Kaj pa poklicno znanje nepoklicnih vojakov Slovenije?

Dr. Emilija Stojmenova Duh v Večeru 9. 9. 2020 pravilno izpostavlja, da pametne države vlagajo v ljudi, zdravje, znanje, srečo in dobro počutje, ne v orožje in populizem. Ta resnica me je spomnila na vsaj naslednje izkušnje:
Z vojaškega vidika se je Slovenija osamosvojila z odlično teritorialno obrambo (TO). Njeno bistvo je vojaško poklicno znanje nepoklicnih vojakov. Osnove so večinsko pridobili, ko so bili leto ali malce več vojaki. Izpopolnjevali so ga v rednih vajah TO. Mnogo boljša oprema JLA ni premagala TO.
Ko sem delal v Mehiki, sem med drugim spoznal, da so občani nenehno protestirali, ker so jih oblastniki zlorabljali, a niso znali doseči ničesar. Niso imeli TO. Vojaški rok so služili navidezno.
Ko sem sodeloval pri slovenski izdali knjige o Izraelu kot deželi start-upov, sem spoznal, da je Izrael postal lokalno in svetovno pomemben, ker zelo cenijo znanje in ker praktično vsi morajo pridobiti vojaške sposobnosti. Vojaškega roka ne služijo navidezno.
Zdaj se dogaja po svetu več kot deset vojnih situacij. Domače prebivalstvo je nemočno, ko se na njegovo škodo spopadajo tuje sile. Konkretno sem to spoznal, ko sem delal v Angoli. Tujci so imeli koristi, domačini mrtve in invalide.
Svetovni trg orožja obrača po objavljenih podatkih vsak dan vsaj pet milijard dolarjev. Korist imajo predvsem ZDA in druge stalne članice Varnostnega sveta OZN. Živimo torej v zlorabi skrbi za mir s konceptom ‘garanje in vojne’, žal ne s citiranim družbeno odgovornim konceptom.
Nauki za Slovenijo so vsaj naslednji. Velesile pustijo majhne države pri miru in branijo, če potrebujejo njihovo strokovnost in podjetnost. Domači oblastniki imajo prednosti, če se prebivalstvo ne zna upreti zares, ne samo s kulturno izvedenim kolesarjenjem. Poklicnih vojakov, ne glede na opremo, ne more biti dovolj, da bi se majhna država branila sama. Družbena odgovornost zveze NATO in njenih članic, tudi Slovenije, niso vojne izven domačih območij in zaslužki vojne industrije. Svobodo si majhna država brani z zdravjem in znanjem, vključno z vojaško poklicnim znanjem ljudi kot nepoklicnih vojakov. Oficirji so koristni, ko usposabljajo množice za znanje, ki ga ne bodo nikoli potrebovali, ker bo dovolj, da se mednarodno ve, da obstaja odlična TO, za katero so usposobljeni vsi (kot v Izraelu ipd.), ne le peščica plačanih vojakov. In so zadovoljni z domovino, a ne zaradi pravice, da jih nič ne briga.
ddr. Matjaž Mulej, Maribor