Demokracija je model upravljanja države. Od kar je propadel kapitalizmu konkurenčni socializem in se je pričelo tudi pri upravljanju države vse bolj uporabljati neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,..), demokracija vse slabše deluje. Da je z njo nekaj močno narobe, se sicer že nekaj časa ve, na izjemno resnost tega problema pa so svet opozorila dogajanja, ki smo jih pretekle tedne spremljali v povezavi z volitvami v ZDA.

Tudi izkušnje, ki jih imamo doma, v Sloveniji, nedvomno kažejo, da nam demokracija slabo deluje. Kje vse naj bi se nam z njo zatikalo, je zelo pregledno in vsebinsko bogato zapisal Mirko Vintar v članku z naslovom »Neznosna lahkost vladanja« (Dnevnikov  Objektiv, 15.1.2021). Članek zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: Vprašanje vseh vprašanj je torej, kdaj bomo dosegli dno (ne)sposobnosti upravljanja države……Kakšne »pandemije« nas bodo še morale doleteti, da bo končno tudi naša državna politika doumela, da žal ni del rešitve, pač pa že dolgo jedro problema te države?

Na gornje vprašanje bom skušal sam odgovoriti, nekoliko širše. Predvsem menim, da zaman pričakujemo, da bo politika »spregledala« in resneje spremenila svoja ravnanja v korist večine državljanov. Njeno početje je namreč povsem normalen odraz široke uporabe neoliberalnih vrednot, ki jo dopušča in celo spodbuja naš sedanji model upravljanja države. Osrednji sestavini le tega sta volilni sistem ter model oblikovanja vlade. Aktualni volilni sistem namreč ne spoštuje temeljnih demokratičnih načel, zato pa toliko bolje podpira bohotenje strankokracije, to je vladavino političnih strank, ki je prednostno usmerjena v zadovoljevanje strankarskih  in podobnih interesov. Potrebno bi ga bilo torej spremeniti, nemški volilni sistem pa pri tem lahko uporabimo kot primer dobre rešitve. Civilna družba se za te spremembe že vrsto let zavzema, a žal povsem brez uspeha. Morda bomo na zahtevo ustavnega sodišča nekaj popravkov volilne zakonodaje vendarle doživeli, a smo lahko prepričani, da ti strankokracije ne bodo resneje prizadeli in nam zato demokracija tudi v naprej ne bo nič bolje delovala.

Nič manj kot slab volilni sistemnam demokracijo obremenjuje model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo. Gre za »koalicijsko« vlado, ki parlament in celotno politiko razdeli na dva približno enako močna in nasprotna tabora (koalicijo in opozicijo), njuna medsebojna nasprotovanja in skrb za lastne interese pa ju tako zaposlujejo, da za resno upravljanje države ne ostaja več veliko časa in moči. Tudi tega ne gre prezreti, da model koalicijske vlade ne slabi le upravljanja države, pač paveliko prispeva,  da smo Slovenci kot narod vse bolj razdvojeni. Ne bi smeli dvomiti o tem, da namesto modela vlade, ki politiko deli, akutno potrebujemo model, ki politiko zavezuje k dogovarjanju in skupnemu delovanju v korist večine. Tak model ni iluzija, saj v praksi obstoja in daje odlične rezultate; uporablja ga Švica in ta večnacionalna in versko heterogena država se mora v veliki meri prav njemu zahvaliti za svojo vsesplošno uspešnost. Če bo odvisna od sedanje politike, ima sprememba modela oblikovanja vlade seveda še manj možnosti, da bo uspela, kot to že zaznavamo pri volilnem zakonu.

Obolela, torej upravljavsko povsem neučinkovita demokracija, ustvarja ugodno okolje  za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, ki se  v nemajhni meri zgledujejo po fašizmu prejšnjega stoletja. To potrjujejo dogajanja v več evropskih državah in tudi Slovenija je prav v tem času tej nevarnosti močno izpostavljena. Še pred dobrim mesecem je kazalo, da bomo nadaljnje utrjevanje te izjemno problematične politične usmeritve lahko preprečili s projektom »kul«, to je koalicijo, ki deloma popravlja slabosti običajne koalicije. Žal pa so izgledi, da bo projekt uspel, vse manj obetavni. V Sloveniji se nam torej obeta, da bomo demokracijo povsem opustili – formalno sicer ne, pač pa po vsebini – in jo nadomestili z  vodenjem države po zgledu sosednje Madžarske. Vse bolj je prisotno spoznanje, da se bomo tej nesreči lahko izognili le v primeru, če nam bo vodenje demokratično usmerjene politike prevzela nova, močna voditeljska oseba, ki tudi etično ni vprašljiva. Da je med nami kar nekaj ljudi, ki so za to zahtevno delo dovolj usposobljeni, ne gre dvomiti, a jih v politiki za sedaj ni, kar niti ne preseneča.

Prednostni cilj, za katerega se je vredno zavzemati, torej ta čas v Sloveniji ni zdravljenje obolele demokracije, pač pa storiti vse potrebno, da tako, kakršna pač je, zavarujemo pred totalitarizmom. Šele za tem naj bi se lotili njene temeljite prenove, saj nam sicer tudi v prihodnje ne bo sposobna zagotoviti učinkovitega upravljanja države. Žal je uresničitev tega scenarija predvsem odvisna od tega, če se bo kdo od naših rojakov, ki bi nam znal vlado dobro voditi, še pravočasno odločil, da se te zahtevne naloge tudi loti.

Andrej Cetinski, Sinteza, 20.1.2021