in političnih botrov) v eter pošiljajo sporočila le tistih, ki so jim bolj všečni (beri, ki so jim več plačali), kar se je praktično pokazalo na teh volitvah. Slovenska demokracija ne sme dovoliti delitve slovenskih državljanov na stare in nove, ker je to naboj za izstrelitev sovraštva, nacionalne ali druge nespoštljivosti, kar bi lahko imelo za posledico negativne dogodke in bi peljalo iz skrajnosti v skrajnost na političnem prostoru.
Razvoj demokracije – komentar na “Avgijev hlev”
Sosič in tudi drugi avtorji iz tega prispevka odpirajo pomembna vprašanja in dileme o vlogi in načinu delovanja političnih strank v sedanjem modelu parlamentarne demokracije. Sosičeve teze da »so se stranke skozi stranska vrata vtihotapile v državni zbor in državni aparat« sicer ne morem razumeti tako, da je to dejstvo v nasprotju z ustavo. Ustava političnih strank res ne omenja, jih pa tudi ne prepoveduje. In politične stranke so v danes prevladujočem modelu strankarske parlamentarne demokracije pač tista družbena sredina, v kateri se izbirajo kandidati za poslance, ti pa potem seveda zagovarjajo interese svoje stranke oziroma njene volilne baze (če je seveda stranka znala prav zaznati interese svoje baze, kar ni vedno res.) Dokler ne bo razvit drugačen, boljši, model neposredne parlamentarne demokracije, je pač treba delovati v okvirih obstoječega modela.
Seveda pa to ne pomeni, da smo z dosedanjim delovanjem političnih strank in njihovih elit lahko zadovoljni. Ključni problem, ki ga implicitno omenjajo tudi avtorji v tem spletnem prispevku, vidim v tem, da sedanji način izbiranja poslanskih kandidatov in izvolitve poslancev omogoča posameznikom načeloma neomejen mandat na poslanski ali drugi politični funkciji. V tem sistemu je možnost »kaznovanja« neprimernih politikov skozi neizvolitev na naslednjih volitvah bolj ali manj hipotetična. Učinkuje praktično samo v primeru, če stranka na volitvah dobi premalo glasov, da bi prišla v parlament. Sicer pa stranke s postavitvijo vrstnega reda kandidatov na svojih volilnih listah praktično vnaprej določijo, kateri njihovi kandidati bodo prišli v parlament (če bo seveda stranka prestopila prag). Tako se praviloma dogaja, da isti ljudje leta in leta zasedajo odgovorne politične funkcije, tudi če ne delujejo dobro. Če pri tem še ne spoštujejo načel etičnega ravnanja, vodi tak sistem političnega delovanja v partitokracijo, ki pomeni resen in negativen odklon od načel parlamentarne demokracije.
Ali je tak trend v razvoju demokracije mogoče spremeniti? Ali je morda mogoče razviti boljši model demokracije? Mislim da je mogoče. Vidim naslednje možnosti:
1. Namesto sedanjega načina volitev, ko volivci dajemo glasove strankam bi bilo treba vpeljati obvezno preferenčno glasovanje, torej tak način, da bi vsak volivec dal svoj glas konkretnemu kandidatu na volilni listi stranke za svoj volilni okraj.
2. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti realno možnost za kandidiranje strankarsko neodvisnih kandidatov. Načelno je ta možnost dana že v sedanjem sistemu, vendar so pogoji za vstop posameznikov v kandidaturo zelo zahtevni in praktično ne omogočajo uresničitve te možnosti. Model bi bil izvedljiv, če bi se v podporo neodvisnim kandidatom lahko vključila civilna gibanja.
3. Zanimiv je tudi model družbenega samoupravljanja, kakršnega so razvijali v prvi polovici prejšnjega stoletja krščanski socialisti (dr. Andrej Gosar idr.). Nekaj izkušenj s tem modelom imamo iz našega »socialističnega« obdobja, vendar je bila ta praksa le na videz demokratična, saj je kandidate za člane parlamenta in vse druge politične funkcije dejansko vendarle postavljala partija v skladu s svojimi interesi. Sama ideja in kar je pozitivnih izkušenj pa utegnejo biti dobrodošli pri oblikovanju boljšega modela parlamentarne demokracije.
Skratka: obstoječi model demokracije ni najboljši (ali kot radi rečejo na Zahodu: je najboljši med slabimi), ni pa edini možni ter ga je mogoče in potrebno izboljšati.
Drugi problem, povezan z demokratičnim delovanjem političnega in vseh drugih družbenih sistemov, pa je spoštovanje oziroma upoštevanje etičnih načel in pozitivnih družbenih vrednot s strani posameznikov, skupin in institucij, ki delujejo v političnih, državno-upravnih in drugih družbenih strukturah. O tej tematiki bo govor na posvetu »Etika in družbene vrednote v politiki« 13. t.m. v Državnem svetu. Upamo, da bo posvet pomenil kvaliteten prispevek k javni in strokovni razpravi o tej temi in spodbudil njeno nadaljevanje.
Matija, jaz bi naredil še korak naprej. Kot prvo, mislim, da so si frazo, da je obstoječi model demokracije najboljši med slabimi, izmislili vladajoči. To je tisti, ki držijo vso moč v svojih rokah. Vendar pri nas sploh še nismo vpeljali niti »te« demokracije. Kakor pravi Bučar je naša družba ostala avtoritarna. Avtoritarni sistem potrebuje družbo, kjer so vsi enaki v brezmočnosti in ni naključje, da je pri nas politična moč ostala enako koncentrirana v rokah politične elite, kot je bila v prejšnjem avtoritarnem sistemu. Lenarčič celo ugotovi, da imamo namesto žlahtne evropske demokratične ureditve večglavega partijskega zmaja. Razlika od komunistične enopartijske diktature je le v tem, da ima ta zmaj več glav – več Partij. Če to drži, potem moramo med drugim iskati izhod iz te krize prav v nenormalni vlogi strankokracije. In prav imaš »čimbolj neposredne volitve« so prava smer. Pa tudi neposredne volitve predsednika vlade (kanclerski sistem) bi lahko bile zanimive. Ob istočasnem krepko znižanem volilnem pragu, bi dobili možnost tudi neodvisni kandidati in kandidati civilnih gibanj, ki bi na osnovi preverljivih osebnih etičnih načel postopoma dvigovali prag družbenih vrednot….
Moje vprašanje za posvet pa je: Kaj pa lahko državljani »v svoji brezmočnosti« naredijo ? Ali so res tako brezmočni ? Ali lahko na primer predlagajo in nato na referendumu sprejmejo zakon o prepovedi vsakršnega financiranja strank, razen članskih samoprispevkov, seveda ? Ali lahko zahtevajo, da ustavno sodišče preveri, ali je Predsednik države sploh ravnal pravilno, ko je na posvetovanja sprejemal predsednike strank, namesto vodje poslanskih skupin ?
Državljani na enostavni ravni brez velikoumnega modrovanja čutijo in vedo, da je s sitemom vrednot današnje družbe na globalni, kot tudi nacionalni ravni nekaj hudo narobe. Klasične moralno etične vrenote so bolj oz. predvsem ovira za tistega, ki jih upošteva in si jih postavlja za svetilnik svojega obnašanja in ravnanja.
V sedanjem kriznem obdobju, materialne dobrine še pridobivajo na pomembnosti in vrednosti, zato moraliziranje ne bo dalo rezultata!?